<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS047930
Vrsta:Članki
Datum objave:03.05.2016
Publikacija:PB 1/2016 str. 81
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:pravica do osebne svobode - odškodninska odgovornost države - povračilo škode - neupravičena obsodba - neutemeljen odvzem prostosti - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice - nepremoženjska škoda
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO - MEDNARODNO JAVNO PRAVO
Avtor:dr. Boštjan Tratar

Besedilo

Pomen pravice do osebne svobode v luči povračila škode osebam, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno (od)vzeta prostost

Celotno besedilo



UVOD

Ne glede na to, kako se zakonodajalec na kazenskopravnem zakonodajnem področju in sodišča v kazenskih zadevah trudijo, da bi oblikovali oziroma vodili čim popolnejši kazenski postopek ter ga izpeljali tako, da »se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka« (1. člen Zakona o kazenskem postopku – ZKP), pa se vendarle v praksi pogosto dogaja, da je bila določena oseba v kazenskem postopku neupravičeno obsojena ali da ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost.(1) S tem se tem osebam nedvomno kršijo človekove pravice in se jim hkrati povzroča škoda.(2)

Pri kazenskem postopku družba dopušča možnost, da ta poteka zoper nedolžno osebo. Sum, ki obstaja na začetku kazenskega postopka, da naj bi obdolženi (obtoženec) storil kaznivo dejanje, se utegne ob koncu kazenskega postopka izkazati kot neutemeljen. Postopek, ki je tekel na tej podlagi, in vsa dejanja se izkažejo tako kot neutemeljeni. Z neupravičenim potekom kazenskega postopka je obdolženemu povzročena škoda (premoženjska/nepremoženjska), ki je seveda v celoti ni mogoče odpraviti (zgolj) z oprostilno sodbo. Škoda je toliko večja, če je bila obdolženemu odvzeta prostost (svoboda). Družba sicer pristaja na možnosti oziroma tveganja, da pride do neupravičenega (kazenskega) postopka ali neutemeljenega kaznovanja in odvzema prostosti, kar vse je kljub vsemu prignano na najmanjšo možno mero, ni pa izključeno, saj je družba prisiljena od sebe odvrniti neko drugo, domnevno še večjo nevarnost, ki je ne bi mogla prenesti brez resne škode za svoj obstoj, če bi npr. resnični storilci kaznivih dejanj ostali nekaznovani.(3) Vendar pa načelo pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije) terja, da država določi tudi pravico do odškodnine za navedene primere neutemeljenega odvzema prostosti ali neupravičene obsodbe (kar je predmet tudi številnih mednarodnih dokumentov) – 30. člen(4) Ustave Republike Slovenije.(5)

TEMELJNA PRAVNA IZHODIŠČA

Kazenski postopek se začne z obstojem utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, oziroma brž ko obstajajo minimalni pogoji, ki jih za začetek določa zakon. Sum, ki je bil podlaga za začetek in potek kazenskega postopka, se lahko v nadaljnjem postopku izkaže za neutemeljenega. Prav zaradi navedenega obstaja utemeljen strah, da bi lahko določeni kazenski postopki potekali (tudi) zoper nedolžne osebe ali da bi bila kakšni nedolžni osebi med kazenskim postopkom odvzeta prostost (npr. zaradi pripora). Povsem razumljivo je, da s takšnim neutemeljenim kazenskim postopkom in odvzemom prostosti obdolženi utrpi škodo (premoženjsko ali nepremoženjsko), ki ne more biti odpravljena zgolj z izdajo odločitve o ustavitvi kazenskega postopka ali izrekom oprostilne obsodbe.(6)

Čeprav je nedotakljivost prostosti (svobode) eden od temeljnih ustavnih postulatov(7) , pa družba kot celota zaradi nevarnosti, da bi dejanski storilci kaznivih dejanj ostali nekaznovani, sprejema določeno mero tveganja, da potekajo neupravičeni kazenski postopki oziroma da pride do neutemeljenega odvzema prostosti. V sodobnih kazenskih postopkih naj bi bilo to tveganje kar najbolj zmanjšano, ni pa povsem izključeno.(8)

Institut povračila škode zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljenega odvzema prostosti je bil v pozitivno pravo uveden šele v novejšem času s prodiranjem humanističnih idej o varstvu človeka, zlasti pa z evolucijo položaja obdolženca v kazenskem postopku.(9) Prvi zakon o povračilu škode neupravičeno kaznovanim osebam naj bi bil namreč v Evropi sprejet v Avstriji šele leta 1892.(10) V kazenskem postopku inkvizicijskega tipa, v katerem je bila tortura zakonito sredstvo za doseganje priznanja, ideje o povračilu škode niso imele nikakršne možnosti za uspeh – neupravičena obsodba in neutemeljen odvzem prostosti se je tedaj obravnavalo kot primer, ki zadeva obdolženca samega in ki ga mora rešiti on sam.(11)

Šele z opustitvijo inkvizicijskega tipa postopka se je začel razvijati institut povračila škode zaradi neupravičene obsodbe, neutemeljenega ali nezakonitega pripora ali neutemeljenega odvzema prostosti, in sicer iz instituta pravice obsojenca do povračila škode zaradi nezakonitega dela sodišča ali drugega državnega organa.(12) Možnost uresničevanja povračila škode je bila omejena, saj ni obsegala primerov, ko je prišlo do neupravičene obsodbe brez napake sodišča, ravno ti primeri pa so bili v praksi najpogostejši. Institut povračila škode neupravičeno obsojenim osebam je nastal kasneje, ko se je povračilo škode začelo priznavati tudi osebam, ki so bile brez napake sodišča neupravičeno obsojene, sčasoma pa se je razširil tudi na povračilo škode zaradi neutemeljenega ali nezakonitega pripora in zaradi neutemeljenega odvzema prostosti.(13)

RAZVOJ

Povračilo škode osebam, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, je področje, ki povezuje tako civilno kot javno pravo – pravici do povračila škode v korist državljana, zoper katerega je neutemeljeno potekal kazenski postopek ali je bil neupravičeno obsojen, ustreza vzpostavitev izvenpogodbene odgovornosti države za škodo zaradi napake ali nezakonitih postopkov oblastnih organov v razmerju do državljanov.(14) Država si mora prizadevati za odpravo posledic kršitev človekovih pravic zaradi dejanj oblastnih organov, zato vprašanje povračila škode v navedenih primerih presega (zgolj) civilnopravni vidik.(15)

Že iz dobe starega Rima, skladno s staro latinsko maksimo, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-temu to dolžan povrniti, naj bi bilo jasno, da mora biti povzročitelj škode zavezan povrniti škodo, ki jo povzroči.(16) Težko pa bi v tistem času zavezali državo kot najmočnejšega subjekta v družbi, da bi premoženjsko odgovarjala v primerih, kadar bi posameznik v imenu države izvrševal oblast, npr. izdal neupravičeno obsodbo ali neutemeljeno odvzel svobodo drugemu človeku, zato se odgovornost države za škodo, ki jo državljanom povzročijo njeni organi, vedno pojavlja kot del širše, pravne odgovornosti države, o kateri lahko govorimo šele z razvojem ustavnosti in podreditvi države pravu (načelo zakonitosti).(17)

V zgodovinskem razvoju prava se največje pridobitve, kar zadeva podreditev države pravu in boju za državljanske pravice, nanašajo na primere prepovedi prisiljevanja izpovedi obdolženih oseb z mučenjem ter na jamstva proti samovoljnim zapiranjem in obtoževanjem storitve kaznivih dejanj.(18) V evropskem kulturnem prostoru srečamo takšne pravne akte že v 16. in 17. stoletju, npr. v 20. členu kazenskega zakonika nemškega cesarja Karla V. iz leta 1532,(19) ki je imel velik vpliv na druge zakonodaje v Evropi, ki je imel določbo, po kateri so bili organi oziroma sodniki v primeru, da nekoga zaslišujejo zaradi storjenega kaznivega dejanja (in to dejanje ni bilo dokazano), kot tudi, če bi se z mučenjem izsililo priznanje kaznivega dejanja, zavezani plačati oškodovanemu povračilo za sramoto, bolečine, stroške in drugo (s tem v zvezi) povzročeno škodo.(20) V zakoniku je bilo celo zapisano, da »v takem primeru nobena oblast ali sodišče ne sme nekomu pomagati, da bi onemogočil ali preprečil mučenemu, da se mu po pravu povrne škoda za pretrpljeno sramoto, bolečine, stroške ali drugo škodo.«(21) Prav tako ni treba posebej poudarjati zgodovinskega pomena angleškega The Habeas Corpus Act iz leta 1679, ki se navaja kot primer najpomembnejšega ustavnega akta, s katerim so zajamčene temeljne osebne pravice državljanov, zlasti tistih, ki so obdolženi storitve kaznivega dejanja ali zaprti na podlagi takih obtožb.(22) Odgovornost države za škodo zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ali neupravičene obsodbe se vzpostavi šele v drugi polovici 19. stoletja, ko je v civilni zakonodaji priznana odgovornost države za škodo, storjeno državljanom (npr. francoski Civilni zakonik (Code civil) iz 1804, avstrijski Civilni zakonik iz 1807 in Zakon o sodni oblasti iz 1867 ter nemški Civilni zakonik iz 1896).(23)

V skladu z zahtevami moderne dobe dobiva vprašanje varstva človekovih pravic vedno večji pomen, kar je pripeljalo do tega, da se na nacionalni ravni v javnih odnosih ne moremo odzvati samo na zahtevke za povračilo škode z vidika zasebnega prava, temveč je treba upoštevati tudi splošne določbe o varstvu osebnostnih pravic, ki se nanašajo na javnopravni vidik.(24)

Eno temeljnih človekovih pravic – pravico do prostosti (svobode) je treba varovati pred vsakršnimi vrstami arbitrarnih postopkov, katerim so državljani izpostavljeni pri neutemeljenem kazenskem pregonu ali kaznovanju.(25) Po nedolžnem obsojene osebe ter osebe, zoper katere neutemeljeno poteka kazenski postopek, so v bistvu žrtve napak ali nezakonitega delovanja državnih organov in sodišč; pravi povzročitelj škode pa se skriva pod avtoriteto državnega organa, v katerem je zaposlen, in pogosto ostane neznan – šteje se, da je imuniteta državnega uslužbenca ali sodnika pred materialno odgovornostjo za napake v službi nujna predpostavka za uspešno delovanje javne službe ter za jamstvo neodvisnosti in nepristranskosti sodnika.(26) Glede na navedeno namesto povzročitelja škode država prevzema nase obveznost povračila škode in na ta način se praviloma soočamo z dejstvom neutemeljenega odvzema prostosti ali napačne obsodbe nedolžnega človeka, za ime katerega sicer izvemo, nikoli pa ne izvemo, kdo mu je odvzel prostost ali ga obsodil in kakšne »napake« je pri tem napravil.(27) Neutemeljen odvzem prostosti ali neupravičena obsodba se obravnavajo kot neželene, stranske (kolateralne) posledice delovanja upravnih organov in sodišč, tisti, ki te napake povzročijo, pa so redko odkriti in odgovarjajo.(28)

Instituti kazenskega pregona bi morali kar najbolj zmanjšati nevarnost pred neupravičenim vodenjem kazenskega postopka ali neutemeljenim kaznovanjem državljanov, toda takšnega tveganja ne moremo nikoli povsem izključiti.(29) Družba sprejema določena tveganja neutemeljenega vodenja postopka in neutemeljenega kaznovanja državljanov, saj je prisiljena od sebe odvračati drugo, še večjo nevarnost, ki je ne bi mogla prenesti brez resne škode za svoj obstoj – tj., da bi resnični storilci kaznivih dejanj ostali nekaznovani, vendar se postavlja vprašanje, kje so meje sprejemljivega tveganja.(30)

