<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS049344
Vrsta:Članki
Datum objave:15.05.2017
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 1/2017, str. 101
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:poslovna odškodninska odgovornost - neposlovna odškodninska odgovornost - odgovornost za nepravilno izpolnitev - obseg odškodnine - predvidljivost škode - kršitev pogodbenih obveznosti - izpolnitveni zahtevek - razbremenitev odgovornosti
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Avtor:dr. Mile Dolenc

Besedilo

Nekatera aktualna vprašanja poslovne odškodninske odgovornosti

Celotno besedilo

1. UVOD

V okviru civilne odškodninske odgovornosti razlikujemo med dvema odškodninskima odgovornostma. V literaturi in sodni praksi se različno poimenujeta: prva se označuje kot nepogodbena, izvenpogodbena, neposlovna, deliktna odškodninska odgovornost, druga kot poslovna ali pogodbena odškodninska odgovornost. Prva je urejena v določbah od 131. do 189. člena Obligacijskega zakonika (OZ), druga v določbah od 139. do 246. člena OZ.

V skladu z zakonskimi določbami bi bilo najprimerneje uporabljati izraza pogodbena in nepogodbena odškodninska odgovornost. Določba 246. člena OZ namreč izrecno opredeljuje pogodbeno obveznost in nepogodbeno škodo. Vendar sta taka izraza nenatančna in lahko tudi zavajajoča. Napeljujeta namreč na misel, da nastane odškodninska odgovornost iz 139. do 246. člena OZ le na podlagi kršitve obveznosti, nastale s pogodbo. Dejansko se v okviru take odškodninske odgovornosti obravnavajo povzročitve škode pri kršitvi katere koli obveznosti, ki jo ureja OZ, torej tudi takih, ki nastanejo na podlagi enostranskih pravnih poslov, neupravičene obogatitve, poslovodstva brez naročila ipd.1 V nadaljevanju bosta zato kot vsebinsko najprimernejša uporabljena izraza neposlovna in poslovna odškodninska odgovornost.2

V prispevku bodo obravnavna nekatera vprašanja, ki so se pokazala kot zanimiva v nedavni sodni praksi, s čimer je mišljena predvsem sodna praksa, ki se je oblikovala na podlagi določb OZ. Obravnavana bodo vprašanja v zvezi z razmejevanjem med poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornostjo in poglavitne razlike med obema, še zlasti: ali gre pri poslovni odškodninski odgovornosti za krivdno ali objektivno odgovornost, kakšen pomen ima predvidljivost škode pri odmeri odškodnine in ali je mogoče pri poslovni odškodninski odgovornosti uveljavljati tudi povrnitev nepremoženjske škode.

2. Razmejitev med neposlovno in poslovno odškodninsko odgovornostjo

Neposlovna odškodninska odgovornost nastane zaradi tega, ker nekdo drugemu povzroči škodo (prvi odstavek 131. člena OZ).3 Nekdo je lahko pri tej obliki odškodninske odgovornosti kdor koli. Poslovna odškodninska odgovornost je oblikovana ožje. Gre za odgovornost dolžnika (ne kogar koli), ki ne izpolni svoje obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo (drugi odstavek 239. člena OZ). Razmerje med obema je razmerje splošnega in posebnega. Pri neposlovni odškodninski odgovornosti se krši splošna prepoved povzročanja škode (10. člen OZ), pri poslovni odškodninski odgovornosti pa mora obstajati konkretna pravna obveznost med dolžnikom in upnikom, ki jo dolžnik prekrši in s tem povzroči upniku škodo. Tipični primeri nedopustnega ravnanja pri poslovni odškodninski odgovornosti so prej ko slej neizpolnitev ali nepravočasna izpolnitev zaveze iz pravnega posla, še zlasti iz pogodbe, vendar ne samo iz pogodbe. Pravila neposlovne odškodninske odgovornosti so oblikovana kot splošna pravila odškodninske odgovornosti, pravila poslovne odškodninske odgovornosti kot posebna, a ne samozadostna. Dopolnjujejo se s pravili neposlovne odškodninske odgovornosti (246. člen OZ).

Na prvi pogled se zdi, da je razlikovanje med obema vrstama odškodninske odgovornosti preprosto, vsaj tedaj, če gre za neizpolnitev obveznosti, ki je določena v pogodbi. Če je dolžnik prekršil katero izmed pogodbenih zavez, gre že po zakonskem besedilu za poslovno odškodninsko odgovornost. Tako bo skoraj vedno, ko je s pogodbo vzpostavljena bistvena pogodbena zaveza, ki ni bila izpolnjena ali je bila izpolnjena z zamudo. Vendar obstajajo tudi manj jasni, mešani primeri. S pogodbo je mogoče oblikovati zaveze, ki bi veljale tudi sicer, že na podlagi Ustave RS, zakona ali podzakonskih predpisov. Vzemimo primer, ko se najemodajalec in najemnik dogovorita, da najemnik ne sme poškodovati pohištva v najetem stanovanju. Če kljub temu poškoduje pohištvo, se zastavi vprašanje, za katero obliko odškodninske odgovornosti gre, poslovno ali neposlovno. Ker gre za pogodbeni dogovor, se zdi, da bi šlo za poslovno odškodninsko odgovornost. Kaj pa, če ne bi bilo nič dogovorjenega glede poškodbe pohištva? Ali najemnik v takem primeru ne bi bil dolžan najemodajalcu povrniti škodo? Ker je poškodoval tujo stvar, je vsekakor lastniku odškodninsko odgovoren že na neposlovni podlagi. Pogodbeni dogovor je zapis, ki prepoved poškodovanja tuje stvari le potrjuje, a bi veljala tudi brez njega. Ta primer dovolj nazorno pokaže, da je treba ločiti med obveznostmi, ki jih pogodba (ali drug pravni posel) šele vzpostavi, in tistimi obveznostmi, ki so obstajale že pred sklenitvijo pogodbe in neodvisno od nje. Šlo bi za uresničitev dveh dejanskih stanov, neposlovne in poslovne odškodninske odgovornosti. Za tak primer se zdi dovolj prepričljivo stališče, da je treba tožniku omogočiti izbiro.4 Uveljavlja lahko poslovno ali neposlovno odškodninsko odgovornost.

