<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS049348
Vrsta:Članki
Datum objave:01.03.2017
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 1/2017, str. 207
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - litispendenca - vzporeden postopek v tretji državi - vzporeden postopek v drugi državi članici EU - izvršitev sodne odločbe v drugi državi članici - eksekvatura - zavrnitev priznanja - prekinitev izvršbe - ukrepi zavarovanja
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Avtor:dr. Neža Pogorelčnik Vogrinc

Besedilo

Sprememba Bruseljske uredbe I

Celotno besedilo

1. UVOD

O prenovi Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah oz. Bruseljske uredbe I1 (v nadaljevanju: BU I) ni več mogoče govoriti kot o novosti. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah oz. Bruseljska uredba I bis (v nadaljevanju: BU I BIS)2 se uporablja že od 10. januarja 2015, a le za sodne postopke, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene oz. sklenjene na ta dan oz. pozneje, zaradi česar se še vedno uporablja tudi BU I. Prenovljena različica tako v praksi še ni povsem zaživela, (vse) pomanjkljivosti spremenjenih pravil pa se še niso pokazale. Kljub študijam o uporabi BU I in številnim predlogom njenih izboljšav3 so bile nekatere sprva predvidene spremembe pri sprejemanju omiljene. Glavne novosti zadevajo štiri področja, ki bodo predstavljena v nadaljevanju, zaradi omejenega obsega prispevka pa so prikazane le poglavitne spremembe.

2. PRISTOJNOSTI

BU I BIS ureditev glede pristojnosti v večini prevzema od BU I, delno spreminja le posebne pristojnosti glede šibkejših skupin. Splošnemu pravilu, da se BU I uporabi, če ima toženec stalno prebivališče v eni izmed držav članic EU, je bila dodana izjema v prid potrošnikov in delavcev s prebivališčem v EU. Če ti tožijo sopogodbenika (trgovca) oziroma delodajalca iz tretje države, se uporabi BU I BIS (člena 18(1) in 21(2)), ne Zakon o mednarodnem pravu in postopku (ZMZPP),4 pri tem pa ni (več) nujno, da ima trgovec v eni izmed držav članic EU podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto in da mora iti za spor iz njenega poslovanja (kot je določal člen 15(2) BU I). Ureditev varuje le šibkejše stranke5 in ni uporabna v obratnih situacijah – ko bi trgovec oziroma delodajalec s sedežem v EU tožil potrošnika oziroma delavca iz tretje države.

Tudi v sporih s šibkejšimi strankami je mogoč tihi dogovor o pristojnosti. BU I ni določala, ali mora sodišče o svoji nepristojnosti in posledicah neugovarjanja poučiti toženo šibkejšo stranko, ki se tega zaradi svojega podrejenega položaja in laičnosti morebiti ne zaveda. Take obveznosti Sodišče Evropske unije (SEU) sodiščem ni naložilo, jim je pa dovolilo, da to storijo (Vienna Insurance Group, C-111/09). Po BU I BIS dvoma ni več: sodišče mora poučiti šibkejšega toženca o pravici ugovarjati pristojnosti in o posledicah (ne)spustitve v postopek (člen 26(2)). Tako je zagotovljeno dodatno varstvo šibkejših strank, vendar ta obveznost sodišč v Uredbi BU I BIS ni dovolj določno opredeljena, kar bo v praksi povzročalo dvome glede oblike in vsebine pouka, med državami članicami EU pa bodo nastajale razlike pri njihovi uporabi.6 Čeprav BU I BIS tega izrecno ne določa, po Galičevem7 mnenju sodišče z opustitvijo (pravilnega) pouka toženi šibkejši stranki krši pravila o pristojnostih, kar je po členu 45(1)(e) BU I BIS razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe. Kot novost je v BU I BIS kot tak razlog določena tudi kršitev pravil o pristojnosti v sporih glede individualnih pogodb o zaposlitvi, ko je tožen delavec (prej so, skladno s členom 35(1) BU I)8, tovrstne posledice imele le kršitve pravil o pristojnosti glede potrošnikov in zavarovancev.

3. LITISPENDENCA

Več postopkov o isti stvari vodi v več odločitev – tudi nezdružljivih. Njihovo izdajo je zato treba preprečiti ne le na nacionalni ravni, temveč tudi v različnih državah članicah EU. BU I je v primerih litispendence prednost dajala sodišču, ki je postopek začelo prvo,9 ureditev pa je z nekaj dopolnitvami enaka tudi v BU I BIS.

3.1 Vzporeden postopek v drugi državi članici EU

i) Isti zahtevek

Če pred sodišči v različnih državah članicah EU med istima strankama potekajo postopki glede istega zahtevka,10 vsa sodišča, razen tistega, ki je postopek začelo prvo, po uradni dolžnosti prekinejo postopke,11 dokler prvo ne ugotovi svoje pristojnosti. Nato se izrečejo za nepristojna,12 pri čemer spoštujejo odločitev prvega sodišča in ne preverjajo njene pravilnosti (27. člen BU I in 29. člen BU I BIS).13 SEU je glede tega določilo (le), da morajo sodišča, ki so postopek začela pozneje, pred prekinitvijo preveriti, ali s tem ne bodo kršena pravila o izključni pristojnosti,14 kar je bil in še vedno je razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe (člen 35(1) BU I in člen 45(1)(e)(ii) BU I BIS). Vendar je šlo v konkretnem primeru za izključno pristojnost iz člena 22(1) BU I (spori glede stvarnih pravic na nepremičninah – isto določa 24. člen BU I BIS), iz odločbe SEU pa ni bilo razvidno, da bi to veljalo tudi za dogovorjene (izključne15) pristojnosti. Pozneje je v sodbi Gasser (C-116/02) izrecno potrdilo, da naj o veljavnosti dogovora o pristojnosti v skladu s pravilom o litispendenci odloča sodišče, ki je postopek začelo prvo, saj so vsa sodišča enako zmožna odločati o tem. S tem, ko ni priznalo, da postopki pred različnimi sodišči potekajo različno hitro, je stranki omogočilo izogibanje sodnemu postopku s tekom na sodišče (race to the court), katerega pristojnost ni bila dogovorjena in pred katerim so postopki (tudi odločanje o veljavnosti dogovora o pristojnosti) dolgotrajni (t. i. italian torpedos).

Uredba BU I BIS je to popravila. V primeru več postopkov o isti stvari ima ne glede na vrstni red začetka postopka in pristojnost drugih sodišč16 prednost sodišče, za katerega pristojnost sta se stranki dogovorili (člen 31(2) BU I BIS). Pri tem je pomembno, da se je postopek pred sodiščem z dogovorjeno pristojnostjo že začel17 in da je sodišče, ki je postopek začelo prvo,18 o njem obveščeno, za kar bo zainteresirana predvsem v njem tožena stranka. Preostali postopki se prekinejo, dokler tisto sodišče, katerega pristojnost je dogovorjena, ne ugotovi veljavnosti dogovora19 in se ne izreče o svoji pristojnosti. Iz uvodne določbe 22 BU I BIS pa je razvidno, da lahko zadnjenavedeno sodišče postopek nadaljuje, čeprav druga sodišča svojih postopkov niso prekinila, s čimer se onemogoča oviranje postopka pred sodiščem z dogovorjeno pristojnostjo. Če je tožnik zavarovanec oziroma drug upravičenec iz zavarovalne pogodbe, potrošnik ali delavec, pravilo o prednosti sodišča z dogovorjeno pristojnostjo ne velja, če dogovor ni v skladu s pravili BU I BIS, ki urejajo ta razmerja (člen 31(4)). Domneva se namreč, da je dogovor vsilil močnejši sopogodbenik in je sklenjen v škodo šibkejše stranke, zato je po pravilu o litispendenci pristojno sodišče, ki je postopek začelo prvo.

BU I BIS tako onemogoča oviranje postopka pred sodiščem z dogovorjeno pristojnostjo, izigravanje pa je zdaj mogoče na strani tožene stranke, ki bo z namenom zavlačevanja ugovarjala pristojnosti in zatrjevala obstoj (v resnici neveljavnega) dogovora o pristojnosti drugega (počasi delujočega) sodišča, pred katerim bo začela postopek. To bo pristojno odločati o veljavnosti dogovora, do odločitve o tem pa naj bi sodišče, ki je postopek začelo prvo, tega prekinilo. Zato je smiselno, da pred tem preveri veljavnost dogovora, še zlasti, če je o tem med strankama spor ali tožnik obstoj dogovora zanika. Standard tega dodatnega predhodnega preizkusa pa ne sme biti previsok,20 saj se z njim obremenjuje stranko, ki mora tako veljavnost dogovora izkazovati dvakrat ter nositi finančno in časovno breme za to. Tudi pri tem pa bi bilo glede na uvodno določbo 22 BU I BIS mogoče sklepati, da se lahko prvozačeti postopek nadaljuje tudi, ko sodišče, katerega pristojnost je (domnevno) dogovorjena, preverja veljavnost takšnega dogovora.

ii) Sorodna pravda

Ureditev konkurenčnih postopkov s sorodnim zahtevkom21 je po prenovi ostala enaka (28. člen BU I in 30. člen BU I BIS). Sodišča, ki postopka niso začela prva, ga lahko prekinejo, če obstaja nevarnost izdaje nezdružljivih sodb. Uredbi meril za odločitev nimata, treba je upoštevati okoliščine konkretnega primera (npr. faza postopkov v obeh državah), mogoče pa je najti stališče, naj se sodišče v dvomu odloči za prekinitev.22

3.2 Vzporeden postopek glede istega ali sorodnega zahtevka v tretji državi

Pomembna novost BU I BIS je upoštevanje vpliva vzporednih sodnih postopkov v tretjih državah na sodne postopke v državah članicah EU (33. in 34. člen BU I BIS). Tega v BU I ni bilo, SEU pa je (Owusu, C-281/02) potrdilo, da sodišče države članice EU ne sme odreči svoje pristojnosti v prid sodišča tretje države, kljub okoliščinam, iz katerih izhaja, da je pristojnost drugonavedenega sodišča ustreznejša. Stališče po BU I BIS ni več relevantno. Če pred sodiščem tretje države poteka postopek glede istega ali sorodnega zahtevka, v zvezi s katerim je tožba vložena tudi pred sodiščem v državi članici EU, lahko ta, ob kumulativni izpolnjenosti naslednjih pogojev, postopek prekine.

a) Pristojnost sodišča v državi članici EU temelji na 4., 7., 8. ali 9. členu BU I BIS

Sodišče države članice EU lahko prekine postopek v prid postopka v tretji državi, če je pristojno po stalnem prebivališču toženca ali gre za posebne pristojnosti glede pogodbenih in nepogodbenih razmerij, ne glede na podlago pristojnosti sodišča tretje države. Nasprotno pa sodišče države članice EU ne more prekiniti postopka, če je izključno pristojno, če gre za spore s šibkejšimi strankami ali če sta se stranki za njegovo pristojnost izrecno ali konkludentno dogovorili. V teh primerih se postopek v državi članici EU nadaljuje, ali se nadaljuje tudi vzporedni postopek v tretji državi in bosta izdani dve odločbi o isti vsebini, pa je odvisno od pravil tretje države o litispendenci.

b) Pričakuje se, da bo sodišče tretje države izdalo sodno odločbo, ki jo bo mogoče priznati in po potrebi izvršiti v relevantni državi članici EU. Ker gre za sodno odločbo države nečlanice EU, jo bo v državi članici EU mogoče priznati v skladu z nacionalnimi pravili mednarodnega zasebnega prava oziroma morebitnimi dvostranskimi dogovori. Pred prekinitvijo sodnega postopka mora sodišče tako preveriti možnost poznejšega priznanja in izvršitve konkretne sodne odločbe tretje države.

c) Po mnenju sodišča je prekinitev potrebna zaradi ustreznega delovanja pravosodja. Gre za pravni standard, ki ga BU I BIS uporablja na več mestih. Sodišče njegovo vsebino interpretira v vsakem konkretnem primeru, v uvodni določbi 24 pa so kot zanj relevantne okoliščine navedene povezava med dejstvi primera in strankami v zadevni tretji državi, faza, v kateri je postopek v tretji državi, ko se postopek začne na sodišču države članice EU, ali lahko sodišče tretje države izda sodno odločbo v razumnem roku in ali ima sodišče tretje države v konkretni zadevi izključno pristojnost zaradi okoliščin, ki bi v primeru teh okoliščin na strani sodišča države članice EU pomenilo njegovo izključno pristojnost. Ne glede na te okoliščine sodišče države članice EU o prekinitvi postopka odloči po svoji presoji.

č) Da se postopek v državi članici EU prekine zaradi sorodne pravde23 v tretji državi, se morata poleg izpolnjenosti zgornjih pogojev zdeti skupna obravnava in odločanje o sorodnih tožbah smiselna, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb.

Čeprav tega izrecno ne določa, je iz navedbe »pred sodiščem tretje države teče postopek, ko je pred sodiščem države članice EU vložena tožba« (33. in 34. člen BU I BIS) mogoče razbrati, da je prekinitev postopka v državi članici EU v prid postopka v tretji državi mogoča le, če se je postopek v tretji državi začel prvi. Cilj je torej rešitev litispendence, in ne določitev sodišča, katerega pristojnost je za konkretni primer najprimernejša.24 Pravilo pa omogoča zlorabe, če bi stranka, ki bi se želela izogniti postopku v tretji državi, pohitela in pred sodiščem države članice EU začela postopek ter s tem onemogočila, da bi sodišče države članice EU sploh imelo možnost odločati o prekinitvi postopka.

Po prekinitvi lahko sodišče postopek nadaljuje kadar koli, če je izpolnjen kateri od naslednjih pogojev:

– postopek pred sodiščem tretje države je prekinjen ali ustavljen. Nevarnosti za nasprotujoče sodne odločbe s tem namreč ni več;

– sodišče države članice EU meni, da postopek v tretji državi verjetno ne bo končan v razumnem roku. Če sodišče po prekinitvi postopka ugotovi, da postopek v tretji državi poteka prepočasi in da na njegovo odločitev ni smiselno čakati, lahko postopek nadaljuje. Uredba ne določa, ali sodišče podatke o hitrosti in teku postopka pridobi samo ali mu jih morajo predložiti stranke (zainteresiran bo predvsem tožnik prekinjenega postopka), je pa hitrost postopkov v tretji državi smiselno upoštevati že pri odločanju o prekinitvi;

– nadaljevanje postopka je potrebno zaradi ustreznega delovanja pravosodja. To je tako razlog za prekinitev kot tudi za nadaljevanje postopka v državi članici EU, zanj relevantne okoliščine pa določa zgoraj navedena uvodna določba 24 BU I BIS;

– če je bil postopek prekinjen zaradi sorodne pravde v tretji državi, je razlog za njegovo nadaljevanje tudi mnenje sodišča, da ni več nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb.

Po koncu postopka v tretji državi postopek v državi članici EU ni več potreben. Če je izdano sodno odločbo v državi članici EU mogoče priznati in izvršiti, sodišče prekinjeni postopek glede istega zahtevka ustavi. Če gre za postopek glede sorodne pravde, lahko sodišče države članice EU postopek ustavi oz. ga nadaljuje, če rezultat končanega postopka v tretji državi ne posega v vsebino prekinjenega.

4. POT DO IZVRŠITVE SODNE ODLOČBE V DRUGI DRŽAVI ČLANICI EU

V primerjalnem pravu je pri priznavanju učinkov tujih sodnih odločb najpogostejši sistem omejenega preizkusa, pri čemer so za njihovo priznanje in izvršitev določene pretežno procesne predpostavke.25 Uporablja se tudi za prehajanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah med državami članicami EU, glavni namen spremembe BU I pa je bil prav prenova tega področja.

4.1 Priznanje

Način priznanja tuje sodne odločbe26 se pri prenovi BU I v svojem bistvu ni spremenil. Priznanje je samodejno (33. člen BU I in 36. člen BU I BIS) – stranki se v drugi državi članici EU lahko zaneseta na tujo sodno odločbo, ne da bi bilo pred tem potrebno sodno priznanje. Vendar je v nekaterih okoliščinah (npr. sklicevanje stranke na res iudicata ali ko upnik še noče v izvršilni postopek, zaradi dolžnikovega oporekanja veljavnosti sodbe pa želi njeno priznanje) to potrebno, o čemer se lahko odloči na dva načina:

– Po BU I (člen 33(2)) je zainteresirana stranka lahko zahtevala priznanje sodne odločbe, v BU I BIS pa se je predmet tovrstnega postopka spremenil.27 V posebnem (delibacijskem) postopku lahko zainteresirana stranka (poleg upnika tudi tretja oseba, npr. banka, ki bi morala izvršiti sodno odločbo) zahteva ugotovitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja. Uredba ne določa pravil tovrstnega postopka in napotuje na uporabo postopka o zavrnitvi izvršitve.28 Tako so za postopek v posamezni državi članici EU pristojna sodišča, določena v skladu s členom 75(a) BU I BIS – v Sloveniji so to okrožna sodišča.29

– O (ne)priznanju tuje sodne odločbe (ki vsebinsko spada pod BU I BIS in bi bila tudi sicer predmet izvršitve v skladu s to uredbo)30 se odloči tudi, kadar je od tega odvisen izid postopka o glavni stvari. Tega sodišče ne prekine, ampak o priznanju odloči kot o predhodnem vprašanju po nacionalnih pravilih (t. i. incidenter postopek). Odločitev o tem je tako zajeta v končni sodni odločbi in velja le v tej državi članici EU.

Stranka, ki v kateri od teh situacij zahteva odločitev o priznanju tuje sodne odločbe, mora to predložiti v obliki, ki po pravilih države njene izdaje omogoča potrditev verodostojnosti (53. člen BU I in 37. člen BU I BIS). V nasprotju z BU I (v tej uredbi se predložitev tega v postopku priznanja ni zahtevala) mora predložiti tudi potrdilo, ki ga na zahtevo katere koli stranke z izpolnitvijo obrazca izda sodišče izdaje sodne odločbe v svojem jeziku. V njem so zajeti podatki o sodišču izdaje, tožniku, tožencu in lastnosti sodne odločbe (datum izdaje, ali je bila izdana v odsotnosti toženca, izvršljivost v državi izdaje, ali in v katerih jezikih je bila vročena tožencu in podrobnosti o predmetu zadeve), zaradi obrazca v prilogi BU I BIS pa je preprosta transliteracija v druge uradne jezike EU. BU I BIS ne predvideva, da bi sodišče stranko lahko oprostilo predložitve teh dokumentov, pod nekaterimi pogoji pa lahko zahteva celo njun prevod oziroma transliteracijo (člen 37(2)).

4.1.1 Zavrnitev priznanja

Postopek ugotavljanja, da ni razlogov za zavrnitev priznanja (člen 36(2) BU I BIS), pa ni aktualen za dolžnika, ki zatrjuje, da sodna odločba ne sme biti priznana in da je njeno priznanje treba zavrniti. Vendar mu z izkazovanjem tega ni treba čakati, da bo upnik morebiti začel postopek ugotavljanja neobstoja razlogov za zavrnitev priznanja ali izvršilni postopek. Po pravilih postopka za zavrnitev izvršbe (člen 45(4) BU I BIS) lahko zahteva zavrnitev priznanja, pri čemer dokazuje obstoj enega ali več v 45. členu BU I BIS taksativno naštetih razlogov. Tako se lahko reši grozeče izvršbe tuje sodne odločbe, s čimer sta obe stranki v enakovrednem položaju glede možnosti, da se še pred izvršilnim postopkom prepričata o možnostih za njegov uspeh.

4.1.2 Začasna prekinitev postopka priznanja

Sodišče ali organ, pred katerim se uveljavlja tuja sodna odločba, lahko postopek odločanja o priznanju prekine v dveh primerih.

