<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 153/2014
ECLI:SI:VSRS:2016:X.IPS.153.2014

Evidenčna številka:VS1015519
Datum odločbe:07.04.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1139/2013
Senat:Peter Golob (preds.), Brigita Domjan Pavlin (poroč.), dr. Erik Kerševan
Področje:DAVKI
Institut:dovoljena revizija - dohodnina - obnova postopka - drugi dohodki - dohodek v naravi - obrutenje - obstoj terjatve - odpis terjatve - odpust dolga - stvarne napake na stanovanju - vrstni red uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov - pravica do izjave - seznanitev s celotnim procesnim gradivom - dokazno breme - neizvedba glavne obravnave - bistvene kršitve določb postopka - zmotna uporaba materialnega prava - predhodno vprašanje

Jedro

Revident ni prejel dohodka v naravi, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja.

Za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, mora biti v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, ne zadostuje.

Z vidika davčnega prava je bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1139/2013-7 z dne 18. 2. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4210-32571/2011 08-153-09 z dne 30. 10. 2012, s katero je davčni organ v zadevi obnove postopka odmere dohodnine za leto 2009 odpravil svojo odločbo, št. DT 09-24243-1 z dne 31. 5. 2010, o odmeri dohodnine revidenta za leto 2009, revidentu za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 91.650,58 EUR ter odločil, da mora revident plačati razliko med odmerjeno dohodnino s to odločbo in že plačano akontacijo dohodnine ter po z odpravljeno odločbo že plačanim zneskom, v znesku 23.567,08 EUR. Odločil je tudi, da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-01-512/2012-4 z dne 28. 5. 2013, pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z odločitvijo in razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedla upravna organa prve in druge stopnje in se je nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo. Na tožniku je bilo breme, da dokaže zakaj je drugi obrok kupnine za stanovanje zadržal oziroma ga družba A. d. d.(v nadaljevanju pravna oseba), kot prodajalec ni terjala. Ker revident ustreznih verodostojnih dokazil ni predložil, je upravni organ prve stopnje del višine drugega obroka kupnine, ki ni bil plačan, pravilno upošteval kot drug dohodek. Dohodek v naravi je bil obdavčen z dohodnino po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2),(1) za leto 2009, ko je pravna oseba to revidentovo obveznost iz svojih knjig odpisala in tako je revident stanovanje kupil za bistveno nižji znesek od primerljivih stanovanj. Revident je v obravnavanem upravnem postopku odmere dohodnine lahko sodeloval, ker je bil v postopek izrecno povabljen, vročen mu je bil del zapisnika o nadzoru pri pravni osebi, lahko pa je tudi predlagal dokaze. Glede vložene tožbe pravne osebe zoper revidenta na plačilo drugega obroka kupnine revident ni izkazal, da bi pravna oseba terjatev zoper njega vzpostavila oziroma da bi sam drugi obrok kupnine plačal, poleg tega pa se sodišče prve stopnje strinja z dokazno oceno upravnih organov, da vzročna zveza med skritimi napakami in neplačilom drugega obroka kupnine ni izkazana. Upravnega spora ni prekinilo zato, ker je bila tožba (v pravdnem postopku) pravne osebe zoper revidenta na plačilo drugega obroka kupnine in nasprotna tožba revidenta na znižanje kupnine zaradi stvarnih napak na nepremičnini vložena po izdaji upravne odločbe prve stopnje in ker je njen izid povsem negotov.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Revident tudi v reviziji vztraja pri svojem stališču, da ni prejel obdavčljivega dohodka. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo (četrti odstavek 15. člena in deveti odstavek 16. člena ZDoh-2), ker je upravni organ prve stopnje dohodek opredelil kot dohodek v naravi, ga povečal za koeficient davčnega odtegljaja („obrutil“) in ga štel za prejetega v letu 2009. Odpis terjatve iz poslovnih knjig pravne osebe ne pomeni, da mu je pravna oseba dolg odpustila. Po izdani upravni odločbi prve stopnje je pravna oseba zoper njega vložila tožbo v pravdnem postopku in zahtevala plačilo dela drugega obroka kupnine, revident pa je v istem postopku z nasprotno tožbo uveljavljal znižanje kupnine zaradi stvarnih napak, zato bi moralo sodišče prve stopnje upravni spor prekiniti. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave in samo zaslišalo predlaganih prič, je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Revident se z dokumentacijo, ki je bila zbrana v postopku inšpekcijskega nadzora zoper pravno osebo, ni mogel seznaniti.

