<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 57/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.57.2012
Evidenčna številka:VDS0008519
Datum odločbe:01.03.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpravnina - odpoved pravici - delovnopravna kontinuiteta

Jedro

Ob upoštevanju ustavne odločbe opr. št. Up-63/03, iz katere izhaja, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, ker mu zagotavlja določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in pomeni odmeno za njegovo dotedanje delo pri delodajalcu, se delavec ne more odpovedati niti pravici do izplačila (prejema) odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike v odpravnini izplača znesek 3.509,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 dalje (I. točka izreka) in da mu na račun pooblaščenca povrne stroške postopka v znesku 191,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek zaradi umika tožbe za plačilo zneska 1.079,70 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pravni naslednik nekdanjih podjetij oziroma družb G., I. p.o.; G., T. p.o. in G., T. d.o.o.. Izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu sploh nima razlogov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede kontinuitete delovnega razmerja oprlo na določbe sedaj veljavnega zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in sodno prakso sodišča EU, vendar pa bi sporna razmerje glede pravnega nasledstva moralo presojati glede na zakone, ki so veljali v spornem obdobju, to je v času od leta 1975 do 7. 5. 1991. Sodišče prve stopnje bi moralo svojo odločitev opreti na določbo 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Sodišče prve stopnje je navedlo, da naj bi pravno nasledstvo izhajalo iz vpogleda v sodni register, čeprav izvedbe takšnega dokaza ni predlagala nobena od strank, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer iz zgodovinskega izpiska nikakor ne izhaja delovnopravno nasledstvo tožene stranke glede podjetij G., I. p.o. in G., T. p.o.. Res je sicer, da je podjetje G., I. p.o. omenjeno v izpisku za V., T. p.o., vendar iz nadaljevanja izpiska ne izhaja, da bi bil to podjetje pravni prednik poznejšega delodajalca G., T. p.o.. Iz zgodovinskega izpisa za V., T., p.o., izhaja, da se je I. p.o. ustanovila šele 28. 6. 1988, kar pa je sodišče v celoti prezrlo. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da bi obstajalo delovno pravno nasledstvo med G., TOZD T. n.sol.o. in toženo stranko. Za G., TOZD T., n.sol.o. je namreč tožeča stranka v tožbi trdila, da naj bi to bil prvi pravni prednik toženca, vendar je sodišče v sodbi navedlo, da bi naj bil prvi prednik G., TOZD M., kar predstavlja drugi TOZD. V obrazložitvi sodišče zgolj navede glede pravnega nasledstva med G. d.o.o. in toženo stranko, za katerega pa ni dvoma, da je tožena stranka zaradi pripojitve pravni naslednik tega subjekta, saj se je le-ta pripojil k njej, vendar tožena stranka prereka, da bi bil delovno pravni naslednik. Toženec pa ugovarja plačilu odpravnine tudi za to, ker sta stranki sklenili poseben dogovor z dne 30. 4. 2009. Sodišče je v tej zvezi navedlo, da se tožnik ni mogel veljavno odpovedati delu odpravnine ter se je pri tem sklicevalo na sodbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 63/03, ne da bi svoj zaključek podrobneje utemeljilo. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da se je ukvarjalo predvsem z odpovedjo pravice do odpravnine, v konkretnem primeru ni šlo za to, da bi se delavec odpovedal pravici do odpravnine. Stranki sta namreč v 2. odstavku 3. člena dogovora izrecno dogovorili o dolžini delovne dobe (17 let pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih) in tako skupno ugotovili dejstvo, ki je pomembno za ugotovitev višine odpravnine. Glede na tako sporazumno ugotovljeno dejstvo pa je nedopustno, da sodišče dopusti ugotavljanje daljše delovne dobe, saj bi moralo iti za nesporno dejstvo. Tožnik se je sicer res odpovedal vsem nadaljnjim zahtevkom, vendar se s tem ni odpovedal pravici do odpravnine. Razlikovati je namreč treba med pravico do odpravnine in terjatvijo na plačilo odpravnine. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS ne izhaja, da bi bil neskladen dogovor o odpovedi terjatve na plačilo odpravnine. Vsak delavec ima nedvomno pravico do odpravnine v zakonsko določenih primerih in tej se ne more naprej odpovedati, ko pa mu je podana odpoved pa pridobi terjatev na plačilo odpravnine s katero prosto razpolaga in se ji torej lahko odpove. Edini pomislek je v tem, da je delavec v odvisnem razmerju in bi takšen dogovor sklenil kot šibkejša stranka zaradi nevarnosti izgube delovnega mesta in podobno. Vendar v konkretnem primeru ta pomislek odpade, ker je dogovor bil sklenjen 30. 4. 2009, to je naslednji dan, ko je tožnik podal izredno odpoved in torej ni bil več v odvisnem razmerju, saj je vedel, da mu bo zaradi izredne odpovedi prenehalo delovno razmerje. Z izpodbijano sodbo so bile toženi stranki tudi kršene ustavno zajamčene pravice in svoboščine iz 2. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, kakor tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu ali jih sodišče ni enostavno prezrlo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnega dejstva, to je glede vprašanja ali je tožena stranka pravni naslednik podjetij, v katerih je bil zaposlen tožnik, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi nima takšnih pomanjkljivosti. Neutemeljenost uveljavljanja tega pritožbenega razloga je razvidna že iz dejstva, da tožena stranka po eni strani sodišču prve stopnje očita, da o tem vprašanju nima razlogov, hkrati pa uveljavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka pravni naslednik nekdanjih podjetij G.. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, vendar pa navedeno ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic, kakor je določena v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Izpodbijana odločitev ni arbitrarna oziroma očitno napačna in tudi ni brez razumnih pravnih argumentov. Povsem pavšalna je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo 2. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi tega, ker izpodbijana sodba temelji na vpogledu v sodni register, čeprav izvedbe takšnega dokaza ni predlagala nobena od strank. Pritožbene navedbe o tem so protispisne. Iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje kot vpogled v sodni register štelo vpogled v listine, ki se v spisu nahajajo kot priloge A4, A5 in B2, ki sta jih v spis vložili stranki tega spora. Gre za zgodovinske izpiske iz sodnega registra za družbe V., T. p.o.; G., T. d.o.o. in toženo stranko. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela, kakor je določeno v 7. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki sta jih navedli stranki in pri tem ni izvajalo dokazov, ki jih stranki nista predlagali.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja:

