<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 287/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.287.2016
Evidenčna številka:VSL0084777
Datum odločbe:22.06.2016
Senat, sodnik posameznik:Majda Urh (preds.), Karmen Ceranja (poroč.), Milan Mesojedec
Področje:SODNE TAKSE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - zastavna pravica na nepremičninah (hipoteka) - opredmetena sredstva - zaloge - prodajna pogodba - pravice kupca - stvarne napake - jamčevalni zahtevki - rok za sodno uveljavitev jamčevalnega zahtevka - zadržanje kupnine - udeležba intervenienta - stranski intervenient - odločanje o terjatvah po potrditvi prisilne poravnave

Jedro

Zaradi intervencijskega učinka intervenient kasneje v razmerju do stranke, ki se ji je pridružil, ne more trditi, da spor ni bil pravilno rešen, če je imel vse možnosti, da bi v korist stranke opravljal procesna dejanja in mu jih stranka s svojimi dejanji ni preprečevala.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba (v izpodbijanem delu) in sklep sodišča prve potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo (I. točka izreka) in ji plačilo sodne takse za pritožbeni postopek odložilo do izdaje odločbe pritožbenega sodišča (II. točka izreka).

2. V pravočasni pritožbi tožena stranka navaja, da je njeno premoženje obremenjeno s hipotekami in so obveznosti do virov sredstev po višini enaka sredstvom. Premoženje je obremenjeno s hipotekami in ni unovčljivo oziroma tožena stranka z njimi ne more prosto razpolagati. Pri vseh nepremičninah v lasti tožene stranke je namreč vknjižena zastavna pravica z zaznambo neposredne izvršljivosti v korist Republike Slovenije oziroma FURS v višini 307.601,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka ne razpolaga niti z nepremičnim niti premičnim premoženjem, ki bi ga lahko prodala in iz kupnine plačala sodno takso. Likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje tožene stranke je tako slabo, da so podani vsi pogoji iz 11. člena ZST-1.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks so določeni v 11. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Stranko, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči(1), sodišče delno oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (tretji odstavek ZST-1). Stranki, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prvem odstavku tega člena, sodišče odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče lahko stranki odloži plačilo taks najdlje do izdaje odločbe, takse za postopek o predlogu za izvršbo pa najdlje do preteka šestih mesecev od izdaje sklepa o izvršbi (tretji odstavek 11. člena ZST-1).

5. Določbe drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 se smiselno uporabljajo tudi za podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, da je pri presoji utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodne takse treba upoštevati poleg finančnega in likvidnostnega stanja tudi premoženje pravne osebe (peti odstavek 11. člena ZST-1). Zaključek sodišča prve stopnje, da višina opredmetenih sredstev tožene stranke in zaloge občutno presegajo višino dolžne sodne takse (741,00 EUR) je pravilen in ga pritožbene navedbe o obremenjenosti nepremičnega in premičnega premoženja ne morejo omajati. Glede na višino takse je tudi pričakovanje sodišča, da bo lahko tožena stranka del svojih sredstev unovčila do izdaje odločbe pritožbenega sodišča, povsem utemeljeno.

7. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbo razsodilo:

- tožena stranka mora tožeči stranki plačati 8.018,55 EUR do dne 11. 12. 2016 pod pogoji prisilne poravnave, to so, da je delež plačila terjatev upnikov 54 %, da je rok za plačilo terjatev upnikov štiri leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave in da se terjatve upnikov v obdobju od 2. 4. 2012 do poteka roka za plačilo ne obrestujejo, navedenimi o sklepu o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 756/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 11. 2012 in s pravnomočnostjo tega sklepa dne 11. 12. 2012 (I. točka izreka);

- v primeru zamude s plačilom obveznosti po 1. točki izreka te sodbe je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 8.018,55 EUR od 12. 12. 2016 do plačila (II. točka izreka);

- tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 17.728,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 447,20 EUR od dne 17. 5. 2012 dalje do plačila in sicer od zneska 438,38 EUR od dne 10. 11. 2012 do plačila, od zneska 3.462,81 EUR od dne 23. 8. 2012 do plačila, od zneska 5.410,60 EUR od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila, od zneska 5.421,38 EUR od dne 29. 11. 2012 do plačila, od zneska 1.864,40 EUR od dne 22. 10. 2012 do plačila in od zneska 684,00 EUR od dne 5. 11. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka)

- v preostalem delu se tožbeni zahtevek zahtevek zavrne (IV. točka izreka)

- tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati stroške v višini 1,467,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (V. točka izreka).

9. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

10. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper VI. točko izreka in posledično tudi zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da se zaveza iz izjave v zvezi z zahtevki končnih kupcev nepremičnin v stanovanjsko-poslovnem kompleksu P. z dne 7. 12. 2007 nanaša tudi na manjvrednost stanovanj zaradi manjše površine, saj zaradi tega končni kupci tožeči stranki niso v celoti izplačali kupnine oziroma so zahtevali njeno znižanje. Iz zapisnika o končnem obračunu z dne 18. 12. 2007 izhaja, da so bile primerjane dejanske stanovanjske površine, tožeča stranka pa je zatrjevala, da v ta poračun niso bile vključene tudi manjvrednosti stanovanj končnih kupcev G., F. in Č., tožena stranka pa je zatrjevala nasprotno. Sodišče je napačno ocenilo, da je dokazno breme glede navedenega na tožniku. Tožena stranka je le pavšalno zatrjevala, da so bila vsa razhajanja o površinah poračunana, tožeča stranka pa je predložila sodbi končnih kupcev, iz katerih izhaja, da je prišlo do razhajanja v površini. Tudi priča P. je povedala, da je bila izjava podpisana ravno zato, če bi se odkrile še kakšne napake, ki bi jih končni kupci opazili ter jih grajali. Na tožeči stranki je preveliko dokazno breme oziroma je bilo neenakomerno porazdeljeno, zato ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic skladno z 22. členom Ustave. Poleg tega so bile z zapisnikom primerjane dejanske stanovanjske površine, razlika v kvadraturi končnih kupcev G., F. in Č. pa se je nanašala na atrij, ložo, balkon in shrambo v kleti. Tožena stranka bi morala dokazati, da so bila razhajanja v teh površinah že poračunana z zapisnikom z dne 18. 12. 2007.

11. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Glede stanovanja končnih kupcev H. na J. uvodoma izpostavlja, da končni kupec ni pravočasno (v enoletnem roku od primopredaje stanovanja) vložil tožbe, tožeča stranka pa mu je znižala kupnino, čeprav do tega zaradi zamude prekluzivnega roka ni bil več upravičen. Tožeča stranka je to vedela oziroma bi morala vedeti, sploh pa bi se morala o sklenitvi izvensodnega dogovora o znižanju kupnine posvetovati s toženo stranko. Glede na navedeno je tožeča stranka zavestno pristala na znižanje kupnine in je treba uporabiti pravilo volenti non fit iniuria. Stališče sodišča, da enoletni rok končnih kupcev še ni potekel, ker ne prodajalec, ne vmesni kupec končnim kupcem grajanih stvarnih napak nista do konca odpravila, je v nasprotju z določbami OZ. Če bi bilo stališče sodišča pravilno, bi to pomenilo, da se rok za uveljavitev zahtevkov sploh ne more nikoli izteči, ker se ne izteče, dokler so na stanovanju napake. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in le pavšalno navedlo, da so se napake na celotnem stanovanjskem kompleksu J. odpravljale še do postopka prisilne poravnave pri toženi stranki v aprilu 2012. Ugotovitve o času odprave napak je sodišče oprlo le na ugotovitve izvedenca K., hkrati pa ni sledilo izpovedi zaslišanih prič. Napačna je tudi odločitev sodišča, da prisojena zneska iz tega naslova ne zapadeta pod pogoje prisilne poravnave. Vtoževana terjatev temelji na zatrjevanih stvarnih napakah na stanovanju, ki je bilo končnim kupcem predano v letu 2009. Takrat je bil s strani končnih kupcev tudi opredeljen obseg grajanih stvarnih napak na stanovanju. Primopredaja stanovanja končnemu kupcu predstavlja zadnji možni časovni moment, ko nastane terjatev iz naslova manjvrednosti stanovanja, kar pomeni, da terjatev zapade pod pogoje prisilne poravnave. Enako velja za stanovanja v stanovanjskem kompleksu P. Ni res, da je škoda tožeči stranki nastala šele takrat, ko so bile terjatve končnih kupcev ugotovljene s pravnomočno sodbo ali celo tedaj, ko je tožeča stranka dejansko izvršila plačilo terjatev končnih kupcev. Končni kupci so terjatev do tožeče stranke dobili v trenutku, ko so prevzeli stanovanja in uveljavljali škodo iz naslova stvarnih napak. Pogoj za obstoj terjatve ni, da bi bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Terjatve do tožeče stranke so obstajale že prej, kar je nenazadnje razvidno iz teka prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Odločitev o tem, kdo mora nositi stroške priklopa na električno omrežje za posamezne stanovanjske enote ni pojasnjena in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

12. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

13. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

14. Pravni prednik tožene stranke je s tožečo stranko (kot vmesnim kupcem) dne 29. 10. 2003 sklenil prodajno pogodbo za prodajo 472 stanovanjskih enot in 750 garažnih boksov v stanovanjskem kompleksu v Ljubljani. Dne 18. 12. 2007 sta pravdni stranki podpisali Zapisnik o končnem obračunu med prodajalcem stanovanj G. d.d. in vmesnim kupcem SSRS (v nadaljevanju Zapisnik), v katerem sta uskladili finančne obveznosti, tožena stranka pa se je zavezala, da bo ob sklenitvi tega zapisnika podala izjavo v notarski obliki, ki bo vsebovala obveznost, da bo tožena stranka „pokrila vse denarne zahtevke v tistih primerih s katerimi bodo upravnik ali končni kupci uspeli v predsodnem ali sodnem postopku proti vmesenemu kupcu ali G.“

15. V tem pravdnem postopku tožeča stranka (vmesni kupec) od tožene stranke zahteva povrnitev zneskov, ki so bili s pravnomočnimi sodbami prisojeni končnim kupcem v pravdah, kjer je kot tožena stranka nastopal vmesni kupec oziroma sedaj tožeča stranka.

16. Tožeča stranka med drugim zahteva povrnitev zneskov, ki so bili prisojeni trem končnim kupcem (4.100,00 EUR(2) in 8.117,00 EUR(3)) iz naslova manjvrednosti stanovanja zaradi manjše površine od pogodbeno dogovorjene(4). Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ker zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage ni moglo ugotoviti, v kolikšnem delu so bila razhajanja v površinah že upoštevana in poračunana v Zapisniku z dne 18. 12. 2007.

17. Glede na to, da iz 16. točke Zapisnika izhaja, da so bile ob končnem obračunu primerjane dejanske stanovanjske površine s pogodbenimi in da je bilo ugotovljeno, da znesek iz naslova odstopanj od tolerančnega praga (±2%) znaša 43.349,15 EUR(5), bi tudi po presoji pritožbenega sodišča morala tožeča stranka dokazati, da v tem obračunu niso bila zajeta odstopanja v površinah stanovanj končnih kupcev G., F. in Č. Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je tožena stranka le pavšalno trdila, da so bila poračunana vsa razhajanja v površinah, sama pa je predložila dve sodbi, iz katerih izhaja, da je do razhajanj prišlo.

18. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno poudarilo, da je treba Izjavo z dne 7. 12. 2007 tolmačiti skupaj z Zapisnikom z dne 18. 12. 2007. Tožena stranka se je z Zapisnikom zavezala, da bo podala izjavo v notarski obliki, s katero se bo zavezala da bo tožeči stranki povrnila vse zneske, ki jih bo ta dolžna povrniti končnim kupcem, vendar je očitno (in to ni sporno), da je bila ta Izjava dana že pred podpisom Zapisnika, to je 7. 12. 2007(6). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da bi (le) na podlagi Izjave tožena stranka res morala povrniti zneske, ki jih je tožeča stranka plačala končnim kupcem (razhajanja v površinah), da pa je treba upoštevati, da sta pravdni stranki razhajanja v površinah po Izjavi že poračuna(va)li, kot je to razvidno iz 16. točke Zapisnika, in da zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka dolžna povrniti celotne s sodbo prisojene zneske iz tega naslova.

19. V kakšnem obsegu so bila razhajanja v površinah že poračunana, je bilo med strankama sporno. Tožena stranka je s sklicevanjem na 16. in 17. točko Zapisnika trdila, da v celoti, tožeča stranka pa, da glede dveh spornih stanovanj ni bilo poračunano nič. V opisanem položaju, ko je zanesljivo ugotovljeno, da je do poračunavanja razhajanja v kvadraturah že prišlo, je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča trditveno in dokazno breme, da sporni stanovanji v to nista bila vključeni, na tožeči stranki. Pritožbeno sodišče se na tem mestu sklicuje še na ostale razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 12. točki obrazložitve.

20. Pritožbena trditev, da so bile v Zapisniku primerjane dejanske stanovanjske površine, razlika v kvadraturi stanovanj končnih kupcev G., F. in Č. pa se nanaša na atrij, ložo, balkon in shrambo v kleti, pa ni upoštevna, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prim. 337. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

21. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev zneskov, ki jih je plačala končnim kupcem (F., A. in H.) ene od stanovanjskih enot v stanovanjskem kompleksu na J., s katerimi se je izvensodno dogovorila, da se zaradi ugotovljene manjvrednosti stanovanja zaradi neodpravljenih zapisniško ugotovljenih napaka kupnina zniža za 2.864,40 EUR(7). Zahteva še povrnitev stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 684,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku s sklicevanjem na relevantne določbe Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES)(8) in Obligacijskega zakonika (OZ) ugodilo. Pritožba očita, da so bile ob primopredaji dne 10. 8. 2009 ugotovljene očitne napake, zato bi morala biti tožba z jamčevalnimi zahtevki iz 468. člena OZ vložena v prekluzivnem 1 letnem roku (prvi odstavek 480. člena OZ). Kljub poteku tega roka je tožeča stranka s končnimi kupci H. dne 22. 10. 2012 sklenila izvensodni dogovor (dodatek k prodajni pogodbi) o znižanju kupnine zaradi neodpravljenih napak.

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka stranka vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da zaradi zamude roka končni kupci do znižanja kupnine niso bili več upravičeni in je na svoje prikrajšanje (znižanje kupnine) zavestno pristala (volenti non fit iniuria).

23. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da vse ob prevzemu dne 10. 8. 2009 ugotovljene napake napake na stanovanju kupcev H. še do začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko (april 2012) niso bile odpravljene. Pritožbeni očitek, da je ta zaključek le pavšalen, je neutemeljen, saj je izvedenec K. prepričljivo ugotovil, da so bile napake le delno odpravljene, s tem da je ogled opravil še kasneje, to je 4. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve navedlo še druge obširne in prepričljive razloge za svoj zaključek in se pritožbeno sodišče nanje sklicuje, da jih ne bo ponavljalo.

24. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ves čas, ko je tožena stranka napake odpravljala, enoletni rok za vložitev tožbe niti ni mogel začeti teči. Kadar prodajalec (v konkretnem primeru investitor) prostovoljno začne odpravljati napake, sodna uveljavitev jamčevalnih zahtevkov ni potrebna. Če napake niso ustrezno ali v celoti odpravljene, pa se prodajalec (investitor) ne more uspešno sklicevati na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ, saj nastopi položaj, ko kupec zaradi prodajalčeve prevare svojih pravic pravočasno ni mogel uporabiti. Pojmu prevare iz prvega odstavka 480. člena OZ ustreza vsako ravnanje, na podlagi katerega kupec lahko utemeljeno sklepa, da prodajalec namerava prostovoljno odpraviti napako in da sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ni potrebno(9). Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da so se napake ves čas odpravljale, se tožena stranka sedaj ne more sklicevati na potek roka. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka presegla vse razumne roke za odpravo napak (ZVKSES določa 30 dnevni rok), ki poleg tega niso bile v celoti odpravljene, zato tožeči stranki ne more očitati, da je ravnala neskrbno, ko se je s končnimi kupci po poteku enoletnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ dogovorila za znižanje kupnine iz tega naslova. Nenazadnje pa je tehten tudi argument tožeče stranke, ki se je sklicevala na drugi odstavek 480. člena OZ(10) in trdila, da bi lahko kupci tudi po poteku roka zahtevala znižanja kupnine kot ugovor zoper njen morebiten zahtevek za dokončno plačilo kupnine, katere del so zadržali.

25. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev zneska 1.230,68 EUR, ki ji je bil naložen v plačilo oziroma pobotan z zadržano kupnino po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2522/2010-II z dne 2. 2. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 375/2011. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo in za svojo odločitev navedlo zadostne razloge (13. točka obrazložitve), zato je pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da mora investitor (tožena stranka) vmesnemu kupcu (tožeči stranki) izročiti stanovanje, ki je primerno za normalno uporabo, kar pomeni, da bi morala tožena stranka priključke na električno omrežje za vsako posamezno stanovanje zagotoviti, čeprav naj bi bila po gradbeni dokumentaciji dolžna zagotoviti le gradbiščno elektriko.

26. V postopku P 2522/2010-II, v katerem je bilo s pravnomočno sodbo naloženo tožeči stranki (tam toženi stranki), da končnim kupcem povrne stroške priklopa na električno omrežje, je (sedaj) tožena stranka nastopala kot stranski intervenient na strani tožene stranke (sedaj tožeče stranke) proti končnim kupcem kot tožnikom. Zaradi intervencijskega učinka intervenient kasneje v razmerju do stranke, ki se ji je pridružil, ne more trditi, da spor ni bil pravilno rešen, če je imel vse možnosti, da bi v korist stranke opravljal procesna dejanja in mu jih stranka s svojimi dejanji ni preprečevala. Še drugače povedano drugače, tožena stranka v tej pravdi ne more oporekati dejanskim in pravnim zaključkom sodbi, ki izvira iz postopka, v katerem je sodelovala kot stranski intervenient (201. člen ZPP), če ni izkazano, da mu je stranka, ki se ji je pridružil, preprečevala opravljati procesna dejanja. Ker takih okoliščin tožena stranka ne zatrjuje, zaradi intervencijskega učinka sedaj ne more uspeti s trditvami, da med strankama ni bilo določeno, kdo krije stroške priklopa, da je zagotovila priklop do števcev, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče ipd. in sodišču prve stopnje niti ni bilo treba v zvezi s tem izvajati nobenih dokazov. Zadoščajo namreč zaključki pravnomočne sodbe v postopku, v katerem je tožena stranka sodelovala kot stranski intervenient in kjer je bilo odločeno, da mora tožeča stranka povrniti končnim kupcem povrniti stroške priklopa na elektriko, kar bi sicer moral zagotoviti investitor (sedaj tožena stranka). Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za stvarne napake, je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da tožeči stranki ta znesek povrniti tožena stranka na podlagi Izjave z dne 7. 12. 2007 in Zapisnika z dne 18. 12. 2007.

27. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi morali biti (tudi v III. točki izreka) prisojeni nižji zneski, ker so vse vtoževane terjatve nastale do začetka prisilne poravnave, to je do 16. 4. 2012. Po tezi pritožbe vse terjatve temeljijo na stvarnih napakah stanovanj, ki so bila končnim kupcem predana v letu 2009, to pa je tudi trenutek, ko terjatev iz naslova manjvrednosti stanovanja nastane. Po tezi tožeče stranke pa so terjatve nastale z dnem pravnomočnosti posameznih sodb, s katerimi ji je bilo naloženo, da končnim kupcem plača določene zneske zaradi manjvrednosti stanovanj oziroma zniža kupnino. Sodišče je pritrdilo tožeči stranki in zaključilo, da ji je škoda nastala v vsakem primeru takrat, ko je izvršila plačila oziroma od pravnomočnosti sodnih odločb.

28. Terjatev iz naslova stroškov za odpravo napak res nastane že s trenutkom, ko se napaka pojavi, vendar po presoji pritožbenega sodišče, v obravnavanem primeru ne gre za odškodninske terjatve ali jamčevalne zahtevke, ampak za terjatve, ki imajo pogodbeno podlago oziroma izvirajo iz dogovora med strankama iz decembra 2007 (Izjava in Zapisnik), po katerem se je tožena stranka zavezala tožeči stranki povrniti vse zahtevke, s katerimi bodo končni kupci uspeli zoper tožečo stranko v sodnih postopkih. Terjatve so torej nastale že z dnem pravnomočnosti sodb oziroma najkasneje z izvršenimi plačili končnim kupcem, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v skladu s prvim odstavkom 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) potrjena prisilna poravnava učinkuje na terjatve, ki so nastale do začetka prisilne poravnave, to je do 16. 4. 2012 in pri oblikovanju izreka ustrezno upoštevalo določbo 217. člena ZFPPIPP.

29. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

30. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki s pritožbo zoper sodbo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovora na pritožbi pa nista bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prvi odstavek 11. člena ZST-1 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015.

Op. št. (2): Na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2115/2007-II v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3349/2011 z dne 11. 4. 2012; po tožbi končnih kupcev F. in G.

Op. št. (3): Na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2748/2007 -III z dne 30. 8. 2011 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 119/2012 z dne 22. 8. 2012; po tožbi končnega kupca Č.

Op. št. (4): V prodajni pogodbi z dne 26. 8. 2003 je bilo dogovorjeno, da se pogodbena cena ustrezno spremeni v primeru, če gre za odstopanje za več kot ±2%.

Op. št. (5): Ki je bil tudi upoštevan v obračunu oziroma odštet od še dolgovane kupnine (17. točka Zapisnika).

Op. št. (6): Tožena stranka se je že 7. 12. 2007 z notarsko overjeno izjavo zavezala, da bo „sodelovala v mediacijah in sodnih postopkih ter krila stroške morebitnih v postopku dokazanih znižanih vrednostih nepremičnin tako, da bo vmesnemu kupcu poravnala s pravnomočnimi odločbami prisojene tožbene zahtevke iz tega naslova.“

Op. št. (7): S tožbo zahteva 1.864,00 EUR, ker upošteva že zadržanih 1.000,00 EUR.

Op. št. (8): 19. in 20 člen ZVKSES.

Op. št. (9): Podrobneje o tem glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 199.

Op. št. (10): Ki določa, da lahko kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo.


Zveza:

OZ člen 480, 480/1. ZPP člen 201. ZFPPIPP člen 212, 212/1, 217. ZST-1 člen 11.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5MzEz