Delež pojavov sodnih zmot in napak policije in tožilstva, zaradi katerih postanejo nedolžne osebe žrtve kazenske represije, ostaja bolj ali manj skrit.(31) Nacionalne državne statistike ne dajejo podatkov o številu neutemeljeno odvzetih prostosti ali neutemeljeno obsojenih; ne obstajajo niti znanstvena proučevanja tega pojava.(32) Po nepopolnih podatkih posameznih združenj ali preiskovalcev se navaja, da je bilo v ZDA od leta 1989 do 2003 takih primerov 340, v Franciji od leta 1991 do 1999 v povprečju 78 letno, v Nemčiji se letno zazna okoli 10 takih primerov.(33) Glede na to se mnogi sprašujejo, ali so ustvarjeni pogoji, da se tistim, ki postanejo žrtve oblasti, zagotovi popolno zadoščenje (satisfakcija) in družbena rehabilitacija.(34)

O PRAVICI DO OSEBNE SVOBODE

Ustava Republike Slovenije opredeljuje pravico do osebne svobode in odrejanje pripora v 19.(35) in 20. členu.(36)

Pravica do osebne svobode (nem. persönliche Freiheit, angl. personal freedom, fr. droit ? la liberté, šp. libertad personal, it. liberta personale) je samostojna (subjektivna) pravica, poseg vanjo je mogoč le na podlagi zakona, ki je skladen z ustavo. Ustava poudarja dolžnost državnih organov pri preprečevanju samovolje. Varstvo osebne svobode se nanaša na policijske in sodne organe, pa tudi morebitne tretje, ki bi nekomu odvzeli svobodo. Svoboda se lahko omejuje tudi s prisilno hospitalizacijo (na primer zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice).(37)

Ločujemo odvzem svobode in njeno omejevanje. Pri tem je mišljena predvsem svoboda telesnega gibanja, vendar ne v smislu svobodne izbire prebivališča. Varuje se omejevanje telesnega gibanja ne glede na vrsto in intenzivnost ukrepa. Odvzem prostosti pomeni vsestransko omejitev svobode, kar je najintenzivnejša oblika omejevanja svobode. Odvzem prostosti je tako ravnanje državnega organa, ko je nekdo proti svoji volji pridržan v določenem, omejenem prostoru. Ni pomembno, s kakšnimi sredstvi se taka omejitev dosega. V večini primerov je oseba zaprta (zaklenjena) in pridržana s prisilnimi sredstvi. Vendar je odvzem svobode lahko uveljavljen že s psihičnimi sredstvi, ko se nekomu zagrozi s kaznovanjem, če bo zapustil omejeni prostor.(38) Bistvenega pomena je okoliščina, da je bila osebi prostost odvzeta proti njeni volji.(39)

Boštjan M. Zupančič navaja, da je pojem »osebne svobode« v ustavnem pravu uveljavljen izraz, ki se nanaša na fizično svobodo osebe ter da se osebna svoboda nanaša na ožjo fizično svobodo gibanja in ne na širše razsežnosti tega, kaj je dovoljeno oz. prepovedano.(40) Ustavno varstvo osebne svobode je predvsem omejitev pooblastil tistih državnih organov, ki to svobodo navadno vzamejo, omejijo itd., pri čemer naj bi bilo jasno, da gre tu predvsem za pooblastila policije.(41)

Osebna svoboda je eno temeljnih izhodišč za položaj človeka v družbi in pravu, vendar ob življenju v družbi posameznikova svoboda ne more biti absolutna, omejena je s svobodo drugih.(42) Pravzaprav sta država in pravo tista temeljna instrumenta, s katerima se v družbi lahko vsem zagotavlja enaka svoboda.(43)

Pravica do osebne svobode se šteje kot najstarejša človekova pravica,(44) o kateri je nesmiselno govoriti v kontekstu sužnjelastniške družbeno-ekonomske ureditve, ker so bili v njej sužnji, ki so predstavljali precejšen del človeške populacije, osebno nesvobodni.(45) Natančneje, oni sploh niso bili pravni subjekti, temveč pravni objekti, kar pomeni, da niso imeli nobenih pravic.(46) Niti v fevdalni družbeno-ekonomski ureditvi niso imeli vsi člani družbe zagotovljenih temeljnih pravic, celo več, temeljne pravice niso bile trdno zagotovljene niti fevdalcem kot pripadnikom vladajočega fevdalnega razreda, temveč so bile odvisne predvsem od volje vladarja kot vrhovnega zakona.(47)

Kljub temu je bila pravica do osebne svobode vzpostavljena že leta 1215 v fevdalni Angliji z izdajo Velike listine o svoboščinah (Magna Carta), prvega dokumenta ustavnopravnega značaja v srednjeveški Angliji. Med najpomembnejše njegove dele spada člen 39, s katerim je bila med drugim vzpostavljena pravica do osebne svobode.(48) Ta člen določa: »Svobodnjak ne bo odveden, zaprt ali pregnan s posesti, izobčen, izgnan ali kako drugače uničen; prav tako ne bomo šli nadenj in ne bomo nikogar poslali nadenj, razen po zakoniti sodbi njemu enakorodnih mož ali po pravu dežele.«(49) Iz navedene določbe izhaja, da se ta nanaša samo na t. i. svobodnjake. V tem kontekstu je treba reči, da je bila Velika listina o svoboščinah v celoti pri določanju vzajemnih pravic in dolžnosti »posebej občutljiva na jasnost pravic fevdalcev in 'naroda' (samo svobodni ljudje, tj. ne tisti največji del – kmetje)«, ker je po logiki srednjeveškega prava posameznik pravno določen kot svobodnjak.(50)

Na splošno velja, da se je začel proces formiranja pravice do osebne svobode z izdajo Velike listine o svoboščinah (Magna Carta) iz leta 1215, s katero je bila ta pravica vzpostavljena v fevdalni Angliji, njen je razvoj pa je bil tudi v nadaljevanju v bistvenem še naprej dolgo časa povezan z Anglijo, v kateri je bil s težavo sprejet naslednji izjemno pomemben dokument za to pravico, tj. Zakon o osebni svobodi (Habeas Corpus Act) iz leta 1679.(51) Povsod drugod na svetu, pa tudi v preostali Evropi, se je razvoj pravice do osebne svobode začel mnogo kasneje (Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 v Franciji(52) , del V. amandmaja Ustave Ameriških držav iz leta 1791 ...).(53) Na mednarodni ravni se je ta razvoj začel še kasneje (Splošna deklaracija o pravicah človeka iz 1948. leta; Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz 1966. leta ter (prvi) Fakultativni protokol k temu Paktu – veljati so začeli leta 1976).(54)

Pravica do osebne svobode naj bi bila nedvomno ena od najpomembnejših pravic.(55) Po mnenju Graovca je tak sklep mogoč kljub temu, da je hierarhija človekovih pravic mogoča samo pogojno in relativno.(56) Pri obdelavi navedenih tez je po njegovem mnenju treba izhajati iz tega, da se soodvisnost in nedeljivost človekovih pravic zagotovo nanaša tudi na pravico do osebne svobode.(57) Ne glede na to lahko štejemo, da so nekatere pravice do neke mere relativno pomembnejše od drugih, ker so pomembnejše v tem smislu, da pomenijo predpostavko za druge pravice, da bi se te sploh lahko uživale.(58) Taki »pomembnejši« pravici naj bi bili pravica do življenja in pravica do osebne svobode, kajti ravno ti dve pravici se pogosto primerjata glede tega, katera je pomembnejša, pri tem pa ne gre samo za pravno vprašanje, temveč se lahko obravnavata tudi z mnogih drugih vidikov, ne nazadnje tudi z občečloveškega.(59) Kar zadeva pravno (implicitno pa tudi politično) raven tega vprašanja, se v teoriji zavzema stališče, da bi bilo nekoristno poskušati primerjati človekove pravice po kakršnemkoli rangu prioritet in da ne glede na to, da se pravica do življenja opisuje kot najbolj temeljna od vseh človekovih pravic, si takšen status v bistvu zasluži pravica do osebne svobode.(60) Takšno obravnavanje pravice do osebne svobode se šteje kot sprejemljivo zaradi teže posledic, ki so bile v zgodovini povzročene z njenim kršenjem zaradi nezakonitega in dolgotrajnega zapiranja, preganjanja, kot tudi z vidika obveznosti držav glede njene regulacije.(61)

Če v obravnavanje te zaveze vključimo Evropsko konvencijo o človekovih pravicah za tiste države, ki jih ta konvencija zavezuje, je treba reči, da spada po eni od sprejetih klasifikacij konvencijskih pravic in svoboščin pravica do osebne svobode in varnosti med t. i. relativno zavarovane derogabilne pravice.(62) To so vse tiste pravice, ki jih je mogoče omejiti – v različnih stopnjah v skladu z omejitvenimi klavzulami, ki jih EKČP za posamezno pravico določa (za osebno svobodo in varnost so klavzule taksativno naštete s točkami a–f prvega odstavka 5. člena EKČP) – in se smejo derogirati za čas vojne ali drugega izrednega stanja, ob izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 15. člena EKČP.(63) Če upoštevamo predhodno navedeno značilnost pravice do osebne svobode, da je relativno zavarovana derogabilna pravica, je treba navesti, da je »ravno zato (...) ona (...) v resnici tudi pravi objekt varstva države in njenega pravnega reda«.(64)

Odvzem prostosti lahko temelji le na zakonu, zakon je materialnopravna podlaga za odvzem prostosti. Ni mogoče odvzeti prostosti na podlagi materialnega predpisa v obliki uredbe, odloka, navodil, pravilnikov in podobnih splošnih aktov. Poseg v osebno svobodo, v ustavno pravico, lahko opredeli samo zakon. Splošne policijske generalne klavzule niso temelj za odvzem svobode. Ustava tudi določa, da mora biti odvzem svobode opravljen po postopkih, ki jih določa zakon, potrebna je ustrezna oblika akta o odvzemu prostosti.(65)

POMEN EVROPSKE KONVENCIJE O ČLOVEKOVIH PRAVICAH

Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) je v okviru Sveta Evrope temeljni pravni akt, s katerim se zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (vključno s pravicami in svoboščinami oseb, ki so v zaporu ali jim je na kakšni drugi podlagi odvzeta svoboda) in z vsemi dodatnimi protokoli zagotavlja varstvo pravic obsojenim osebam tudi tedaj, ko gre za zakonito podlago za obsodbo ali odvzem prostosti, če so med postopkom ugotovljene kršitve katere izmed temeljnih pravic tej osebi.(66) Toliko bolj zagotavlja varstvo osebam, ki jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost ali so bile neupravičeno obsojene. Neupravičeno obsojene osebe ali osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, lahko pritožbo naslovijo na ESČP v šestih mesecih od dneva izdaje zadnje pravnomočne odločitve nacionalnega državnega organa.(67)

EKČP zagotavlja večjo raven varstva pravice do osebne svobode v primerjavi z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah predvsem zato, ker taksativno navaja primere, v katerih je mogoče nekomu odvzeti osebno svobodo, medtem ko pakt prepušča to presojo nacionalnemu zakonodajalcu.(68) Zato je pri presoji dopustnosti odvzema osebne svobode na podlagi pakta dovolj formalni element – da odvzem temelji na zakonu, kar pomeni, da se pri tej presoji ne vstopa v kvaliteto zakonske rešitve samega temelja odvzema osebne svobode z vidika sprejetih standardov varstva človekovih pravic.(69) Edini element, ki napotuje na določeno kvalitativno prednost 9. člena pakta v razmerju do 5. člena EKČP, je izrecno naštevanje prepovedi samovoljnosti (arbitrarnosti) pri odvzemu osebne svobode.(70) ESČP je v svoji praksi dalo velik poudarek prepovedi arbitrarnega odvzema osebne svobode kljub izostanku izrecne določbe o tem v 5. členu EKČP.(71) Prepoved arbitrarnega odvzema svobode naj bi predstavljala smisel 5. člena EKČP.(72)

Sistem zaščite človekovih pravic, temelječ na paktu, je na splošno manj učinkovit od konvencijskega sistema in zaščite, ker je predvsem konciliacijski.(73) Za vse članice Sveta Evrope je pravno varstvo pravice do osebne svobode zaradi večje učinkovitosti bolj privlačno znotraj Sveta Evrope prek sistema varstva, vzpostavljenega z EKČP in njenim varstvenim mehanizmom. EKČP namreč pomeni pomembno prelomnico v razvoju mednarodnega prava o človekovih pravicah, ker so se suverene države prvič pravno zavezale zagotoviti klasične človekove pravice vsem osebam pod njihovo jurisdikcijo in jim dopustile vložiti pritožbe v primeru kršenja teh pravic, s tem ko pristajajo na pravno vezanost na sodbe mednarodnega sodišča (ESČP), ki odloča o teh pritožbah.(74) To se nanaša tudi na pravico do osebne svobode, ki jo zagotavljata 5. člen EKČP ter 1. člen Četrtega protokola k EKČP.(75)

Najpomembnejše pravice, kršitev katerih povzroči neutemeljen odvzem prostosti ali neupravičeno obsodbo, so pravica do prostosti (svobode), pravica do varnosti in pravica do sodnega varstva.(76) Pravica do prostosti in varnosti kot ena najpomembnejših civilizacijskih pravic na podlagi 5. člena EKČP in 2. člena Protokola št. 4 se primarno nanaša na varstvo osebne (telesne) svobode pred kršitvijo ali ogrožanjem s samovoljnim odvzemom prostosti ali priporom – kršitev pravice do svobode (prostosti) najprej predpostavlja omejitev svobode gibanja kot posledico neutemeljenega odvzema prostosti ali pripora s strani pristojnih državnih organov.(77)

Tudi varstvo osebnosti pojmujemo v istem kontekstu in se nanaša na prepoved arbitrarnega odvzema prostosti, ki ga izvajajo državni organi.(78)

Pravica do svobode ni absolutna pravica: v določenih primerih je nujno odvzeti svobodo nekomu, ki na primer lahko poškoduje samega sebe ali katerega obnašanje pomeni nevarnost za druge, vendar mora država pri tem ravnati zelo skrbno, saj se lahko v nasprotnem primeru ugotovi kršitev pravice do prostosti (svobode) in varnosti, kar ima lahko za posledico vzpostavitev pravice do povračila škode v korist osebe, ki ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost.(79) Določene omejitve pravice do prostosti niso protipravne, če so na primer povezane z ugotavljanjem kaznivega dejanja, s potrebo po zagotovitvi prisotnosti obtoženega med sojenjem ali zaradi prestajanja kazni zapora po sodni odločbi; prav zaradi tega se postavlja vprašanje, v katerih primerih se z vidika EKČP šteje, da gre za omejitev telesne svobode, ki bi jo lahko šteli kot nezakonito dejanje.(80)

V 5. členu EKČP so taksativno navedeni naslednji primeri, v katerih je dopustno osebi odvzeti prostost (svobodo):

zakonit zapor, odrejen s sodbo pristojnega sodišča;

- zakonit odvzem prostosti osebi, ki se ne pokori zakoniti odločbi sodišča ali zato, da bi zagotovili izpolnitev kakšne z zakonom naložene obveznosti;

- zakonit odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to utemeljeno nujno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju;

- pridržanje mladoletnika na podlagi zakonite odločbe zaradi vzgojnega nadzorstva ali zakonit odvzem prostosti mladoletniku zato, da bi ga privedli pred pristojno oblast;

- zakonito pridržanje oseb, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ali duševno bolnih oseb, alkoholikov, narkomanov ali potepuhov;

- zakonit odvzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali izročitev.

Prvi odstavek 5. člena EKČP vsakomur zagotavlja pravico do svobode in osebne varnosti, razen v šestih vrstah okoliščin, ki so opisane v nadaljevanju odstavka in so izčrpen seznam izjem od splošnega pravila – visoka pogodbena stranka ne more po svoji presoji ustvariti dodatnih vrst utemeljitev za priprtje ali zaprtje oseb, temveč mora ravnati v omejitvah, ki jih določa EKČP. Poleg tega ESČP celo izjeme razlaga zelo ozko in je odločilo, da je samo ta pristop skladen s cilji določbe.(81)

Namen 5. člena EKČP kot celote je varstvo fizične prostosti in zlasti svobode pred enostranskim odvzemom prostosti. Odvzem svobode ima svojo objektivno in subjektivno dimenzijo.(82) Člen ne nudi varstva manj pomembnim oblikam omejevanja osebne svobode, kot so npr. prometni predpisi, potrebna regulacija tujcev ali državljanov, policijska ura ali druge vrste nadzora, ki znatno ne omejujejo prostega gibanja oseb v skupnosti.(83) Vendar je v primeru, ko je skrbnik zaupal dvanajstletnega otroka psihiatrični bolnišnici, ESČP odločilo, da se 5. člen EKČP ne uporablja (Nielsen proti Danski(84) , 1988).(85) Ko so pristojni organi zaradi senilne demence namestili starejšo žensko v skrbniški dom, je ESČP prav tako ugotovilo neuporabnost člena (H. M. proti Švici,(86) 2002).(87)

V veliko zadevah so se posamezniki pritožili zaradi vrste objektov, v katerih so bili zaprti. ESČP ni ugotovilo kršitve 5. člena EKČP, ko je država zaprla obsojenega kaznivih dejanj v navaden zapor in ne v zapor s posebnimi medicinskimi napravami, kakor je odredilo domače sodišče, in navedlo, da je bil osnovni namen zapora kaznovanje in ne zdravljenje (Bizzoto proti Grčiji(88) – 1996).(89) Nasprotno pa je v zadevi Aerts proti Belgiji(90) iz 1998 ESČP ugotovilo kršitev prvega odstavka 5. člena EKČP, ko je bil pritožnik med celotnim odvzemom prostosti sedem mesecev pridržan v psihiatričnem krilu navadnega zapora in ne v centru za socialno varstvo, kakor je določila pristojna komisija za duševno zdravje.(91)

Kršitev pravice do prostosti obstaja, če je odvzeta ali omejena pravica določene osebe brez navedenih osnov, zlasti pa, če je to izvršeno brez odločitve pristojnega sodišča ali če ni spoštovana obveznost, da je tisti, ki mu je vzeta prostost, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti v njegovem jeziku ali jeziku, ki ga razume.(92)

Sodna praksa ESČP je v tem smislu že izdelala kriterije, po katerih se upoštevajo narava odvzema prostosti, trajanje protipravnega stanja in dodatne posledice.(93) Gre za zadeve Nowicka proti Poljski (3. december 2002)(94) , Guzzardi proti Italiji (6. november 1980)(95) , Amuur proti Franciji (25. junij 1996)(96) ; Riera Blume in drugi proti Španiji (14. oktober 1999)(97). Pogoji, v katerih se zadržuje oseba, ki ji je odvzeta prostost, ne spadajo med te kriterije, temveč se presojajo posebej, ker ne morejo biti temelj za kršitev človekovih pravic po 3. členu EKČP.(98)

Posebej zanimiv primer je Guzzardi proti Italiji(99) , v katerem je pritožbo na ESČP vložil osumljeni, ki mu je italijansko sodišče odredilo sodno prepoved zapustitve kraja bivanja.(100) Na tej podlagi je bil prisiljen 16 mesecev živeti na določenem delu nekega malega otoka v bližini Sardinije, sodišče pa je odločilo, da prisilitev k življenju na malem otoku do konca sojenja z omejenim gibanjem in stiki ne pomeni odvzema prostosti v smislu 5. člena EKČP.(101) Pravzaprav je ravno ta sodni primer pripeljal do oblikovanja kriterijev za ugotavljanje, kaj pomeni odvzem prostosti.(102)

ESČP se je moralo posebej izreči o kriteriju »zakonitosti« (»lawfulness«) odvzema prostosti (tj. glede obstoja z zakonom predpisanega postopka, v katerem se določeni osebi odvzame prostost), ker mora biti zakonitost odvzema prostosti najprej skladna z domačim pravom; v tem smislu je ESČP pristojno ugotavljati, ali obstaja skladnost materialnih in procesnih določb domačega zakona, ni pa pristojno razlagati domačega prava.(103) Glavna značilnost pojma »zakonitost« po 5. členu EKČP je zagotoviti varstvo posameznika pred odvzemom svobode iz neutemeljenega razloga ali na samovoljen način (N. C. proti Italiji(104) in Winterwerp proti Nizozemski(105) ).(106) Sodišče razlaga pojem »zakonitost« avtonomno, pri čemer veljavni domači zakon vzame kot začetno točko, vendar ta domači zakon oziroma njegovo uporabo preuči ob upoštevanju širših kriterijev »zakonitosti«, določenih v skladu s sodno prakso EKČP.(107) V zadevi Brogan in drugi proti Združenem kraljestvu(108) je navedeno, da se zakonitost odvzema prostosti presoja ne samo po določbah domačega prava, temveč tudi po besedilu EKČP, to pa predvsem pomeni, da je vlagatelju zahteve treba zagotoviti učinkovito pravno sredstvo, na podlagi katerega bi se lahko sodno presojalo temelj za odvzem prostosti in zakonitost pripora.(109) Četrti odstavek 5. člena EKČP zagotavlja, da mora biti v domači zakonodaji vseh visokih pogodbenih strank predvideno pravno sredstvo (Sabeur Ben Ali proti Malti(110) – v malteški zakonodaji ni bilo predvideno sredstvo za oporekanje zakonitosti priprtja – habeas corpus); Ječius proti Litvi(111) in Grauslys proti Litvi(112) – obstoj z zakonom predpisanega odvetništva za pritožbe proti odločbam sodišča, ki je odrejalo pripore).(113) Pravno sredstvo, ki je na voljo, mora biti učinkovito in dovolj zanesljivo (tj. potrebna je preučitev pravne upravičenosti pripora samega, ne samo postopkov ali zlorabe pooblastila).(114) Četrti odstavek 5. člena EKČP zahteva, da države pogodbenice EKČP zagotovijo domače pravno sredstvo, katerega učinkovitost lahko ESČP preuči z vidika standardov, oblikovanih tudi na podlagi drugih členov EKČP – v zadevi Sakik in drugi proti Turčiji(115) je sodišče ugotovilo kršitev navedene določbe delno zato, ker vlada ni mogla z nobenim primerom dokazati, da bi posameznik uspešno uveljavil četrti odstavek 5. člena ali analogni člen v turški ustavi.(116) ESČP je jasno pokazalo, da četrti odstavek 5. člena EKČP zahteva sodno ugotovitev nadaljnje zakonitosti pripora, in ugotovilo kršitve v zadevah, ko so bila izvršilnim organom v zvezi s tem dana prevelika pooblastila (npr. Stafford proti Združenemu Kraljestvu(117) , T. proti Združenemu Kraljestvu(118) in V. proti Združenemu Kraljestvu(119) ).(120) Kadar državni organi ovirajo posameznike, ki želijo priti do sodnega organa, pristojnega za presojo zakonitosti njihovega priprtja, ESČP ugotovi kršitev četrtega odstavka 5. člena EKČP (Čonka proti Belgiji(121) – pritožnikom, pozvanim, naj izpolnijo prošnje za azil, je bila odvzeta prostost, nato pa so bili izgnani v obdobju, v katerem je bilo nemogoče, da bi jih preizkusil sodni organ).(122)

Standard »z zakonom predpisan postopek«, ki ga vsebuje besedilo 5. člena EKČP, vključuje tudi varstvo pred arbitrarnim odvzemom prostosti – gre za poljubno presojo državnih organov, da je treba določeni osebi odvzeti prostost.(123) V primeru Van der Leer v. Nizozemska(124) je navedeno, da z zakonom predpisani postopek ne sme biti samovoljen, temveč predvidljiv določen (»legal certainty«) (ker mora temeljiti na domačem zakonu; mora biti dostopen vsem in nazoren),(125) sorazmeren in konsistenten ciljem in omejitvam iz 5. člena EKČP.(126)

Kršitve pravice do prostosti so predvsem povezane s primeri protipravnega odvzema prostosti bodisi s strani državnih organov bodisi s strani drugih fizičnih ali pravnih oseb – odvzem prostosti je protipraven, če ga izvršijo državni organi, če kasneje ne sledi obtožba za kaznivo dejanje osebe, ki ji je bila odvzeta prostost zaradi suma, da je storila kaznivo dejanje, pod pogojem, da ne obstajajo razumni razlogi, ki bi opravičevali tak sum.(127) Če se ugotovi, da je šlo za protipraven odvzem prostosti, potem se ta protipravnost razširi tudi na vsakršno naknadno zadrževanje ali zaprtje te osebe (primer Fox, Campbell in Hartley proti Združenemu kraljestvu, 30. avgust 1990)(128) .

Protipravnost odvzema prostosti lahko izhaja iz drugih postopkov, s katerimi se kršijo pravice osumljencev kaznivih dejanj (npr. da so obveščeni o svojih pravicah v jeziku, ki ga razumejo, ali da se jim pokaže obtožba zoper njih, da lahko komunicirajo z odvetnikom).(129) Najpogostejši vidik odvzema prostosti obstaja v primeru neutemeljenega pripora osebe, ki je obtožena, da je izvršila kaznivo dejanje.(130) ESČP je imelo možnost tudi, da se izreče o problematičnih primerih odvzema prostosti in pripora oseb na podlagi protiteroristične zakonodaje oziroma zakonodaje, sprejete zaradi učinkovitega boja zoper organizirani kriminal.(131) EKČP namreč dopušča derogiranje določenih pravic v izrednih okoliščinah, vendar pa se to ne nanaša na člene 2, 3, 4 (paragraf I) ali člen 7.(132) Kar zadeva pravico do prostosti in varnosti v zadevah Aksoy proti Turčiji (odločitev z dne 18. decembra 1996)(133) in Brogan proti Združenemu kraljestvu je ESČP ugotovilo, da je treba tudi v primerih odvzema prostosti v izrednih okoliščinah zagotoviti sodno kontrolo in je treba v najkrajšem možnem času osebo, ki ji je vzeta prostost, pripeljati pred sodišče zaradi presoje zakonitosti odvzema prostosti.(134)

V smislu 5. člena EKČP pridejo (poleg policijskega ali sodnega pripora) v poštev tudi druge oblike omejitve svobode gibanja določenih oseb (npr. odvzem krvi za analizo zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi ali prisotnost droge, zadrževanje duševno bolnih oseb s prisilno hospitalizacijo, onemogočanje političnim azilantom, da bi zapustili tranzitni del letališča, in podobno).(135) ESČP je imelo možnost, da se izreče o tem, kdaj se omejitev svobode gibanja ne šteje za protipravno – gre npr. za restrikcije, ki so lastne opravljanju vojaške službe ali omejitve svobode otroka, ki izhajajo iz izvajanja roditeljske pravice (glede odločanja, kje bo otrok živel, kot oblika disciplinskega kaznovanja ali zaradi potrebe bolniškega zdravljenja otroka).(136) Za protipravno se ne šteje zadrževanje osebe v zaporu, če jo je na zaporno kazen obsodilo sodišče – v tem primeru se prvi odstavek 5. člena (svoboda in osebna varnost) in 6. člen (pravica do pravičnega sojenja) presojata povezano v smislu, da se kot obsodbe pristojnega sodišča ne morejo šteti odločitve policije, javnih tožilcev, vojaških poveljnikov ali drugih upravnih organov.(137)

Pod pogoji, določenimi v točki b prvega odstavka 5. člena EKČP (»non-compliance with a court order or legal obligation«), ni nujno, da bi se zakoniti odvzem prostosti ali odvzem prostosti zaradi nespoštovanja zakonite odločbe sodišča ali zato, da bi zagotovili izpolnitev kakšne z zakonom naložene obveznosti, nanašal izključno na obtoženega, temveč tudi na druge udeležence v postopku (npr. priče).(138) Točka b prvega odstavka 5. člena EKČP dovoljuje odvzem prostosti, s čimer se zagotovi, da oseba, ki ji je odvzeta prostost, izpolni »katerokoli obveznost, naloženo z zakonom«, npr. plačilo dajatev skupnosti (Perks in drugi proti Združenemu Kraljestvu(139) ). ESČP je odločilo, da mora biti vsaka taka obveznost specifična in konkretna, ne samo splošna obveznost za spoštovanje zakona (Engel in drugi proti Nizozemski(140) , Lawless proti Irski(141) ) ali to, da »oseba spremeni svoje vedenje« (Ciulla proti Italiji(142) ).(143) Tudi če gre za pravno utemeljen odvzem prostosti osebe zaradi razlogov iz točke b prvega odstavka 5. člena EKČP, način, kako pristojni organi izvršujejo svoje pristojnosti do osebe, lahko vodi do kršitve, če je uporabljeni postopek nesorazmeren zadevnim obveznostim (Raninen proti Finski(144) – odvzem prostosti rekrutu, ki je nasprotoval služenju vojske ali nadomestni službi, njegovo zadržanje in vklenitev v lisice) ali če državni organi niso upoštevali manj omejujočih načinov obravnave, kot je odvzem prostosti (Witold Litwa proti Poljski(145) – skoraj slepa oseba je bila šest ur in pol pridržana v prostoru za treznjenje, potem ko je vinjena domnevno kršila javni red, čeprav domača zakonodaja določa tudi druge manj nadležne možnosti za obvladovanje takega stanja).(146) Odločba sodišča mora biti zakonita, kar pomeni v skladu z domačo zakonodajo in EKČP ter ne sme biti samovoljna, to pomeni, da mora biti obveznost, predpisana z zakonom, določna in konkretna (Engel in drugi proti Nizozemski)(147). Člen 1 Četrtega protokola k EKČP prepoveduje zapor zaradi nemožnosti za izpolnitev pogodbene obveznosti. Odredba sodišča mora biti prav tako dovolj jasna, da jo je mogoče razumeti (npr. odredba, da se opravi analiza krvi ali da se prijavi premoženjsko stanje).(148)

Zakonit je odvzem prostosti zaradi zagotovitve navzočnosti obtožene osebe za kaznivo dejanje pred pristojnim sodiščem ali kadar je mogoče utemeljeno sklepati, da je treba odvzeti prostost, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju (točka c prvega odstavka 5. člena EKČP).(149) Nujno je, da lahko sodišče presodi utemeljenost odvzema prostosti; posebej je pomembno, da obstaja objektiven sum, da je oseba, ki ji je odvzeta prostost ali je zaprta, izvršila kaznivo dejanje.(150) V tem smislu naj bi bil ilustrativen primer Fox, Campbell in Harley proti Združenemu kraljestvu, v katerem so bili pritožniki ujeti in zaprti v Severni Irski zaradi suma, da so teroristi – tedanji zakon je namreč omogočal britanski policiji, da ujame in zadrži do 72 ur kogarkoli sumi, da je terorist.(151) V konkretnem primeru je sum temeljil na subjektivni presoji policista, od objektivnih dejstev pa je obstajala samo okoliščina, da so bile ujete osebe pred približno sedmimi leti obsojene za teroristične aktivnosti.(152) Britanska vlada je izjavila, da zaradi zaupnosti podatkov ne more navesti več podrobnosti, ESČP pa je ugotovilo, da dokazi, ki jih je predstavila tožena stran, ne zadoščajo za utemeljitev suma, da so pritožniki v resnici izvršili kaznivo dejanje, ki bi utemeljevalo njihov odvzem prostosti.(153) V tem smislu za ESČP ni bilo pomembno dejstvo, da je v tem času na Severnem Irskem vladalo izredno stanje zaradi vsakodnevnih terorističnih aktivnosti.(154)

Zakonit odvzem prostosti je samo takšen, ki ima izključno funkcijo, da se z njim zagotovi kasnejše sojenje, zato se kot zakonit šteje tudi tisti odvzem prostosti, s katerim se prepreči, da bi oseba izvršila pripravljalna dejanja za izvršitev kaznivega dejanja ter osebi, ki že izvršuje kaznivo dejanje.(155)

Pomen kršitve pravice do prostosti (svobode) je formalno obravnavan tudi v odločbi, s katero se nalaga dolžnost sodišču, da zakonitost odvzema svobode presoja še posebej hitro (speedily, a bref delai).(156) Posledično se pravica do povračila škode zagotavlja tako neupravičeno obsojenim osebam kot osebam, ki jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost.(157) Ali je po mnenju ESČP država »hitro« sprejela odločbo o zakonitosti pripora, kakor to zahteva četrti odstavek 5. člena EKČP,(158) je odvisno od številnih dejavnikov, tudi od vrste zadevnega priprtja, npr. v zadevi Bezicheri proti Italiji je ESČP razjasnilo, da morajo biti časovni presledki za preizkus odločb o priporu med preiskavo sorazmerno kratki, pri preizkusu psihiatričnega pridržanja pa bi bili presledki lahko daljši, ne da bi prišlo do navzkrižja z EKČP.(159) V tem primeru je bil časovni presledek petih mesecev in pol za pregled drugega zahtevka za izpustitev iz pripora med preiskavo predolg.(160) V zadevi DeJong, Baljet in Van den Brink proti Nizozemski(161) je ESČP ugotovilo, da je bil odlog od šest do enajst dni predolg za prvi preizkus odločbe o priprtju, prav tako je ugotovilo kršitev v zvezi z odlogi, ki so trajali dvaindvajset dni (Rehbock proti Sloveniji(162) – štiriintrideset dni in triintrideset dni – M. B. proti Švici, med tremi in šestimi meseci – Baranowski proti Poljski(163) ter med tremi in sedmimi meseci – Ilowiecki proti Poljski(164) ).(165) Posebej pomembna je praksa ESČP glede kršitve četrtega odstavka 5. člena EKČP, ki daje osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, pravico, da začne postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.(166) V zadevi Bezicheri proti Italiji(167) je ESČP pojasnilo, da morajo biti obdobja, v katerih se odločitve o priporu preverjajo, sorazmerno kratka, le izjemoma pa daljša, če gre za pripornika, ki je v psihiatrični ustanovi.(168)

Razen v primeru, ko je odvzem prostosti v povezavi z možnostjo, da se proti osebi, ki ji je odvzeta prostost, izvede predkazenski ali kazenski postopek, zagotavlja EKČP širše pravico do sodnega varstva osebam, ki jim je vzeta prostost v drugih situacijah (odvzem prostosti mladoletnikom zaradi izvršitve sankcij, namenjenih mladoletnikom, deportacije tujcev, začasna prisilna karantenska namestitev zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni, varstvo duševno prizadetih oseb, prisilno zdravljenje z odvzemom prostosti alkoholikom, narkomanom ipd.).(169) Tisti, ki mu je odvzeta prostost, ima v vsakem primeru pravico, da se mu sodi (v razumnem roku – trial within reasonable time) ali da se ga spusti na prostost, če se sojenje v tem času ne opravi – release pending trial.(170)

Vsaka oseba, ki ji je odvzeta prostost ali je zaprta v nasprotju z določbami 5. člena EKČP in Četrtega protokola, ima pravico do povračila škode – »enforceable right to compensate«.(171) Ta pravica izhaja iz petega odstavka 5. člena EKČP in se uresničuje tako, da mora oškodovani najprej vložiti ustrezno zahtevo pred domačim pristojnim organom za škodo, ki mu je bila storjena s kršitvijo pravic iz 5. člena EKČP; povračilo škode lahko določi samo sodišče (Brogan in drugi proti Združenemu kraljestvu)(172) , zato se v tem smislu kot ustrezno povračilo škode ne štejejo povračila škode, ki jih da npr. varuh ali država v smislu plačila ex gratie.(173) Države članice, podpisnice EKČP, morajo zagotoviti izvršljivo pravico do povračila škode zaradi odvzema prostosti, ki je v nasprotju s 5. členom EKČP.(174) To pomeni, da se obveznost države ne konča z izdajo zakonskega okvira, s katerim se neupravičeno kaznovani osebi ali osebi, ki ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost, prizna pravica do povračila škode, temveč mora država nadzirati uresničevanje teh pravic, državni organi pa morajo aktivno delovati v tem smislu.(175)

ESČP odloča o navedeni zahtevi pritožnika za povračilo škode v primeru neutemeljenega odvzema prostosti ali neupravičene obsodbe postransko, saj predhodno ugotavlja, ali je bila škoda povzročena z dejanji državnih organov, s katerimi so bile kršene človekove pravice in svoboščine.(176) Pravica do povračila škode je namreč lahko samo rezultat kršitve 5. člena EKČP (Murray proti Združenem kraljestvu)(177). Povračilo škode se nanaša na premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pravica do povračila škode mora vsebovati dokaze in dejstva, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj škode in opredeliti višino škode in povračila (Wassink proti Nizozemski)(178). Pri tem ni nujno, da je bila škoda povzročena naklepno, temveč je dovolj, da je šlo za malomarnost pristojnih državnih organov; nepremoženjska škoda je »moralna« škoda, ki obstaja v pretrpljenih motnjah, bolečinah, trpljenju (Huber proti Švici – 23. oktober 1990)(179) .

Prav zaradi tega, ker morajo osebe, ki jim je bila neutemeljeno vzeta prostost ali so bile neupravičeno obsojene, zahtevati uresničitev svojih pravic najprej pred domačim sodiščem in zato, ker se pritožbe pred ESČP predvsem nanašajo na kršitve pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja EKČP (in se šele postransko odloča o povračilu škode), v praksi ni zahtevkov – pritožnikov, ki bi se nanašali izključno na postopke države, s katerimi je bila osebam neutemeljeno odvzeta prostost ali omejena v smislu uresničevanja svoje pravice do povračila škode.(180) K temu prispeva tudi dejstvo, da se sodišče, ko odloča o povračilu škode, ne more opredeliti za denarno odškodnino (čeprav bo praviloma šlo za takšno odškodnino), temveč lahko meni, da je sama ugotovitev kršitve pravice v korist pritožnika zadostno zadoščenje (satisfakcija) v konkretnem primeru.(181)

Po praksi ESČP obstaja pravica do povračila nepremoženjske škode, če je bila pritožniku odvzeta pravica do prostosti. V primeru Delta(182) je pritožnik zatrjeval, da mu je bila storjena škoda, ker je z odvzemom prostosti pretrpel stres. Gospodu Delti je bila izplačana odškodnina v znesku 100.000 FF za celotno pretrpljeno škodo. V drugi zadevi Dobbertin proti Franciji(183) z dne 25. 2. 1993 je gospod Dobbertin zahteval 5.000.000 FF zaradi nepremoženjske škode zaradi občutka nemočnosti in stresa v času pripora in sojenja ter zaradi izgube možnosti napredovanja v svojem poklicu; v tem primeru je šlo tudi za sodni postopek, ki je trajal zelo dolgo (12 let) in se je končal z oprostilno sodbo, zato je sodišče menilo, da je dolžina postopka povzročila nepremoženjsko škodo, zaradi česar je bila tožena stranka dolžna povrniti oškodovancu škodo v višini 200.000 FF zaradi kršitve 6. člena EKČP.(184)

V drugem primeru Tomasi proti Franciji z dne 27. 8. 1992(185) je pritožnik zahteval povračilo nepremoženjske škode med drugim tudi zaradi kršitve tretjega odstavka 5. člena EKČP zaradi dolžine pripora pred sojenjem.(186) Pritožnik je v preiskovalnem zaporu preživel 5 let, na koncu kazenskega postopka pa je bil oproščen obtožb.(187) Ne glede na odškodnino, ki jo je dobil na podlagi domačega veljavnega prava, je vložil pritožbo na ESČP zaradi kršitve določb EKČP; v celotnem znesku je zahteval 1.500.000 FF, ESČP pa mu je prisodilo pravično zadoščenje v višini 700.000 FF za pretrpljeno nepremoženjsko škodo zaradi kršitve 6. in 3. člena EKČP.(188)

Podrobnejše določbe o pogojih, pod katerimi je mogoče uresničiti pravico do povračila škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ali neutemeljene obsodbe, vsebuje 3. člen Protokola št. 7 k EKČP(189). Po tem členu ima v primeru, če je bila pravnomočna kazenska sodba pozneje razveljavljena, ali če je bila oseba pomiloščena zato, ker je kako novo ali na novo odkrito dejstvo pokazalo, da gre za sodno zmoto, oseba, ki je zaradi takšne obsodbe prestajala kazen, pravico do odškodnine skladno z zakonom ali prakso države, razen če bi se pokazalo, da je prepozno uveljavitev takšnih dejstev v celoti ali deloma prizadeti povzročil sam. Pravica do povračila škode se v tem primeru uveljavlja v skladu z zakonom ali prakso konkretne države, ki je v položaju tožene stranke. Odgovornosti za škodo se lahko država izogne samo v primeru, ko se ugotovi, da ni kršitev pravic, na katere se sklicuje pritožnik oziroma če dokaže, da je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, delno ali v celoti sama odgovorna za zapoznelo ugotovitev do tedaj neznanih dejstev. Zakonski ureditvi držav članic je prepuščeno, da določi podrobnosti v zvezi z varstvom pravice do prostosti (svobode).(190)

DRUGI MEDNARODNI DOKUMENTI

Pravico do osebne svobode obravnavajo tudi številni drugi mednarodni (oziroma regionalni) dokumenti, najbolj znana je Splošna deklaracija človekovih pravic, pa tudi Ameriška konvencija o človekovih pravicah (Convencion Americana de Derechos Humanos), 7. člen(191) , pa Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah (2010/C 83/02), 6. člen(192) , Ameriška Deklaracija o pravicah in dolžnostih človeka iz 1948 (American Declaration of the Rights and Duties of Man), 15. člen(193) , v Afriki Listina o pravicah človeka in ljudstev iz 1981 (African Charter on Human and Peoples' Rights), 6. člen(194) ter na muslimanskem področju Splošna islamska deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1981 (Universal Islamic Declaration of Human Rights), 2. člen(195) .

Splošna deklaracija človekovih pravic v 3. členu določa, da ima vsakdo pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti, v 9. členu pa določa, da nihče ne sme biti samovoljno zaprt, pridržan ali izgnan. Splošno deklaracijo – prvi instrument neke univerzalne mednarodne organizacije, ki obsega človekove pravice na enem mestu – je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela »kot resolucijo, ki nima nobene pravne moči«.(196) Po desetletjih njenega sprejetja je prišlo do spremembe v percepciji in navaja se, da bi danes redki mednarodni pravniki zanikali, da je Splošna deklaracija normativni instrument, ki ustvarja (vsaj določene) pravne obveznosti za države članice Združenih narodov.(197) Navedena sprememba je deloma nastala zato, ker je bilo za izdelavo in sprejetje paktov Združenih narodov potrebnih 18 let, da bi stopili v veljavo, pa še 10 let.(198) V tem obdobju je manjkal avtoritativni standard, ki bi opozarjal na to, kakšne obveznosti imajo države članice glede človekovih pravic, kar se je vse pogosteje nadomeščalo s sklicevanjem na Splošno deklaracijo, zaradi česar je postala simbol človekovih pravic, kakor jih pojmuje mednarodna skupnost, kar vse je krepilo prepričanje o njeni pravni obveznosti.(199) Bolj sporno je v resnici vprašanje, ali so vse v njej zapisane pravice obvezujoče in pod katerim pogojem, ter vprašanje, iz česa izhaja njena pravna obveznost: iz dejstva, da avtoritativno razlaga obveznosti držav članic v pogledu določb o človekovih pravicah, ki jih vsebuje Listina Združenih narodov, iz tega, da predstavlja običajno mednarodno pravo, ali pa iz tega, da je vir splošnih pravnih načel.(200) Neodvisno od tega, katero teorijo bi sprejeli, naj bi bilo danes nedvomno, da »pripisuje mednarodna skupnost Splošni deklaraciji posebni moralni in normativni status, ki ga nima noben drug instrument te vrste«.(201)

Pretvorba Splošne deklaracije v obvezujočo pogodbo prek posebnih paktov je trajala izredno dolgo – šele leta 1966 je namreč Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in prvi Fakultativni protokol k temu paktu (oba sta postala veljavna leta 1976).(202)

Splošna deklaracija človekovih pravic(203) med drugim določa varstvo pred samovoljnim odvzemom prostosti in neutemeljeno obsodbo. Tudi drugi najstarejši vir mednarodnega prava, tj. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah(204) , v 9. členu določa varstvo pred samovoljnim priprtjem ali prijetjem.(205) Člen 9 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah pomeni korak naprej v razvoju pravnega varstva pravice do osebne svobode na univerzalni mednarodni ravni.(206) Člen 9 pakta je namreč odpravil morebiten dvom glede tega, ali je pravica do osebne svobode pravno zavarovana na tej ravni glede na rezerve, ki jih nekateri (čeravno manjšina) izrekajo do pravne obveznosti Splošne deklaracije.(207)

Točka 5 zagotavlja, da ima vsakdo, ki je bil nezakonito aretiran ali je bil žrtev nezakonitega pripora, pravico do odškodnine. Po 10. členu pakta je treba z vsemi osebami, ki jim je vzeta prostost, ravnati človeško in s spoštovanjem dostojanstva, ki je prirojeno človekovi osebnosti. Zato 7. člen določa, da ne sme biti nihče podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Šesti odstavek 14. člena določa, da če je dokončno izrečena kazenska obsodba pozneje razveljavljena ali je obsojenec pomiloščen zato, ker novo ali pozneje odkrito dejstvo dokazuje, da je šlo za sodno zmoto, mora biti tistemu, ki je na podlagi te obsodbe prestal kazen, v skladu z zakonom povrnjena škoda, razen če se dokaže, da je povsem sam ali deloma sam kriv, da neznano dejstvo ni bilo pravočasno odkrito. Spoštovanje pakta nadzira Odbor za človekove pravice, ki ga sestavlja osemnajst članov.(208)

V sklopu pravic, ki se zagotavljajo osumljenim in obsojenim osebam za kazniva dejanja, so pomembne še določbe konvencij, s katerimi se prepoveduje uporaba mučenja ter nečloveških in ponižujočih postopkov.(209) Absolutna prepoved uporabe mučenja, nečloveških in ponižujočih postopkov in kaznovanja, določena v 5. členu Splošne deklaracije, je podrobneje opredeljena v Konvenciji proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju(210) , ki zavezuje države podpisnice.(211) Na podlagi navedene konvencije so države članice Združenih narodov dolžne sprejeti učinkovite zakonodajne, izvršilne, sodne ali druge ukrepe, s katerimi bodo preprečile izvrševanje mučenja na celotnem ozemlju, na katerem se razteza njihova sodna oblast, vključno z obveznostjo, da aktivno preiščejo vsa dejanja mučenja, tudi brez formalne prijave, da je bilo storjeno mučenje.(212) Spoštovanje konvencije proti mučenju nadzira Odbor proti mučenju, ki ga sestavlja deset neodvisnih strokovnjakov.(213)

ZAKLJUČEK

Pravica do osebne svobode je ena najpomembnejših pravic, kar pričajo številni mednarodni dokumenti. Za nadaljnji razvoj in zagotovitev ustreznega varstva je pomembno varstvo pravice do osebne svobode po Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Prispevek še posebej poudarja peti odstavek 5. člena EKČP, ki priznava iztožljivo pravico do odškodnine vsakomur, kdor je bil žrtev odvzema prostosti v nasprotju z določbami 5. člena EKČP.

LITERATURA

Adele Bernhard, Justice Still Fails: A Review of Recent Efforts to Compensate Individuals Who have Been Unjustly Convicted and Later Exonerated, Drake Law Review, vol 52, 2004, str. 703–738.

Lauren C. Boucher, Advancing the Argument in Favour of State Compensation for the Erroneously Convicted and Wrongfully Incarcerated, Catholic University Law Review, vol. 56, št. 3, 2007, str. 1069–1106.

Marten Breuer, Staatshaftung für judikatives Unrecht, Eine Untersuchung zum deutschen Recht, zum Europa-und Völkerrecht, Mohr Siebeck, Tübingen, 2011.

Jasna Brežanski, Odgovornost države za štetu u slučaju neopravdane osude ili neosnovanog uhićenja, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci, vol. 24, št. 1, 2003.

Justin Brooks, Alexander Simpson, Find the Cost of Freedom: The State of Wrongful Conviction Compensation Statutes Across the Country and the Strange Legal Odyssey of Timothy Atkins, San Diego Law Review, 49, 2012, str. 627–668.

Jennifer L. Chunias, Yael D. Aufgang, Beyond Monetary Compensation: The Need for Comprehensive Services for the Wrongfully Convicted, Boston College Third World Law Journal, vol. 28, št. 1, 2008, str. 105–148.

Jelena Čuveljak, Naknada štete zbog neopravdane osude i neutemeljenog lišenja slobode, http://www.pravnadatoteka.hr/pdf/Cuveljak_Jelena_pritvor.pdf (3. 5. 2012).

Rachel Dioso Villa, Without obligation: compensating the wrongfully convicted in Australia, Albany Law Review, vol. 75, 2011/2012, str. 1329–1372.

Howard Friedman, Wendy J. Kaplan, Civil Consequences of Criminal Cases https://www.suffolk.edu/documents/LawMCP/Ch43CivilConsequences.pdf (17. 7. 2014).

Donna Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana, 2009.

Gregori Graovac, Geneza i važnost prava na osobnu slobodu, Zagrebačka pravna revija, št. 2/2013, str. 237–257.

Momčilo Grubač, Naknada štete za neopravdanu osudu i neosnovano lišenje slobode, Savremena administracija, Beograd, 1979.

Gwladys Gillieron, Wrongful Convictions in Switzerland: A Problem of Summary Proceedings, University of Cincinnati Law Review, vol. 80, št. 4, 2012, str. 1145–1165.

Peter Jambrek, Anton Perenič, Marko Uršič (ur.), Varstvo človekovih pravic, razprave, eseji in dokumenti, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988.

Dragan Jovašević, Ljubinko Mitrović, Neosnovano lišenje slobode u krivičnom zakonodavstvu Republike Srbije (odgovornost i kažnjivost), http://univerzitetpim.com/konferencija/wp-content/uploads/sites/4/2013/10/ZBORNIK-STED-2013_tre%C4%87i-deo_od-strane-295-do-strane-444.pdf (12. 7. 2014).

Adam I. Kaplan, The Case for Comparative Fault in compensating the wrongfully convicted, UCLA Law Review, vol. 56, 2008, str. 227–269.

Howard S. Master, Revisiting the takings-based argument for compensating the wrongfully convicted, http://www.law.nyu.edu/sites/default/files/ecm_pro_064651.pdf (17. 7. 2014).

Robert J. Norris, Assessing Compensation Statutes for the Wrongly Convicted, Criminal Justice Policy Review, št. 23/2012, str. 352–374.

Abigail Penzell, Apology in the context of wrongful conviction: why the system should say it's sorry, Cardozo Journal of Conflict Resolution, št. 9, 2007, str. 145–161.

Nataša Mrvić-Petrović, Zdravko M. Petrović, Naknada štete zbog neosnovanog lišenja slobode ili neosnovane osude, Centar za mir i razvoj demokratije, Beograd, 2008.

Nataša Mrvić-Petrović, Zdravko Petrović, Naknada štete zbog neosnovanog lišenja slobode ili neosnovane osude u stranim zakonodavstvima, Pravni život, št. 3, 2010, str. 7–31.

Nataša Mrvić-Petrović, Zdravko M. Petrović, Odgovornost države za štetu zbog neosnovane osude ili neosnovanog lišenja slobode, Zbornik Matice srpske za društvene nauke, št. 145, 2013, str. 653–665.

Myrna S. Raeder, Introduction to wrongful convictions symposium, Southwestern Law School, 2008, str. 745–761.

Michael Risiger, Innocents Convicted: An Empirical Justified Factual Wrongful Conviction Rate, Journal of Criminal Law and Criminology, vol. 97, št. 3, 2007, str. 761–806.

William A. Schabas, The European Convention on Human Rights, A Commentary, Oxford University Press, First Edition, 2015.

Janez Šinkovec, Pravice in svoboščine, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1997.

Janez Šinkovec, Odgovornost države za škodo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998.

Boštjan Tratar, Uveljavljanje odškodnin za premoženjsko in nepremoženjsko škodo s primeri tožb in sodno prakso, Založba Legat, Ljubljana, 2006.

Christophe Quezel-Ambrunaz, Compensation and human rights (from a French perspective), Nujs Law Review, št. 4, 2011, str. 189–203.

Heather Weigand, Rebuilding a life: the wrongfully convicted and exonerated, Public Interest Law Review, vol. 18, 2009, str. 427–437.

---

(1) O problematiki glej Michael Risiger, Innocents Convicted: An Empirical Justified Factual Wrongful Conviction Rate, Journal of Criminal Law and Criminology, 2007, str. 761–806. Glej tudi Gwladys Gillieron, Wrongful Convictions in Switzerland: A Problem of Summary Proceedings, 2012, str. 1145–1165.

(2) Primerjaj Dragan Jovašević, Ljubinko Mitrović, Neosnovano lišenje slobode u krivičnom zakonodavstvu Republike Srbije, 2014, str. 295.

(3) Glej Momčilo Grubač, Naknada štete za neopravdanu osudu i neosnovano lišenje slobode, 1979, str. 3, navedeno po Boštjan Tratar, Uveljavljanje odškodnin za premoženjsko in nepremoženjsko škodo s primeri tožb in sodno prakso, 2006, str. 685.

(4) Po 30. členu Ustave Republike Slovenije ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Ustavno sodišče Republike Slovenije je pravico do rehabilitacije in odškodnine opredelilo v odločbi št. U-I-60/98: »Pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe je ustavna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske obsodbe. Gre za posebno osebnostno pravico, ki jo lahko uveljavlja le neupravičeno obsojena oseba. Če je bila oseba spoznana za neupravičeno obsojeno po smrti, njeni dediči podedujejo pravico do povrnitve škode v skladu z določbami ZKP in s splošnimi načeli odškodninskega prava (204. člen ZOR določa, da terjatev za povrnitev negmotne škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom). Pravica dedičev do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe njihovega prednika ne izhaja iz 30. člena, ampak je ustavno varovana na podlagi 33. in 67. člena. … 21. Pravica do povrnitve škode iz 30. člena je pravica, ki je v Ustavi določena brez zakonskega pridržka. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena jo je dopustno omejiti samo, kadar je to potrebno zaradi varstva pravic drugih.« Prav tako je navedlo: 12. Ustava v 30. členu določa, da ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Navedena ustavna določba določa objektivno odgovornost države za škodo v primeru, ko je iz kateregakoli vzroka (krivdnega ali nekrivdnega, pravnega ali protipravnega) prišlo do neupravičene obsodbe oziroma neutemeljenega odvzema prostosti. …50. Člen 30 Ustave, ki določa objektivno odgovornost države za škodo, povzročeno z neupravičeno obsodbo, daje neupravičeno obsojenim osebam ugodnejši položaj pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov, kot bi ga imeli, če bi morali uveljavljati svoje zahtevke na podlagi 26. člena Ustave. Ustava v 26. členu daje pravico do povračila škode, ki nastane z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, pod pogojem, da je škoda nastala s protipravnim ravnanjem organa ali osebe, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Neupravičeno obsojene osebe imajo z dnem, ko je kazen zaplembe pravnomočno razveljavljena, pravico do vrnitve tega premoženja in država se svoje odgovornosti ne more rešiti z dokazovanjem, da je sodišče ali sodnik ravnal »pravno«.« (Odl. US VII, 150, in Uradni list 56/98).

(5) Glej splošno Howard Friedman, Wendy J. Kaplan, Civil Consequences of Criminal Cases https://www.suffolk.edu/documents/LawMCP/Ch43CivilConsequences.pdf (17. 7. 2014); Abigail Penzell, Apology in the context of wrongful conviction: why the system should say it's sorry, 2007, str. 145–161; Howard S. Master, Revisiting the takings-based argument for compensating the wrongfully convicted, http://www.law.nyu.edu/sites/default/files/ecm_pro_064651.pdf (17. 7. 2014); Adele Bernhard, Justice Still Fails: A Review of Recent Efforts to Compensate Individuals Who have Been Unjustly Convicted and Later Exonerated, 2004, str. 703–738; Jennifer L. Chunias, Yael D. Aufgang, Beyond Monetary Compensation: The Need for Comprehensive Services for the Wrongfully Convicted, 2008, str. 105–148; Christophe Quezel-Ambrunaz, Compensation and human rights (from a French perspective), 2011, str. 189–203.

(6) Glej Jelena Čuveljak, Naknada štete zbog neopravdane osude i neutemeljenog lišenja slobode, http://www.pravnadatoteka.hr/pdf/Cuveljak_Jelena_pritvor.pdf (3. 5. 2012), str. 1.

(7) Glej na primer Janez Šinkovec, Pravice in svoboščine, 1997, str. 95–102.

(8) Glej Jelena Čuveljak, Naknada štete zbog neopravdane osude i neutemeljenog lišenja slobode, op. cit., str. 2.

(9) Glej J. Čuveljak, op. cit., str. 2.

(10) Prav tam, str. 2.

(11) Prav tam, str. 2.

(12) Prav tam, str. 2.

(13) Prav tam, str. 3.

(14) Glej Nataša Mrvić-Petrović, Zdravko M. Petrović, Naknada štete zbog neosnovanog lišenja slobode ili neosnovane osude, 2008, str. 7.

(15) Prav tam, str. 7.

(16) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 7. Tedaj je veljalo načelo »iudex qui litem suam fecit«. Navedeno po Martin Breuer, Staatshaftung für judikatives Unrecht, 2011, str. 205.

(17) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 7.

(18) Prav tam, str. 8.

(19) T. i. Karolina – Constitutio Criminalis Carolina.

(20) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 8.

(21) Prav tam, str. 8.

(22) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 8. Glej npr. 11. člen zakona Habeas Corpus: »In da bi preprečili protipravne odvzeme prostosti v zaporih onstran morja, bodi tu uzakonjeno, da noben podanik te dežele, ki je sedaj oziroma boo d sedaj naseljenec ali stalni prebivalec tega kraljestva angleškega ali velskega dominijona ali mesta Berwick-upon-Tweed, ne bo poslan kot jetnik na Škotsko, Irsko, v Jersey, Guernsey, Tangier ali v katerikoli drug del sveta, garnizon ali otok onstran morja, ki je ali bo v kateremkoli času od danes naprej v obsegu ali izven obsega dominijonov njegovega veličanstva oziroma dedičev ali naslednikov njegovega veličanstva; in tako bodi vsak tak odvzem prostosti po pričujočem zakonu presojen in razsojen kot protipraven; in če bi bila kateremukoli od omenjenih podanikov sedaj ali od sedaj naprej na ta način odvzeta prostost, potem bo vsaka taka oseba ali osebe, kateri oziroma katerim so tako odvzeli prostost, imela v skladu s tem zakonom pravico na tožbo oziroma na tožbe iz naslova protipravnega odvzema prostosti, (to pa) v kateremkoli pripoznanem sodišču njegovega veličanstva, pri čemer gre ta tožba zoper osebo oziroma osebe, ki so jetnika na ta način priprle, pridržale, zaprle, prepeljale iz enega kraja v drugega, pač v nasprotju s pravim in resničnim namenom in pomenom tega zakona, in nadalje bo tožba zoper vsako in kakršnokoli osebo ali osebe, ki bi prenaredila, ponaredila, napisala, zapečatila, sopodpisala kakršenkoli zaporni nalog ali zaporne naloge za opisani odvzem prostosti, pridržanje, zapor ali prepeljavo, kakor tudi zoper vsakogar, ki bi svetoval, sodeloval ali pomagal pri čem takem, in sploh kateremukoli od njih; in tožnik bo imel v vsakršni od teh tožb pravico na sodbo, ki se bo glasila na trikratne stroške, vse to pa poleg dejanske odškodnine, kar pa kot celota dolga ne sme znašati manj kot petsto funtov in pri čemer v tej tožbi ne bo odložitve, preložitve ali ustavitve postopka glede na kakšno pravilo, sodni nalog ali ukaz niti glede na kakšen začasen ukrep, varstvo ali kakršenkoli privilegij, niti ne bo dovoljen kakršenkoli odlog postopka, razen kadar bi šlo za sklepe sodišča v postopku, če bi bila od njih odvisna razsoja v sami stvari, kadar so ti sklepi sprejeti javno na sodišču in če jih ima sodišče za neizogibne glede na določen razlog, potem obrazložen v omenjenem sklepu; in vsaka oseba ali osebe, ki bi vedoma naredila, ponaredila, podpisala, zapečatila ali sopodpisala kakršenkoli sodni nalog za pripor, pridržanje ali prepeljanje, ali bi na ta način priprla, pridržala, zaprla ali prepeljala kakšno (drugo) osebo ali (druge) osebe v nasprotju s tem zakonom, ali bi pri tem na kakršnekoli način svetovala, sodelovala ali pomagala, potem ko bo pravnomočno obsojena za tako dejanje, bo odtlej nesposobna v območju Anglije, velškega (Wales) dominijona, mesta Berwick-upon-Tweed in na območju otokov, teritorijev in dominijonov, ki le-tem pripadajo, opravljati kakršnokoli uradniško dejavnost, ki zahteva zaupanje in iz katere izhaja kakršnakoli korist; in tako osebo bodo doletele neprijetnosti, kazni in premoženjske kazni, kakor so omejene, določene in predvidene v (določbah) in z določbami statuta, ki je bil izdan v šestnajstem letu vladanja kralja Richarda drugega in ki omejuje kraljevo moč in se nanaša na tista dejanja zoper kralja in njegovo vlado, ki se ne kaznujejo s smrtno kaznijo; in kar zadeva omenjene kazni, odškodnine in nesposobnosti, ali sploh katere od njih, do njega ne bo mogla seči kraljeva pomilostitev niti pomilostitev kraljevih dedičev in naslednikov.« Navedeno po prevodu Boštjana M. Zupančiča v: Varstvo človekovih pravic, ur. P. Jambrek, A. Perenič, M. Uršič, Ljubljana, 1988, str. 400.

(23) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 9.

(24) Prav tam, str. 9, 10.

(25) Prav tam, str. 10.

(26) Prav tam, str. 10.

(27) Prav tam, str. 11.

(28) Prav tam, str. 10, 11.

(29) Prav tam, str. 12.

(30) Prav tam, str. 12.

(31) Prav tam, str. 13.

(32) Prav tam, str. 13.

(33) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 13.

(34) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 13.

(35) Ta se glasi: »Vsakdo ima pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je vzeta prostost, mora biti v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan obvestiti njegove bližnje.«

(36) Ta se glasi: «Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece. Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti.«

(37) Tako J. Šinkovec, Odgovornost države za škodo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 121.

(38) Glej J. Šinkovec, Pravice in svoboščine, op. cit., str. 96

(39) Prav tam, str. 96.

(40) B. M. Zupančič, Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. L. Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, 2002, str. 214.

(41) Prav tam, str. 214.

(42) Ivan Bele, v: Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. L. Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 258.

(43) Prav tam, str. 258.

(44) Primerjaj W. A. Schabas, The European Convention on Human Rights, 2015, str. 220: »The right to liberty and security of the person is essentialy concerned with arbitrary detention. In positive law, protection against arbitrary detention can be traced back at least as far as the edict of de homine libero exibendo in the Digest of Justinian.«

(45) Tako Gregori Graovac, Geneza i važnost prava na osobnu slobodu, ZPR, str. 242.

(46) Glej G. Graovac, op. cit., str. 242.

(47) Prav tam, str. 242.

(48) Prav tam, str. 243.

(49) Navedeno po Varstvo človekovih pravic, razprave, eseji in dokumenti, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988, str. 391. Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 220, ki navaja izvirnik 39. člena: »No free man shall be seized or imprisoned, or stripped of his rights or possessions, or outlawed or exiled, or deprived of his standing in any other way, nor will we proceed with force against him, or send others to do so, except by the lawful judgment of his equals or by the law of the land.«

(50) Glej G. Graovac, op. cit., str. 243.

(51) Prav tam, str. 256.

(52) Glej npr. 7. člen: »Nikogar ni mogoče obtožiti, pripreti ali zapreti, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. …«. (»Nul homme ne peut ?tre accusé, arr?té ni détenu que dans les cas déterminé par la loi, et selon les formes qu'elle a prescrites«). Glej W. A. Schabas, op. cit., str. 220.

(53) Glej G. Graovac, op. cit., 256. »…the Privilege of the Writ of Habeas Corpus shall not be suspended, unless in Cases of Rebellion or Invasion the public Safety may require it«. Glej W. A. Schabas, op. cit., str. 220.

(54) Glej G. Graovac, op. cit., str. 256.

(55) Prav tam, str. 256.

(56) Prav tam, str. 254.

(57) Prav tam, str. 254.

(58) Prav tam, str. 254.

(59) Prav tam, str. 254.

(60) Prav tam, str. 255.

(61) Prav tam, str. 255.

(62) Prav tam, str. 255.

(63) Prav tam, str. 255.

(64) Prav tam, str. 255.

(65) Glej J. Šinkovec, Pravice in svoboščine, str. 97.

(66) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 68. Člen 5 EKČP se glasi: »Everyone has the right to liberty and security of person. No one shall be deprived of his liberty save in the following cases and in accordance with a procedure prescribed by law:

(a) the lawful detention of a person after conviction by a competent court;

(b) the lawful arrest or detention of a person for non-compliance with the lawful order of a court or in order to secure the fulfilment of any obligation prescribed by law;

(c) the lawful arrest or detention of a person effected for the purpose of bringing him before the competent legal authority of reasonable suspicion of having committed and offence or when it is reasonably considered necessary to prevent his committing an offence or fleeing after having done so;

(d) the detention of a minor by lawful order for the purpose of educational supervision or his lawful detention for the purpose of bringing him before the competent legal authority;

(e) the lawful detention of persons for the prevention of the spreading of infectious diseases, of persons of unsound mind, alcoholics or drug addicts, or vagrants;

(f) the lawful arrest or detention of a person to prevent his effecting an unauthorized entry into the country or of a person against whom action is being taken with a view to deportation or extradition.

Everyone who is arrested shall be informed promptly, in a language which he understands, of the reasons for his arrest and the charge against him.

Everyone arrested or detained in accordance with the provisions of paragraph 1(c) of this article shall be brought promptly before a judge or other officer authorized by law to exercise judicial power and shall be entitled to trial within a reasonable time or to release pending trial. Release may be conditioned by guarantees to appear for trial.

Everyone who is deprived of his liberty by arrest or detention shall be entitled to take proceedings by which the lawfulness of his detention shall be decided speedily by a court and his release ordered if the detention is not lawful.

Everyone who has been the victim of arrest or detention in contravention of the provisions of this article shall have an enforceable right to compensation.«

(67) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 68. Primerjaj tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 226: »Article 5 of the Convention guarantees the right to liberty and security, which is of primary importance in a democratic society within the meaning of the Convention. It enshrines a fundamental human right, namely the protection of the individual against arbitrary interference by the State with his or her right to liberty. The guarantees in article 5 apply to everyone.«

(68) Navedeno po G. Graovac, op. cit., str. 249.

(69) Prav tam, str. 249.

(70) Prav tam, str. 249.

(71) Prav tam, str. 249.

(72) Prav tam, str. 249.

(73) Prav tam, str. 249.

(74) Prav tam, str. 250.

(75) Prav tam, str. 250.

(76) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 68.

(77) Glej odločitve ESČP v zadevah Engel in drugi proti Nizozemski (8. junij 1976), Bozano v. Francija (18. december 1986) in Van der Leer v. Nizozemska (21. februar 1990). Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 68.

(78) Glej odločitev v zadevi Bozano v. Francija. Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 68, 69. Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 232: »Protecting the individual from arbitrariness is said to be the underlying purpose of article 5 of the Convention. No detention that is arbitrary can be compatible with article 5. The notion of arbitrariness in this context extends beyond the lack of conformity with national law. As a consequence, a deprivation of liberty that is lawful under domestic law can still be arbitrary and thus contrary to the Convention. Detention will be deemed arbitrary where there is an element of bad faith or deception by the authorities, even if national law has been observed in a technical sense. Also, the order of detention and its execution or implementation must genuinely conform to the purposes of the restrictions set out in the sub-paragraphs of article 5(1). There must also be a relationship between the ground lefting detention and the place and conditions of detention. The necessity of the detention is a factor in assessing arbitrariness.Even if national law is respected, meeting the test of lawfulness, deprivation of liberty must also be necessary in the circumstances. In assessing arbitrariness, the absence or extreme brevity of reasoning in a detention order is an important consideration. In several cases involving denial of interim release on grounds of public order, the Court has found there to be a violation of article 5(1) because of lack of any reasons for the decision.«

(79) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 69.

(80) Prav tam, str. 69.

(81) Glej Donna Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, 2009, str. 34. Primerjaj W. A. Schabas, op. cit., str. 234: »After stating the principle that everyone has the right to liberty and security of person, article 5(1) states that deprivation of liberty may be allowed in accordance with a procedure, prescribed by law in six situations, set out in sub-paragraphs (a) to (f). The list of permissible grounds is an exhaustive one, and no deprivation of liberty will be lawful unless it falls within one of those grounds. The list of permissible grounds is to be interpreted restrictively.«

(82) Glej W. A. Schabas, op. cit., str. 227: »Deprivation of liberty, within the meaning of article 5(1), has both an objective and a subjective dimension. It is objective to the extent the person is confined for a length of time that is not negligible. It is subjective in that the person has not consented to such confinement. In assessing the objective factors, account will bet aken of the existence of a possibility of leaving the restricted area, the degree of supervision and control over the person, his or her isolation, and the availability of social contacts. If the facts indicate a deprivation of liberty, the relatively short duration of detention does not affect the conclusion. For example, police powers to stop and search indicate a deprivation of liberty despite the short duration of the measure.«

(83) Glej D. Gomien, op. cit., str. 34.

(84) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57545#{"itemid":["001-57545"]} (27. 10. 2015).

(85) Glej D. Gomien, op. cit., str. 34.

(86) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-60169#{"itemid":["001-60169"]} (27. 10. 2015).

(87) Glej D. Gomien, op. cit., str. 34. Primerjaj tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 226: »The right to liberty as proclaimed in article 5 is concerned with physical liberty. Its purpose is to protect against any arbitrary deprivation of that liberty in its classic sense of imprisonment. It is not concerned with mere restrictions on freedom of movement, a right that is addressed by article 2 of Protocol No. 4 to the Convention. Nevertheless, the difference between restrictions on movement serious enough to fall under article 5(1) rather than article 2 of Protocol No. 4 is one of degree or intensity, not of nature or substance. Classifying them is no easy task in that some borderline cases are a matter of pure opinion.«

(88) http://www.hrcr.org/safrica/arrested_rights/bizzotto_greece.html (27. 10. 2015).

(89) Glej D. Gomien, op. cit., str. 34.

(90) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58209#{"itemid":["001-58209"]} (27. 10. 2015).

(91) Glej D. Gomien, op. cit., str. 34.

(92) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 70. Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 246.

(93) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 70.

(94) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-60791#{"itemid":["001-60791"]} (13. 7. 2014).

(95) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57498#{"itemid":["001-57498"]} (13. 7. 2014).

(96) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57988#{"itemid":["001-57988"]} (13. 7. 2014).

(97) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-58321#{"itemid":["001-58321"]} (13. 7. 2014).

(98) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 70. Člen 3 EKČP se glasi: »Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.«

(99) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57498#{"itemid":["001-57498"]} (13. 7.2014).

(100) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 70.

(101) Prav tam, str. 70, 71.

(102) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 70.

(103) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 71. Primerjaj W. A. Schabas, op. cit., str. 229, 230: »When it uses the words lawful and lawfulness, the Convention is reffering essentially to national law. It sets out an obligation to conform to the substantive and procedural rules of national law. Unacknowledged detention of an individual, without some detailed records of such matters as the date, time, and location of detention, the name of the detainee, the reasons for the detention, and the name of the person effecting it must be seen as incompatible with the requirement of lawfulness and with the very purpose of Article 5 of the Convention. Various violations of national law have been held to constitute unlawful detention and violations of the right to liberty. For example, where the authorities had not applied to extend a detention order within the time limit authorized by law the Court held that there was a breach of article 5. Nevertheless, not every flaw in a detention order will be fatal and lead to a violation. Unless it constitutes a gross and obvious irregularity, a defect in a detention order may be remedied by appellate courts without the implication that the initial detention was contrary to article 5. There will be deference to the national authorities in the interpretation and application of their own law. However, because failure to comply with national law constitutes a breach of the Convention, the Court is entitled to review whether the national law has been respected. In addition, in assessing the lawfulness of deprivation of liberty, the Court is not confined to the declared, ostensible purposes of the arrest or detention in question, but also looks at the real intent and purposes behind it.«

(104) http://hudoc.echr.coe.int/eng#{"appno":["24952/94"],"itemid":["001-4891"]} (6. 11. 2015).