- tožnik je bil pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih zaposlen od 6. 3. 1975 do 30. 4. 2009 , s prekinitvijo med 7. 2. 1991 in 6. 5. 1991, tako da ima skupno več kot 32 let delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih;

- tožnik je bil v času od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in je prejemal nadomestilo kot nezaposlena oseba, vendar se je s 7. 5. 1991 zaposlil pri toženi stranki (takrat M. d.o.o.);

- tožniku je bila ob prenehanju delovnega razmerja odpravnina izplačana le ob upoštevanju delovne dobe za čas od 7. 5. 1991 do 30. 4. 2009.

8. Tožena stranka je pravna naslednica nekdanjih družb I. p.o. in G., T. d.o.o., pri katerih je tožnik delal od 6. 3. 1975 do 6. 2. 1991.

9. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 30. 4. 2009 in sicer na podlagi njegove izredne odpovedi iz razloga po 1. odstavku 112. člena ZDR. Na podlagi 2. odstavka navedenega člena ZDR je delavec v takšnem primeru upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pravica do odpravnine je v skladu z določbami ZDR tudi v tem primeru vezana na delovno dobo oz. zaposlitev pri delodajalcu oz. njegovih pravnih prednikih (109. člen ZDR). Tožena stranka uveljavlja, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS ne izhaja, da bi bil neskladen dogovor o odpovedi terjatve na plačilo odpravnine. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 v obrazložitvi pod točko 9 izrecno zavzema stališče, da je dolžnost delodajalca izplačilo odpravnine in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. Čeprav citirana odločba ustavnega sodišča ni povsem jasna, ker ne pojasni ali je treba razumeti, da se delavec ne more odpovedati sami pravici do odpravnine ali se ne more odpovedati izplačilu odpravnine, je Vrhovno sodišče RS (1) zavzelo stališče, da je potrebno v primeru morebitne nejasne ali nedorečene ureditve zakonske določbe ob upoštevanju ustavnih določb, interpretirati v korist delavca. To tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, ker ta zagotavlja delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. To pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ni izpolnjen.