4. Tožena stranka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve tega sklepa, presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

Dejansko stanje zadeve

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, izhaja, da je upravni organ prve stopnje na podlagi ugotovitev iz inšpekcijskega postopka pri pravni osebi, povzetih v zapisniku o inšpekcijskem postopku, izvedenem pri pravni osebi A., d. d. - v stečaju (v nadaljevanju zapisnik), začel obnovo postopka odmere dohodnine revidenta s sklepom z dne 24. 4. 2012. Pravna oseba kot prodajalec in revident kot kupec sta 19. 12. 2006 sklenila pogodbo o prodaji nepremičnine, stanovanja št. 3 na naslovu ... (v nadaljevanju nepremičnina), v izmeri 205 m2 s tremi parkirnimi mesti za ceno 335.920,54 EUR. Po navedeni pogodbi naj bi bila kupnina plačana v dveh obrokih, prvi do 20. 1. 2007 v višini 208.646,30 EUR in drugi v višini 127.274,15 EUR do 30. 6. 2007, podaljšan rok plačila z aneksom z dne 23. 7. 2007 do 31. 12. 2007. Drugega obroka revident (vsaj do izdaje prvostopenjske odločbe) ni plačal. Nepremičnino je prevzel in se vpisal v zemljiško knjigo, nato pa grajal določene stvarne napake na stanovanju. Zakonita zastopnica pravne osebe je 30. 11. 2009 podpisala listino, na podlagi katere je bil opravljen popravek vrednosti terjatev do revidenta, tako, da se je celotna terjatev revidentu dokončno odpisala in izbrisala iz poslovnih knjig pravne osebe. V letu 2013 je pravna oseba zoper revidenta vložila tožbo na plačilo te kupnine. Revident je obstoj stvarnih napak v obravnavani zadevi dokazoval s prevzemnimi zapisniki, dopisi glede zahteve za odpravo teh napak, strokovnimi mnenji, zaslišanji prič in drugimi dokazi.

9. Upravni organ prve stopnje je na podlagi ravnanj in opustitev revidenta in pravne osebe(2) zaključil, da je bila resnična volja pravne osebe, da v revidentovo korist proda nepremičnino po nižji vrednosti od pogodbeno dogovorjene, tako da dela kupnine od revidenta ni imela namena izterjati. Pravna oseba naj bi s tem ravnala drugače, kot pri drugih nepovezanih osebah na trgu. Davčni organ prve stopnje je od drugega obroka kupnine v višini 127.274,15 EUR, ki ni bil plačan, odštel 5 % v višini 16.796,03 EUR, zaradi neizročene bančne garancije (na podlagi tretjega odstavka 15. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES)). Znesek 110.478,12 EUR pa je po 105. členu ZDoh-2 opredelil kot drug dohodek, prejet v naravi, in ga v skladu z devetim odstavkom 16. člena ZDoh-2 povečal s koeficientom davčnega odtegljaja 1,3333, tako da ta znaša 147.300,48 EUR. Pravni osebi je v skladu s 131. členom ZDoh-2 odtegnil 25% akontacijo v znesku 36.825,12 EUR, revidentu pa za leto 2009 odmeril dohodnino v višini 91.650,58 EUR.

Pravna kvalifikacija dohodka

10. ZDoh-2 v prvem in drugem odstavku 15. člena določa, da so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu.(3) Za dohodek se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet (tretji odstavek 15. člena ZDoh-2). Dohodek je ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju.(4) Pri tem je dohodek mišljen kot kategorija v najširšem pomenu besede in se odraža v vsakem povečanju ekonomske blaginje posameznika.(5) Definicija drugih dohodkov je odprta, ker v zakonu ni mogoče našteti vseh različnih vrst dohodkov fizičnih oseb, ki se pojavljajo v praksi.

11. V obravnavani zadevi je revident s pravno osebo sklenil kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere bi za nakup stanovanja moral plačati kupnino v dveh delih, in sicer prvi obrok v višini 208.646,30 EUR in drugi v višini 127.274,15, pri čemer drugega obroka kupnine ni plačal. Ta obveznost je bila torej določena z veljavno pogodbo in je ustrezala pogodbeno določeni vrednosti stanovanja, za katero v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi bila določena v nasprotju z veljavnimi predpisi ali zgolj navidezno z namenom izogibanja obdavčenju (npr. namensko zapisovanje nižje cene od dejansko plačane z namenom znižanja davčne obveznosti). Zato je v primeru, če je prišlo do neutemeljene oprostitve plačila drugega obroka kupnine, po mnenju Vrhovnega sodišča revident prejel obdavčljiv dohodek, ki ustreza višini navedene oprostitve (pri čemer bo vprašanje, ali je dohodek sploh prejel, v vsakem primeru stvar nadaljnje presoje, kot je razvidno iz 16. točke in nadaljnjih tega sklepa).

12. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča revident ni prejel dohodka v naravi, kot menijo davčna organa in sodišče prve stopnje, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja. Zato tudi ni podlage, da bi se dohodek določil na podlagi primerljive tržne cene stanovanja(6), saj je bila cena za nakup stanovanja že določena v prodajni pogodbi. S tem se je znesek dohodka napačno povečal s koeficientom davčnega odtegljaja, saj zakon „obrutenja“ denarnega zneska (zneska za plačilo kupnine) ne predpisuje. V tem delu je bilo torej napačno uporabljeno materialno pravo.

Glede obstoja terjatve

13. S tem je povezano tudi vprašanje, kdaj je revident predmetni dohodek prejel.(7) Sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi odločilno, da je bila terjatev revidenta v poslovnih knjigah A., d. d., pravne osebe v letu 2009 odpisana. Navedlo je tudi, da ni bilo ne zatrjevano in ne izkazano, da je prišlo do kakršnihkoli sprememb, da bi bila terjatev v poslovnih knjigah ponovno vzpostavljena. Ker pravna oseba s tožbo v pravdnem postopku, vloženo v letu 2013, terja celoten znesek kupnine, to po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da napak ne priznava.

14. Vrhovno sodišče se s sodiščem prve stopnje glede trditev v zvezi z odpisom terjatve ne strinja. Po presoji Vrhovnega sodišča mora biti za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga, ki ga ureja 319. člen OZ(8) in ga v svoj prid navaja revident. Pri tem pravilno opozarja, da računovodski enostranski odpis terjatve ne pomeni tudi odpusta dolga, za katerega je potrebno soglasje volje obeh strank. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, tako za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, po mnenju Vrhovnega sodišča, ne zadostuje. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je A., d. d., pravna oseba kasneje (že po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla. Stvar nadaljnje presoje pa je lahko, ali je revident v obravnavani zadevi podal soglasje za odpust dolga oziroma, ali je terjatev prenehala na podlagi drugih pravno upoštevnih okoliščin.

15. V zvezi s trditvami glede obstoja terjatve je revident predlagal izvedbo določenih dokazov (npr. zaslišanje stečajne upraviteljice C. C. in K. K.), ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, saj je napačno menilo, da med strankama ta dejstva niso sporna. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen revidentov očitek v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo, ki jo je predlagal in na njej želel dokazovati drugačno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da glavne obravnave ni opravilo, ker po njegovem mnenju relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne.

Glede višine dohodka

16. Če se bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je terjatev prenehala, bo stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil revident obogaten. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi z vidika davčnega prava bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine. V primeru, ko znižanje kupnine ne bi bilo posledica (stroškov odprave) stvarnih napak, bi bila odločitev, da je revident prejel drug dohodek, utemeljena. Sklepanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ni izkazana vzročna zveza med skritimi napakami stanovanja in neplačilom drugega obroka kupnine, je tako po mnenju Vrhovnega sodišča (lahko) napačno.

17. V ponovljenem postopku mora torej v primeru, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je terjatev prenehala, oceniti tudi višino prejetega dohodka, ki je torej v razliki med neutemeljenim in utemeljenim znižanjem pogodbeno dogovorjene kupnine. Presoditi bo moralo revidentove ugovore glede samega dokaznega postopka v zvezi z obstojem stvarnih napak, zaslišanjem prič, pravico do izjave, in druge revidentove ugovore.

18. V zvezi s presojo, ali je bilo znižanje plačila kupnine utemeljeno ali ne, je bil pri davčnem organu vsaj do neke mere izpeljan dokazni postopek,(9) na ugotovitve davčnega organa pa se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. Mnenje sodišča prve stopnje je bilo, da niti revident niti pravna oseba nista predložila podatkov in dokazil, ki bi verodostojno in skladno s poslovnimi običaji dokazovali, da drugi obrok kupnine utemeljeno ni bil plačan zaradi obstoja stvarnih napak. Ključno pri takšni oceni pa je bilo, da revident ni dovolj aktivno uveljavljal odprave stvarnih napak. Vrhovno sodišče se načelno strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je na revidentu dokazno breme, da dokaže obstoj stvarnih napak, ki znižujejo vrednost stanovanjaobveznost plačila kupnine, kar posledično vpliva na ugotovitev višine prejetega dohodka, ki je lahko predmet obdavčenja skladno z ZDoh-2. Glede na prvi odstavek 76. člena ZDavP-2 mora namreč za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze zavezanec za davek. Vendar pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pri dokazni oceni upoštevati napotke Vrhovnega sodišča, navedene v nadaljevanju tega sklepa.

19. Glede ugovorov v zvezi s pravico do izjave Vrhovno sodišče poudarja, da je že sprejelo stališče (tako npr. X Ips 287/2014), da je pravica do izjave (9. člen ZUP) in do enakega varstva pravic (22. člen URS) v primeru, ko zavezanec za dohodnino, ki se mu na podlagi ugotovitev iz zapisnika o postopku inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi v obnovljenem postopku odmeri dohodnina in ni stranka postopka pri pravni osebi in v tistem postopku ni imel možnosti seznanitve z neposrednimi dokazi, zagotovljena le v primeru, da ima takšna oseba možnost dokazovati nepravilnost zapisnika oziroma neresničnost dejstev, ki izhajajo iz izjav oziroma drugih ugotovitev, podanih na zapisnik,(10) če se celotna dokumentacija, ki je podlaga za obnovo odmere dohodnine zavezanca med dokumenti v obravnavanem postopku tudi nahaja in mu je na razpolago. Predložitev zapisnika, pri čemer pa iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni jasno razvidno, ali je bil revident v obravnavanem postopku seznanjen s celotnim procesnim gradivom (med drugim z mnenjem D. D., na katerega se je pri dokazni oceni oprl davčni organ prve stopnje), in ne le z zapisnikom, ne zadostuje. Davčni organ prve stopnje je namreč navedel, da je cenilec D. D. ocenjeval enakovrstna stanovanja drugih kupcev in zaradi njegovih ugotovitev zavrnil ugotovitve B. B., čigar mnenje je v svoj prid predložil davčni zavezanec (obrazložitev na 7/25 strani odločbe).

20. Prav tako Vrhovno sodišče meni, da ni pravilno sklepanje davčnih organov in sodišča prve stopnje, da bi moral davčni zavezanec ravnati bolj aktivno in s tem doseči odpravo (morebitnih) stvarnih napak na stanovanju. Ker stranki nista ravnali tako, je po mnenju davčnega organa očitno, da je bila volja obeh v zagotovitvi dodatnega dohodka revidentau s tem, da je prejel več vredno stanovanje za nižjo ceno. Davčni organ je celo navedel, da ni razumno, da ob takih zatrjevanih napakah revident ni zahteval razveze pogodbe in vračila denarja. Pri tem revident pravilno opozarja, da ima kupec skladno z 468. členom OZ na voljo več jamčevalnih zahtevkov, med katerimi lahko izbira. Revidentu torej v primeru, da so napake res obstajale, ni bilo treba zahtevati odprave le teh ali vrniti stanovanja, temveč je lahko v skladu s tem členom izbral znižanje kupnine. S tem so nerelevantne vse navedbe davčnega organa (na strani 17/25, 19/25 in nadaljnjih) o tem, kako bi naj potekali običajni postopki za odpravo napak oziroma so potekali primerljivi postopki za odpravo napak, in trditve, da bi revident moral vložiti tožbo na odpravo napak. Tudi ne drži, da bi 15. člen ZVKSES kupcu zagotavljal le možnost 5% znižanja kupnine, če bi dokazal, da so stvarne napake take, da tak odstotek presegajo. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče kot napačne zavrača očitke, da je zaradi neaktivnosti strank očitno, da sta želeli, da revident prejme stanovanje za neutemeljeno nižjo ceno od pogodbeno določene.

