VDSS sodba in sklep Pdp 164/2008

Jedro

Tožnica je sicer na dan uvedbe postopka prisilne poravnave imela pravico do regresa za letni dopust, vendar višina njene terjatev iz tega naslova še ni bila znana (saj ne bi bila upravičena do celotnega regresa za letni dopust, v kolikor bi ji delovno razmerje prenehalo pred 1. 7., ampak le so sorazmernega dela). Zaradi tega te terjatve na dan uvedbe postopka prisilne poravnave ni mogoče šteti za dospelo, da bi jo bila tožena stranka dolžna plačati le pod pogoji prisilne poravnave, ampak jo je dolžna plačati v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki izplačati razliko regresa za letni dopust za leto 2003 v neto višini 385,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2003 dalje do plačila, po predhodnem odvodu dajatev od bruto zneska, v 8 dneh in pod izvršbo. V 1. točki izreka sklepa je tožečo stranko oprostilo plačila sodne takse za sodbo. V 2. točki izreka sklepa je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati sodno takso za tožbo v višini 47,58 EUR in sodbo v višini 23,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo in zoper del sklepa, s katerim je odločeno o pravdnih stroških, se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da tožba tožeče stranke ni bila sklepčna. Tožena stranka je v zakonitem 30 dnevnem roku odgovorila na tožbo tožeče stranke, v odgovoru je utemeljeno prerekala vse navedbe tožeče stranke glede njenega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2003. Tožeča stranka se je v tožbi neutemeljeno sklicevala na določbo 162. člena Zakona o delovnih razmerjih, po kateri ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Glede na to tožeča stranka sklepa, da delavec nima pravice do celotnega letnega dopusta, s tem pa tudi ne pravice do celotnega regresa v primeru, če mu delovno razmerje preneha pred 1. julijem v tekočem letu in da je v takšnem primeru upravičen le do sorazmernega dela letnega dopusta in s tem tudi do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Takšno tolmačenje 162. člena ZDR pa je v nasprotju s 161. členom ZDR, iz katerega izhaja, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela poln delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Tožeča stranke je že 1. 1. 2003 izpolnila pogoje iz 161. člena ZDR, kar pomeni, da je takrat pridobila terjatev za izplačilo regresa za letni dopust v celotnem znesku. To pa pomeni, da so se tudi na to terjatev tožeče stranke v celoti raztezali učinki sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko. Posledično je zahtevek tožeče stranke neutemeljen, saj je tožena stranka svoj dolg do nje v skladu s sklepom o potrditvi prisilne poravnave v celoti poravnala. Terjatev tožeče stranke je nastala 1. 1. 2003, v plačilo je dospela 1. 7. 2003, po začetku postopka prisilne poravnave, zato je takšno terjatev z dnem začetka prisilne poravnave šteti za dospelo (prvi odstavek 37. člena ZPPSL). Napačna je trditev tožeče stranke, da višina njene terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave še ni bila znana, zato tudi še ni nastala. Drugi odstavek 34. člena Obligacijskega zakonika določa, da mora biti predmet določljiv. To pomeni, da lahko obveznost nastane, četudi njena višina ob nastanku še ni znana, je pa določljiva vsaj do zapadlosti obveznosti. Če bi torej obveljala razlaga tožeče stranke, bi morala tožena stranka nedvomno poplačati pod pogoji prisilne poravnave tisti sorazmerni del regresa za letni dopust, ki je sorazmeren številu mesecev tožnikovega dela v koledarskem letu 2003, šteto od 1. 1. 2003 do dneva začetka prisilne poravnave. Tožena stranka je bila s tožečo stranko pripravljena skleniti sodno poravnavo v višini 250,00 EUR z izplačilom v treh obrokih. Takšen predlog sodne poravnave je tožena stranka posredovala sodišču in pooblaščencu tožeče stranke, vendar pa toženi stranki ni znano, zakaj na naroku za obravnavo dne 6. 12. 2006 to dejstvo ni bilo upoštevano. Tožena stranka predlaga v pritožbi tudi predlog sporazumne rešitve na podlagi sodne poravnave z dne 24. 9. 2007.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbe tožeče stranke, pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, izda sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Pogoje za izdajo zamudne sodbe opredeljuje prvi odstavek 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z ozirom na določbo prvega odstavka 28. člena ZDSS-1 in glede na prvi odstavek 318. člena ZPP utemeljeno izdalo izpodbijano zamudno sodbo, saj so bili za izdajo takšne sodbe izpolnjeni vsi zakonsko zahtevani pogoji. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožba ni sklepčna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč v tožbi vtoževala razliko med izplačanim regresom za letni dopust za leto 2003 in regresom za letni dopust za leto 2003, do katerega bi bila upravičena na podlagi aneksa št. 3 k tarifni prilogi k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 38/2003). V tožbi je navajala, da je upravičena do izplačila celotnega regresa za letni dopust v neto znesku po predhodnem odvodu dajatev od bruto zneska in ne le do dela tega regresa v višini 20 %, kar bi bilo v skladu z določbami sklepa o potrjeni prisilni poravnavi, ki se je nad toženo stranko pričela 8. 4. 2003. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o nesklepčnosti tožbe, s čimer naj ne bi bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe.