V zvezi z zdravnikovo odgovornostjo za zdravniško napako je bilo od nekdaj sporno, ali gre za poslovno ali neposlovno odškodninsko odgovornost. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 929/2008 z dne 31. maja 2012 je zavzelo naslednje stališče:

Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (147. člen OZ). Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za svoje delavce drugače, kot da dokaže, da je bilo ravnanje delavca v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, zaupanih delavcu. Krivda se domneva. Zdravstvena ustanova ne odgovarja (razen v izjemnih primerih) za izid zdravljenja, odgovarja pa za ravnanje svojega zaposlenega, če ta ne ravna v skladu s pričakovano skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

V sodbi II Ips 214/2008 z dne 26. maja 2011 je bilo zavzeto podobno, čeprav ne povsem enako stališče:

Pravni temelj odškodninske odgovornosti za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu, je poostrena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), temelječa na zavezi po strožji profesionalni skrbnosti tistih, ki to dejavnost opravljajo. Objektivna je le odgovornost zdravstvene ustanove za ravnanje svojih delavcev, ki pa se je prva lahko razbremeni, če uspe dokazati, da je v okoliščinah primera njen delavec ravnal, kot je treba (170. člen ZOR).

Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 1114/2013 z dne 13. maja 2013 zavzelo naslednje, zelo decidirano stališče:

V primeru zdravniške napake, torej delu, ki ni v skladu z merili, ki jih predpisuje 45. člen ZZDej, je protipravnost v kršitvi zdravniške doktrine, kodeksa medicinske deontologije oziroma drugih strokovnih in etičnih kodeksov in sodna praksa doslej od tega stališča (ki pa odstopa od mnenja nekaterih teoretikov), zaradi katerega se posledično odškodninski zahtevki zaradi zdravniških napak obravnavajo kot civilni delikt, praktično ni odstopala.

Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 207/2015 z dne 14. januarja 2016 zavzelo drugačno stališče:

Razmerje med zdravnikom oz. zdravstveno ustanovo in bolnikom je praviloma pogodbene narave (izjema npr. velja, ko zdravnik ravna v nuji). Obveznost bolnika je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima običajno značilnosti obligacije prizadevanja. V pravni teoriji se zdravniška pogodba opredeljuje kot podjemna pogodba. Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja.

Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 2666/2014 z dne 21. januarja 2015 različno presojalo pravno naravo zdravniške napake in pojasnilne dolžnosti:

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo, da je odgovornost zdravstvenega zavoda za pacientovo škodo pri strokovni napaki poslovna, pri kršitvi pojasnilne dolžnosti pa neposlovna – deliktna. V obeh primerih povzročitelj odgovarja za škodo le, če so izpolnjene predpostavke njegove odškodninske odgovornosti: protipravnost ali opustitev povzročitelja škode, nastanek pravno priznane škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem ali opustitvijo povzročitelja oziroma kršitvijo pogodbe in škodo ter krivda povzročitelja.

Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 94/2013 z dne 15. maja 2014 presodilo pravno naravo odškodninskega razmerja, pri katerem se je ponesrečil učenec, ki se je usposabljal za voznika motorja. Zavzelo je naslednje stališče:

Kadar je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode, je potrebno izhajati iz pogodbene odškodninske odgovornosti (členi od 239 do 246 OZ). Pravdni stranki sta nedvomno bili v pogodbenem razmerju, saj se je toženec zavezal, da bo tožnika usposabljal za pridobitev vozniškega dovoljena kategorije A, tožnik pa se je zavezal, da mu bo za to plačal. Šlo je za obligacijo prizadevanja. Tudi pri pogodbeni odškodninski obveznosti pa morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, ki je v tem primeru kršitev pogodbe, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer se domnevni oškodovalec ne more razbremeniti odgovornosti z dokazovanjem, da je škoda nastala kljub njegovemu skrbnemu ravnanju (krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti), ampak zgolj na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ.

Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 97/2011 z dne 6. novembra 2012 obravnavalo primer odpovedi pogodbenega razmerja. Odgovoriti je moralo na vprašanje, kaj pomeni z odškodninskega vidika nezakonita odpoved pogodbenega razmerja, natančneje, ali nastane poslovna ali neposlovna odškodninska odgovornost tistega, ki pogodbeno razmerje nezakoniti odpove. Zavzelo je naslednje stališče:

Posebnost delovnega razmerja kot pogodbenega razmerja je tudi ta, da ima delodajalec možnost enostranskega posega v veljavnost pogodbe o zaposlitvi z njeno odpovedjo, če ugotovi, da obstaja z zakonom določen odpovedni razlog. Zato je treba razlikovati med položajem, ko nastane škoda, ker se obveznosti iz veljavne pogodbe ne izpolnjujejo ali se izpolnjujejo z zamudo ali nepravilno, in položajem, ko nastane škoda zaradi nezakonite odpovedi. Če gre v prvem primeru nedvomno za pogodbeno odškodninsko odgovornost, gre v drugem primeru za deliktno. Odškodninsko odgovornost delodajalca v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba presojati z vidika dogodka, ki je škodo povzročil, in ne z vidika dejstva, da se pogodba ne izpolnjuje (več). Pogodba se ne izpolnjuje več, ker je bila odpovedana, podlaga za odškodnino pa je ugotovitev, da je bila odpovedana nezakonito. Škoda je nastala zaradi nezakonite odpovedi in ne zaradi neizvrševanja pogodbe (ki se tudi v primeru zakonite odpovedi ne bi izvrševala).

Po navedenem je mogoče sklepati, da vprašanje, kdaj gre za neposlovno in kdaj za poslovno odškodninsko odgovornost, še vedno ni povsem razjasnjeno v sodni praksi.

3. Razlike med neposlovno in poslovno odškodninsko odgovornostjo

Razlikovanje med poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornostjo je pomembno zaradi različnosti ureditve ene in druge odgovornosti. Zato je treba v nadaljevanju predstaviti, v čem se razlikujeta in kakšen praktičen pomen imajo razlike za sodno prakso.

3.1 Predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti

Na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ se izpeljujejo naslednje predpostavke (pogoji) neposlovne odškodninske odgovornosti:

- nastanek škode,

- nedopustno ravnanje (vključno z opustitvijo),

- vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem,

- odgovornost povzročitelja škode.5

3.2 Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti

Podlaga za nastanek poslovne odškodninske odgovornosti je določena v 239. členu OZ:

»(1) Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

(2) Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.

(3) Za škodo zaradi zamude z izpolnitvijo je odgovoren tudi dolžnik, ki mu je upnik dal primeren dodatni rok za izpolnitev.