10. Navedeno določbo je mogoče uporabiti tudi v konkretnem sporu, ker gre za podobno dejansko in pravno situacijo. Ustavnemu sodišču je bilo postavljeno vprašanje dopustnosti vnaprejšnje odpovedi odpravnini in se odločba nanaša na tako dejansko stanje. Iz predloženih listin v predmetnem sporu izhaja, da gre za podobno dejansko stanje ali vsaj stanje istočasnosti (izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnik podal z dne 29. 4. 2009, dogovor o poravnavi obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja pa je bil sklenjen z dne 30. 4. 2009). Tožena stranke je dolžna, ne samo da tožniku prizna pravico do celotne odpravnine, temveč tudi, da mu jo izplača. To je dolžnost delodajalca, za katero Ustavno sodišče meni, da ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank, in stranki s to dolžnostjo, vsaj v času pred odpovedjo ali istočasno z njo (kar velja za konkretni primer) nista mogli razpolagati. Tako ne more biti pravno upoštevan pritožbeni razlog, da se tožnik ni odpovedal pravici do odpravnine, temveč, da sta se stranki izrecno dogovorili le o dolžini delovne dobe (17 let pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih), saj je višina odpravnine, določena v 2. odstavku 109. člena ZDR, odvisna od dolžine delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. ZDR določa, da lahko pisni sporazum sklepata o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine delavec in delodajalec le v postopku prisilne poravnave. Ker se prisilna poravnava v postopku niti ne navaja, niti ne dokazuje, ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnegakoli pisnega sporazuma. Sporazum, kakršen je bil sklenjen, je bil zato v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj je, kot je razvidno iz njegove vsebine bil izrecno določen dogovor o višini odpravnine in je v 3. členu izrecno določal, da ima tožnik dopolnjenih 17 let delovne dobe pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih, čeprav je imel tožnik, kakor sledi v nadaljevanju, več kot 32 let delovne dobe pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine, kot si ga je zamislila tožena stranka, ne predvideva, zato ga sodišče ne more upoštevati pri odločanju v predmetni zadevi.

11. Tožena stranka je tožniku ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal po 112. členu ZDR izplačala odpravnino le ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku M. d.o.o. L. v času od 7. 5. 1991 do 30. 4. 2009, medtem ko mu delovne dobe, doseže pri prejšnjih delodajalcih, ni upoštevala. Zmotno je stališče tožene stranke, da tega ni bila dolžna storiti zaradi tega, ker tožnik 21. 10. 1991, ko je bila v sodni register vpisana pripojitev podjetja G., T. d.o.o. k toženi stranki, ni bil več zaposlen pri družbi G., T. d.o.o., ker se je že 7. 5. 1991 zaposlil pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku družbi M. d.o.o.. Tožena stranka se pri tem povsem zgrešeno sklicuje na določbe ZP, saj v tej zadevi ne gre za vprašanje prenosa pravic zaposlenih delavcev ob pripojitvi, temveč za vprašanje ali je podjetje G., T. p.o. L. pravni prednik tožene stranke in ali se v zvezi s tem delovna doba tožnika pri tem podjetju šteje za delovno dobo pri toženi stranki. Glede na to, da je bilo podjetje G., T. d.o.o. L. pripojeno k družbi M. d.o.o., ki je pravni prednik tožene stranke, je prav gotovo, da gre pri odnosu med obema družbama za pravno nasledstvo. Izbris podjetja v družbeni lastnini G., T. p.o. iz sodnega registra zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo G., T. d.o.o., je razviden iz 18. točke zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (priloga A4), ki ga je v spis vložil tožnik. Pripojitev družbe G., T. d.o.o. k podjetju M. d.o.o. pa iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (priloga A5), ki ga je v spis prav tako vložil tožnik.