1. Tujo sodno odločbo je v drugih državah članicah EU mogoče izvršiti (in torej tudi priznati), če je izvršljiva v državi članici izvora (39. člen BU I BIS), ni pa nujno, da je že pravnomočna. Tako se lahko, ko v eni od držav članic EU poteka postopek priznanja sodne odločbe, ta v državi izdaje izpodbija. Če bi bilo izpodbijanje uspešno, bi bila odločitev o priznanju brez pomena, zaradi česar se postopek v zaprošeni državi lahko prekine (člen 38(a) BU I BIS). Za to je nujno, da se je postopek izpodbijanja sodne odločbe v državi izdaje že začel, in ni dovolj, da rok za njegov začetek še poteka. Medtem ko je bila po BU I prekinitev mogoča le, če je bilo zoper sodno odločbo v državi izdaje vloženo redno pravno sredstvo, je pogoj v BU I BIS razširjen. Prekinitev je sedaj mogoča v primeru postopka s katerim koli pravnim sredstvom v državi izdaje, če lahko privede do spremembe (tudi le dela) sodne odločbe.

2. Kot novost BU I BIS prekinitev omogoča tudi v primeru več postopkov odločanja o (ne)priznanju tuje sodne odločbe v isti državi članici EU, s čimer se preprečujejo nasprotujoče si odločitve o istem vprašanju. Uredba ne določa, kateri od več postopkov naj se prekine, katere okoliščine so odločilne za odločitev in kdaj naj se nadaljuje – odločitev je prepuščena sodišču oziroma organu, ki postopek vodi. Ta razlog za prekinitev pa ne obstoji, če postopki potekajo v različnih državah članicah EU. Razloge za (ne)priznanje vsaka namreč presoja drugače, zaradi česar so lahko odločitve glede priznanja tuje sodne odločbe v različnih državah različne.

Sodišče oziroma organ o prekinitvi v obeh primerih odloča diskrecijsko, glede na okoliščine konkretnega primera. Samodejna prekinitev postopka priznanja ob izpolnjenosti katerega od razlogov bi dolžnikom namreč omogočala preprosto zavlačevanje izvršitve sodne odločbe.31

4.2 Izvršitev

4.2.1 Eksekvatura

Po BU I je morala biti tuja sodna odločba pred izvršitvijo v državi članici EU razglašena za izvršljivo (eksekvatura). Šlo je za ex parte postopek, v katerem je sodišče (v Sloveniji okrožno32) preverilo formalne pogoje in lastnosti sodne odločbe. Če dolžnik zoper odločitev o razglasitvi izvršljivosti v enem oziroma dveh mesecih ni vložil pravnega sredstva, je imel upnik izvršbo. Dolžnik pa je lahko vložil nedevolutivni ugovor in v njem zatrjeval obstoj razloga (-ov) iz 34 in 35. člena BU I. To je sodišče presojalo v kontradiktornem postopku, zoper odločitev pa je bila mogoča še pritožba na Vrhovno sodišče. Zaradi dvostopenjskega sistema pravnih sredstev se je postopek do pravnomočnosti odločitve o razglasitvi izvršljivosti, ki je bila pogoj za izvršbo, lahko zavlekel, v vmesnem času pa je imel upnik na voljo ukrepe zavarovanja.

Mnenja, da je zaupanje med državami članicami EU zadostno,33 da je prost pretok sodnih odločb izrednega pomena in da je treba skrajšati trajanje in zmanjšati finančno breme tovrstnih postopkov,34 so vodila k postopni odpravi eksekvature na posameznih področjih ter nazadnje k tovrstni spremembi tudi pri izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Vendar je v nasprotju s tako imenovanimi uredbami druge generacije, v katerih je preizkus sodne odločbe pridržan za državo izdaje, po BU I BIS ta še vedno lociran v zaprošeno državo. Kljub temu je, kot sledi iz nadaljevanja, postopek do izvršitve (vsaj formalno) skrajšan.

4.2.2 Neposredna izvršba

Če je tuja sodna odločba izvršljiva v državi izvora, je po BU I BIS v drugi državi članici EU izvršena brez vmesnega postopka. Upnik po nacionalnih pravilih posamezne države članice EU vloži le predlog za izvršbo, izvršilni postopek pa se izvede kot za domačo sodno odločbo.35 Pri tem predlagatelju na območju sodišča ni treba zagotoviti naslova za vročanje niti pooblaščenca za vročitev (kar je bil pogoj po BU I). Tovrstnega pooblaščenca potrebuje le, če je ta tudi sicer (ne glede na državljanstvo oziroma prebivališče stranke) obvezen v izvršilnih postopkih zaprošene države (41. člen BU I BIS). Izvrševanje tuje sodne odločbe tudi ne sme biti pogojeno z drugimi dodatnimi pogoji.

Ob tem mora predlagatelj predložiti izvod sodbe, ki po pravilih države izdaje izkazuje njeno verodostojnost, in potrdilo na obrazcu iz priloge I BU I BIS, ki ga izda sodišče izdaje sodne odločbe.36 V nasprotju z BU I se predlagatelja ne more oprostiti predložitve potrdila, ta pa mora poleg podatkov, ki jih ima potrdilo v postopku priznanja, vsebovati še navedbo stroškov postopka in izračun obresti. Organ, pristojen za izvršitev, lahko po potrebi zahteva, da upnik predloži njegov prevod ali transliteracijo, če sicer ne more nadaljevati dela, pa lahko zahteva tudi prevod sodne odločbe (42. člen BU I BIS). S tem se, glede na stanje po BU I, ko so sodišča prevode zahtevala redno,37 finančno in časovno olajšuje položaj predlagatelja.

Zaradi proste poti v izvršilni postopek je treba pred opravo izvršilnih dejanj zagotoviti sodelovanje dolžnika. Vroči se mu potrdilo, če mu ni bila vročena že prej, pa tudi sodba, s čimer se seznani s potekom izvršilnega postopka v zadevni državi (glede na izdano sodno odločbo tako ali tako lahko pričakuje njeno izvršbo, vendar ne ve, v kateri državi). Če v državi izdaje nima stalnega prebivališča in sodna odločba ni napisana v jeziku, ki ga razume, ali uradni jezik države njegovega stalnega prebivališča oziroma prevedena v ta jezik, lahko na stroške upnika (drugače kot prej v BU I) tudi sam zahteva prevod sodne odločbe. Tako se mu omogoča njeno razumevanje (in s tem izpodbijanje njene izvršitve), do prejema prevoda pa se izvedba izvršilnih ukrepov zadrži. V vmesnem času so mogoči le ukrepi zavarovanja.

