Sodba VIII Ips 463/2007

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZPPSL je na podlagi potrjene prisilne poravnave dolžnik oproščen obveznosti, da izplača upniku znesek, ki presega v potrjeni prisilni poravnavi navedeni odstotek, plačilni roki pa se odložijo v skladu s potrjeno prisilno poravnavo. Glede na navedeno določbo je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da se pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ne nanaša na celotno tožnikovo terjatev, ampak da velja za pravnomočno razsojeno stvar le glede 20 % terjatve.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 303,90 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko regresa za letni dopust za leto 2003 v neto višini 381,64 EUR (91.457,60 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2003 dalje. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku regres za letni dopust že plačala dne 18. 11. 2004 v višini in pod pogoji, ki so bili določeni v sklepu o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko, zaradi česar je zahtevek za plačilo razlike zavrnilo.

2. Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo. Tožniku je priznalo regres za letni dopust v celotni višini, torej mimo pogojev iz prisilne poravnave, ker je zavzelo stališče, da terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 pred začetkom postopka prisilne poravnave dne 8. 4. 2003 še ni nastala, saj njena višina ob začetku postopka prisilne poravnave še ni bila znana. Potrjena prisilna poravnava tako ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka (razlika v višini 80 % ugotovljene terjatve). Sklep o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z vtoževano terjatvijo tudi nima značaja razsojene stvari. Za razsojeno stvar gre le glede 20 % terjatve iz naslova regresa, kar je tožena stranka tožniku na podlagi pravnomočnega sklepa o potrjeni prislini poravnavi že plačala. Ker v sodni praksi ni jasnega odgovora na vprašanje, ali delavčeva pravica do regresa za letni dopust pred 1. julijem tekočega leta pomeni že tudi nastanek njegove terjatve iz tega naslova, je sodišče sklenilo, da se revizija dopusti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba izhaja iz napačne predpostavke, da terjatev tožnika iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 2003 na dan začetka postopka prisilne poravnave še ni nastala. Iz 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) izhaja, da delavec pridobi v vsakem primeru najkasneje po poteku šestih mesecev nepretrganega delovnega razmerja pravico do celotnega dopusta, s tem pa tudi pravico do regresa za letni dopust v celotnem znesku. Tožnik je tako že 1. 1. 2003 izpolnil pogoje iz navedenega člena in pridobil pravico do celotnega dopusta, kar v skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR pomeni, da je takrat pridobil pravico za izplačilo regresa za letni dopust v celotnem znesku. To pomeni, da se tudi na to terjatev raztezajo učniki sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko. Iz tega izhaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je tožena stranka svoj dolg do tožnika v celoti poravnala v skladu z navedenim sklepom. Izpodbijana sodba se zmotno sklicuje na 3. alinejo prvega odstavka 162. člena ZDR in ga razlaga v nasprotju z določilom 161. členom ZDR. Navaja, da so z izpodbijano sodbo bistveno kršena določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v postopku pred sodiščem druge stopnje (1. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega dostavka 339. člena ZPP), saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe ni jasno v čem je razlika med pridobitvijo pravice do regresa za letni dopust in nastankom terjatve iz tega naslova. Nelogična je trditev, da zato, ker terjatve ni mogoče šteti za dospelo, terjatev ni izplačljiva pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Sodišču očita, da ne loči med nastankom terjatve in njeno dospelostjo. Tožnikova terjatev je nastala 1. 1. 2003, v plačilo je dospela 1. 7. 2003, sicer po začetku postopka prisilne poravnave, vendar je skladno z izrecnim določilom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadaljnji) šteti takšno terjatev z dnem začetka prisilne poravnave za dospelo. V skladu z drugim odstavkom 34. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) mora biti predmet obveznosti določen oziroma določljiv. To pomeni, da obveznost lahko nastane, četudi njena višina ob nastanku še ni znana, je pa določljiva vsaj do zapadlosti obveznosti.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sicer pa tožena stranka tudi ob uveljavljanju domnevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka dejansko graja materialnopravne zaključke sodišča druge stopnje.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 27. 3. 2003 podala predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave. Dne 8. 4. 2003 je bila prisilna poravnava začeta, potrjena pa je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru dne 19. 9. 2003. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen 3. 10. 2003. Tožnik je preko svojega zastopnika skupaj z drugimi delavci prijavil terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003, ki je bila razvrščena v razred upnikov F, kateri se poplačajo v višini 20 % od ugotovljene terjatve v roku enega leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave. Tožena stranka je ravnala v skladu s potrjeno prisilno poravnavo in tožniku dne 18. 11. 2004 plačala tako kot je bilo določeno v sklepu o potrditvi prisilne poravnave.

9. V skladu s prvim odstavkom 61. člena ZPPSL ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za vse upnike, katerih terjatve so bile ugotovljene, moč izvršilnega naslova. Ugotovljene terjatve morajo biti navedene v izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave oziroma v načrtu o finančni reorganizaciji, ki je sestavni del izreka sklepa (59. člen ZPPSL). Za takšne terjatve ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč pravnomočno razsojene stvari. Najpomembnejši pravni učinek, ki nastane s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, je znižanje in/ali odložitev izpolnitve dolžnikovih obveznosti. Pravna posledica sklepa o potrditvi prisilne poravnave je sprememba vsebine pravnih razmerij med dolžnikom in njegovimi upniki (z zmanjšanjem dolžnikovih obveznosti oziroma podaljšanjem roka njihovega plačila). Zato ima v tem delu sklep o potrditvi prisilne poravnave pravno naravo oblikovalne sodne odločbe. Oblikovalne sodne odločbe pa začnejo učinkovati s pravnomočnostjo (1).

10. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZPPSL je na podlagi potrjene prisilne poravnave dolžnik oproščen obveznosti, da izplača upniku znesek, ki presega v potrjeni prisilni poravnavi navedeni odstotek, plačilni roki pa se odložijo v skladu s potrjeno prisilno poravnavo. Glede na navedeno določbo je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da se pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ne nanaša na celotno tožnikovo terjatev, ampak da velja za pravnomočno razsojeno stvar le glede 20 % terjatve. Upoštevaje navedene določbe ZPPSL je bilo o tožnikovi terjatvi iz naslova regresa za letni dopust s sklepom o potrditvi prisilne poravnave pravnomočno odločeno v celoti.

11. Ker je tožena stranka tožniku dne 18. 11. 2004 plačala regres za letni dopust za leto 2003 v rokih in pod pogoji potrjene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike.

12. Sodišče se je do nastanka tožnikove terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 opredelilo že v pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave z dne 19. 9. 2003, na katerega je v tem delovnem sporu vezano tudi revizijsko sodišče.

13. Glede na povedano je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, ji mora tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti utemeljene stroške za vložitev revizije, ki jih je sodišče odmerilo na 303,90 EUR (169,10 EUR za sestavo revizije po odvetniku, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo in 134,80 EUR za takso za revizijo).

---.---Op. št. (1): Plavšak, N.; Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Ljubljana 2000, str. 292

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 493/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 164/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 934/2006