12. Iz podatkov v spisu izhaja tako pravno nasledstvo med G. d.o.o. L. ter toženo stranko (pripojitev družbe v stečajnem postopku), pa tudi pravno nasledstvo med G., I. p.o., pri kateri se je tožnik zaposlil 6. 3. 1975 in delovno organizacijo G., T. p.o., ki je nastala s preoblikovanjem TOZD T. n.sol.o. v enovito delovno organizacijo. Nasledstvo je nedvomno razvidno tudi iz podatkov v tožnikovi delovni knjižici, iz katere izhaja, da se je tožnik v podjetju G., I. p.o. Zaposlil 6. 3. 1975 in je bil potem do 30. 6. 1988 zaposlen pri pravnih naslednikih tega podjetja. Iz delovne knjižice je nadalje razvidno, da se je tožnik s 1. 7. (torej brez prekinitve) zaposlil pri G., T. p.o. L., ki je nastala s preoblikovanjem TOZD, T. n.sol.o. L., ki je tožniku s 30. 6. 1988 tudi zaključila prvi vpis v delovno knjižico. Pravno nasledstvo je razvidno tudi z zaključkom vpisa delovne dobe pri G., T. p.o. s 6. 2. 1991, ki ga je izvršila družba G., T. d.o.o., saj je bil dne 1. 10. 1990 v sodni register vpisan izbris podjetja G., T. p.o. zaradi ustanovitve družbe G., T. d.o.o. L..

13. Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G., T. d.o.o. L. zaradi pripojitve te družbe. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in nasl. - ZP) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo drugemu podjetju (4. točka prvega odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

14. Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med družbo G., T. d.o.o. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik v času pripojitve tega podjetja k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G. d.o.o.) zaposlen pri družbi G., T. d.o.o., je zmotno, saj iz tretjega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR) kaj takšnega ne izhaja. Iz te določbe pa tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalca. Tretji odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

15. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so prejšnji delodajalci tožnika v času od 6. 3. 1975 pravni predniki tožene stranke. Tožniku je pri prejšnjem delodajalcu G. d.o.o. L. sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar ta družba ni prenehala zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njen pravni naslednik. Po zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1991, to je po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 – ZPPSL), je namreč z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). ZPPSL je v 93. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev in da sme stečajni senat, dokler traja stečajni postopek, obdržati na delu potrebno število dolžnikovih delavcev za dokončanje že začetih del ali zaradi izvedbe stečajnega postopka. 94. člen istega zakona pa je določal, da imajo delavci, ki so ostali na delu, dokler traja stečajni postopek, pravico do osebnega dohodka, katerega višino določi na predlog stečajnega upravitelja stečajni senat. V 152. členu tega zakona pa je bilo določeno, da v primeru prisilne poravnave v stečaju oz. v primeru, ko se stečajni postopek ustavi zaradi potrditve prisilne poravnave, prenehajo pravne posledice začetka stečajnega postopka, v veljavi pa ostanejo odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev (prvi odstavek 93. člena).

16. Tožnik je bil od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 sicer res prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, vendar se je potem vrnil na isto delovno mesto ravno zaradi tega, da bi se v okviru aktivne politike zaposlovanja nadaljnja zaposlitev delavcev financirala iz javnih sredstev. Zaradi navedenega je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR in šteti, da tožnik zaposlitve ni spremenil. Vmesna prijava delavcev na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje je bila potrebna zaradi zagotovitve financiranja njihove zaposlitve pri toženi stranki potem, ko jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Čeprav se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s 7. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G. d.o.o. L. - v stečaju k toženi stranki, je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Upoštevati je potrebno, da tretji odstavek 109. člena ZDR ne vsebuje nobenih omejitev oz. pogojev, da mora biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena, niti ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal in ko so se prehodi delavcev (neodvisno od njihove volje) izvajali po tedaj veljavnih predpisih (v letu 1991 po ZDR/90 oz. ZTPDR). V obravnavani zadevi je dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do razlike v odpravnini ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnika pri pravnih prednikih tožene stranke od 6. 3. 1975 (s prekinitvami, ki so razvidne iz delovne knjižice) dalje.

17. Uveljavljena sodna praksa je, da se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi ni pravnega nasledstva, gre pa za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Ta je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu (neodvisno od njihove volje), institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD). Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in je bil nato prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je (v okviru stečajnega postopka) prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

---

(1) Sodba VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010


Zveza:

ZDR člen 109.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyNzM1