<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00014386
Vrsta:Članki
Datum objave:01.07.2018
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 2/2018, str. 149
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:spor iz družinskih razmerij - sodno izvedenstvo - otrokova korist - svetovalni razgovor - dokaz z izvedencem - sklep o postavitvi izvedenca - pripombe na izvedensko mnenje - odprava nejasnosti v izvedenskem mnenju - zaslišanje izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca - uporaba izvedenskega mnenja iz drugega sodnega postopka - Center za socialno delo (CSD) - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - poročilo centra za socialno delo
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Avtor:dr. Mateja Končina Peternel

Besedilo

Sodno izvedenstvo v družinskopravnih postopkih (1)

Celotno besedilo

1. UVOD

Potem ko so sodniki sodišč prve stopnje, ki odločajo o družinskopravnih sporih, vedno glasneje opozarjali na hudo pomanjkanje izvedencev kliničnih psihologov, so v letu 2017 potekala intenzivna prizadevanja za rešitev problema. Ob pogovorih, na katerih smo sodelovali predstavniki sodstva, Zbornice kliničnih psihologov in Ministrstva za pravosodje, je bilo zastavljeno vprašanje, ali bi bilo mogoče z drugačnimi pristopi in bolj kakovostnim delom zmanjšati potrebo po postavljanju izvedencev ali vsaj po postavljanju več zaporednih izvedencev. Zlasti je bilo poudarjeno, ali bi ob vsebinsko bogatejših mnenjih centrov za socialno delo (v nadaljevanju CSD) sodišče lahko zavrnilo predlog stranke za postavitev izvedenca oziroma bi se ob mnenju CSD in dodatnem izvedenskem mnenju lahko izognili potrebi po postavljanju dodatnega izvedenca. V razpravi je bilo izpostavljeno tudi, ali bi lahko sodniki s kakovostnejšim vodenjem postopka in izvedenci s kakovostnejšimi mnenji pripomogli k temu, da se dokaz z izvedenci ne bi ponavljal. Tako smo dva sodnika, dva strokovnjaka CSD in dva izvedenca klinična psihologa pregledali šest pravnomočno končanih družinskih zadev, v katerih sta bila postavljena vsaj dva izvedenca. Vsak od nas je z vidika svoje stroke skušal najti možnosti za izboljšanje načina dela, ki bi pripeljalo do kakovostnega in učinkovitega izvajanja dokaza z izvedenci. Ob podanih izhodiščih je na skupnih delavnicah ob sodelovanju sodnikov, strokovnih delavcev CSD in izvedencev potekala razprava in v tem prispevku so povzete tudi ugotovitve udeležencev o dobrih praksah na področju izvedenskega dela.

2. KDAJ JE V DRUŽINSKOPRAVNIH POSTOPKIH TREBA POSTAVITI IZVEDENCA?

Zakon o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) v 416. členu določa, da sodišče pošlje predlog za sporazumno razvezo oziroma tožbo za razvezo zakonske zveze, še preden jo vroči tožencu, organu, pristojnemu za socialne zadeve, da ta opravi svetovalni razgovor v skladu z zakonom.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih3 (v nadaljevanju ZZZDR) pa v tretjem odstavku 105. člena, sedmem odstavku 106. člena in petem odstavku 106. a člena določa, da mora sodišče pred odločitvijo o varstvu in vzgoji otrok, preživljanju otrok in njihovih stikih s staršema ter drugimi osebami glede otrokove koristi pridobiti mnenje CSD.

Večina sodnikov zato, da bi čim bolj skrajšali postopek, ravna tako, da takoj po prejemu tožbe CSD pozove, naj opravijo kar obe dejanji naenkrat: svetovalni razgovor in izdelajo mnenje o otrokovi koristi. Na praviloma tipski dopis sodišča tudi CSD največkrat odgovarjajo tipsko, s skopim poročilom o opravljenem svetovalnem razgovoru s končnim predlogom, naj sodišče v zadevi postavi izvedenca.

Svetovalni razgovor za zdaj še ureja Pravilnik o postopku in vsebini izvajanja svetovalnega razgovora4, vendar bo z uveljavitvijo Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ)5 dne 15. 4. 2019 prenehal veljati. Iz pravilnika izhaja, da je svetovalni razgovor namenjen predvsem dajanju pravnih pojasnil glede posledic razveze zakonske zveze v razmerju med zakoncema in v razmerju do otrok, poleg tega pa naj bi si strokovni sodelavec CSD prizadeval, da bi zakonca uredila tudi medsebojna razmerja do skupnih otrok. Mnenje CSD pa ima drugačen pomen – sodišču naj pomaga pri oceni, kako v obravnavanem primeru glede na ugotovljene dejanske okoliščine najbolje zavarovati otrokove koristi. Mnenje CSD je lahko vsebinsko bogato le, če CSD pred njegovo izdelavo že ima ali pridobi ustrezne podatke o razmerah v družini.

Po novi ureditvi v DZ se bo svetovalni razgovor opravljal že pred začetkom sodnega postopka in zato sodišču ne bo več treba tožbe takoj po prejemu poslati CSD. Sodišča bodo tako lahko od CSD zahtevala mnenja o otrokovi koristi šele potem, ko bodo predhodno na podlagi navedb obeh strank ali pridobljenih podatkov po uradni dolžnosti in morda tudi že zaslišanja strank ugotovila razmere v družini. Menim, da bi sodišče moralo dopis za CSD oblikovati podobno kot sklep za postavitev izvedenca – CSD-ju bi moralo o koristi otroka zastaviti konkretna vprašanja glede na podatke, ki so se razkrili pri zaslišanju in po ugovorih strank. Sodišče lahko v dopisu CSD tudi zaprosi, naj oceni dejanske okoliščine na terenu (razmere, v katerih živijo stranke, ipd.), kadar je to sporno, poleg tega pa bi moralo sodišče od CSD pridobiti tudi poročilo o tem, ali so družino že obravnavali.

To izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 682/2007 z dne 8. 11. 2007: „Poročilo CDS ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki organ kot socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.“

ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Izvedenec torej sodišču pojasni abstraktna pravila znanosti, stroke in izkušenj, nato ob ugotovljenih dejstvih ta pravila tudi uporabi in tako iz ugotovljenih dejstev na podlagi pravil stroke sklepa na obstoj drugih dejstev. Pravna presoja tako ugotovljenih dejstev pa je naloga sodišča.6 To pomeni, da sodnik izvedencu ne sme postaviti vprašanj, na katera mora odgovoriti sam: na primer, kateremu od staršev naj sodišče zaupa otroka. To odločitev mora sprejeti sodnik sam, potem ko mu na primer izvedenec klinični psiholog pojasni, kako osebnostne lastnosti ali morebitne duševne motnje in bolezni staršev vplivajo na njuno opravljanje starševskih dolžnosti.

Pri odločitvah v družinskopravnih zadevah sodišče upošteva korist otroka. V veliki večini zadev lahko sodnik na podlagi pridobljenih podatkov o dejanskih okoliščinah na strani staršev in otroka in morda tudi drugih oseb, ki imajo vpliv na otroka, sam odloči, pri katerem od staršev bo bolje varovana otrokova korist. Dokaz z izvedencem bi se po mojem mnenju moral izvajati le v najtežjih zadevah, ko so pri udeležencih zaznane osebnostne motnje, odtujevanje, zanemarjanje ali zlorabljanje otrok.

To izhaja tudi iz odločitve Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 3341/2014 z dne 10. 12. 2014: »Sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem, kot že rečeno, ni bilo dolžno izvajati niti po uradni dolžnosti ...« Sodišče ga je dolžno postaviti le tedaj, kadar ob varovanju otrokovih koristi trči v pravno pomembno vprašanje, za rešitev katerega nima posebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP). Takšnega vprašanja med nosilnimi razlogi odločitve v tej zadevi ni bilo. Sodišče je namreč v tej zadevi ugotavljalo predvsem, kaj se je dogajalo v stvarnem svetu (šlo je za običajno ugotavljanje dejanskega stanja – gnoseološki proces je bil splošne narave), nato pa je moralo le še uporabiti določbo 116. člena ZZZDR, in sicer tako, da jo je ustavnopravno utemeljilo z načelom varstva koristi otroka.

Eden od vidikov pravice stranke do kontradiktornosti postopka oziroma pravice do izjave je tudi pravica stranke, da predlaga dokaze, dolžnost sodišča pa je, da dokaz izvede. Kljub načelni obveznosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, ta pravica ni neomejena. Sodnik iz utemeljenih razlogov dokazni predlog lahko zavrne, pomembno pa je, da odločitev o neizvedbi predlaganega dokaza ustrezno obrazloži.7 Če tega ne stori, krši pravico stranke do izjave, kar pomeni absolutno bistveno kršitev ZPP. Pri zavrnitvi predloga za izvedbo dokaza z izvedencem mora sodišče obrazložiti, zakaj v konkretni zadevi za oceno starševskih sposobnosti in otrokovih potreb ni bilo potrebno strokovno znanje.

3. KATERE PODATKE MORA SODIŠČE PRIDOBITI PRED OBLIKOVANJEM DOPISA CSD-ju IN IZDAJO SKLEPA O POSTAVITVI IZVEDENCA?

Kadar sodišče že po prejemu tožbe zazna, da gre za zahtevno družinskopravno zadevo, v kateri je zelo verjetno, da starši niso navedli vseh pomembnih okoliščin, mora pridobiti podatke tudi po uradni dolžnosti neposredno od posameznih institucij. V družinskopravnih zadevah ima namreč sodnik tudi preiskovalna pooblastila, saj lahko ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, in zbira podatke, potrebne za odločitev, tudi proti volji osebe, na katero se podatki nanašajo. Ukreniti mora namreč vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (408. člen ZPP).

Ob navedbah o nasilnosti staršev ali njihovih novih partnerjev mora sodišče opraviti poizvedbe na policiji, v varni hiši. Ob navedbah o duševni ali drugi bolezni staršev oziroma otroka mora pridobiti zdravstvene podatke. Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP)8 v četrtem in petem odstavku 44. člena določa, da je uporaba pacientovih zdravstvenih in drugih osebnih podatkov izven postopkov zdravstvene obravnave dovoljena le z njegovo privolitvijo ali privolitvijo drugih pristojnih oseb, da pa to ni potrebno, kadar tako določa zakon. Sodišča imajo podlago za pridobivanje zdravstvenih podatkov proti volji osebe v tretjem odstavku 408. člena ZPP, enako določbo vsebuje tudi predlog novega Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v 46. členu.

Tako pridobljene pomembne podatke bi moralo sodišče skupaj z dopisom tudi poslati CSD, da jih lahko ta upošteva pri oblikovanju mnenja o koristi otroka. Menim, da bi sodišče pred postavitvijo izvedenca moralo udeležence seznaniti z mnenjem CSD in jih praviloma tudi zaslišati, po potrebi pa morda tudi druge osebe, za katere oceni, da imajo pomemben vpliv na življenje otroka. Največkrat so to stari starši ali nova partnerja staršev. Šele po tako pridobljenih podatkih lahko sodnik izvedencu postavi usmerjena vprašanja, upoštevajoč ugotovljene konkretne okoliščine primera. Vselej mora pozvati tudi stranki, ali predlagata kakšno vprašanje za izvedenca, vendar je sodišče tisto, ki mora oblikovati vprašanja za izvedenca. Glede na okoliščine posameznega primera je lahko koristno, da sodišče izvedencu poleg mnenja CSD pošlje tudi morebitna poročila CSD o izvajanju stikov pod nadzorom in poročilo o mnenju otroka, če ga je ta na CSD izrazil. Kadar postopek traja dalj časa, je morda smiselno zaprositi CSD za poročilo o spremenjenih okoliščinah in dopolnitev mnenja, ki ga je treba poslati tudi izvedencu, ali pa samega izvedenca v sklepu izrecno pooblastiti, da to dopolnitev lahko sam neposredno pridobi od CSD.

Sodišče praviloma za opravljanje izvedenskega dela postavi sodne izvedence, ki jih je imenovalo Ministrstvo za pravosodje.9 Pošteno do izvedencev je, da strokovni sodelavec ali sodnik predhodno preveri, kateri od sodnih izvedencev lahko delo sprejme in v kakšen času bo lahko izvedensko delo opravil. V skladu s tem tudi v sklepu določi rok za izdelavo izvedenskega mnenja. Ob takšnem ravnanju potem sodnik lahko od izvedenca dosledno zahteva spoštovanje postavljenih rokov. Če izvedensko mnenje kljub opozorilu ni izdelano v dodatnem roku, lahko sodnik uporabi določbe tretjega odstavka 248. člena ZPP o kaznovanju in o povrnitvi stroškov.10

Če se izkaže, da so vsi sodni izvedenci preobremenjeni, ZPP v drugem odstavku 245. člena omogoča, da sodišče določi izvedenca za opravljanje izvedenskega dela tudi izmed strokovnjakov, ki še niso imenovani za sodne izvedence. Izvedensko delo sodišče lahko zaupa tudi strokovni instituciji. Poudariti pa je treba, da so izvedenci vselej lahko le fizične osebe. Tudi če sodišče zaupa izvedensko delo strokovnemu zavodu, nastopajo kot izvedenci delavci tega zavoda.11

Kadar sodišče oceni, da je za ugotovitev pravno pomembnih dejstev nujna postavitev izvedenca, pa stranki tega ne predlagata, lahko zaradi varstva koristi otroka postavi izvedenca po uradni dolžnosti. V tem primeru stroške za izvedbo dokaza založi iz proračuna. Po koncu postopka sodišče odloča o povrnitvi predhodno založenih stroškov po uradni dolžnosti in prostem preudarku (413. člen ZPP). To pomeni, da lahko povrnitev zahteva od strank, takrat pa ima na voljo prisilno izterjavo.12

4. KAJ MORA VSEBOVATI SKLEP O POSTAVITVI IZVEDENCA?

Sodnik je sam pristojen za izbiro izvedenca. Stranke mu sicer lahko predlagajo določeno osebo, vendar sodnik na njihove predloge ni vezan. Kljub temu je priporočljivo, da sodišče o izbiri izvedenca razpravlja s strankami, saj se s tem zmanjšajo možnosti za uveljavljanje izločitvenih ugovorov. Proti dokaznemu sklepu o izvedenstvu ni posebne pritožbe (tretji odstavek 270. člena, 255. člen in tretji odstavek 283. člena ZPP).13

Pravdni stranki morata biti pred izdelavo izvedenskega mnenja seznanjeni s tem, kdo konkretno bo izdeloval izvedensko mnenje, predvsem zaradi pravice predlagati njegovo izločitev po 247. členu ZPP. Kadar sodišče izvedensko delo zaupa strokovni instituciji, praviloma ta strokovna institucija sodišču sporoči podatke o tem, kdo izmed posameznih strokovnjakov bo izvedensko delo opravil, sodišče pa mora z njim še pred začetkom izdelave mnenja seznaniti stranke postopka, da ne pride do izločanja potem, ko je izvedensko mnenje že izdelano.

Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-454/15 z dne 20. 12. 2017 poudarilo, da je zato, ker sodišče odloča, koga bo postavilo za izvedenca, z vidika zahteve po enakopravni obravnavi strank tudi njemu naložena skrb, da z določitvijo sodnega izvedenca ne omogoči eni izmed strank boljšega položaja v razmerju do druge stranke. To pomeni, da mora tudi samo paziti, ali glede na razpoložljive podatke v spisu pri izbranem izvedencu oziroma strokovni instituciji, ki ji zaupa izvedensko delo, obstajajo okoliščine, ki v bistvenem ogrožajo ustavno jamstvo enakopravnosti strank v dokaznem postopku.

Zaradi morebitne izločitve tudi ni priporočljivo postavljenega izvedenca (npr. kliničnega psihologa) kar pooblastiti, naj po potrebi pritegne še drugega izvedenca (npr. psihiatra). Prav je, da prvi izvedenec ime drugega izvedenca sporoči sodišču, da ga sodišče imenuje s sklepom in s tem strankam omogoči uveljavljanje pravice do izločitve.

Postavitev dveh izvedencev je upravičena takrat, kadar je potrebno znanje z več strokovnih področij. Sodišče za oceno starševskih sposobnosti praviloma postavi izvedenca klinične psihologije, poleg njega pa izvedenca psihiatra le takrat, kadar ugotovi, da pri starših ali pri otroku ne gre za osebnostne, ampak duševne motnje ali bolezen. Sodišče mora biti pozorno, ali je postavljeni izvedenec specializiran za odrasle ali otroke, saj je to lahko v nadaljnjem postopku utemeljen razlog za izpodbijanje strokovnosti izvedenskega mnenja.

Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Zoper sklep, s katerim se predlog za izločitev zavrne, ni posebne pritožbe (odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1304/2017). Kadar stranka pozneje izve za razlog za izločitev, lahko uveljavlja ugovor tudi pozneje.

V sklepu o postavitvi izvedenca mora sodišče izvedenca tudi pooblastiti, da pridobi potrebno zdravstveno ali drugo dokumentacijo ali vpogleda vanjo. Brez izrecnega pooblastila v sklepu lahko institucije zahtevo izvedenca zavrnejo in mora sodišče sklep dopolnjevati, kar po nepotrebnem podaljša postopek.

Dobro je, da takrat, kadar postavimo dva izvedenca, izvedencema naložimo, naj izvedensko mnenje oblikujeta skupaj. To pomeni, da morata sodelovati in se uskladiti, zaradi česar bo izvedensko mnenje bolj kakovostno.

Kadar imajo pomemben vpliv na otrokovo življenje tudi tretje osebe, je dobro, da sodnik izvedencu kliničnemu psihologu naloži, naj oceni ta vpliv. Ob predhodnem dogovoru bi bilo izvedencu mogoče naložiti tudi, da v njegovi prisotnosti poteka nekaj zaporednih stikov med otrokom in tistim od staršev, ki predlaga ureditev stikov, če je to vprašanje sporno in eden od staršev predlaga omejitev stikov ali stike pod nadzorom.

5. KDAJ JE POTREBNA POSTAVITEV NOVEGA IZVEDENCA?

Zaradi zagotavljanja pravice do izjave sodišče izvedensko mnenje pošlje strankam, da nanj podajo morebitne pripombe. Sodnik mora pripombe strank pregledati in izluščiti pravno pomembna vprašanja, na katera naj izvedenec še odgovori v dopolnitvi, dobro pa je, da ob sklepu izvedencu pošlje tudi celotne pripombe strank, da se izvedenec lahko pripravi na morebitna dodatna vprašanja strank na naroku za glavno obravnavo.

Če za dopolnitev mnenja izvedenec ne potrebuje daljše raziskave, je najbolje, da sodnik izvedenca hkrati že povabi na narok za glavno obravnavo in ob neposredni ustni dopolnitvi mnenja na naroku takoj omogoči strankam, da zahtevajo še dodatna pojasnila.

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 772/2005 z dne 9. 2. 2002 sprejelo stališče, da lahko stranke od izvedenca zahtevajo tudi pojasnila o uporabljenih metodah: »Izvedenec je opravil vrsto testov in drugih preiskovalnih postopkov, pri katerih stranke niso mogle sodelovati in zato tudi ne preverjati korektnosti izpeljave teh postopkov ter uporabe podatkov, ki so bili pridobljeni s temi postopki. Izvedensko mnenje predstavlja vrsto zaključkov, izpeljanih iz podatkov, ki so bili pridobljeni s psiho-diagnostičnimi testi; te zaključke bi bilo mogoče preveriti le ob poznavanju konkretnih rezultatov testov in preiskav. Najmanj, do česar so stranke v takih položajih upravičene, je pravica do seznanitve z izvedenčevimi postopki ter z neposrednimi, konkretnimi, dejstvenimi izsledki teh postopkov.«

Menim, da morajo izvedenci strankam in sodišču pojasniti, katere metode so uporabili pri svojem delu in utemeljiti svoje strokovno mnenje. To mnenje pa ne temelji le na rezultatih psiholoških testov, ampak tudi na drugih podatkih in uporabljenih diagnostičnih metodah.

Po drugem odstavku 254. člena ZPP mora sodišče vselej odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedencev. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Med pregledanimi odločbami pritožbenih sodišč sem našla bistveno več takšnih, ki opozarjajo na nepotrebno postavljanje novega izvedenca. Tako je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi IV Cp 116/2017 zapisalo: „Vendar je treba pritrditi toženčevi kritiki, da izvedenec psihiatrične stroke v tej zadevi nikakor ni bil potreben. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo predlogu tožnice, da se po tem, ko je svoje mnenje podal že izvedenec iz področja klinične psihologije, njegovo mnenje pa je bilo celovito, temeljito, strokovno in jasno, angažira še izvedenec psihiatrične stroke. Tako prakso je treba nujno opustiti, namreč izvajanje takih dokazov na zalogo, za vsak slučaj. Ker je tožnica pri tem vztrajala, sodišče pa se je zaneslo, da je mati vendarle tista, ki lahko ve, ali je za presojo dejanske situacije na strani otroka potreben strokovnjak s področja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj oz. bolezni, naj tožnica v celoti tudi krije stroške, ki jih je povzročila s svojim predlogom. Ex post facto se je namreč izkazalo, da ta dokaz ni bil potreben. Sodišče prve stopnje se sicer v obrazložitvi nekajkrat sklicuje tudi na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične, vendar na ta način ni bilo odkrito oz. razjasnjeno nobeno odločilno dejstvo, ki ga ne bi v celoti zadovoljivo in ustrezno pojasnil že izvedenec klinične psihologije. Nov dokaz je bil ne le časovna zamuda in finančna izguba za stranke, pač pa tudi nepotrebno izpostavljanje mladoletnega otroka dodatnim pregledom.“

Če je izvedensko mnenje nejasno ali vsebuje nasprotujoče trditve, mora sodnik z dodatnim zaslišanjem izvedenca te nejasnosti odpraviti, in sicer tudi, če mu tega ne predlaga nobena od pravdnih strank. Tako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi IV Cp 5954/2006:

»Nasprotja mora sodišče odpraviti tudi, če stranka tega ne predlaga, zlasti še, če gre za nasprotja med ugotovitvami izvedencev o odločilnih okoliščinah, ki vplivajo na odločitev o varstvu in vzgoji otroka. V tem primeru sodišče stroške plača iz sredstev sodišča nato pa na podlagi 413. člena ZPP odloči ali te stroške krije ena, ali obe pravdni stranki. Če sodišče tega ne stori je to lahko absolutna kršitev določb pravdnega postopka, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.«

Vrhovno sodišče RS pa je v zadevi II Ips 631/2006 zapisalo: »Opustitev zaslišanja izvedenca sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar pa to lahko postane, če sta zaradi tega kršena kakšna strankina procesna pravica ali procesno načelo. V poštev prideta predvsem načeli neposrednosti (4. člen ZPP) in kontradiktornosti (5. člen ZPP). Toženec je 22. 12. 2005 podal pripravljalno vlogo, v kateri se je opredelil do izvedenskega mnenja A. A. in med drugim predlagal tudi njegovo zaslišanje. Opira se predvsem na dvoje. Prvič, da zaradi nasilja v družini ni bil obsojen, marveč teče le kazenski postopek in drugič, da izvedenec apriorno zavrača možnost stikov v zaporu, pri tem pa ne upošteva, da obstajajo v zaporih socialne službe in posebej urejeni prostori za obiske. Drugo vprašanje je strokovno vprašanje, na katerega v pisnem mnenju ni mogoče najti odgovora. Toženec se je do doktrinarne trditve izvedenca, da stiki v zaporu niso primerni, torej opredelil. Z očitkom, da izvedenec ni upošteval tega, da so v zaporu posebni prostori za obiske in da je tam tudi posebna socialna služba, pa je odprl pot nadaljnji procesni obravnavi spornega vprašanja. V skladu z uvodoma navedenim pravilom o tem, kdaj je treba izvedenca tudi zaslišati na obravnavi, bi torej sodišče prve stopnje moralo izvedenca povabiti na glavno obravnavo ter strankam omogočiti, da mu zastavljajo vprašanja in terjajo pojasnila.«

Pri odmeri nagrade izvedencu bi sodišče moralo upoštevati, ali je do dopolnitve izvedenskega mnenja prišlo zato, ker je bilo delo prvotno opravljeno nekakovostno. V tem primeru izvedenec ni upravičen do nagrade za dopolnitev izvedenskega mnenja. Vendar sodišče lahko tako ravna le, če je pred tem samo ustrezno opravilo svojo nalogo in je izvedencu postavilo jasna vprašanja. Po pravilniku mora sodišče o odmeri nagrade odločiti v osmih dneh in jo izplačati v 15 dneh. Pošteno je do izvedencev, da se sodišče teh rokov drži.

Ustavno sodišče je v zadevi Up-680/2014 z dne 5. 5. 2016 zavzelo stališče, da je dokaz z izvedencem primarno ustni dokaz: »Pravna teorija poudarja, da predhodno pisno izvedensko mnenje sodišča ne odvezuje dolžnosti, da izvedenca povabi na narok in s tem strankam omogoči, da izvedencu postavljajo vprašanja. Neposredno zaslišanje je nenadomestljivo vselej, kadar so potrebna medsebojna pojasnila ali kadar so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti, nedorečenosti itd. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je zaslišanje izvedenca potrebno, kadar imajo stranke na pisno izvedensko mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, zaradi česar je podan dvom o popolnosti ali strokovni pravilnosti mnenja.« Zaslišanje izvedenca ali izvedencev je namreč le ena od faz izvajanja dokaza z izvedencem. Ko ima(jo) izvedensko mnenje oziroma izvedenska mnenja odločilen (usoden) pomen za odločitev sodišča, je, kot je bilo že obrazloženo, zaslišanje izvedenca (oziroma izvedencev) za stranke izjemno pomembno, saj jim omogoča, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. Če je izvedencev več in če so med njihovimi mnenji pomembna razhajanja, mora sodišče strankam praviloma omogočiti njihovo medsebojno ustno soočenje. Razhajanja izvedencev o strokovno zahtevnih vprašanjih sodišču vselej nalagajo še posebej težko nalogo. V sodbi mora sodišče svojo odločitev o prepričljivosti tega ali onega strokovnega stališča utemeljiti na tako, da upošteva tudi temu stališču nasprotna stališča. Le tako bo upoštevan celotni postopek, ki je tekel v zvezi z odločilno dokazno temo in ki omogoča celostni uvid. Ustna razprava, ki omogoča neposreden dialog med sodiščem, izvedenci in strankami, je namenjena tako soočenju morebitnih nasprotovanj glede metod in podatkov, ki so jih izvedenci upoštevali pri izdelavi mnenj, kot tudi pretresanju vsebine mnenj, kar vse je neizogibno, če se mnenja razhajajo. Sodišče moralo prav na ustni razpravi v sodelovanju s strankami pojasniti razloge za razhajanja tako v dejanskem kot v strokovnem pogledu. Le v izjemnih primerih se lahko to zahtevno opravilo že vnaprej, to je še pred ustno obravnavo, izkaže kot nepotrebno. Izjemo lahko utemeljijo posebej tehtni razlogi, in sicer tehtni tako, da odstranjujejo vsak dvom, da vnaprejšnja izbira le enega izvedenca za zaslišanje ne pomeni že vnaprejšnje opredelitve sodišča do prepričljivosti mnenja prav tega izvedenca, ki je nato podlaga za končno odločbo sodišča. Taka vnaprejšnja opredelitev sodišča hkrati onemogoči, da bi stranke s stališčem tega izvedenca nasprotnih stališč drugih izvedencev preizkusile pravilnost tega ali onega mnenja. Če so med pisnimi izvedenskimi mnenji pomembna razhajanja, je zato potrebna skrajna zadržanost sodišča do izbire le enega izmed več imenovanih izvedencev za zaslišanje. Končno ni mogoče prezreti pomena prizadevanj, da se odstrani sleherni vtis morebitnega toleriranja domnevnih nepravilnih ravnanj, kar je odločilno za izgradnjo zaupanja v pravno državo.

Vrhovno sodišče pa je v zadevi II Ips 267/2017 z dne 12. 10. 2017 v postopku odvzema poslovne sposobnosti zavzelo stališče: »Vendar načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP) ni bilo kršeno, čeprav k osebnemu pregledu nasprotnega udeleženca ni bil povabljen njegov pooblaščenec ali skrbnik (ki ga ob pregledu sploh še ni imel). Zahteva po obvestitvi strank o ogledu oziroma pregledu ni absolutna; odvisna je od okoliščin konkretnega primera. Ni na primer potrebna, če je to zaradi narave ogleda oziroma pregleda neizvedljivo ali neprimerno. Po oceni revizijskega sodišča je navzočnost strank in njihovih zastopnikov pri osebnem pregledu zaradi varstva zasebnosti neprimerna. Navedeno velja tudi glede navzočnosti zastopnika stranke pri osebnem pregledu stranke, ki jo zastopa. Pravico do izjave je treba v takih primerih zagotoviti na drug način, na primer z zahtevo izvedencu po posebej natančnem pojasnilu ugotovitev, ki temeljijo na pregledu.«

Zelo pomembno je, da sodnik na naroku za glavno obravnavo odločno zagotovi spoštljiv odnos vseh udeležencev do izvedenca. Če udeleženci postopka tega ne spoštujejo, jim lahko izreče tudi denarno kazen po 11. členu ZPP.