Napotki sodišču prve stopnje in stroški postopka

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 in prvega odstavka 93. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku mora sodišče prve stopnje upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v tem sklepu in ponovno presoditi, katere dokaze je treba izvesti ali (ponovno) oceniti in s tem, ali je treba opraviti glavno obravnavo, saj so med strankama očitno sporna dejstva. Obrazložiti bo moralo, ali je terjatev prenehala in kdaj je prenehala. Če je prenehala, bo moralo ugotoviti, koliko dohodka je revident dejansko prejel, pri čemer mora ugotoviti, ali so na stanovanju obstajale stvarne napake, ki utemeljeno znižujejo pogodbeno določeno višino kupnine. Pri tem mora revidentu zagotoviti pravico do izjave tako, da mu da na razpolago vso dokazno gradivo, ki se nanaša nanj, upoštevati pa mora tudi druga materialnopravna stališča, sprejeta v tem sklepu.

22. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

----

(1) Ur. l. RS, št. 117/2006, 90/2007, 119/2007, 10/2008, 92/2008, 78/2008, 125/2008, 119/2008.

(2) Pri tem se je med drugim skliceval tudi na to, da že sama prodajna pogodba, sklenjena med revidentom in pravno osebo, odstopa od običajne (stran 21/25), saj ni dogovorjena ara, ZK dovolilo je že v sami pogodbi, kupec ima možnost plačila v dveh obrokih, rok za slednjega je bil dvakrat podaljšan. Revident in pravna oseba nista začela nobenih uradnih postopkov za izterjavo svojih terjatev en nasproti drugemu. Nista listinsko dokumentirala napak. Ravnanje pravne osebe v obravnavanem primeru je bilo v nasprotju z običajno prakso, ki jo je imela nasproti drugim kupcem.

(3) Tako Škof in dr. v „Davčno pravo“, Davčno-finančni raziskovalni inštitut, Maribor 2007, str. 168.

(4) Tako je med drugim opredelilo dohodke tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS) v odločbi U-I-175/12 z dne 10. 4. 2014, ko je razveljavilo del 90., 95. in 98. člena ZDoh-2 glede obdavčitve dividend družbenikov osebnih družb.

(5) Tako zakonodajno gradivo k predlogu Zakon o dohodnini (ZDoh-1), Poročevalec DZ št. 2/2004.

(6) ZDoh-2 v četrtem odstavku 15. člena določa, da se dohodek, prejet v naravi, določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno.

(7) Po petem odstavku 15. člena ZDoh-2 je dohodek pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet, če ni s tem zakonom drugače določeno. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi.

(8) Prvi odstavek 319. člena OZ določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja.

(9) Davčni organ je ocenil strokovna mnenja, ki jih je predložil revident, in sicer B. B. in S. S., ocenil pa je tudi dopise o grajanju napak in nekatere druge dokaze.

(10) Smiselno enako Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, redaktor J. Breznik, GV Založba , Ljubljana 2008, str. 270.


Zveza:

ZDoh-1 člen 15, 15/4, 16, 16/9, 105. ZVKSES člen 15, 15/3. ZDavP-2 člen 76, 76/2. ZUP člen 9. OZ člen 468. ZUS-1 člen 48, 48/3, 93, 93/1, 94, 94/2. ZPP člen 339, 339/2-14.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyODYy