<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS047969
Vrsta:Članki
Datum objave:25.07.2016
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), 2/2016 str. 29
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:pogodba o zdravstveni oskrbi - konkludenten način sklenitve pogodbe - bolnišnično zdravljenje - škoda na zdravju - zdravniška napaka (medicinska napaka) - poslovna odškodninska odgovornosti - odškodninska odgovornost zdravnika - pojasnilna dolžnost - odpoved pravici - kršitev pojasnilne dolžnosti - medicinski izvid - krivdna odgovornost - vzročna zveza - skrbnost dobrega strokovnjaka - izvedensko mnenje - soodgovornost pacienta - dejansko stanje - dokazno breme - izvedensko mnenje, ki ga pridobi stranka postopka - olajšanje dokaznega bremena
Področje:MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRIMERJALNO PRAVO
Avtor:dr. Markus Gehrlein

Besedilo

Temelji prava zdravnikove odškodninske odgovornosti(1)

Opombe

Nemška pravna ureditev - Nemški civilni zakonik (BGB) členi 254, 280, 523, 611, 628, 630, 630a - 630h.

Celotno besedilo

I. Uvod

Pravo zdravnikove odškodninske odgovornosti ima številne materialno- in procesnopravne posebnosti, ki jih je skoraj nemogoče vključiti v običajno (pravno) dogmatiko. Razlog je v tem, ker je bilo to področje desetletja le predmet sodne prakse in je bilo kodificirano šele z Zakonom o pacientovih pravicah v okviru nemškega civilnega zakonika (nadalje: BGB) v členih od 630a do 630h. Glede na medsebojno odvisnost zakona in sodne prakse ni treba posebej poudarjati, da plodno in uspešno delo na tem področju zahteva razumevanje celotnega konteksta.

II. Zdravljenje (zdravstvena oskrba)

Pojem zdravljenja (zdravstvena oskrba) obsega pravna razmerja med pacientom in zdravstvenim osebjem. Pravno razmerje je predvsem pogodbeno (§ 630a in 1. odstavek § 280 BGB), a ima lahko tudi deliktno naravo (1. odstavek § 823 BGB).

1. Pogodba

Med pacientom in zdravnikom nastane konkludentno neoblična(2) pogodba o zdravstveni oskrbi s tem, da se pacient odloči za zdravljenje in zdravnik prevzame zdravstveno oskrbo. Pogodba (§ 630a BGB) je posebna oblika delovne pogodbe (§§ 630b, 611 BGB)(3) in ni delovršna pogodba (§ 631 BGB), zdravniku ni treba zagotoviti zdravja in ne uspešnega zdravljenja.(4) Stranki pogodbe sta na eni strani tista, ki prevzame zdravstveno oskrbo pacienta (zdravnik, zdravstveno osebje), in na drugi strani tista, ki se je zavezala, da bo zagotovila plačilo (pacient). Oseba, ki prevzame zdravstveno oskrbo, in oseba, ki jo dejansko izvaja, je lahko ista, ni pa to nujno. Lahko je pravna oseba ? zdravstveni dom ali klinika, ki zagotavlja zdravstveno oskrbo s tem, da zagotavlja zdravstveno osebje, ki izvaja zdravstveno oskrbo kot njen izpolnitveni pomočnik.

a) Pogodba o celoviti zdravstveni oskrbi v bolnišnici

S celovito pogodbo o zdravstveni oskrbi v bolnišnici pacient sklene izključno pogodbo z bolnišnico. Na lokalni ravni sta nosilca bolnišnične zdravstvene oskrbe mesto ali okrožje, na ravni zvezne dežele deželne klinike, na ravni države pa je zagotovljena bolnišnična oskrba za pripadnike zvezne vojske. Nosilec bolnišnične zdravstvene oskrbe je z vidika celovitega izvajanja stacionarne zdravstvene oskrbe, ki jo izvajajo zdravniki in drugo zdravstveno osebje, izključni pogodbeni partner pacienta. Nosilec zdravstvene oskrbe je pogodbeno in deliktno odgovoren za vse sodelavce, ki sodelujejo pri zdravstveni oskrbi pacienta.

b) Pogodba o celoviti zdravstveni oskrbi v bolnišnici z dopolnilno pogodbo z zdravnikom

Ta oblika pogodbe izhaja iz pristojnosti vodilnih bolnišničnih zdravnikov, v okviru katere lahko sami obračunajo opravljeno storitev. Pravna posledica te pogodbe je z ene strani enaka posledici, ki izhaja iz pogodbe o celoviti bolnišnični oskrbi, kjer je nosilec zdravstvene oskrbe v celoti odgovoren za napake zdravnikov in zdravstvenega osebja. Poleg tega nastopi dvojna pogodbena odgovornost nosilca bolnišnične oskrbe in zdravnika, ki je sam obračunal storitev, če gre za napake pri zdravnikovem posegu.

c) Deljena pogodba o zdravstveni oskrbi v bolnišnici

V okviru deljene pogodbe o zdravstveni oskrbi pacient v bolnišnici sklene dvojno pogodbeno razmerje: prvi del pogodbe se nanaša na bolnišnični del, ki vključuje nego in medicinsko oskrbo in ne vključuje storitev odgovornega oddelčnega zdravnika in njemu podrejenih zdravnikov (strokovno področje), drugi del pogodbe se nanaša na odgovornost oddelčnega odgovornega zdravnika in podrejenih zdravnikov in na storitev z njegovega zdravniškega specialističnega področja.(5) Pravna posledica te oblike pogodbe je ločeno področje storitev in odgovornosti. Pogodbeni odgovorni oddelčni zdravnik je osebno odgovoren za s pogodbo dogovorjene storitve v odnosu do samoplačnika (zasebnega pacienta) ali za katerega plača zdravstvena blagajna ne glede na to, da je prenesel nadzor CTG-spremljanja na nočno sestro,(6) ki ni bila za to medicinsko usposobljena, ali je zaradi neobstoja zbujevalnice pozabil poučiti negovalno osebje o ravnanju s pravkar operiranim pacientom.(7) Nosilec klinike mora na podlagi svojega razmerja do pacienta zagotoviti zdravniško in splošno negovalno oskrbo pacienta, zagotoviti naprave in urejen delovni proces klinike, če ne gre za pogodbeno dogovorjeno strokovno področje oddelčnega odgovornega zdravnika. Za opustitve medicinsko-tehničnega osebja, za zaposlene, zadolžene za osnovno nego, za delovanje in svetovanje, nedelovanje medicinskih naprav in nepravilnosti v okviru organizacije in koordinacije je izključno odgovoren nosilec bolnišnične zdravstvene oskrbe.(8)

2. Deliktna odgovornost

Ob pogodbenih zahtevkih je mogoče v primeru zdravniške napake uporabiti prvi odstavek § 823 BGB, ki je z varovanjem pravnih dobrin "življenja, telesa in zdravja" podlaga za ugotavljanje deliktnega dejanskega stanja. Zahtevka iz pogodbene in deliktne odgovornosti si konkurirata. Zdravnik, ki ni zavezan na podlagi celovite pogodbe o bolnišnični zdravstveni oskrbi, je osebno deliktno odgovoren.(9) Ko zdravnik prevzame zdravljenje, prevzame odgovornost. Na tej podlagi je odgovoren deliktno za svoje napake(10) vsak zdravnik, ki prevzame zdravljenje; to velja tudi za podrejenega zdravnika, ki opusti pojasnilno dolžnost.(11) Zaposleni specialist pediater, ki mu je bila z naročilom dana naloga navzočnosti pri porodu, prevzema odgovornost. Če bi brez razloga ne bil navzoč v porodni sobi, je odgovoren zaradi grobe napake pri zdravljenju.(12)

III. Odgovornost zaradi napak pri zdravljenju

1. Odgovornost ? dejansko stanje

V primeru napake pri zdravljenju velja tako pogodbena kot tudi deliktna odgovornost. Pogodbena odgovornost zdravnika za napake zdravljenja se navezuje na kršitev dolžnosti zdravljenja, ki imajo v razmerju do pacienta enako vsebino kot dolžnosti, katerih kršitev je podlaga deliktne odgovornosti zdravnika. Pogodbena in deliktna dolžnostna ravnanja ter predpostavke obeh temeljev odgovornosti se prekrivajo.(13) V primeru odškodninskega zahtevka mora pacient zatrjevati in dokazati, da je prišlo do kršitve dolžnosti, da je nastala škoda in da obstaja vzročna zveza med kršitvijo dolžnosti in škodo.(14)

a) Kršitev medicinskih standardov

Zdravnik mora na podlagi drugega odstavka § 630a BGB zdraviti pacienta v skladu z dognanji medicinske znanosti, ki so bila priznana in uveljavljena v času zdravljenja.(15) Napaka pri zdravljenju je posledica zdravnikovega ravnanja pri medicinski oskrbi, ki v skladu s stanjem dognanj v medicinski stroki ne zadosti zapovedani skrbi in je zaradi tega ? kot ravnanje contra legem ? nestrokovna.(16) Velja medicinski standard, in ne spreminjajoča se spoznanja v medicinski znanosti. Ni v skladu s travmatološkim standardom za preprečevanje tromboze po odprtem zlomu goleni dati namesto trikrat samo dvakrat po 5000 odmerkov heparina.(17) Prav tako gre za napako pri zdravljenju, če zdravnik odlaša s carskim rezom kljub nenormalnemu bitju srca otroka in zaprtemu materničnemu ustju.(18) Dolžna skrbnost se vrednoti glede na stanje v medicinski znanosti v času zdravljenja.(19) Ni treba poznati informacij o načinu delovanja preparata ergotamina, ki so bile v času zdravljenja dosegljive v eni sami razpravi, objavljeni v nedostopni strokovni reviji, in bile potrjene leta pozneje.(20)

b) Krivdno ravnanje: objektivizacija merila za presojo malomarnosti

Zdravnik ali (izpolnitveni) pomočnik, za katerega je zdravnik odgovoren v skladu s § 278 BGB, mora pri napačnem načinu zdravljenja ravnati malomarno ali naklepno. Zdravnik, čigar ravnanje pri porodu je napačno, se zaradi objektiviziranega pojma malomarnosti ne more sklicevati na to, da ravnanje glede na njegov osebni položaj ni bilo neskrbno.(21) Presoja zdravnikove krivde je zaradi v civilnem pravu uveljavljenega objektiviziranega merila malomarnosti tesno povezana z ugotovitvijo napake pri zdravljenju. Če se določena odločitev o zdravljenju izkaže kot kršitev medicinskega standarda, gre praviloma tudi za kršitev objektivizirane skrbnosti.(22)

c) Škoda na zdravju

Pod pojem škode na zdravju spada vsaka povzročitev stanja, ki odstopa od normalnega delovanja telesa; pri tem ni pomembno, ali nastopijo bolečine, ali je nastopila korenita sprememba občutljivosti ali je po določeni okužbi prišlo do izbruha AIDS-a.(23) Opustitev je v vzročni zvezi s škodo samo tedaj, ko bi dolžno ravnanje lahko preprečilo škodo.(24) Neuspeh ni dokaz za slabo kakovost zdravljenja.(25)

d) Vzročna zveza

Vzročna zveza med napačnim zdravljenjem in poškodovanjem pravno varovane dobrine je podana, ko je poškodovanje pravno varovane dobrine posledica napačnega zdravljenja in če bi zdravljenje v skladu z medicinskimi standardi preprečilo nastanek škode. Vzročnosti ni, če bi do poškodovanja prišlo tudi ob pravilnem zdravljenju.(26)

e) Dokazno breme

V odškodninskem pravu velja splošno načelo, da mora posamezne predpostavke odškodninskega zahtevka zatrjevati in dokazati oseba, ki so ji v korist. Če želi pacient proti lečečem zdravniku uveljaviti odškodninski zahtevek, mora praviloma dokazati obstoj pogodbe o zdravljenju, napačno zdravljenje kot kršitev dolžnosti po prvem odstavku § 280 BGB, obstoj škode in vzročno zvezo med napačnim zdravljenjem in škodo.(27)

2. Dokazne olajšave

Zakon (§ 630h BGB) in sodna praksa v določenih primerih pacientom olajšujeta dokazovanje zdravnikove odgovornosti.

a) Napake v dokumentaciji

aa) Izhodišča

V § 630f BGB določena dolžnost voditi dokumentacijo bodisi v papirnati bodisi v elektronski obliki(28) temelji na razmerju zdravstvene oskrbe (zdravljenja) in je obvezna tako z vidika pogodbene kakor tudi deliktne odgovornosti. Nadalje izhaja iz osebnostne pravice pacienta, ki ima pravico do informacije o poteku zdravniške oskrbe. Dolžnost voditi dokumentacijo izhaja iz terapevtske dolžnosti, ko s pisnim beleženjem preiskav zdravnik sebi ali nasledniku olajša nadaljnje zdravljenje.(29) Dokumentacija je namenjena informiranju zdravnika in negovalnega osebja o poteku bolezni in dotedanji zdravstveni oskrbi za potrebe nadaljnjih odločitev.(30) Dokumentacija, ki ni medicinsko nujna, tudi ni zapovedana iz pravnih razlogov.

bb) Vodenje dokumentacije

Vnašanje v pacientovo kartoteko mora biti zaradi preprečitve napak v skladu s prvim stavkom prvega odstavka § 630f BGB časovno neposredno povezana z zdravljenjem. Lečeči zdravnik sme voditi dokumentacije na papirju in v elektronski obliki ali npr. posneti video o operativnem posegu in ga hraniti v elektronski obliki. V skladu z drugim stavkom prvega odstavka § 630f BGB je treba dodatne spremembe, popravke ali dostavke v dokumentaciji jasno označiti, s čimer se dokumentacija zavaruje pred ponarejanjem.

cc) Pravna posledica opustitve obveznosti vodenja dokumentacije

Opustitev vodenja dokumentacije ni podlaga zahtevka.(31) V skladu s tretjim odstavkom § 630h BGB omogoča pacientu lažje dokazovanje napake pri zdravljenju. Če ukrep, ki bi moral biti dokumentiran, v dokumentaciji ni zabeležen, lahko sodnik v skladu s tretjim odstavkom § 630h BGB do nasprotnega dokaza, ki ga predloži zdravnik oziroma zdravstvena ustanova, šteje, da ukrep ni bil izveden.(32) Če je prvi pregled porodničarja dokumentiran ob 12.00 uri, ni pa zabeležen posnetek CTG, je treba zaključiti, da preiskava CTG ob 12.00 uri ni bila izvedena.(33) Če nekaj dni pred odpustom pacienta na temperaturnem listu ni vodena krivulja telesne temperature, bi bil napačen zaključek sodnika, da pacient na dan odpusta ni imel temperature in bi bila tožba iz tega razloga zavrnjena. Strokovna analiza mora potrditi, da ne obstajajo izvidi o meritvah temperature. Pri tem je treba izhajati iz dejstva, da meritev v dneh pred odpustom ni bilo.(34) Neobstoj zaznamka kaže na to, da ukrep, ki bi moral biti zabeležen, ni bil izveden. Dokazne olajšave v zvezi z vzročno zvezo med napako zdravljenja in nastalo škodo na zdravju načeloma niso povezane s pomanjkljivostmi dokumentacije. Izjemoma velja drugače le v primeru, ko pomanjkanje dokumentacije kaže na obstoj hude napake pri zdravljenju, ki je podlaga za prevalitev dokaznega bremena.(35)

b) Huda napaka pri zdravljenju

V petem odstavku § 630h BGB določena huda napaka pri zdravljenju (grober Behandlungsfehler) je v praksi najpomembnejša dokazna olajšava.

aa) Pojem

Huda napaka pri zdravljenju je po opredelitvi, običajno uporabljeni v sodni praksi, podana, kadar gre za nedvoumno, temeljno kršitev utrjenih pravil zdravstvene oskrbe ali uveljavljenih medicinskih spoznanj, ki glede na okoliščine konkretnega primera objektivno ni več sprejemljiva in se zdravniku ne bi smela zgoditi.(36) Potrebno in hkrati zadostno je glede na navedeno nepravilno ravnanje, ki objektivno ni sprejemljivo, četudi so za konkretnega zdravnika podani opravičljivi razlogi.(37) Obstoj hude napake pri zdravljenju predpostavlja torej ugotovitev, da je zdravnik:

ravnal v nasprotju s pravili zdravstvene oskrbe ali uveljavljenimi medicinskimi spoznanji in

naredil napako, ki objektivno ni opravičljiva,

ker se zdravniku nikakor ne sme pripetiti.(38)

bb) Primeri

Za hudo napako velja neupoštevanje temeljnih diagnostičnih in terapevtskih pravil, po katerih se je treba vedno ravnati.(39) Enako velja, če je med operacijo pomotoma odstranjen drug organ namesto bolnega(40) ali če pri dajanju injekcije niso bile upoštevane temeljne higienske zahteve.(41) Če bi pri porodu v medenični vstavi zaradi ?zelo ozkih bokov? lahko prišlo do deformacije otrokovih kolkov, gre za hudo napako pri zdravljenju, če bolnišnica staršev ne bi opozorila na nujnost obiska pri ortopedu in preiskave kolkov z ultrazvokom.(42) Če zdravnik ne upošteva osnovnega pravila, da, dokler ni dokazano nasprotno, lahko že prva simptomatika srca, izražena kot reakcija srca in ožilja zaradi težav s srcem ali oteženega dihanja, pomeni srčni infarkt, se to šteje kot huda napaka pri zdravljenju.(43)

cc) Domneva vzročne zveze

Pravna posledica hude napake pri zdravljenju je dokazna olajšava v smislu obrnjenega dokaznega bremena za nastalo škodo.(44) Olajšava nima narave sankcije. Nasprotno, obrnjeno dokazno breme upošteva okoliščino, da je ugotavljanje postopka zdravljenja zaradi hude napake pri zdravljenju praviloma oteženo (kar se v posameznih primerih posebej ne ugotavlja(45) ). Zaradi tega pacientu ni mogoče več naložiti popolnega dokaza vzročne zveze.(46) Sicer pa je zdravniku vedno na voljo nasprotni dokaz, da škoda ni posledica hude napake pri zdravljenju.(47) Če pa se izkaže, da je huda napaka pri zdravljenju na splošno primerna, da je vsaj kot sovzrok prispevala k nastanku škode,(48) mora v skladu z ustaljeno sodno prakso zdravnik oziroma zdravstvena ustanova dokazati, da vzročna zveza med kršitvijo dolžnostnega ravnanja in škodo na telesu ali zdravju ni podana; tako glede vzročne zveze pride do prevalitve dokaznega bremena.(49) Za prevalitev dokaznega bremena torej zadostuje, da lahko neka napaka ? na splošno ? povzroči škodo iste vrste. Verjetnost uspeha pri zdravljenju ni potrebna, ker sicer dokazna olajšava ne bi bila smiselna.(50) Primernost je podana, če zapovedani carski rez zagotavlja rojstvo zdravega otroka z vsaj 50-odstotno verjetnostjo.(51)

c) Kršitev dolžnosti zbiranja in varovanja izvidov

Če je opustitev zbiranja ali varovanja izvidov ovrednotena kot temeljna diagnostična napaka, veljajo enake dokazne olajšave kot za hude napake pri zdravljenju.(52) Težja je porazdelitev dokaznega bremena, kadar je opustitev zbiranja izvidov lažja zdravniška napaka (einfacher Behandlungsfehler). Tudi v teh primerih pa lahko pride do prevalitve dokaznega bremena.

aa) Izhodišča

Kršitev obveznosti zdravnika, da zbira in varuje izvide, daje podlago za zaključek o pozitivnem rezultatu preiskave, če je bil tak rezultat dovolj verjeten. Taka kršitev lahko privede do prevalitve dokaznega bremena, če je mogoče v posameznem primeru sklepati na hudo kršitev pri zdravljenju, ker bi izvedba preiskave dovolj verjetno pokazala tako jasen in hud izvid, da bi spregled takega izvida pomenil grobo zdravniško napako.(53) Za prevalitev dokaznega bremena morajo biti torej izpolnjeni trije pogoji:

izvid o zdravljenju ni bil pridobljen, pa bi ob pravilnem ravnanju moral biti,

pridobljeni izvid bi z zadostno ravnjo gotovosti zahteval določeno ravnanje,

napačna ocena izvida pomeni temeljno diagnostično napako oziroma opustitev ukrepanja pomeni hudo napako.(54) Ni nujno, da sta napačna ocena izvida in opustitev potrebne terapije popolnoma nesprejemljivi.(55)

bb) Primeri

Če z medicinskega vidika priporočeni EKG ni bil opravljen, z njim pa bi lahko ugotovili ventrikularno fibrilacijo, pride do dokazne olajšave, ker opustitev zdravljenja ventrikularne fibrilacije z defibrilacijo pomeni hudo napako.(56) Če se iz malomarnosti opusti CT-diagnostika, z njeno uporabo pa bi bil zelo verjetno odkrit tumor, pride do prevalitve dokaznega bremena, ker je opustitev zdravljenja tumorja huda napaka.(57) Če je bil opuščen odvzem brisa, s katerim bi bilo mogoče odkriti povzročitelja, pride do prevalitve dokaznega bremena, če se neprepoznava povzročitelja izkaže kot temeljna napaka.(58) Enako velja, če bi s preiskavo z računalniško tomografijo ugotovili anevrizmo, neukrepanje ob takem izvidu pa bi bila huda napaka.(59)

d) Obvladljiva tveganja

Napaka pri zdravljenju in s tem kršitev dolžnosti ? ne pa tudi vzročna zveza ? se v skladu s prvim odstavkom § 630h BGB domneva, kadar škoda na pacientovem telesu ali zdravju izvira iz nevarnosti, ki sodi v pristojnost in organizacijo lečečega zdravnika in ki jo lahko lečeči zdravnik s tega področja objektivno popolnoma obvladuje.

aa) Higiena

Obvladovanje potencialnih virov nevarnosti v primeru higienskih pomanjkljivosti ali napak pri koordiniranju in organiziranju poteka zdravljenja praviloma spada izključno v zdravnikovo pristojnost organiziranja in obvladovanja nevarnosti. Zaradi tega je pri tem treba izhajati iz dejstva, da obstaja kršitev dolžnostnega ravnanja, če nastaneta tveganje in škoda (smrt, škoda na telesu ali zdravju pacienta).(60)

bb) Nega

Kakor se v bolnišnici ne sme zgoditi, da se dezinfekcijsko sredstvo po "spletu okoliščin" onesnaži, ne sme priti do tega, da bi pacient med nego, ki jo izvaja dodeljena medicinska sestra, iz nepojasnjenih razlogov padel. Na bolnišničnih oddelkih morajo zato pri premikanju in transportu pacientov skrbeti za paciente tako, da ne pride do padca pacienta. To velja npr. za padec s stola za prhanje(61) ali z nosil.(62)

3. Pacientova soodgovornost

Ugovor zdravnika o pacientovi sokrivdi (§ 254 BGB) je treba obravnavati zadržano. Ugovor je izjemoma upravičen, če pacient opusti skrbnost, s katero mora ravnati urejen in razumen človek (ordentlicher und verständiger Mensch) za preprečitev lastne škode. Tej skrbnosti ni zadoščeno, če pacient ne upošteva predpisanih terapij ali kontrolnih pregledov. Vendar pa je pacientu mogoče očitati opustitev kontrolnega pregleda šele takrat, ko je seznanjen s pomenom pregleda v zvezi z obstoječim sumom bolezni.(63) V razmerju zdravstvene oskrbe mora pacient pravočasno razkriti vse okoliščine, pomembne za zdravljenje, ter tako lečečemu zdravniku omogočiti, da si lahko ustvari mnenje o njem in njegovem zdravstvenem stanju. Če pacient to obveznost krši, bi mu bilo v določenih okoliščinah mogoče pripisati soodgovornost za nastalo škodo po § 254 BGB.(64) Iz varstvenih razlogov pa ni mogoče pripisati škode oškodovancu, kadar je preprečitev nastanka škode obveznost povzročitelja škode. Zaradi tega zdravnik ne more ugovarjati, da je pacient sam kriv za nesrečo. Posledično pacient ni soodgovoren v primeru, če je v alkoholiziranem stanju padel s strehe, razen če je bila treznost odločilni pogoj za bolnišnično zdravljenje.(65)

4. Ugotavljanje napake pri zdravljenju

Sodišče lahko napako pri zdravljenju zdravnika ugotovi samo na podlagi izvedenskega mnenja.

a) Posebno merilo poklicne skrbnosti

Če in koliko je zdravnik kršil pravila poklicne skrbnosti, je predvsem vprašanje, ki se presoja v skladu z medicinskimi merili. Glede na to mora sodnik merilo poklicne strokovne skrbnosti ugotoviti s pomočjo medicinskega izvedenca. Vsekakor ne sme medicinskega standarda določiti brez izvedenskega mnenja in le na podlagi lastne pravne presoje.(66)

b) Ugotavljanje pomembnega dejanskega stanja

Naloga sodnika, ki se ukvarja z dejstvi predloženega primera, je, da izvedenca seznani s potrebnimi dejstvi (tretji odstavek § 404a Zakona o pravdnem postopku ? ZPO). Zaradi tega mora sodišče pred določitvijo izvedenca izvesti dokaze o pomembnih dejstvih, npr. z zaslišanjem prič. Kot priče lahko zasliši tudi zdravnike, ki so nadaljevali z zdravljenjem.(67) Sodišče mora tudi zagotoviti, da izvedenec dejansko uporabi izročeno zdravstveno dokumentacijo pri izdelavi izvedenskega mnenja. Predhodna pridobitev zdravstvene dokumentacije s strani sodišča temelji na določilu (§ 404a ZPO), v skladu s katerim mora izvedenec svoje izvedensko mnenje izdelati na podlagi analize predložene zdravstvene dokumentacije.

c) Preizkus izvedenskega mnenja

V skladu s sodno prakso zveznega sodišča je treba stališča medicinskih izvedencev oceniti in kritično preizkusiti z vidika celovitosti in neprotislovnosti. To velja tako za protislovja med posameznimi stališči istega izvedenca kakor tudi za protislovja med stališči različnih izvedencev, še posebej takrat, kadar gre za izvedensko mnenje, ki so ga za potrebe procesa naročile stranke same.(68) Očitne nejasnosti in protislovja mora sodnik, pristojen za ugotovitev dejanskega stanja, raziskati,(69) jih izvedencu predstaviti in po potrebi pridobiti dodatno izvedensko mnenje.

d) Izvedensko mnenje, ki so ga naročile stranke same

Ugovore stranke je treba vzeti z vso resnostjo ne samo takrat, kadar temeljijo na njihovih ugotovitvah, ampak še posebej tedaj, kadar se je stranka posvetovala s strokovnjaki ali celo predložila izvedensko mnenje, ki ga je sama naročila in se nanj sklicuje. Sodišče se mora s predloženim mnenjem prav tako skrbno ukvarjati, kot če bi šlo za mnenje izvedenca, ki ga je določilo samo. Predvsem v postopkih ugotavljanja odgovornosti zdravnika stranki ne preostane nič drugega, kakor da neugodno izvedensko mnenje sodnega izvedenca preveri na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je sama naročila, in potem njegovo mnenje predstavi sodišču.(70) Obstoječa nasprotja je treba ustrezno pojasniti. V ta namen:

je treba izvedencu odrediti dopolnitev njegovega pisnega mnenja in/ali ga, če je to smiselno,

povabiti na obravnavo in zaslišanje,

v težjih primerih pa je priporočljivo pridobiti dodatno izvedensko mnenje.(71)

IV. Odgovornost zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti

Odgovornost iz naslova pomanjkljive pojasnilne dolžnosti je drugi steber urejanja zdravnikove odgovornosti. Izhodišče pojasnilne dolžnosti je odškodninsko pravo, ker zdravniški poseg, v katerega pacient ni privolil, pomeni protipravno telesno poškodbo (prvi odstavek § 823 BGB).(72) Vse bolj se uveljavlja stališče, da pojasnilna dolžnost izhaja iz pravice do samostojnega odločanja o sebi, zagotovljene z ustavo.(73)

1. Izhodišče odgovornosti

Kakor v primeru napake pri zdravljenju so tudi v zvezi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti predpostavke pogodbene in deliktne odgovornosti enake.(74)

a) Pomanjkljivo pojasnilo

Odgovornost se navezuje na opustitev pojasnila. V skladu s prvim odstavkom § 630e BGB obstaja primarna dolžnost pojasnila pacientu, ki je privolil v izvedbo medicinskega posega. Lečeči zdravnik mora pacienta seznaniti z bistvenimi okoliščinami, potrebnimi za privolitev. Drugi stavek prvega odstavka § 630e BGB našteva primere okoliščin, o katerih se zahteva pojasnilo. Če sodeluje pri posegu več zdravnikov z različnih strokovnih področij, je za vsak del zdravljenja potrebno ločeno pojasnilo. Zdravnik, zadolžen za postavitev diagnoze, mora pacienta seznaniti s tveganji v zvezi z uporabo kontrastnega sredstva. Kirurg mora pojasniti operativni poseg, anestezist narkozo.(75)

b) Posledice pomanjkljivega pojasnila: pravno neupoštevna privolitev

V skladu s 1. odstavkom § 630e BGB je načeloma treba pojasniti vse bistvene okoliščine za privolitev. Če ta pogoj ni izpolnjen in lečeči zdravnik kljub temu nadaljuje z zdravljenjem, ne da bi pridobil privolitev, s tem krši ne le pacientovo pravico do samostojnega odločanja o sebi, ampak tudi svoje lastne dolžnosti po prvem odstavku § 280 BGB. Privolitev je treba pridobiti pred izvedbo medicinskega posega. Za privolitev je potrebno, da lečeči zdravnik pacienta, potem ko ga je razumljivo in pravilno poučil, izrecno in nedvoumno vpraša, ali privoli v poseg.

c) Vzročna zveza med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in škodo na telesu

Predmet zahtevka so s posegom povzročene telesne poškodbe, ne glede na to, ali izhajajo iz tveganja, ki bi moralo biti navedeno v pojasnilu, ali iz katere koli druge okoliščine.(76) Zdravnik je načelno odgovoren za vse negativne posledice v zvezi z zdravstvenim stanjem pacienta, če pacient ni veljavno privolil v zdravnikov poseg in je zato ta protipraven.(77) Če zaradi opustitve pojasnila ni prišlo do negativnih zdravstvenih posledic, odgovornost zdravnika ni podana.(78)

d) Dokazno breme

Drugače kot pri napaki pri zdravljenju mora zdravnik dokazati obstoj popolnega in pravilnega pojasnila. To izhaja iz opredelitve privolitve kot razloga, ki izključuje protipravnost. Pacient mora dokazati, da je zaradi zdravljenja, glede katerega ni podal privolitve, nastala škoda.(79) Na pacientu je torej dokazno breme(80) glede vzročne zveze med pomanjkljivim pojasnilom in nastalo škodo na zdravju. Zaradi tega gre v škodo pacienta, če ne more dokazati, da je bila škoda povzročena s posegom.

2. Posamezne pojasnilne dolžnosti

a) Pojasnilo o tveganjih, povezanih z zdravljenjem

Podlaga za pojasnitev tveganj je v drugem stavku prvega odstavka § 630e BGB. Cilj te pojasnitve je seznaniti pacienta s tveganji za nastanek škode ter z zapleti in škodljivimi stranskimi posledicami posega, ki se jim kljub upoštevanju zapovedane skrbnosti in pravilne izvedbe zdravniške oskrbe ni mogoče vedno izogniti. Pojasnilo mora biti dano pred vsakim diagnostičnim(81) ali terapevtskim zdravstvenim ukrepom(82) ne glede na to, ali gre za cepljenje,(83) injiciranje, obsevanje, aplikacijo zdravila(84) ali narkozo oziroma operacijo. Pacient ima pravico biti seznanjen o vrsti bolezni, težavnosti in poteku posega, tveganjih in možnih stranskih učinkih. Pravico ima biti seznanjen s stopnjo smrtnosti, vplivom na delovanje pomembnih organov, z impotenco,(85) stomo, povečanim tveganjem kapi,(86) motnjami gibalnega aparata, trajnimi bolečinami in tudi telesno iznakaženostjo (brazgotine). Pojasnilna dolžnost ni odvisna od pogostosti zapletov.(87) Odločilno je predvsem:

ali je tveganje posebej povezano s posegom in

ali bodo življenjske aktivnosti pacienta v prihodnje posebej obremenjene.(88) O tveganjih, ki so posebej povezana s posebnostmi posega, je treba pacienta poučiti neodvisno od pogostosti zapletov, torej tudi v primerih, ko do ohromitve in motnje govora kot posebne posledice angiografije pride zelo redko.(89)

b) Pojasnilo o poteku posega

Z drugim stavkom prvega odstavka § 630e BGB določeno pojasnilo o poteku posega obsega način, obseg in potek posega. Pacient mora biti seznanjen s tem, kaj se bo z njim dogajalo in na kakšen način bo poseg izveden.(90) Pojasnilo o poteku se od pojasnila o tveganjih razlikuje po tem, da predmet pojasnila niso neobvladljiva tveganja, ampak predvidene posledice posega. Gre za zagotavljanje informacij o predvidljivih posledicah posega, kot so amputacija uda, prizadetost funkcij organov, neplodnost, nastanek brazgotin ali trajne bolečine. O uspešnosti posega se je vsekakor treba izreči tedaj, ko je tveganje neuspeha visoko in so indikacije dvomljive.(91) To velja še zlasti v primerih, ko gre za poseg zaradi odprave bolečin, ki se lahko ob neuspehu celo povečajo.(92) Pri dvomljivi indikaciji za operacijo zaradi odprave suhe kože na peti se pacientu ne sme zamolčati, da se lahko po posegu stanje celo poslabša.(93)

c) Pojasnilo o alternativnih možnostih zdravljenja

Izbira metode zdravljenja je primarno naloga zdravnika. Med več enakovrednimi metodami sme zdravnik izbrati tisto, v kateri je najbolj vešč.(94) Če je na voljo več metod, ki različno obremenjujejo ali pomenijo različna tveganja ali verjetnost uspeha, se mora pacient sam odločiti, kakšne obremenitve in tveganja bo prevzel nase glede različnih možnosti za uspeh. To velja na primer, če je na voljo konservativno zdravljenje kot alternativa operativnemu posegu. Pacientu je prepuščeno, ali se bo odločil za dolgotrajno konservativno zdravljenje namesto za operativni poseg.(95)

3. Nepotrebnost pojasnila

V določenih okoliščinah je pojasnitev izjemoma dopustno opustiti.

a) Opravljeno pojasnilo

Pojasnilna dolžnost odpade, kadar je pacientu dal pojasnilo že nekdo drug. Pojasnilo lahko da zdravnik,(96) ki je pacienta poslal na zdravljenje, ali je bilo pacientu dano že pri prejšnjem enakem posegu.(97) Pri posegih, ki jih je opravil kolega zdravnik specialist, je mogoče sklepati, da so pacientu tveganja že znana.(98) Ponovno pojasnilo ni potrebno, če je pacient po pojasnilu zavrnil poseg in se je pozneje odločil za poseg na kliniki.(99)

b) Odpoved pojasnilu

Za ugotovitev, da se je pacient odpovedal pojasnilu, veljajo stroge zahteve. Veljavnost odpovedi predvideva, da se pacient zaveda posledic posega. Odpoved je brez učinka, če je pacient v zmoti o možnih posledicah posega. Pacient mora odpoved pojasnilu izjaviti razločno, jasno in nedvoumno ter ustrezno razumeti tako nujnost posega kakor tudi možnosti izboljšanja zdravja in tveganja.(100)

c) Terapevtski privilegij

Ta pojem pomeni vprašanje, ali sme zdravnik iz terapevtskih razlogov opustiti poučitev pacienta. Ker je dopustno pacientovo pravico do samostojnega odločanja o sebi omejiti le pod zelo ozko določenimi pogoji, so zahteve glede terapevtskih razlogov zelo stroge. V skladu z zapovedjo obzirnega pojasnila je treba pacientu primarno čimbolj pretehtano pojasniti okoliščine, pomembne za odločitev. Pojasnilo je izjemoma dopustno opustiti, če bi resno ogrozilo življenje ali zdravje pacienta. Lečeči zdravnik sme oziroma mora zaradi terapevtskih razlogov izjemoma odstopiti od pojasnila oziroma obseg pojasnila omejiti tudi v primeru, če je pojasnilo povezano s tveganjem resnega (samo)ogrožanja.(101)

d) Neodložljivost

Dolžnosti informiranja v skladu z določilom četrtega odstavka § 630c BGB izjemoma ni zaradi posebnih okoliščin, na primer zaradi neodložljivega posega. Gre za nujni primer, pri katerem bi odložitev zdravljenja ogrozila življenje ali zdravje pacienta in zaradi tega zapovedano pojasnilo in informiranje pacienta ni več mogoče.(102)

4. Čas pojasnila

Razen v nujnih primerih mora biti pojasnilo v skladu z 2. točko prvega stavka drugega odstavka § 630 BGB dano pravočasno, da ima pacient možnost pretehtati razloge za poseg in proti njemu.

a) Bolnišnični posegi

V idealnih okoliščinah naj bi bilo pojasnilo dano takoj, ko je zdravnik priporočil operativni poseg in se s pacientom dogovoril za termin operacije.(103) Načeloma pa bi pojasnilo zadostovalo po posvetu za operacijo dan prej, če je s tem še zagotovljena pacientova pravica samostojnega odločanja o sebi.(104) Pojasnilo na predvečer operacije ne zadošča za zagotavljanje pacientove svobodne odločitve. Če je pacient šele večer pred posegom seznanjen s hudimi tveganji, povezanimi s posegom, je razmislek o dejstvih in posledični odločitvi zanj tedaj preveliko breme. Pacient je pod nesprejemljivim psihičnim pritiskom, če mu po že izvedenih pripravah na operacijo na predvečer posega pojasnijo tveganja, povezana z odstranitvijo možganskega tumorja.(105)

b) Ambulantni posegi

Pri večjih ambulantnih operacijah z znatnimi tveganji pojasnilo na dan posega ni pravočasno, še zlasti, če bi bilo lahko dano že v času izvajanja preiskav. Nasprotno pa pri običajnih ambulantnih ali diagnostičnih posegih, kot je npr. sprostitev sindroma zapestnega prehoda, zadošča poučitev na dan posega. Pri tem je treba pacientu pojasniti, da je odločitev za poseg njegova. To pa ni sprejemljivo v primeru, ko je pojasnilo dano šele pred operacijsko dvorano, ko je pacient pripravljen na skorajšnji poseg in ga je strah, da ne bo mogel prekiniti že začetega posega in se odločiti drugače.(106)

5. Vsebina pojasnila

Pojasnilo mora biti v skladu s 1. točko prvega stavka drugega odstavka § 630e BGB dano ustno. Pacient mora imeti možnost, da v osebnem pogovoru z lečečim zdravnikom po potrebi zastavi vprašanja, tako da pojasnilo ni samo točka v pojasnilnem vprašalniku.(107) Pacient mora pojasnilo razumeti (3. točka prvega stavka drugega odstavka § 630e BGB). Zahteve glede razumljivosti se prilagajajo prejemniku. Tveganje slepote ne sme biti skrito za strokovnim medicinskim pojmom.(108) Pacientu naj se v pojasnilu ne podaja strokovno medicinsko znanje. Zadostuje, da je pacient poučen o možnostih in tveganjih posega. Nujno je, da si pacient ustvari splošno predstavo o teži posega in tveganjih, povezanih s posegom.(109)

6. Dokazno breme

a) Osnovno načelo: dokazno breme zdravnika

Dokazno breme glede vsebine pojasnila in pridobitve učinkovite privolitve je v skladu s prvim stavkom drugega odstavka § 630h BGB pri lečečem zdravniku. Zdravnik mora dokazati, da je pacienta seznanil z vsemi okoliščinami, nujnostjo posega(110) in alternativnimi možnostmi zdravljenja; zdravnik mora tudi dokazati, da je pacient v nasprotju z medicinskimi razlogi odklonil priporočeno alternativo zdravljenja.(111) Lečeča stran mora dokazati tudi pravočasnost(112) in nepotrebnost pojasnila.(113)

b) Pojasnilni obrazci

Zvezno sodišče je imelo pomisleke o sklicevanju zdravnika na obrazce in pojasnila, ki jih mora pacient podpisati, ker ne morejo nadomestiti zaupnega pogovora med zdravnikom in pacientom.(114) Sedaj je priznana indična vrednost pojasnilnega obrazca, ki ga je podpisal pacient,(115) in je lahko povod za zaslišanje zdravnika kot stranke v postopku,(116) če ni bil zaslišan že zaradi zagotovitve enakopravnega položaja strank.(117) V nasprotju s splošno uveljavljenim stališčem v praksi za dokaz pravilnega pojasnila ne zadostuje, če zdravnik predloži obrazec, ki ga je podpisal pacient. Odločilno vlogo ima pogovor med zdravnikom in pacientom. Obstoj podpisane izjave o privolitvi je lahko samo indic, da je do razgovora in pojasnila sploh prišlo.(118) Če pacient trdi, da pojasnilo, ki ga je dobil, ne ustreza posplošeni vsebini pojasnilnega obrazca, indična dokazna vrednost pisnega dokumenta izgubi veljavo.(119) Dokazna vrednost obrazca izgubi težo tudi v primeru, če je v njem omenjena "paraliza", po pacientovih trditvah pa je bila omenjena samo kratkotrajna paraliziranost, dejansko pa je prišlo do trajne paraliziranosti. V takih okoliščinah je treba zbrati dodatne dokaze.(120) V skladu z drugim stavkom drugega odstavka § 630e BGB dobi pacient prepis ali kopijo obrazca, ki ga je podpisal.

7. Domnevna (hipotetična) privolitev

Ugovor, da je pacient v skladu s pravilno pojasnjenimi tveganji posega privolil v poseg, je načeloma upošteven v skladu z drugim stavkom drugega odstavka § 630h BGB.(121) Če bi pacient v vsakem primeru privolil v poseg, potem med neopravljenim oziroma nezadostnim pojasnilom in nastalo škodo ni vzročne povezave, potrebne za odškodninski zahtevek.

a) Vrstni red preverjanja

Ugovor domnevne vzročne zveze predpostavlja, da se zdravniška stran nanjo sklicuje.(122) Na zdravniku je trditveno in dokazno breme, da bi se pacient tudi pri pravilni pojasnitvi odločil za opravljeni poseg.(123) Vsekakor pa dokazno breme zdravnika nastane šele, če pacient izkaže za verjetno, da bi bil ? če bi mu bila tveganja posega pojasnjena ? pred pristno dilemo glede odločitve.(124) Model domnevne privolitve poteka na treh ravneh:

najprej zdravnik zatrjuje, da bi pravilno poučen pacient privolil v poseg,

potem mora pacient zatrjevati, da bi bil zaradi pojasnila pred dilemo, kako se odločiti,

če pacient izkaže to dilemo za verjetno, mora zdravnik dokazati domnevno privolitev.(125)

b) Konflikt odločitve

Trditveno breme pacienta je omejeno na trditev o obstoju dileme, kako se odločiti; ni mu treba pojasniti, kako bi se dejansko odločil.(126) Prepričljivo mora izkazati le, da bi ga popolno pojasnilo o razlogih za poseg in proti posegu postavilo pred resno dilemo, ali naj privoli ali ne. To je vsebina konflikta odločitve, ki mora biti glede na osebne okoliščine pacienta vsaj verjetna.(127) Mora izkazati, da bi ga celovito pojasnilo o razlogih za poseg in proti posegu postavilo pred resno dilemo, ali naj privoli ali ne.

c) Dokazno breme zdravnika

Če pacient na podlagi verjetne predstavitve resne dileme glede odločitve vzbudi tehten dvom o trditvah lečečega zdravnika, da bi v primeru pravilnega pojasnila privolil v poseg, se dokaz o navidezni privolitvi ne izvede in je treba izvedeno zdravljenje vrednotiti kot kršitev dolžnega ravnanja po prvem odstavku § 280 BGB.(128)

-------------------

(1) Avtor je o tej temi predaval na Civilnopravni sodniški šoli, ki je potekala od 2. do 4. marca in od 16. do 18. marca 2016 v Portorožu. Tema je podrobneje obravnavana v avtorjevi monografiji Arzthaftungsrecht (2002).

(2) BR-Drucks, 312/12, str. 12.

(3) BR-Drucks, 312/12, str. 23.

(4) BGH NJW 1981, 2002; 1981, 613; 1980, 1452 sl. (Zvezno sodišče, Neue juristische Wochenschrift).

(5) BGH NJW 1996, 2429; 1995, 1611.

(6) BGH NJW 1996, 2429.

(7) OLG Köln VersR 1997, 1404.

(8) BGH NJW 1996, 2429; 1985, 2189; 1984, 1400; 1983, 1374.

(9) BGH NJW 2000, 2741; 1980, 1905.

(10) OLG Zweibrücken OLGR 1999, 151.

(11) BGH NJW-RR 2010, 833, robna številka 14 (r. št.).

(12) BGH NJW 2000, 2741.

(13) BGH NJW 1989, 767; 1987, 705; Saarl. OLG NJW-RR 1999, 176 in sl.

(14) BR-Drucks. 312/12, str. 13.

(15) BR-Drucks. 312/12, str. 26.

(16) BR-Drucks. 312/12, str. 26; Saarl. OLG NJW-RR 1999, 176.

(17) OLG Hamm VersR 2004, 516.

(18) OLG Brandenburg VersR 2004, 199.

(19) OLG Hamm VersR 2004, 516.

(20) Saarl. OLG OLGR Saarbrücken 1999, 5.

(21) BGH GesR 2015, 282, r. št. 21; NJW 2001, 1786 = MDR 2001, 565 in sl., s komentarjem Gehrleina; BGH NJW 2003, 2311; 1999, 1778.

(22) BGH NJW 2013, 3654, r. št. 21.

(23) BGH NJW 2005, 2614.

(24) BGH NJW 2012, 850, r. št. 10.

(25) BGH NJW 1991, 1541.

(26) BR-Drucks. 312/12, str. 44.

(27) BR-Drucks. 312/12, str. 40, 44.

(28) BR-Drucks. 312/12, str. 36.

(29) BR-Drucks. 312/12, str. 36.

(30) BR-Drucks. 312/12, str. 36 sl.

(31) BGH NJW 1999, 3408.

(32) BR-Drucks. 312/12, str. 43; BGH NJW 2015, 411, r. št. 21.

(33) BGH NJW 1999, 862; 2003, 293.

(34) BGH NJW 2015, 411, r. št. 21.

(35) BGH NJW 1999, 3408.

(36) BR-Drucks. 312/12, str. 44; OLG Brandenburg NJW-RR 2003, 1383; ustaljena sodna praksa: prim. BGH NJW 2002, 2944; 2001, 2792.

(37) BGH NJW 2012, 227, r. št. 11.

(38) BGH NJW 2007, 2767 in sl., r. št. 25; BGH NJW 2001, 2795; 2001, 2794; 2001, 2792; 1999, 862; 1998, 814; BGH, sodba z dne 17.11.2015 ? VI ZR 476/14, r. št. 14.

(39) BR-Drucks. 312/12, str. 44.

(40) BR-Drucks. 312/12, str. 44.

(41) BGH NJW 2008, 1304, r. št. 7.

(42) OLG Brandenburg NJW-RR 2003, 1383.

(43) LG München I NJW-RR 2003, 1179.

(44) BR-Drucks. 312/12, str. 44; NJW 2012, 2653, r. št. 6.

(45) BGH NJW 2007, 2767 in nasl., r. št. 25.

(46) BR-Drucks. 312/12, str. 44; BGH NJW 1997, 796; 2012, 2653, r. št. 13.

(47) BR-Drucks. 312/12, str. 45; BGH NJW 1986, 1540; prim. Saarl. OLG MedR 2000, 326, kjer so uspeli s tem načinom dokazovanja.

(48) BR-Drucks. 312/12, str. 45; BGH NJW 2011, 2508, r. št. 8.

(49) BGH NJW 2012, 2653, r. št. 6.

(50) BGH NJW 2008, 1304, r. št. 12; BGH NJW 2011, 2508, r. št. 8.

(51) BGH NJW 1997, 796.

(52) BR-Drucks. 312/12, str. 45; BGH GesR 2015, 281, r. št. 15; NJW 2014, 688, r. št. 14; BGH NJW 2013, 3094, r. št. 11; NJW 2011, 3441, r. št. 8; NJW 1998, 1782; 1998, 1780.

(53) BGH, Sodba z dne 17.11.2015 ? VI ZR 476/14, r. št. 17; BGH GesR 2015, 281, r. št. 15; NJW 2014, 688, robna številka 14; BGH NJW 2011, 2508, r. št. 7; BGH NJW-RR 2007, 744, 746, r. št. 22; BGH NJW 2004, 2011; 2001, 2792; 1999, 3408; 1999, 862; 1999, 860; 1998, 1782; 1998, 1780.

(54) BR-Drucks. 312/12, str. 45; BGH NJW 2013, 3094 r. št. 11; NJW 2011, 3441, r. št. 8; NJW 1999, 2731; 1998, 1782; BGH VersR 2014, 374, r. št. 20.

(55) BGH NJW 2011, 2508, r. št. 8.

(56) OLG Köln NJW-RR 2003, 458.

(57) OLG Köln NJW-RR 2003, 1031.

(58) BGH NJW 1999, 3408.

(59) BGH NJW 1999, 862.

(60) BR-Drucks. 312/12, str. 41.

(61) BGH NJW 1991, 2960.

(62) OLG Köln VersR 1990, 1240.

(63) OLG Zweibrücken, OLGR Zweibrücken 2003, 92; OLG Düsseldorf VersR 2003, 1310.

(64) BR-Drucks. 312/12, str. 29.

(65) OLG Koblenz OLGR Koblenz 2003, 447.

(66) BGH GesR 2015, 281, r. št. 10; NJW 2002, 2944; NJW 2001, 2795; 2001, 2794; 2001, 2792; 2001, 1786; 1995, 776; Saarl. OLG NJW-RR 2001, 671.

(67) BGH NJWE-VHR 1997, 159.

(68) BGH NJW 2015, 411, r. št. 15.

(69) BGH VersR 2011, 400, r. št. 16, 17; BGH NJW-RR 2011, 42,8 r. št. 9; NJW 2015, 411, r. št. 15.

(70) BGH NJW 2004, 1871; 1998, 2735; 1993, 2989; 1992, 1459; BGH NJW 2008, 2846, 2848 r. št. 24; Saarl. OLG MedR 1999, 222.

(71) BGH NJW 2001, 2796; 2001, 2791 = MedR 2002, 2, s komentarjem Gehrleina; 2001, 1787; 1998, 2735; 1986, 1928; BGH NJW 2008, 2846, 2848, r. št. 25; BGH, VersR 2013, 1045, r. št. 19; Saarl OLG MedR 1999, 222.

(72) BR-Drucks. 312/12, str. 32; BGH NJW 2005, 1718; 1980, 1905.

(73) BR-Drucks. 312/12, str. 32.

(74) BGH NJW 2005, 1718; 1990, 2929.

(75) BR-Drucks. 312/12, str. 35.

(76) BR-Drucks. 312/12, str. 34.

(77) BGH NJW 2015, 74, r. št. 6.

(78) BGH NJW 2008, 2344, 2345, r. št. 19.

(79) BGH NJW 2008, 2344, 2345, r. št. 19.

(80) BGH NJW 2005, 1716; 1986, 1541.

(81) BGH NJW 2009, 1209, r. št. 6.

(82) OLG Koblenz VersR 2003, 1313.

(83) BGH NJW 2000, 1784.

(84) BGH NJW 2005, 1716.

(85) BGH VersR 2001, 592, s komentarjem Gehrleina.

(86) BGH NJW 2009, 1209, r. št. 14 in sl.

(87) BGH, NJW 2011, 375 r. št. 7; NJW 2015, 74, r. št. 6.

(88) BGH NJW 2006, 2108, 2109, r. št. 13; BGH NJW 2009, 1209, r. št. 12; NJW-RR 2010, 833, r. št. 11; BGH NJW 2011, 375, r. št. 7; NJW 2015, 74, r. št. 6.

(89) OLG Köln VersR 2003, 1313.

(90) OLG Koblenz VersR 2003, 1313.

(91) BGH NJW 2015, 477, r. št. 12.

(92) BGH NJW 1992, 1558.

(93) BGH NJW 1981, 633.

(94) BGH NJW 1982, 2121.

(95) BGH NJW 1992, 2353; 1982, 2121.

(96) BGH NJW 1980, 633; 1976, 1790.

(97) BR-Drucks. 312/12, str. 32; BGH NJW 2003, 2012; 1976, 364; 1973, 556.

(98) BR-Drucks. 312/12, str. 32; OLG Zweibrücken OLGR Zweibrücken 1999, 436: Ortoped.

(99) OLG Köln VersR 1995, 1237.

(100) BR-Drucks. 312/12, str. 32.

(101) BR-Drucks. 312/12, str. 36.

(102) BR-Drucks. 312/12, str. 32.

(103) BGH NJW 2003, 2012; 1994, 3009.

(104) BR-Drucks. 312/12, str. 35.

(105) BGH NJW 2003, 2012; 1998, 2734; 1992, 2351; prim. tudi BGH NJW-RR 2007, 414 in sl., r. št. 8.

(106) BGH NJW 2003, 2012; 1994, 3009.

(107) BR-Drucks. 312/12, str. 34 in sl.

(108) BGH NJW-RR 2010, 833, r. št. 12.

(109) BGH NJW 1992, 754; BGH NJW 2009, 1209, r. št. 11.

(110) BGH NJW 1997, 1637; 1990, 2928.

(111) BGH NJW 1992, 741.

(112) BGH NJW 1998, 2734; 1994, 3009; 1992, 2351.

(113) BGH NJW 1984, 1807; 1980, 633.

(114) BGH NJW 1985, 1399; drugače BGH NJW 1996, 776.

(115) BGH NJW 1999, 863.

(116) Saarl. OLG OLGR Saarbrücken 1997, 286.

(117) BGH NJW-RR 2001, 1431.

(118) BGH VersR 2014, 588, r. št. 13, 15; Saarl OLG OLGR Saarbrücken 2003, 281; OLG Koblenz VersR 2003, 1313.

(119) Saarl OLG OLGR Saarbrücken 2003, 281.

(120) BGH NJW 1999, 863.

(121) BR-Drucks. 312/12, str. 42; BGH NJW 2015, 74, r. št. 17.

(122) BGH NJW 2007, 2771 in sl., r. št. 17; NJW 2007, 2774 in sl., r. št. 30; BGH NJW 2007, 217; 1994, 799.

(123) BR-Drucks. 312/12, str. 42.

(124) BGH NJW 2015, 74, r. št. 18; 2005, 1718; 1994, 2414.

(125) BGH NJW 2009, 1209, r. št. 21 in sl.

(126) BGH NJW 1994, 2414.

(127) BGH NJW 1991, 1543.

(128) BR-Drucks. 312/12, str. 42.

Datum zadnje spremembe:
09.10.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NzQwMg==