Neutemeljene so tudi obširne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožeča stranka do izplačila razlike regresa za letni dopust za leto 2003 ni upravičena zato, ker naj bi se izplačal pod pogoji prisilne poravnave, ki je bila nad toženo stranko začeta dne 8. 4. 2003. Pritožbeno sodišče je že v več podobnih primerih, kjer so delavci tožene stranke zahtevali izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2003 (na primer sodba opr. št. Pdp 699/2004 z dne 26. 5. 2005, sodba opr. št. Pdp 785/2004 z dne 31. 3. 2006, sodba in sklep opr. št. Pdp 934/2006 z dne 9. 3. 2007) ugotovilo, da terjatev delavcev tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 na dan začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko (8. 4. 2003) še ni nastala. Enako stališče zavzema pritožbeno sodišče tudi v tem individualnem delovnem sporu. Bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke je ugotovitev, kdaj je terjatev tožeče stranke iz naslova regresa za letni dopust v letu 2003 nastala. 161. člen ZDR določa, da pridobi delavec pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Po 162. členu ZDR ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. 131. člen ZDR nadalje določa, da je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek 131. člena ZDR), da mora ta regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta (drugi odstavek 131. člena ZDR) in da se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru, da je delodajalec nelikviden, določi kasnejši rok za izplačilo regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta (tretji odstavek 131. člena ZDR). Če ima delavec pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust (četrti odstavek 131. člena ZDR). Iz citiranih zakonskih določil izhaja, da delavec, ki mu na primer delovno razmerje v tekočem letu preneha pred 1. julijem, nima pravice do izrabe celotnega letnega dopusta in celotnega regresa za letni dopust, pač pa je v takšnem primeru upravičen le do sorazmernega dela letnega dopusta oziroma do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Tožeča stranka je sicer ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko imela pravico do regresa za letni dopust, terjatev iz tega naslova pa z ozirom na zgoraj navedene določbe še ni nastala, saj višina regresa za letni dopust v tekočem letu ni povsem določena kategorija že v pričetku leta, temveč šele kasneje. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, nastala že 1. 1. 2003. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb 37. in 38. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju), zato tudi z ozirom na materialnopravne določbe pripada tožeči stranki celotni regres za letni dopust za leto 2003. Iz tega razloga je odločitev prvostopenjskega sodišča (kljub sicer zelo skromni obrazložitvi) materialnopravno pravilna. Nebistvene za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke so njene pritožbene navedbe v zvezi s predlogom sodne poravnave. Če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 28. člena ZDSS-1 in 318/1 člena ZPP, izda sodišče takšno sodbo ne glede na morebiten predlog tožene stranke, da je pripravljena s tožečo stranko rešiti spor po mirni poti, torej s sodno poravnavo. Do sklenitve sodne poravnave bi lahko prišlo le v primeru, če bi z njo soglašala tudi tožeča stranka (ob upoštevanju člena 306/4 ZPP), vendar pa to iz spisovnih podatkov ne izhaja. Ob tem je potrebno ugotoviti, da je iz listinske dokumentacije razvidno, da je tožena stranka predlog sporazumne rešitve na podlagi sodne pripoznave z dne 24. 9. 2007 (B3) vložila v spis šele s pritožbo in ne že pred narokom za poravnavo z dne 6. 12. 2007, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Ker je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela, je sodišče prve stopnje toženi stranki z izpodbijanim delom sklepa pravilno naložilo v plačilo sodno takso za tožbo in sodbo, saj je bila tožeča stranka s sklepom oproščena plačila sodnih taks (drugi odstavek 173. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ni priglasila.

Ker glavnična denarna terjatev tožeče stranke, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišče druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker v sodni praksi ni jasnega odgovora na vprašanje, ali nastanek delavčeve pravice do regresa za letni dopust pred 1. julijem tekočega leta pomeni že tudi nastanek njegove terjatve iz naslova plačila regresa za letni dopust (na podobno vprašanje iz področja stanovanjskega prava se je nanašala zadeva Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 46/2000), je pritožbeno sodišče revizijo dopustilo.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 934/2006
• VDSS sodba in sklep Pdp 943/2008
• Sodba VIII Ips 463/2007