Sodnik ni vezan na izvedenčevo mnenje. Izvedensko mnenje sodnik oceni skupaj z drugimi dokazi in si na podlagi celovitih dokaznih sredstev ustvari prepričanje o določenem dejstvu. Svoje prepričanje pa mora tudi utemeljiti.14 Čeprav sodnik nima strokovnega znanja, je sposoben oceniti, ali so ugotovitve izvedenca prepričljive z vidika pravil logičnega sklepanja in splošnih izkušenj.

6. ALI LAHKO SODIŠČE V POSTOPKU UPOŠTEVA TUDI IZVEDENSKO MNENJE, KI JE BILO IZDELANO V DRUGEM CIVILNEM, UPRAVNEM ALI KAZENSKEM POSTOPKU?

ZPP za dokazovanje predvideva različna dokazna sredstva: ogled, listine, priče, izvedence in zaslišanje strank. Strokovno mnenje ima v konkretnem družinskem postopku moč izvedenskega mnenja le, če je pridobljeno v tem postopku v skladu s pravili ZPP. To pomeni, da so imele stranke možnost izjave o postavljenem izvedencu, vpliva na postavljena vprašanja in dajanja pripomb. Kadar izvedensko mnenje ni bilo pridobljeno v družinskem, ampak v drugem (družinskem, upravnem ali kazenskem) postopku, se lahko uporabi kot izvedensko mnenje le ob izrecnem soglasju strank postopka. Če stranke s tem ne soglašajo, se navedbe v izvedenskem mnenju štejejo kot del navedb tiste stranke, ki se na izvedensko mnenje sklicuje. Velja torej kot listinski dokaz in nima dokazne moči izvedenskega mnenja.15

Tako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi IV Cp 1332/2016: »Izvedensko mnenje je nastalo v predhodnem postopku in tožnik ga je priložil že tožbi in se nanj skliceval. Toženkino soglasje za upoštevanje tega mnenja v tem sodnem postopku ni potrebno, saj ga sodišče ni uporabilo namesto dokaza z izvedencem, temveč le kot del tožnikove trditvene podlage. V situaciji, kot je obravnavana, je logično, da bo v tem postopku postavljeni izvedenec, ki ni prvi po vrsti, ki podaja mnenje v zvezi s koristjo otroka v odnosu do staršev, pregledal tudi predhodna mnenja, ki so del spisovnega gradiva, in se do njih opredelil. Enako je izvedenec dolžan ravnati z vsem strokovnim gradivom, tudi s poročili CSD. Tu velja pripomniti, da se položaj CSD po stališču Vrhovnega sodišča približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec.«

Tudi Ustavno sodišče je v zadevi Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 zavzelo stališče: »V skladu z določbo 260. člena ZPP mora izvedenec podati svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi in ga mora tudi obrazložiti. Stranke pa imajo v skladu z drugim odstavkom 302. člena ZPP na kontradiktorni glavni obravnavi pravico postavljati vprašanja izvedencu. S sklicevanjem na izvedenski izvid in mnenje iz drugega sodnega postopka, v katerem pritožnik ni imel možnosti sodelovati in zato tudi ni imel možnosti postavljati vprašanj izvedencu ter se nato izjaviti o rezultatih dokazovanja, je sodišče navedena minimalna jamstva poštenega dokaznega postopka prekršilo. Sodišče pa je s takim ravnanjem tudi prekršilo zahtevo po zagotovitvi enakopravnega obravnavanja strank v postopku. Nasprotna stranka v pravdnem postopku (tožnica) je namreč kot predlagateljica bila udeležena tudi v postopku pred SZD PIZ in je tedaj imela možnost sovplivati na rezultat postopka in tudi sodelovati pri izvedbi spornega izvedenskega dokaza. Sodišče v pravdnem postopku je torej povzelo ugotovitve izvedenskega dokaza iz postopka pred SZD PIZ, v katerem je ena izmed pravdnih strank imela možnost sodelovati, druga pa te možnosti ni imela. S tem je sodišče pravdni stranki obravnavalo neenakopravno in jima v dokaznem postopku ni zagotovilo enakih procesnih možnosti. Iz navedenih razlogov je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.«