(4) Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.

(5) Vendar je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da bi bila stvar, ki je predmet obveznosti, naključno uničena, tudi če bi bil on svojo obveznost pravočasno

izpolnil.«

V prvem odstavku ni nič novega. Ne vsebuje nobene »dodane vrednosti«. Upnik bi lahko tudi brez te določbe zahteval izpolnitev obveznosti od dolžnika, ta pa bi jo bil dolžan izpolniti. Podobno določbo vsebuje že 9. člen OZ.6

Drugi odstavek 239. člena je že pomembnejši, čeprav je tudi zanj mogoče reči, da ni nujno potreben. Že po splošni določbi iz prvega odstavka 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Dolžnost povrnitve škode bi zato gotovo imela zakonsko oporo že v 131. členu OZ. Ta zakonska določba je zanimivejša zato, ker določa, da je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je nastala z neizpolnitvijo ali zamudno izpolnitvijo. Pri zamudni izpolnitvi je jasno, da je upnik upravičen do povrnitve škode, povzročene z zamudo, poleg izpolnitvenega zahtevka. Kaj naj bi upnik zahteval od dolžnika v primeru neizpolnitve obveznosti, poleg povrnitve škode, ni jasno. Če lahko terja izpolnitev obveznosti in jo tudi iztoži, potem ima škodo le zaradi zamudne izpolnitve, ne pa zaradi neizpolnitve obveznosti.

Tretji odstavek ureja uveljavljanje povrnitve škode v primeru zamude pri izpolnitvi obveznosti. Dolžnik je odgovoren za škodo, čeprav mu je upnik dal primeren dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Določba ni najbolj jasna, saj napeljuje na sklepanje, da je drugače (da škode ni treba povrniti), če je dolžniku dan dodaten rok, ki pa ni primeren. Vendar je bil namen zakonodajalca le, da dodatno postavljeni rok, primeren ali neprimeren, ni ovira za uveljavljanje povrnitve škode.

Četrti odstavek določa odgovornost za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, ki je nastopila potem, ko je dolžnik v zamudi. Zanjo dolžnik odgovarja, čeprav nemožnosti izpolnitve ni zakrivil. Ne zadostuje pa že stanje zamude, ampak le zamuda, za katero dolžnik odgovarja. Odgovornost za nemožnost izpolnitve je posledica odgovornosti za zamudo. V petem odstavku je določena izjema: dolžnik ni odgovoren za škodo, če dokaže, da bi bila stvar, ki je predmet obveznosti, naključno uničena tudi, če bi on svojo obveznost pravočasno izpolnil.

Pravne posledice nemožnosti izpolnitve pogodbene obveznosti so v splošnem urejene na dveh mestih OZ. Po prvem odstavku 329. člena OZ obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Po drugem odstavku istega člena nosi glede tega dokazno breme dolžnik. V 330. členu je določena izjema, ki velja za genus. Če so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, obveznost ne preneha niti takrat, ko so vse takšne stvari, kar jih ima dolžnik, uničene zaradi okoliščin, za katere on ne odgovarja. To ne velja, ko so predmet obveznosti po vrsti določene stvari, ki jih je treba vzeti iz neke množice takih stvari, če je uničena celotna ta množica (drugi odstavek 330. člena).

Pri dvostranskih (vzajemnih, sinalagmatskih) pogodbah nemožnost izpolnitve ene stranke vpliva tudi na obveznost nasprotne stranke. Ureditev takih primerov najdemo v 116. in 117. členu OZ.

V 116. členu je urejen primer, ko za nemožnost izpolnitve ene stranke ne odgovarja nobena stranka. V takem primeru preneha tudi obveznost druge stranke, če pa je kaj že izpolnila, lahko zahteva vrnitev izpolnjenega po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Pri delni nemožnosti lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba veljavna, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.

V 117. členu so urejeni primeri, ko za nemožnost izpolnitve odgovarja katera izmed pogodbenih strank. Če je odgovorna nasprotna stranka (upnik), potem obveznost, ki je postala nemogoča, ugasne, zaveza nasprotne stranke (ki je povzročila nemožnost izpolnitve) pa ostane veljavna. Stranka, katere obveznost je postala nemogoča, obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker se je razbremenila lastne obveznosti. Poleg tega mora drugi stranki odstopiti vse pravice, ki bi jih imela do tretjih strank v zvezi s predmetom svoje obveznosti, katere izpolnitev je postala nemogoča. Če pa je izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe postala nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

V 240. členu OZ je določeno, kako se lahko dolžnik razbremeni svoje poslovne odškodninske odgovornosti:

»Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.«

Kot predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti lahko navedemo naslednje elemente:

a) dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti7 ali jo je izpolnil z zamudo,

b) upnik je utrpel škodo,

c) obstaja vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti,

č) dolžniku ni uspelo dokazati, da obstaja kakršna koli okoliščina iz 240. člena OZ, ki bi ga razbremenila odgovornosti.

4. Poglavitne razlike med poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornostjo

OZ ureja neposlovno odškodninsko odgovornost v 131. do 209. členu, poslovno odškodninsko odgovornost pa (predvsem) v 239. do 245. členu. Z določbami o poslovni odškodninski odgovornosti je urejeno tisto, kar razlikuje to vrsto odškodninske odgovornosti od neposlovne odškodninske odgovornosti (glej 246. člen OZ). Te določbe so torej tiste, ki ustvarjajo razlike med obema oblikama odškodninske odgovornosti.

Najpomembnejše razlike med obema oblikama odškodninske odgovornosti so:

a) Neposlovna odškodninska odgovornost načeloma ne more biti predmet vnaprejšnjega urejanja v okviru avtonomije strank, ker temelji na zakonu.8 Neposlovne odgovornosti tudi ni mogoče prenesti na drugega. Potem ko škoda že nastane, je seveda odvisno od oškodovanca, ali jo bo uveljavljal in kako bo ravnal z zahtevkom. Poslovno odškodninsko odgovornost je, nasprotno, mogoče vnaprej razširiti tudi na primer, za katerega dolžnik ne odgovarja, če to ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (241. člen OZ), pod pogoji iz 242. člena OZ pa jo je mogoče izključiti ali zožiti ter omejiti do določene višine odškodnine in se dogovoriti o porazdelitvi dokaznega bremena.

b) Pri neposlovni odškodninski odgovornosti se povzročitelj (če ni določena objektivna odgovornost) razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Pri poslovni odškodninski odgovornosti se povzročitelj škode (dolžnik) lahko razbremeni svoje odgovornosti iz drugače opredeljenih razlogov. Dokazati mora, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

c) Obseg odškodnine, ki jo je upnik upravičen zahtevati pri poslovni odškodninski odgovornosti, je drugače urejen kot pri neposlovni odškodninski odgovornosti (243. člen OZ).

5. Odgovornost za nepravilno izpolnitev

V drugem odstavku 239. člena OZ je določeno, da je upnik upravičen zahtevati (tudi) povrnitev škode, ki mu je nastala, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, ne pa tudi, če obveznost izpolni nepravilno. Tudi v 240. členu je določeno enako, nepravilna izpolnitev obveznosti ni omenjena. Zakonodajalec jo je torej »pozabil« pri opredelitvi drugega odstavka 239. člena OZ (enako tudi prejšnji zakonodajalec pri oblikovanju drugega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Podobno se je dogodilo nemškemu zakonodajalcu pri oblikovanju BGB-eja.9 Na voljo sta dve poti za rešitev tega problema, za katerega se zdi, da ga nihče ne problematizira.10 Prva pot je uporaba analogije za zapolnitev nastale pravne praznine. Pravilo, ki velja za pravno urejen primer (neizpolnitev obveznosti), se uporabi tudi pri pravno neurejenem primeru (pomanjkljivi izpolnitvi pogodbene obveznosti).

Druga pot pelje prek tretjega odstavka 100. člena OZ, ki glede odgovornosti za stvarne in pravne napake pri dvostranskih pogodbah odkazuje na smiselno uporabo zakonika o odgovornosti prodajalca za stvarne in pravne napake, če ni za posamezen primer predpisano kaj drugega. Če gremo po drugi poti, je treba pri stvarnih napakah upoštevati tudi tretji odstavek 468. člena OZ. Po tej določbi odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

6. Razbremenitev dolžnikove odgovornosti po 240. členu OZ

Dolžnik se lahko po 240. členu OZ svoje odgovornosti za škodo razbremeni, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Nekdanji 263. člen ZOR je med razlagalce zakona vnesel negotovost, ali gre za krivdno ali nekrivdno odškodninsko odgovornost.11 Stališča so precej različna. Nekateri avtorji zavzemajo precej poenostavljena, ekstremna stališča, drugi bolj niansirana, vmesna.

6.1 Stališča iz novejše sodne prakse

Sodna praksa pogosto zavzema teoretična stališča o pravni naravi poslovne odškodninske odgovornosti, čeprav ni jasno, zakaj bi bilo to potrebno.

Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cpg 752/2012 z dne 14. januarja 2014 zavzelo naslednje stališče:

Banka za škodo, ki je nastala tožeči stranki v posledici izvršitve ponarejenih plačilnih nalogov, odgovarja objektivno, po načelu profesionalnega rizika. Ker je profesionalna oseba, se predpostavlja, da ima strokovna znanja, ki so potrebna ne samo za pravilno opravljanje teh storitev, pač pa tudi za obvladovanje vseh rizikov v zvezi z opravljanjem teh storitev.

Podobno stališče je isto sodišče zavzelo v sodbi I Cpg 732/2012 z dne 15. oktobra 2013:

Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le, če bi dokazala zunanji vzrok požara. Gre za odgovornost, ki se približuje objektivni odgovornosti in ki breme rizikov nalaga v sfero stranke, ki jih zaradi svojega specifičnega položaja lažje obvladuje.

Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi II Cp 1511/2013 z dne 2. oktobra 2013 je zavzelo drugačno stališče:

Odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu, ni objektivna. Gre za krivdno odgovornost, in sicer poostreno po 2. odstavku 6. člena OZ, saj se od zdravstvene organizacije zahteva ravnanje z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih – skrbnost dobrega strokovnjaka oz. profesionalna skrbnost.

Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi in sklepu I Cpg 237/2012 z dne 16. aprila 2013 še posebej pedagoško in na široko pojasnjevalo naravo poslovne odškodninske odgovornosti:

V posledici zatrjevanega posega v vozilo na podlagi takšnega izrednega pregleda je tožeči stranki nastala zatrjevana škoda. V obravnavani zadevi je zato treba uporabiti pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (239. do 246. člen OZ), ki pa so za oškodovanca (tožečo stranko) ugodnejša kot pravila o splošni odškodninski odgovornosti. Prilagojena so namreč položaju strank v poslovnem razmerju, v katerem ena nastopa kot naročnik-laik, druga pa kot izvajalec profesionalne storitve, od katerega se pričakuje bistveno višji standard skrbnosti in strokovnosti. Tako npr. krivda sploh ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. 240. člen OZ z „okoliščinami, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti“ določa sfero tveganj, ki bremenijo podjemnika ne glede na njegov subjektiven odnos do kršitve. Protipravno ravnanje v poslovnem razmerju pa je vsako ravnanje, ki predstavlja kršitev poslovne obveznosti. Kršitev poslovne obveznosti je po vsebini bodisi neizpolnitev bodisi izpolnitev z zamudo (glej 2. odstavek 239. člena OZ). Poslovna obveznost izvajalca storitev servisiranja vozila je, da naročniku zagotovi brezhibno vozilo. Gre za obligacijo rezultata, pri čemer se, če ta ni dosežen, domneva, da vzrok za to, da ni bil dosežen, leži v sferi stranke, ki bi morala opraviti (pravilno) izpolnitev.

6.2 Praktični vidik uporabe 240. člena OZ

Sodiščem se ni treba ukvarjati s pravno naravo razbremenilnih razlogov poslovne odškodninske odgovornosti. Nobene potrebe ni, da bi sodnik v sodni odločbi pojasnjeval, kako pojmuje pravno naravo 240. člena OZ. To je stvar teorije in ne sodne prakse.

Sodnik mora izhajati iz 240. člena OZ in pravil o dokaznem bremenu. Tožnik je tisti, ki mora postaviti potrebne trditve in ponuditi primerne dokaze:

- da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti ali jo je izpolnil nepravilno ali z zamudo,

- da je utrpel škodo,

- da obstaja vzročna zveza med utrpljeno škodo ter neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti.

Pri presoji trditev, da je toženec prekršil poslovno zavezo, se je treba vedno vprašati, ali gre za obveznost prizadevanja ali za obveznost rezultata. Pri obveznostih prizadevanja je odločilno, ali je dolžnik ravnal tako, kot bi bilo v danih okoliščinah treba (po pravilih stroke) in tudi mogoče, pri obveznostih rezultata pa je v ospredju rezultat, ki je bil dosežen ali zgrešen.

Če tožniku uspe zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, je na potezi toženec. Trditi in dokazati mora, da ni mogel izpolniti poslovne zaveze, vendar to še ne zadostuje. Navesti in dokazati mora še okoliščine, ki so mu to preprečile. Besedna zveza »zaradi okoliščin« jasno pove, da mora iti za take okoliščine, ki so dolžniku onemogočile izpolnitev njegove obveznosti. Med okoliščinami in nemožnostjo izpolnitve mora obstajati vzročna zveza, vendar tudi to še ne zadostuje. Nujno je še, da gre za okoliščine,

- ki so nastale po sklenitvi pogodbe in

- ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Sodnik si bo po navedenem v zvezi z obrambo toženca zastavil naslednja vprašanja:

a) Ali toženec ni mogel izpolniti svoje obveznosti?

b) Ali je toženec navedel kakšne okoliščine, ki mu naj bi preprečile pravilno izpolniti obveznost?

b) Ali dokazi potrjujejo obstoj zatrjevanih okoliščin?

c) Ali so okoliščine nastale po sklenitvi pogodbe?

č) Ali so ugotovljene okoliščine dolžniku preprečile pravilno izpolnitev obveznosti?

d) Ali jih dolžnik ni mogel preprečiti

e) Ali jih dolžnik ni mogel odpraviti?

f) Ali se jim dolžnik ni mogel izogniti?

Le če bo odgovor na vsa zastavljena vprašanja pritrdilen, bo mogoče odločiti, da se je tožencu uspelo razbremeniti odgovornosti za povzročeno škodo tožniku.

7. Obseg odškodnine

Obseg odškodnine je pri poslovni odškodninski odgovornosti urejen z 243. členom OZ. V prvem odstavku je določeno, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

Besedna razlaga daje podlago za naslednje sklepanje:

a) upnik je dolžan povrniti (le) navadno škodo in izgubljeni dobiček;

b) upnik ni dolžan povrniti škode in izgubljenega dobička v celotnem obsegu, ampak le v tistem delu, ki je bil zanj predvidljiv v času, ko je kršil pogodbo.

Sklepanje, čeprav še tako prepričljivo oprto na zakonsko besedilo, da je upnik upravičen do povrnitve le navadne škode in izgubljenega dobička, se pokaže kot povsem nesprejemljivo v nekaterih pogodbenih razmerjih. Tak primer je na primer pogodbeno razmerje pri lepotni kirurški operaciji. Če se operacija izjalovi, nastane škoda predvsem na nepremoženjskem področju. Zato je treba v nadaljevanju pretehtati, ali vzdrži tako razumevanje prvega odstavka 243. člena OZ, po katerem je upnik upravičen le do povrnitve premoženjske škode. Posebno vprašanje je predvidljivost škode, ki bo tudi posebej obravnavana.

7.1 O povrnitvi nepremoženjske škode

Po prvem odstavku 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička. Povrnitev le navadne škode in izgubljenega dobička predvsem pomeni, da ni treba povrniti nepremoženjske škode.12 V literaturi se večinoma nasprotuje temu, da bi bil upnik prikrajšan za nepremoženjsko škodo. Uporabljeni so različni argumenti. P. Klarić13 zagovarja tako stališče na podlagi tega, ker določbe o pogodbeni odškodninski odgovornosti ne vsebujejo opredelitve škode, imajo jo pa določbe o deliktni odškodninski odgovornosti, na katere odkazuje določba nekdanjega 269. člena ZOR. Nekateri navajajo primere, ko dolžnik uresniči (dva) dejanska stanova poslovne in neposlovne odškodninske odgovornosti,14 kar pa ni argument za primere, ko je uresničen le dejanski stan poslovne odškodninske odgovornosti. D. Možina15 zagovarja stališče, ki nasprotuje gramatikalni razlagi, z nepopolno pojmovno disciplino OZ (ZOR). Š. Mežnar se zavzema za stališče, da bi bilo treba priznati povrnitev nepremoženjske škode v vseh tistih primerih, v katerih je nepremoženjska dobrina poglavitni pogodbeni element.16 Tako, diferencirano stališče (odvisno od predmeta pogodbe) se zdi še najbolj sprejemljivo. Manj jasno je, kako ga utemeljiti z določbami OZ.

Vprašanje, katera škoda se povrne pri poslovni odškodninski odgovornosti, ima za gospodarske subjekte velik pomen. Če je treba povrniti tudi nepremoženjsko škodo, je treba uporabiti tisti del 132. člena OZ, v katerem se (drugače kot v nekdanjem 155. členu ZOR) v okvir nepremoženjske škode uvršča tudi škoda zaradi okrnitve ugleda pravne osebe. Krnitev ugleda pravne osebe zaradi neizpolnitve ali nepravočasne izpolnitve pogodbe je mogoča pri skoraj vsaki pomembnejši pogodbi. Zaradi kasnitve del podizvajalca gotovi trpi ugled glavnega izvajalca, ki investicije ne more dokončati v pogodbenem roku. Tudi zaradi slabe kakovosti vgrajenih elementov trpi ugled proizvajalca končnih izdelkov, saj končni kupci običajno dobaviteljev niti ne poznajo in jih to niti ne zanima.

Višje sodišče v Kopru se v sodbi Cp 503/2013 z dne 7. novembra 2013 ni strinjalo s stališčem, da oškodovanec pri poslovni odškodninski odgovornosti ni upravičen do nepremoženjske škode. Tožeča stranka jo je utemeljevala z navedbami, da je v času opravljanja sanacije stavbe, ki jo je kupila od tožene stranke (to je tri tedne), živela v nezdravem življenjskem okolju. Zaradi sanacijskih del je bilo v stanovanju veliko prahu, hrupa, vibracij, kar je vse negativno vplivalo na počutje tožnikov. Tožnika sta bila zaradi takšnega stanja nestrpna, nervozna, pojavljali so se prepiri. Tovrstne neugodnosti so po mnenju prvostopenjskega sodišča pri tožnikih povzročile duševne bolečine.

Višje sodišče v Kopru je povzelo stališča iz teorije in ugotovilo, da so različna, glede sodne prakse pa je navedlo, da je že starejša sodna praksa dopuščala možnost konkurence odgovornosti iz poslovnih in neposlovnih obveznosti. Iz zadeve VS SRS II Ips 250/83 z dne 24. novembra 1983 je povzelo stališče, da ni izključena možnost, da se polna odškodnina zahteva tako iz naslova poslovne obveznosti kot iz neposlovne obveznosti, zadnje tudi, kadar je za isto škodo obenem odgovorna stranka iz poslovne obveznosti. Dodalo je, da je še toliko bolj nemogoče izključiti kumulacijo obeh oblik škode ob današnjih trendih širjenja priznanih oblik nepremoženjskih škod na podlagi prakse Sodišča EU (zadeva C-168/00, Leitner proti TUI Deutschland, z dne 12. marca 2002). Na koncu je zavzelo stališče:

Zato je po presoji pritožbenega sodišča tudi v primerih, kadar temelj za odškodninsko obveznost predstavlja kršitev pogodbe, potrebno presojati trditve upnika o utrpeli nepremoženjski škodi. Pri tem pa je treba za presojo zahtevka smiselno uporabiti določbe OZ iz poglavja o nepogodbeni odškodninski obveznosti (246. člen OZ).

V zadevi je ugodilo pritožbi tožene stranke, potem ko je presodilo, da nepremoženjska škoda ni nastala, saj zatrjevani duševne bolečine in strah niso bili taki intenzivni in tako dolgo trajajoči, da bi utemeljili nastanek pravno priznane škode.

7.2 Predvidljivost škode

Po prvem odstavku 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Kot pogoj za povrnitev škode je določena njena predvidljivost.

Odgovornost le za predvidljivo škodo pri poslovni odškodninski odgovornosti je na prvi pogled zelo pomembna razlika glede na ureditev neposlovne odškodninske odgovornosti, ki take (izrecne) omejitve ne pozna. Vendar to velja res le na prvi pogled. Natančnejši pogled pokaže precej drugačno podobo.

Predvidljivost škode je pri vsaki odškodninski odgovornosti nepogrešljiv element. Upošteva se tako pri ugotavljanju vzročne zveze med škodnim dejanjem in škodljivo posledico kot pri presoji krivde. Po teoriji adekvatne vzročnosti, ki je splošno sprejeta tudi na našem pravnem področju, se sprejme le tak vzrok, ki redno (praviloma) pripelje do škode. Upoštevajo se le tiste posledice (škode), ki jih je mogoče na podlagi življenjskih izkušenj uvrščati med možne posledice ravnanja storilca. Pri presoji vzročnosti v okviru teorije adekvatne vzročnosti se upošteva objektivno merilo. Niso odločilne individualne izkušnje konkretnega storilca, ampak splošne življenjske izkušnje.

Podobno je pri presoji krivde. Zavestno malomarno ravna tisti, ki se zaveda, da iz njegovega ravnanja lahko nastane škoda, pa lahkomiselno misli (neskrbno), da ne bo nastala ali da jo bo lahko preprečil. Tako pri presoji vzročnosti kot pri presoji krivde se presoja razmerje med dejanjem in škodljivo posledico. Če storilec ni mogel pomisliti, da bi zaradi njegovega ravnanja (ali opustitve) lahko nastala škodljiva posledica, mu praviloma ne bo mogoče naprtiti odgovornosti za nastalo posledico.

Predvidljivost škode po prvem odstavku 243. člena OZ se po stališču iz literature ne presoja z dolžnikovega subjektivnega stališča, ampak s stališča abstraktnega dolžnika.17 Upošteva se torej skrbnost dobrega gospodarja oziroma dobrega strokovnjaka (6. člen OZ). Tako pojmovana predvidljivost škode po navedenem ne more pomeniti pomembnejše razlike med poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornostjo.

Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 50/2010 z dne 20. marca 2013 obravnavalo primer, v katerem je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička, ker je na nepremičnini, ki jo je želela kupiti od tožene stranke, nameravala zgraditi proizvodno dvorano, nato pa to nepremičnino z dobičkom prodati. Izgubljeni dobiček naj bi pomenil razliko med kupnino, dogovorjeno s predpogodbo, in kupnino, po kateri bi bila nepremičnina z zgrajeno dvorano prodana. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču nižjih sodišč, da ni šlo za predvidljivo škodo:

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, se tožeča stranka ukvarja s proizvodnjo in ne s prodajo nepremičnin, zato tožena stranka njenega namena nadaljnje prodaje ni bila dolžna predvideti. Med predvidljivi obseg škode, nastale zaradi kršitve pogodbe, spadajo kršitve tistih interesov, ki so običajno povezni z izpolnitvenim ravnanjem, h kateremu je zavezana pogodbena stranka, pri tem pa je treba upoštevati tudi dejavnost, ki jo opravlja pogodbi zvesta stranka. Tožena stranka ni ravnala neskrbno, ker ni predvidela, da ima tožeča stranka namen nepremičnino prodati in s tem zaslužiti. Dolžnost povrnitve škode je omejena na povprečno predvidljivo raven.

OZ je prinesel pomembno spremembo dotedanjega prvega odstavka 266. člena ZOR.18 Po ZOR je bil upnik upravičen do povračila tiste škode (navadne in izgubljenega dobička), ki bi jo dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe, OZ pa je v prvem odstavku 243. člena določil, da se upošteva škoda, ki bi jo dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe. Razlika v spremenjeni ureditvi se pokaže predvsem v dalj časa trajajočih pogodbenih razmerjih, ko se lahko razmere od sklenitve pogodbe do kršitve pomembno spremenijo.

Za novo zakonsko ureditev je značilna sodba II Ips 593/2009 z dne 24. januarja 2013, s katero je bila zavrnjena revizija tožene stranke, temelji pa na naslednjem dejanskem stanju:

– pravdni stranki sta 1. aprila 2004 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožnica kupila večsobno stanovanje, ki ga je toženka še gradila;

– toženka je zamudila z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti izročiti tožnici stanovanje v pogodbeno določenem roku (15. oktobra 2005) in ji je zato plačala pogodbeno kazen v maksimalni višini, tj. 19.138,10 EUR;

– tožnica je pred preselitvijo v stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe, stanovala v 93,77 m2 velikem stanovanju na C. Glede tega stanovanja je z B. B. in M. B. 29. avgusta 2005 sklenila kupoprodajno pogodbo. Tožnica se je s kupcema dogovorila, da bo stanovanje izročila do 25. oktobra 2005. V primeru zamude so se dogovorili za plačilo pogodbene kazni v višini 1 % kupnine za vsak dan zamude in največ 50 % kupnine. Dogovorjena kupnina je znašala 235.353,03 EUR. Po sodni poravnavi je bila tožnica tožencema dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 53.413,45 EUR;

– tožnica je 9. septembra 2005 toženki poslala dopis, s katerim jo je obvestila, da je sklenila kupoprodajno pogodbo glede stanovanja, v katerem biva, da ga je dolžna izročiti kupcema do 25. oktobra 2005, da je za primer zamude dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 1 % kupnine za vsak dan zamude, in prosila, da jo znova obvestijo o datumu predaje nepremičnine in kako je z izpolnitvijo pogojev za predajo nepremičnine; toženka na dopis ni odgovorila;

– toženka pred sklenitvijo pogodbe s kupcema njenega prejšnjega stanovanja tožnici ni jasno sporočila, da rok 25. oktober 2005 ne bo spoštovan.

Vrhovno sodišče, ki je zavrnilo revizijo toženke, je v sodbi zavzelo naslednja stališča:

ker se škodni dogodek praviloma obravnava po tem, ko je že nastal, lahko pogosto iz končne posledice (škode), ki je nastala, sklepamo (za nazaj), da je bil (v trenutku ko je bilo dejanje storjeno) škodni dogodek (objektivno) predvidljiva posledica takšnega ravnanja;

toženka je bila z dopisom z dne 9. 9. 2005 pred datumom izročitve seznanjena, da bo tožnici zaradi zamude pri izročitvi stanovanja nastala škoda in je s svojo pasivnostjo na takšno škodo pristala;

toženka ni dokazala, da bi bila pogodbena kazen v višini 23 % kupnine stanovanja poslovno neobičajna;

pri presoji profesionalne skrbnosti se dolžnost predvideti negativne posledice določenega ravnanja, ki je v zvezi s poklicnim udejstvovanjem profesionalne osebe, tako rekoč izenači z objektivno predvidljivostjo teh posledic.

Nekatera stališča iz zgoraj navedene sodbe najbrž niso taka, da bi lahko postala del ustaljene sodne prakse, gotovo pa odločitev dovolj prepričljivo kaže na velik pomen spremembe, ki jo je prinesla nova ureditev v prvem odstavku 243. člena OZ.

8. Razmerje med odškodninskim in drugimi zahtevki

Neizpolnjena, zamudno izpolnjena ali slabo izpolnjena pogodbena zaveza ustvarja številne zahtevke, ki upniku pomagajo pri izpolnitvi pogodbe (izpolnitveni in jamčevalni zahtevki), povrnitvi nastale škode (odškodninski zahtevki) ali vzpostavitvi premoženjskega ravnovesja (kondikcijski zahtevki).

8.1 Odškodninski zahtevek poleg izpolnitvenega

Odškodninski zahtevek pride v poštev poleg izpolnitvenega v treh primerih:

- ko se zahteva povrnitev škode zaradi zamude pri izpolnitvi,

- ko se zahteva povrnitev škode zaradi nepravilne izpolnitve,

- ko se zahteva povrnitev škode zaradi kršitve katere druge (stranske) dolžnikove obveznosti, katere izpolnitev ni mogoče zahtevati s tožbo.

8.2 Zamuda pri izpolnitvi obveznosti

Primeri, ko upniku nastane škoda zaradi dolžnikove zamude pri izpolnjevanju pogodbene obveznosti, so manj problematični.

8.3 Kršitev drugih dolžnikovih pogodbenih obveznosti

Kot primer drugih dolžnikovih obveznosti, ki povzročijo odškodninsko odgovornost, je mogoče navesti na primer dolžnosti obveščanja, ki so raztresene po celotnem OZ.19 Teh (praviloma) ni mogoče iztožiti zaradi tega, ker je v večini primerov odločilna pravočasnost obvestila. Ni si mogoče na primer predstavljati tožbe, s katero bi tožnik zahteval izpolnitev upnikove zaveze iz 109. člena OZ,20 po drugi strani si je zlahka mogoče predstavljati tožbo, s katero bi dolžnik zahteval povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi nepravočasnega obvestila upnika, da odstopa od pogodbe. Vsekakor v to skupino primerov ne spadajo le kršitve notifikacijskih obveznosti, ampak pride v poštev vsako ravnanje pogodbenih strank, ki ne ustreza sklenjenemu pogodbenemu razmerju. Gre za tako imenovane varovalne obveznosti strank, torej take, ki zagotavljajo, da bo glavna obveznost izpolnjena.

8.4 Odškodninski in izpolnitveni zahtevki

Upnik, ki ima na voljo izpolnitveni zahtevek, ne more namesto njega uveljavljati odškodninskega (v enakem obsegu). Izpolnitve pogodbene zaveze bi bilo tudi sicer nesmiselno zahtevati z odškodninskim zahtevkom, saj za izpolnitveni zahtevek zadostuje že obstoj zapadle zaveze, za odškodninski zahtevek pa morajo biti izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti. Izpolnitveni zahtevek lahko preneha, ne da bi bil izpolnjen, (a) neposredno na podlagi zakona (npr. v primeru prekoračitve roka za izpolnitev obveznosti, pravočasna izpolnitev obveznosti pa je poglavitna sestavina pogodbe), (b) po volji upnika (razdrtje ali odpoved pogodbe) ali (c) zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti. V vseh teh primerih nastanejo kondikcijska razmerja, ki zagotavljajo tako imenovano vzvratno odvijanje pogodbenega razmerja. Pravila kondiciranja torej poskrbijo za premoženjsko izravnavo med pogodbenima strankama, le »presežek« pa bi bilo mogoče zahtevati z odškodninskim zahtevkom.

Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 222/2013 z dne 3. septembra 2015 obravnavalo vprašanje, ali je mogoče zahtevati povrnitev škode, ne da bi tožnik prej odstopil od pogodbe, in zavzelo naslednje stališče:

Osrednji pravni problem, ki ga je treba rešiti v tem revizijskem postopku, je, ali tožnik lahko uveljavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve nasprotne pogodbene obveznosti, ne da bi poprej odstopil od pogodbe. Tožnik namreč odstopnega upravičenja ni uveljavljal in očitno je, da takšna možnost tudi ne bi ustrezala njegovim interesom.