Dolžniku mora biti po vročitvi potrdila dan razumen čas do izvedbe izvršilnih dejanj, ko lahko nasprotuje izvršbi in zahteva njeno zavrnitev. BU I BIS razumnosti roka ne opredeljuje, zaradi česar obstaja nevarnost, da bo ta v praksi prekratek. Ker predlog za zavrnitev izvršbe ni suspenziven, bi bilo mogoče skleniti, da prekratek rok za njegovo vložitev ne škodi. Vendar lahko dolžnik ob tem predlaga še omejitev ali prekinitev izvršbe, prekratek rok do začetka izvršilnih dejanj pa mu onemogoči, da bi se jim izognil. BU I BIS v 46. členu določa, da lahko zavrnitev izvršbe zahteva oseba, zoper katero se ta zahteva, kar pomeni, da je preprečevanje izvršbe mogoče le, ko se je ta že začela. Dolžnik lahko preventivno vloži le zahtevo za zavrnitev priznanja, a tudi pri tem ne ve, v kateri državi (če je možnih več) bo upnik začel izvršilni postopek.38 Tako mora biti razumni rok do izvedbe izvršilnih dejanj dovolj dolg, pri čemer je treba upoštevati prisotnost tujih elementov: tuji jezik postopka, nepoznavanje postopkovnih pravil ipd. Nekatere države (npr. Nizozemska) so ta rok po analogiji z rokom za vložitev ugovora zoper razglasitev izvršljivosti v BU I določile na en mesec oziroma dva meseca.39

4.2.3 Zavrnitev izvršbe

Po seznanitvi z izvršilnim postopkom lahko dolžnik zatrjuje obstoj razloga(-ov) iz 45. člena BU I BIS in zahteva zavrnitev izvršbe, o čemer mora biti odločeno nemudoma40 (46. in 48. člen BU I BIS). Priložiti mora izvod sodne odločbe in po potrebi njen prevod,41 sodišče pa ga tega lahko oprosti, če njihova predložitev ni razumna ali dokumente že ima. To je relevantno predvsem, kadar o zahtevi za zavrnitev izvršbe odloča sodišče, ki vodi izvršilni postopek in torej že ima sodno odločbo. V Sloveniji to ni mogoče, saj so za izvršilne postopke pristojna okrajna sodišče, za postopek zavrnitve izvršitve po BU I BIS (ter analogno za postopke zavrnitve priznanja in ugotovitve, da ni razlogov za zavrnitev priznanja) pa okrožna.42 Tako lahko dolžnik v Sloveniji izvršbi43 nasprotuje v dveh vzporednih postopkih – po ZIZ z ugovorom zoper sklep o izvršbi, ki ga bo na okrajno sodišče vložil v osmih dneh po vročitvi sklepa o izvršbi, in z zahtevo za zavrnitev izvršbe, v kateri bo pred okrožnim sodiščem uveljavljal razloge iz 45. člena BU I BIS. Zoper odločitev o slednjem imata obe stranki pravno sredstvo (člen 49(2) BU I BIS). Vsaka država članica EU določi zanj pristojno sodišče. V Sloveniji so to pristojna okrožna sodišča,44 kar (ob analogiji z BU I in ZMZPP) kaže na pravno sredstvo ugovora, v nekaterih državah (npr. Nizozemska)45 pa je pravno sredstvo devolutivno. Državam je prepuščena tudi določitev roka za njegovo vložitev in postopka odločanja o njem.

BU I BIS ne določa, ali je postopek na prvi stopnji enostranski ali dvostranski. Po BU I je bil enostranski in bi bilo glede na sistem pravnih sredstev v Sloveniji mogoče sklepati, da je tudi v BU I BIS, vendar to ni smiselno, saj sodišče že na prvi stopnji presoja obstoj razlogov iz 45. člena BU I BIS, medtem ko je bila po BU I izvršljivost razglašena zgolj na podlagi izpolnjenosti formalnih pogojev. Če je postopek že na prvi stopnji kontradiktoren, pa dvakratno odločanje o isti stvari v postopku z obema strankama pred istim sodiščem ni ekonomično.46 Enako velja za postopek za zavrnitev priznanja in postopek ugotovitve neobstoja razlogov za zavrnitev priznanja, v katerih se zaradi pomanjkljive ureditve v BU I BIS smiselno uporabljajo določbe postopka o zavrnitvi izvršbe.

BU I BIS zoper odločitev o pravnem sredstvu dopušča možnost nadaljnjega pravnega sredstva. Iz 50. člena BU I BIS je mogoče razbrati, da države članice EU niso zavezane sporočiti sodišča, pristojnega za odločanje o njem, zaradi česar ni nujno, da ta sploh obstaja. Ker je Slovenija pristojno sodišče sporočila, zoper odločitev o prvem pravnem sredstvu (ugovoru) obstaja pravno sredstvo, o katerem odloča Vrhovno sodišče. BU I BIS lastnosti pravnega sredstva ne določa, zato je posameznim nacionalnim ureditvam prepuščena določitev, kdo in v kakšnem roku ga lahko vloži ter po kakšnem postopku se o njem odloča. Glede na analogijo s sistemom pravnih sredstev v BU I in ZMZPP se zdi, da gre v Sloveniji tudi po BU I BIS za pritožbo. Tako je, ko je v postopku izvršbe vloženo pravno sredstvo, po BU I BIS v Sloveniji postopanje enako kot po BU I, odprava eksekvature pa ni prinesla poenostavitve prehajanja tujih sodnih odločb. Izpuščen je sicer vmesni postopek razglasitve izvršljivosti, zaradi česar lahko upnik v Sloveniji neposredno na podlagi sodne odločbe pred okrajnim sodiščem vloži predlog za izvršbo, vendar bo dolžnik v primeru nasprotovanja izvršbi (kar bi bilo glede na statistične podatke v zvezi z BU I v približno 5 % primerov)47 začel postopek, ki bo časovno in finančno enakovreden eksekvaturi, v njem pa lahko uveljavlja enake razloge, kot jih je po BU I.

4.2.4 Prekinitev postopka zavrnitve izvršbe

Ne glede na njegovo fazo lahko sodišče postopek zavrnitve izvršbe zaradi načela ekonomičnosti in preprečitve dvojnega odločanja prekine, če je v državi članici izvora zoper sodno odločbo, ki je predmet presoje, vloženo redno pravno sredstvo ali če se rok za njegovo vložitev še ni iztekel (51. člen BU I BIS). Z uspešnim izpodbijanjem sodne odločbe v državi izdaje bi namreč odpadel osnovni pogoj za njeno učinkovanje v drugi državi članici EU (izvršljivost v državi izdaje) in postopek v zaprošeni državi bi bil zaman. Taka prekinitev ne vpliva na siceršnji tek izvršilnega postopka in ne zadrži izvršilnih dejanj,48 zaradi odsotnosti pravil glede prekinitve postopka pa se uporabljajo nacionalna pravila. BU I BIS tudi ne določa, do kdaj je postopek prekinjen, a je glede na razlog prekinitve mogoče sklepati, da do odločitve v državi izdaje. Morebiti po tem (v primeru neuspeha) dolžnik za nasprotovanje izvršbi sploh ne bo več zainteresiran in prekinjenega postopka ne bo treba dokončati.

4.2.5 Omejitev oziroma prekinitev izvršbe

Zahteva za zavrnitev izvršbe ne zadrži teka izvršilnega postopka in izvedbe izvršilnih dejanj (uvodna določba 31 in 44. člen BU I BIS), niti nanje ne vpliva prekinitev postopka za zavrnitev izvršbe zaradi izpodbijanja sodne odločbe v državi članici izdaje, medtem ko po BU I izvršilna dejanja niso mogla biti izvedena do odločitve o ugovoru zoper razglasitev izvršljivosti (člen 47(3) BU I). S tako spremembo se je postopek do izvršitve tuje sodne odločbe po BU I BIS precej pospešil, dolžnik pa lahko ob vložitvi zahteve za zavrnitev izvršbe oziroma do odločitve o tem zahteva omejitev postopka izvršitve na ukrepe zavarovanja, pogojevanje izvršitve z upnikovim plačilom varščine ali začasno prekinitev dela ali celotnega postopka izvršitve. BU I BIS pri tem ne določa okoliščin, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju. Ena poglavitnih je najbrž verjetnost, da bo dolžnik z zahtevo za zavrnitev izvršbe uspel. Strogost nove ureditve, po kateri se lahko tuja sodna odločba brez vmesnega postopka neposredno izvrši v drugih državah članicah EU, bo tako odvisna predvsem od dobrohotnosti razlage in uporabe 44. člena BU I BIS v praksi ter se bo verjetno razlikovala med državami članicami EU. Poleg postopka po BU I BIS lahko dolžnik izvedbo izvršilnih dejanj prepreči tudi v morebitnem nacionalnem postopku.

Prekinitev oziroma omejitev izvršbe pa ni le možnost, ampak nujnost, če odpade glavni pogoj, zahtevan za izvršbo tuje sodne odločbe (39. člen BU I BIS), tj. če je njena izvršljivost v državi izvora (začasno) prekinjena.

4.3 Razlogi za zavrnitev priznanja in izvršbe

Po BU I je priznanje ali razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe mogoče zavrniti zaradi očitnega nasprotja z javnim redom zaprošene države članice EU, nepravilne vročitve dokumentov glede začetka postopka, v katerem je bila izdana zamudna sodba, nezdružljivosti sodnih odločb, kršitve pravil o izključni pristojnosti in o posebnih pristojnostih v zadevah glede potrošnikov in zavarovancev (34. in 35. člen BU I). Kljub predlaganim velikim spremembam49 te zaradi številnih nasprotovanj niso bile sprejete. Prvi štirje razlogi so ostali enaki, zadnji pa je dopolnjen tako, da oviro za priznanje/izvršitev tuje sodne odločbe predstavlja tudi kršitev pravil o pristojnosti v sporih glede individualnih delovnih pogodb, če je tožena stranka delavec. Pomanjkljivo varstvo te skupine šibkejših strank glede na druge ni bila logična, zato je tovrstna dopolnitev ustrezna. Kršitev lahko uveljavlja le šibkejša stranka – delavec, imetnik zavarovalne pravice ali potrošnik –, če so pravila kršena v postopku proti njemu, ne pa njegov močnejši nasprotnik, četudi je tožen in pride do kršitve v njegovo škodo (45. člen BU I BIS).

Obstoj razlogov se preverja ob zahtevi za zavrnitev izvršbe, zahtevi za priznanje tuje sodne odločbe in zahtevi za zavrnitev priznanja. Četudi stranka uveljavlja obstoj le enega ali več razlogov, sodišče preveri in odloči o (ne)obstoju vseh.

5. UKREPI ZAVAROVANJA

Zaradi skromne ureditve ukrepov zavarovanja v BU I je bila glede pravil za njihovo čezmejno prehajanje in učinkovanje ključna sodna praksa SEU. Začasne ukrepe so v podporo glavnemu postopku lahko izdajala tako sodišča, pristojna za te, kot sodišča, ki so bila za postopke zavarovanja pristojna po nacionalnih pravilih. Zaradi pogojev, razvitih v sodni praksi SEU, potrebnih, da je mogoče tuji ukrep zavarovanja priznati v drugi državi članici EU,50 je bilo njihovo čezmejno prehajanje močno oteženo, zaradi zahteve po kontradiktornosti pa dolžnika s takim ukrepom ni bilo mogoče presenetiti. Ob prenovi BU I je bilo sprva zato predlagano, da bi bilo poenostavljeno čezmejno prehajanje, predvideno za sodne odločbe, uporabljivo le za ukrepe zavarovanja, ki jih izda sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari, čeprav dolžnik do izvršitve ne bi imel možnosti seznanitve z izdanim ukrepom in ugovora nanj. Nasprotno pa ukrepi, ki jih izda sodišče, za ukrep zavarovanja pristojno po nacionalnih predpisih, v drugi državi članici EU ne bi mogli biti izvršeni po poenostavljenem postopku iz BU I BIS.51 Vendar je bila v prenovi sprejeta strožja ureditev.

Iz edinega člena BU I BIS, ki izrecno ureja ukrepe zavarovanja (35. člen), je mogoče glede pristojnosti razbrati enako ureditev, kot je v BU I. Ukrepe zavarovanja lahko izdajo tako sodišča, pristojna za odločanje o glavnem sporu, kot sodišča, pristojna po nacionalnem pravu, glede na BU I pa je zaostrena možnost njihove čezmejne izvršitve. Ukrepi, ki jih izda sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari, so v drugih državah članicah EU izvršeni po BU I BIS, pod pogojem predhodne kontradiktornosti, zaradi česar presenečenje dolžnika ni mogoče. Po poenostavljenem postopku čezmejnega priznanja in izvršitve iz BU I BIS pa ne morejo prehajati ukrepi, ki jih izda sodišče, pristojno po nacionalnih pravilih.52 Sprememba ureditve ukrepov zavarovanja s prenovo po mojem mnenju ni dosegla optimalne rešitve, vendar vsaj na področju denarnih terjatev položaj upnikov izboljšuje Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah.53

6. SKLEP

Prenova BU I je bila namenjena predvsem odpravi eksekvature. Ta cilj je bil (formalno) dosežen, čeprav ne na način, kot se je to doseglo z nekaterimi sektorskimi uredbami. Kljub sistemu pravnih sredstev, ki (vsaj v Sloveniji) spominja na tistega v BU I, bo postopek v večini primerov, ko ugovor zoper razglasitev izvršljivosti ni bil vložen, skrajšan za čas eksekvature, prihranjena pa bodo tudi finančna sredstva predlagatelja. Nova ureditev pomembno vpliva na položaj dolžnikov. Kljub nezmanjšanemu obsegu razlogov, s katerimi lahko ti nasprotujejo priznanju in izvršitvi sodne odločbe, se je raven njihove zaščite z odpravo eksekvature močno znižala. Zaradi neposredne izvedbe izvršilnih dejanj so kljub izpodbijanju sodne odločbe v državi izvora in nasprotovanju priznanju in izvršitvi v zaprošeni državi izpostavljeni izvršitvi tuje sodne odločbe oziroma so glede izognitve temu prepuščeni diskreciji sodišča, zaradi česar bo med državami članicami EU prihajalo do različnih praks.