7. ALI SODIŠČE PRIDOBLJENA IZVEDENSKA MNENJA LAHKO POŠLJE SCD ZARADI NADALJNJE OBRAVNAVE OTROKA?

Postopek pri uveljavljanju in opravljanju socialnovarstvenih storitev ureja Zakon o socialnovarstvenih storitvah (v nadaljevanju ZSV)16. V drugem odstavku 91. člena je navedeno, da morajo organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost otroka, mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, o tem obvestiti center za socialno delo na svojem območju. Po DZ mora CSD pri trajnejših ukrepih izdelati načrt pomoči družini in otroku. Ta načrt pomoči mora prilagajati spreminjanju razmer v družini in pridobljena izvedenska mnenja v družinskih postopkih so za oblikovanje načrta lahko zelo pomembna. Zato menim, da bi moralo sodišče ob odločanju o varstvu in vzgoji otrok v primerih, ko gre za sporne zadeve in je podana ogroženost otroka ter pri trajnejših ukrepih, na podlagi navedenih določb ZSV in ZPND izvedenska mnenja poslati CSD zaradi izvajanja nalog, ki jih ima ta v zvezi z zaščito otroka.

8. SKLEP

Menim, da bi lahko s predlaganim načinom dela sodniki že od CSD pridobili kakovostnejša mnenja o koristi otroka in tako v večini zadev ne bi bilo potrebe po postavitvi izvedenca. V zahtevnejših zadevah pa je za kakovostno izvedbo dokaza z izvedencem pomembno, da sodnik že pred postavitvijo izvedenca pridobi potrebne podatke o razmerah v družini, saj le tako lahko ugotovi, katere dejanske okoliščine so v konkretni zadevi pomembne in lahko izvedencu tudi postavi usmerjena vprašanja. Sodniki bi si morali prizadevati, da se nejasnosti v izvedenskem mnenju odpravijo z dodatnim zaslišanjem izvedenca in res le izjemoma ponavljati dokazovanje z drugim izvedencem. Kakovostno delo CSD in izvedencev je pogoj za kakovostno delo sodnikov in obratno: od kakovosti sodnikovega vodenja postopka je odvisno, kako dobro bodo lahko strokovnjaki CSD in izvedenci opravili svoje delo.

SEZNAM LITERATURE:

- Galič, Aleš, Praktični pogled na novi zakon o pravdnem postopku: Pravica do kontradiktornega postopka, Podjetje in delo, 1999, št. 6–7, str. 1166–1176

- Juhart, Jože, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961

- Rijavec, Vesna, Dokaz z izvedenci, Podjetje in delo, 2012, št. 6–7, str. 1394–1406

- Triva, Siniša, Belajec, Velimir, Dika, Mihajlo, Građanskoparnično procesno pravo, 6. izdanje, Narodne novine, Zagreb 1986

- Wedam-Lukić, Dragica, Pasti in zanke dokaznega postopka v pravdi, Podjetje in delo, 2012, št. 6–7, str. 1384–1393

----------

1 Prispevek je bil predstavljen na seminarju Sodno izvedenstvo v postopkih družinskega sodstva v januarju in februarju 2018.

2 Ur. l. RS št. od 96/99 do 10/17.

3 Ur. l. RS, št. SRS št. 15/76 do Ur. l. RS št. 82/15 – odl. US.

4 Ur. l. SRS, št. 41/89.

5 Ur. l. RS, št. 15/2017.

6 J. Juhart, str. 385.

7 A. Galič, str. 1166 in nasl. in D. Wedam-Lukić, str. 1385.

8 Ur. l. RS, št. 15/2008 in 55/2017.

9 Od 1. 1. 2019 bo to urejal Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), Ur. l. RS, št. 22/2018.

10 248. člen ZPP:

(1) Sodišče lahko kaznuje v denarju do 1.300 evrov izvedenca, ki ne pride na narok, čeprav je bil v redu povabljen in svojega izostanka ne opraviči, izvedenca, ki brez upravičenega razloga noče opraviti izvedenskega dela, izvedenca, ki ne ravna v skladu s četrtim odstavkom 246. člena tega zakona, in izvedenca, ki brez upravičenega razloga ne opravi izvedenskega dela v roku, ki ga je določilo sodišče.

(2) Sklep o kazni lahko sodišče prekliče pod pogoji iz petega odstavka 241. člena tega zakona (naknadno opravičilo).

(3) Na zahtevo stranke lahko sodišče s sklepom naloži izvedencu, da mora povrniti stroške, ki jih je povzročil s tem, da je neupravičeno izostal, neupravičeno odklonil izvedensko delo ali neupravičeno prekoračil rok za izdelavo izvedenskega dela.

11 S. Triva, V. Belajac, M. Dika, str. 435.

12 V. Rijavec, str. 1359.

13 Op. cit.

14 J. Juhart, str. 390.

15 J. Juhart, str. 385.

16 Ur. l. RS, št. od 54/1992 do 29/2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP člen 4, 243, 247, 254, 270, 408, 413, 416
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo) (2004) - ZZZDR-UPB1 člen 105, 106, 106/7, 106a, 106a/5
Datum zadnje spremembe:
28.04.2020

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00ODk5Mw==