Res je, da 103. člen OZ, ki ureja pravice pogodbi zveste stranke, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti, določa: „Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.“

To besedilo samo zase govori v prid revidentkini tezi, da se mora pogodbi zvesta stranka odločiti, ali vztraja pri izpolnitvi ali pa od pogodbe odstopa in namesto tega uveljavlja odškodninsko sankcijo. Ker ratio takšne ureditve zanesljivo ne more biti v tem, da bi zakon z nepotrebnimi obličnostnimi zahtevami oteževal učinkovito varstvo pravic in interesov pogodbi zveste stranke, je na dlani, da skuša takšna ureditev preprečiti zgolj to, da bi pogodbi zvesta stranka uspešno kumulirala tako odškodninski kot izpolnitveni zahtevek (najprej uveljavljala odškodnino zaradi neizpolnitve, nato pa, ob še vedno živi pogodbi, uveljavljala še izpolnitveni zahtevek).

9. Sklep

Razmerje med poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornostjo je v mejnih primerih zamegljeno. Na to kaže tudi raznovrstna sodna praksa, zlasti v zvezi z odškodninsko odgovornostjo zaradi zdravniške napake. Zavzemam se za stališče, da je treba določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti uporabiti le tedaj, ko prav pogodba ali drugi pravni posel vzpostavi obveznost dolžnika, ki je prej ni bilo. Če pogodba le uredi obveznosti, ki bi zavezovale dolžnika ne glede na pogodbeno ureditev, je treba zagovarjati stališče o kumulaciji obeh oblik odškodninske odgovornosti, upniku pa je treba dati možnost izbire med njima.

Določba 240. člena OZ, ki določa, kako se lahko dolžnik razbremeni odgovornosti za povzročeno škodo, je predmet številnih interpretacij v literaturi, ki se gibljejo med krivdno in objektivno odgovornostjo. Sodnikom se s tem ni treba ukvarjati, zadostuje, da sledijo zakonski določbi ter trditvenemu in dokaznemu bremenu strank.

Posebno vprašanje je prvi odstavek 243. člena OZ, po katerem je upnik upravičen do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe. V nekaterih primerih bi bilo treba priznati tudi nepremoženjsko škodo, vendar ni jasno, na podlagi katere utemeljitve. Nobenih težav ni videti v primerih, ko sta kumulativno izpolnjena dejanska stanova tako poslovne kot neposlovne odškodninske odgovornosti.

Sprememba, ki jo je prinesel OZ, ko je v prvem odstavku 243. člena določil, da se upoštevajo pričakovanja ob kršitvi pogodbe, in ne več ob njeni sklenitvi, je zelo daljnosežna. Pri njeni uporabi kaže zagovarjati določeno zadržanost.

---------------------------

1  Hrvoje Momčinović, Ugovorna odgovornost za štetu, Naša zakonitost, 1987/9-10, str. 1010.

2 Ta dva izraza uporablja tudi S. Cigoj, npr. v Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Ljubljana, 1989, str. 166 in nasl.

3  B. Strohsack je zavzemal stališče, da gre v takem primeru za nedovoljen poseg v tujo korist, in to že na podlagi zakona, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (obligacijska razmerja II), tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 1996, str. 18.

4 D. Možina, Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe, Izbrane teme civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri PF, 2006, str. 50.

5  Glej npr. B. Strohsack, 1996, str. 24.

6  »Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.«

7  Razume se, da je treba pred tem ugotoviti, ali je sploh obstajala dolžnikova obveznost, ki naj bi bila kršena.

8  Ob upoštevanju načela volenti non fit iniuria (140. člen OZ) se pogodbena omejitev neposlovne odškodninske odgovornosti ne zdi povsem nesprejemljiva.

9  Glej npr. K. Larenz, Lehrbuch des Schuldrechts, Band I, Allgemeiner Teil, 14. izdaja, 1987, str. 363.

10  B. Loza ga v Povreda obligacije, Pravni život, 10-12/1988, na str. 1604 omenja, a hkrati dodaja, da se vsi strinjajo, da velja pravilo iz drugega odstavka nekdanjega 262. člena ZOR za vse kršitve obveznosti.

11  S. Cigoj, Pogodbena odškodninska odgovornost, ZZR PF, 1983, str. 1; sedanje poglede iz literature je podrobno obdelal A. Dežman v Pravna narava odškodninske odgovornosti v Obligacijskem zakoniku, Podjetje in delo 4/2010, str. 475 in nasl.

12  Po 132. členu OZ je škoda lahko premoženjska ali nepremoženjska, pri čemer je premoženjska škoda sestavljena iz dveh delov: navadne škode in izgubljenega dobička.

13 Glej njegovo delo Odštetno pravo, 4. izdaja, Zagreb, 2003, str. 255 in 256.

14  Npr. B. Vizner, Komentar zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb, 1978, 2. knjiga, str. 1084–1085, Ž. Đorđević, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, v redakciji S. Perovića in D. Stojanovića, G. Milanovac, 1980, str. 757–758, O. Stanković, Enciklopedija imovinskog prava i prava udruženog rada, Beograd, 1978, tom II, str. 297.

15  Možina, 2006, str. 48.

16  Pogodbena odškodninska odgovornost – nekatera odprta vprašanja, Odvetnik, 60/2013, str. 30.

17  Ž. Đorđević, Komentar ZOO, str. 771; stališče nima čvrste opore v zakonskem besedilu, ki navaja dolžnika, in ne kogar koli.

18  D. Možina (2006, str. 48) ugotavlja, da zakonodajalec ni pojasnil, zakaj se je odločil za tako spremembo.

19  Te najdemo v členih 109, 113, 290, 304, 308, 385, 419, 437, 461, 462, 464, 473, 489, 491, 505, 597, 508, 512, 514, 519, 573, 589, 593, 596, 633, 634, 643, 653, 663, 665, 672, 680, 682, 709, 730, 731, 743, 747, 754, 755, 767, 768, 784, 790, 794, 795, 796, 821, 844, 855, 856, 857, 867, 875, 888, 896, 902, 911, 919, 931, 933, 938, 941, 958, 1025, 1040, 1042.

20  »Upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.«


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ člen 139, 147, 239, 240, 243
Datum zadnje spremembe:
23.08.2019

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00ODA0OQ==