BU I BIS je ureditev več postopkovnih vprašanj prepustila nacionalnim ureditvam. Glede BU I Slovenija ni sprejela zakonske ureditve, ki bi jih reševala. Glede na izpostavljene dvome o izvajanju neposredno uporabljive BU I BIS pa bi bilo morebiti smiselno, da bi zakonodajalec razmislil o sprejetju ustreznega izvedbenega zakona.

7. LITERATURA

Data Collection and Impact Analysis – Certain Aspects of a Possible Revision of Council Regulation No. 44/2001 on Jurisdiction and the Recognition and Enforcement of Judgments in Civil and Commercial Matters, www.ec.europa.eu/justice/civil/files/study_cses_brussels_i_final_17_12_10_en.pdf (21. 9. 2016).

DICKINSON, Andrew (ur.), LEIN, Eva (ur.) in drugi, The Brussels I Regulation Recast, Oxford University Press, 2015.

GALIČ, Aleš, Novosti v prenovljeni Uredbi Bruselj I glede varstva šibkejših strank, Pravni letopis, 2015a, str. 9–17.

GALIČ, Aleš, Pristojnost glede potrošniških, delovnih in zavarovalniških sporov: izboljšava pravnega varstva šibkejših strank po reformi Uredbe Bruselj I, XIII. Dnevi civilnega in gospodarskega prava, 2015b, Inštitut za primerjalno pravo, str. 1–9.

HOVAGUIMIAN, Philippe, The enforcement of foreign judgments under Brussels I bis: false alarms and real concerns, 2015, Journal of Private International Law, 11: 2, str. 212–251, DOI: 10.1080/17441048.2015.1068001.

KRAMBERGER ŠKERL, Jerca, Certain open issues regarding the refusal of enforcement under the Brussels I regulation (Recast) in Slovenia, 2016, www.academia.edu/29997829/Certain_Open_Issues_Regarding_the_Refusal_of_Enforcement_Under_the_BR_I_Recast_in_Slovenia_-_2016.

KRAMBERGER ŠKERL, Jerca, Končno prost pretok sodnih odločb v Evropi?, XIII. Dnevi civilnega in gospodarskega prava, 16.–17. april 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2015a, str. 21–24.

KRAMBERGER ŠKERL, Jerca, Prorogacija pristojnosti v prenovljeni uredbi Bruselj I, Izbrani vidiki razvoja slovenskega gospodarskega in civilnega prava od srede 20. stoletja do danes, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2015b, str. 315–329.

MAGNUS, Ulrich, in MANKOWSKI, Peter, European Commentaries on Private International Law ECPIL, 2016, Selp, Sellier European Law Publishers, Köln, Volume I.

POGORELČNIK, Neža, Razvoj ureditve ukrepov zavarovanja v evropskem civilnem procesnem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, 2014, str. 93–116.

Proposal for a Regulation of the European Parliament and of the Council on jurisdiction and the recognition and enforcement of judgments in civil and commercial matters, COM(2010) 748 final.

Report on the Application of Regulation Brussels I in the Member States, Study JLS/C4/2005/03 (Heidelberg Report) www.ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_application_brussels_1_en.pdf (21. 9. 2016).

SCHRAMM, Dorothee, Enforcement and the abolition of exequatur under the 2012 Brussels I Regulation, Yearbook of Private International Law, Volume 15 (2013/2014), str. 143–174.

WEDAM LUKIĆ, Dragica, Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji, Pravni letopis 2011, str. 133–151.

WILKE, Felix M. (2015) The impact of the Brussels I Recast on important “Brussels” case law, Journal of Private International Law, 11: 1, str. 128–142.

---------------------------------------

1 UL EU L 12, 16. 1. 2001.

2 UL EU L 351, 20. 12. 2012.

3 Npr. Report on the Application of Regulation Brussels I in the Member States, Study JLS/C4/2005/03 (Heidelberg Report) in Data Collection and Impact Analysis – Certain Aspects of a Possible Revision of Council Regulation No. 44/2001 on Jurisdiction and the Recognition and Enforcement of Judgments in Civil and Commercial Matters.

4 Ur. l. RS, št. 56/99 z nadaljnjimi spremembami.

5 O možnosti, da nova, na prvi pogled ugodnejša ureditev šibkejši stranki ni v korist Galič, 2015a, str. 10 in 11.

6 Galič, 2015b, str. 4, in Galič, 2015a, str. 13–16.

7 Galič, 2015a, str. 16.

8 Glej poglavje 4.3.

9 Začetek postopka 32. člen BU I BIS in 30. člen BU I opredeljujeta enako.

10 Zaradi kontinuitete ureditve je po BU I BIS glede identitete zahtevkov še vedno aktualna sodna praksa SEU glede BU I in Bruseljske konvencije o pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL EU C 27, 26. 1. 1998). Zahtevka sta ista, če imata isti predmet, isto podlago in potekata med istima strankama (npr. Mærsk Olie, C-39/02, Tatry, C-406/92, Gubisch, C-144/86). Za več glej Magnus in drugi, 2016, str. 726–734.

11 BU I BIS ne določa obveznosti sodišč po uradni dolžnosti paziti na potek drugih postopkov, zaradi česar jih morajo nanje opozoriti stranke. V praksi to najverjetneje ne bo sporno, saj bo stranka, ki je prva začela postopek, zainteresirana o tem obvestiti sodišča, ki so postopke začela pozneje.

12 Če ta mehanizem zataji, se napaka odpravi z uporabo člena 45(1)(d) BU I BIS, v skladu s katerim zaprošeno sodišče zavrne priznanje in izvršitev pozneje izdanih sodb.

13 Enako velja v primeru več postopkov pred izključno pristojnimi sodišči. Sodišča, ki so postopek začela pozneje, morajo kljub svoji izključni pristojnosti postopek po uradni dolžnosti končati v korist tistega izključno pristojnega, ki je postopek začel prvi (člen 29 BU I in člen 31(1) BU I BIS). Če pa je izključno pristojno le eno od sodišč, pred katerimi potekajo postopki, se morajo po 27. členu BU I BIS druga sodišča po uradni dolžnosti izreči za nepristojna, čeprav so postopek začela prej.

14 Weber (C-438/12), glej tudi Overseas Union (C-351/89).

15 Da je dogovorjena pristojnost izključna, določata člen 23(1) BU I in člen 25(1) BU I BIS.

16 Z dogovorom pa stranki ne moreta izključiti izključne pristojnosti sodišča iz 24. člena BU I BIS (člen 25(4) BU I BIS).

17 To sili stranko, ki je tožena pred nepristojnim sodiščem in (še) ni nameravala vložiti tožbe (pred dogovorjenim sodiščem), da to stori. Če se postopek pred sodiščem z dogovorjeno pristojnostjo še ni začel, to sodišče ni odgovorno za presojo veljavnosti dogovora – to preverja le, če je že začelo postopek o glavni stvari. Če tega še ni, veljavnost dogovora in svojo pristojnost (na ugovor stranke, ki bo zatrjevala dogovorjeno pristojnost drugega sodišča) presoja sodišče, ki je postopek začelo prvo. Dickinson in drugi, 2015, str. 339.

18 Če je postopek prvo začelo sodišče, katerega pristojnost je dogovorjena, njegova primarnost tako ali tako izhaja iz splošne določbe o litispendenci (člen 29(1) BU I BIS). Dickinson in drugi, 2015, str. 339.

19 BU I BIS (25. člen) določa le formalne pogoje za veljavnost dogovora. Materialnopravna veljavnost se presoja po pravu države članice, katere sodišče presoja veljavnost (uvodna določba 20 – glej tudi Kramberger Škerl, 2015b, str. 322–324), zaradi česar obstaja nevarnost neenotne obravnave v državah članicah EU.

20 Magnus in drugi, 2016, str. 751–752, in Wilke, 2015, str. 131. Dickinson in drugi, 2015, str. 340, govorijo o preizkusu prima facie.

21 Čeprav 28. člen BU I in 30. člen BU I BIS evroavtonomno opredeljujeta sorodne pravde, je presoja sorodnosti zaradi interpretacije pravnih standardov (npr. kdaj so sodne odločbe nezdružljive) negotova, zaradi česar je pomembna sodna praksa SEU (npr. Tatry, C-406/92).

22 Generalni pravobranilec Lenz v Owens Bank (C-129/92), točka 75, v Magnus in drugi, str. 745 in 746.

23 34. člen BU I BIS govori o »tožbi, ki je povezana s tožbo pred sodiščem v tretji državi« in »sorodnih tožbah«, 30. člen pa o »sorodnih pravdah«, kar kaže na smiselno enake izraze.

24 Magnus in drugi, 2016, str. 762, točka 8.

25 Wedam Lukić, 2011, str. 134.

26 BU I BIS ureja tudi priznanje in izvršitev sodnih poravnav, javnih listin in ukrepov zavarovanja, vendar se v prispevku omejujem le na sodne odločbe, kot so opredeljene v členu 2(a).

27 Glej tudi poglavje 4.2.3.

28 Glej v nadaljevanju prispevka. Pri tem je treba upoštevati posebnosti postopka priznanja. BU I BIS npr. v 38. členu posebej določa možnost prekinitve postopka priznanja, zaradi česar se ne uporablja 51. člen BU I BIS o prekinitvi postopka izvršbe.

29 Http://e-justice.europa.eu/content_brussels_i_regulation_recast-350-si-sl.do?member=1#a_3 (27. 9. 2016).

30 Dickinson in drugi, 2015, str. 391.

31 Dickinson in drugi, 2015, str. 401, odstavek 13.148.

32 42.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Ur. l. RS, št. 51/98 z nadaljnjimi spremembami.

33 Uvodna določba 26 BU I BIS.

34 Schramm, str. 149-150. Čeprav to zmanjšanje v resnici ni tako veliko kot zgleda na prvi pogled – glej Hovagumian, str. 243, 244.

35 BU I BIS (54. člen) kot novost določa tudi način prilagoditve tuje odločbe oz. ukrepa, ki ga zaprošena država članica ne pozna. Podrobneje Kramberger Škerl, 2016, str. 8.

36 Drugače so po BU I (54. člen) tovrstno potrdilo lahko izdala tudi druga sodišča oz. pristojni organi države članice izdaje sodne odločbe.

37 Heidelberg report, točka 515.

38 Hovaguimian, 2015, str. 236.

39 Dickinson in drugi, 2015, str. 428.

40 Ker BU I BIS ne daje napotkov glede tega, se bo trajanje postopkov med državami članicami verjetno precej razlikovalo. V BU I se je podobno zahtevalo, da mora biti nemudoma odločeno o razglasitvi izvršljivosti, a so postopki v državah članicah trajali od le nekaj ur do sedem mesecev (Heidelberg Report, točka 514).

41 Člen 47(3) BU I BIS določa še, da mora predlagatelj po potrebi priložiti tudi transliteracijo, kar ni smiselno. Ne zahteva pa priložitve potrdila, zaradi česar bo sodišče verjetno pogosteje zahtevalo prevod sodne odločbe.

42 Kramberger Škerl, 2015a, str. 23, to označuje kot ustrezno, saj se tako okrajnim sodiščem v izvršilnih postopkih ne bo treba ukvarjati s kompleksnimi vprašanji obstoja razlogov za zavrnitev izvršbe iz BU I BIS, poleg tega pa se bo tako zagotovila enotna sodna praksa.

43 Ne pa tudi priznanju. Temu je mogoče nasprotovati le po postopku, predvidenem v BU I BIS. Hovaguimian, 2015, str. 232.

44 www.e-justice.europa.eu/content_brussels_i_regulation_recast-350-si-sl.do?member=1 (11. 9. 2016).

45 www.e-justice.europa.eu/content_brussels_i_regulation_recast-350-nl-sl.do?clang=en (12. 10. 2016).

46 Glej tudi Kramberger Škerl, 2016, str. 7.

47 www.europa.eu/rapid/press-release_MEMO-10-677_en.htm?locale=en (17. 10. 2016). V dokumentu Heidelberg Report (točka 514) je navedeno, da postopek razglasitve izvršljivosti v državah članicah traja od nekaj ur (npr. Madžarska) do šest ali sedem mesecev (Estonija, Grčija).

48 BU I BIS tega izrecno ne določa, vendar je taka posledica vidna iz 44. člena BU I BIS.

49 Heidelberg Report, točka 543 in naslednje.

50 Glej Pogorelčnik, 2014, str. 106–110.

51 Proposal …, COM(2010) 748 final, str. 9.

52 Podrobneje o ureditvi ukrepov zavarovanja v BU I in BU I BIS glej Pogorelčnik, 2014 str. 93–116.

53 UL EU L 189, 27. 6. 2014.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 27, 33, 34, 35
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 18, 18/1, 21, 21/1, 26, 29, 33, 34, 35
Datum zadnje spremembe:
01.02.2020

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00ODA1Mw==