(105) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57597#{"itemid":["001-57597"]} (6. 11. 2015).

(106) Glej D. Gomien, op. cit., str. 34.

(107) Glej D. Gomien, op. cit., str. 34.

(108) http://hudoc.echr.coe.int/sites/fra/pages/search.aspx?i=001-57450#{"itemid":["001-57450"]} (13. 7. 2014).

(109) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 71.

(110) http://www.pfcmalta.org/uploads/1/2/1/7/12174934/35892-97.pdf (4. 11. 2015).

(111) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58781#{"itemid":["001-58781"]} (4. 11. 2015).

(112) http://law.kararara.com/viewtopic.php?f=45&t=1269 (4. 11. 2015).

(113) Glej D. Gomien, op. cit., str. 41.

(114) Glej D. Gomien, op. cit., str. 41. Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 254: »It is the only distinct remedy provision set out in the European Convention. As such, article 5§ 4 provides a lex specialis in relation to the more general requirements of Article 13. It gives a detained person a distinct right to seek judicial review of their detention. Article 5(4) is not adjectival in that it does not depend upon a preliminary finding of a violation of article 5(1) of the Convention. These paragraphs are separate and autonomous. The right to review of detention may be violated even if the detention itself is lawful.«

(115) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58117#{"itemid":["001-58117"]} (4. 11. 2015).

(116) Glej D. Gomien, op. cit., str. 41.

(117) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-60486#{"itemid":["001-60486"]} (4. 11. 2015).

(118) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58593#{"itemid":["001-58593"]} (4. 11. 2015).

(119) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58594#{"itemid":["001-58594"]} (4. 11. 2015).

(120) Glej D. Gomien, op. cit., str. 41.

(121) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-60026#{"itemid":["001-60026"]} (4. 11. 2015).

(122) Tako D. Gomien, op. cit., str. 41. Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 254, 255.

(123) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 71.

(124) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57620#{"itemid":["001-57620"]} (13. 7. 2014).

(125) Primerjaj W. A. Schabas, op. cit., str. 231: »It is not sufficient for the State to comply with national law in order for it to respect article 5: Article 5 §1 requires in addition that any deprivation of liberty should be in keeping with the purpose of protecting the individual from arbitrariness. This requires an assessment whether the domestic law itself is consistent with the Convention, including the general principles expressed or implied therein, notably the principle of legal certainty. Wehere deprivation of liberty is concerned, it is particularly important that the general principle of legal certainty be satisfied. Legal certainty means that the law governing conditions for deprivation of liberty be accessible, clearly defined, and that its application be foreseeable.«

(126) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 71.

(127) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 72.

(128) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57721#{"itemid":["001-57721"]} (13. 7. 2014). Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 72.

(129) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 72.

(130) Prav tam, str. 72.

(131) Prav tam, str. 72.

(132) Prav tam, str. 72.

(133) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-58003#{"itemid":["001-58003"]} (14. 7. 2014).

(134) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 72, 73.

(135) Prav tam, str. 73.

(136) Prav tam, str. 73.

(137) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 73.

(138) Prav tam, str. 73.

(139) http://swarb.co.uk/perks-and-others-v-the-united-kingdom-echr-12-oct-1999-4/ (4. 11. 2015).

(140) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57479#{"itemid":["001-57479"]} (4. 11. 2015).

(141) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57518#{"itemid":["001-57518"]}(4. 11. 2015).

(142) http://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-57460#{"itemid":["001-57460"]} (4. 11. 2015).

(143) Glej D. Gomien, op. cit., str. 36. Primerjaj W. A. Schabas, op. cit., str. 236: »The second sub-paragraph of article 5(1) applies to detention resulting from a court order or from a legal obligation. Examples in the case law of the first limb of sub-paragraph (b), namely detention pursuant to a court order, include failure to obey an order to pay a fine, refusal to submit to a psyhiatric examination or to take a blood test, failure to respect residence restrictions, failure to return children to the custodial parent, failure to agree to make an undertaking not to breach the peace (»binding over order«), breach of bail conditions, and confinement in a psyhiatric hospital. In such cases, the individual must have ha dan opportunity to comply with the court order but have failed to do so, or defied it. Necessarily, the individual cannot be detained if he or she has not been informed of the order. The second limb of article 5(1) (b) concerns failure to submit to a legal obligation. Examples include a refusal to provide identification when requested, to submit to a security check at an international border, to leave an area when so ordered by police, questioning at a police station, and to appear at a court hearing. The obligation must be specific and concrete.«

(144) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58123#{"itemid":["001-58123"]} (4. 11. 2015). Primerjaj W. A. Schabas, op. cit., str. 237: »The detention will only be accetable if it cannot be fullfiled by milder means«.

(145) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58537#{"itemid":["001-58537"]} (4. 11. 2015).

(146) Glej D. Gomien, op. cit., str. 36.

(147) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57479#{"itemid":["001-57479"]} (13. 7. 2014). Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 73.

(148) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 73.

(149) Prav tam, str. 74.

(150) Prav tam, str. 74.

(151) Prav tam, str. 74.

(152) Prav tam, str. 74.

(153) Prav tam, str. 74.

(154) Prav tam, str. 74

(155) Prav tam, str. 74, 75.

(156) Prav tam, str. 75.

(157) Prav tam, str. 75.

(158) Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 256: »The challenge to detention contemplated by article 5(4) must be decided speedily. The word »speedily« (in French, a bref delai) indicates a lesser degree of urgency than promptly (aussitot), the term used in article 5(3) in the context of appearance before a court upon arrest or detention. Whether the right to a speedy decision has been respected must be determined in the light of the circumstances of each case. When more than one level of jurisdiction is involved in the proceedings, an overall assessment of the time taken is necessary. The Court will begin its consideration of the celerity with the initial challenge to detention, which is often at the administrative level, and not when formal legal proceedings are taken. The relevant time concludes with the final determination of legality of detention, including the appeal if this is possible. This cannot be determined in the abstract, but depends upon the circumstances of each case.«

(159) Glej D. Gomien, op. cit., str. 42.

(160) Glej D. Gomien, op. cit., str. 42.

(161) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57466#{"itemid":["001-57466"]} (4. 11. 2015).

(162) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-59052#{"itemid":["001-59052"]} (4. 11. 2015).

(163) http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58525#{"itemid":["001-58525"]} (4. 11. 2015).

(164) http://echr.ketse.com/doc/27504.95-en-19980114/ (4. 11. 2015).

(165) Glej D. Gomien, op. cit., str. 42.

(166) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str., str. 75.

(167) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57439#{"itemid":["001-57439"]} (13. 7. 2014).

(168) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 75.

(169) Prav tam, str. 75.

(170) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 75. Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 250.

(171) Prav tam, str. 75.

(172) http://hudoc.echr.coe.int/sites/fra/pages/search.aspx?i=001-57450#{"itemid":["001-57450"]} (13. 7. 2014).

(173) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 76. Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 258: »Effective enjoyment of the right to compensation must be ensured with a sufficient degree of certainty. Article 5(5) does not depend upon a finding by a domestic court that one of the paragraphs of article 5 has been breached.«

(174) »Da bi država ravnala v skladu s petim odstavkom 5. člena, mora v domači zakonodaji ustvariti podlago za odškodnine, kadar gre za kršitev ene od pravic iz 5. člena, bodisi z vključitvijo Konvencije v domače pravo ali kako drugače (primeri Curley v. Združeno kraljestvo (2000) in D. G. v. Irska (2002). V zadevi Sakik je ESČP ugotovilo kršitev petega odstavka 5. člena zato, ker turška vlada ni mogla dokazati, da je komurkoli kadarkoli plačala odškodnino na podlagi domačih predpisov, ki jih je država navedla kot veljavne. V zadevi Tsirlis in Kouloumpas v. Grčija (1997) je sodišče prav tako ugotovilo kršitev petega odstavka 5. člena, ko sta bila pritožnika priprta v nasprotju z domačim zakonom in prvim odstavkom 5. člena EKČP in so domača sodišča zavrnila plačilo odškodnine zaradi nezakonitega pripora z lažno utemeljitvijo, da sta bila pridržana zaradi lastne hude malomarnosti.« Navedeno po D. Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, 2009, str. 43.

(175) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 75, 76.

(176) Prav tam, str. 76.

(177) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57895#{"itemid":["001-57895"]} (13. 7. 2014). Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 76.

(178) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57635#{"itemid":["001-57635"]} (13. 7. 2014). Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 76. Primerjaj tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 258: »States are free to make compensation dependent upon a demonstration by the viczim that damage has resulted from the breach of article 5. The Court said that in the context of article 5(5), the status of »victim« may exist even vhere there is no damage, but there can be no question of »compensation« where there is no pecuniary or non-pecuniary damage to compensate. Article 5(5) is respected even if there is no specific remedy, but where an ordinary action in damages against the authorities is possible. Nevertheless, the possibility of reparation through an ordinary suit must be realistic. Romania's failure to produce any evidence that such a remedy had been effective led the Court to conclude that article 5(5) had been breached.«

(179) http://sim.law.uu.nl/SIM/CaseLaw/hof.nsf/e4ca7ef017f8c045c1256849004787f5/31f36c871a678a9ec1256640004c1d78?OpenDocument (13. 7. 2014). Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 76.

(180) ESČP je odločilo, da se določba 41. člena EKČP, ki določa pristojnost odločanja o pravičnem zadoščenju in opredelitev zahtevka po petem odstavku 5. člena ne izključujeta in da lahko ESČP zadevo obravnava tudi po 41. členu – Brogan in drugi v. Združeno kraljestvo (1988), Ciulla v. Italija (1989). Navedeno po Donna Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, 2009, str. 43.

(181) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 76, 77.

(182) http://sim.law.uu.nl/SIM/CaseLaw/hof.nsf/bd85b31af932d14bc1256681002b47f0/9cff34546e3dc086c1256640004c1da4?OpenDocument (13. 7. 2014). Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 77.

(183) http://sim.law.uu.nl/SIM/CaseLaw/hof.nsf/2422ec00f1ace923c1256681002b47f1/edb92d40a2606d04c1256640004c1a36?OpenDocument (13. 7. 2014). Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 77.

(184) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 77.

(185) http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-57796#{"itemid":["001-57796"]} (13. 7. 2014).

(186) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 77.

(187) Prav tam, str. 77.

(188) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 77.

(189) Strasbourg, 22. 11. 1984. Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 78.

(190) EKČP je bila dopolnjena z Evropsko konvencijo o preprečevanju mučenja in nečloveškega ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (podpisana 1987, uveljavljena 1989; Uradni list RS z dne 14. 1. 1994, MP, št. 1-1-/1994 (RS/2/1994).). Na tej podlagi je ustanovljen Odbor za preprečevanje mučenja (CPT), z delovanjem katerega se preventivno vpliva na preprečevanje mučenja v praksi. Standardi odbora se ne nanašajo samo na obsojene osebe, ki so v zaporih, temveč širše na vse osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, vključno s priporniki, osebami, ki so jim izrečeni varnostni ukrepi, povezani z odvzemom prostosti, ter na duševne bolnike, ki so prisilno nameščeni v psihiatričnih ustanovah, in na tuje državljane v sprejemnih centrih. Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 78, 79. Glej tudi W. A. Schabas, op. cit., str. 258: »The right to compensation does not mean that an applicant is entitled to any particular amount, although it cannot be trivial or derisory amount or an amount substantially less than awards in similar situations. States may make such an award dependent upon demonstration of actual damage. However, the Court has warned that an exessively formalist approach may have the consequence of denying compensation in a large number of cases. Although the right to compensation may be broader than that of a financial nature, it does not extend to a right to secure termination of a deprivation of liberty, as this is governed by article 5(4).«

(191) Ta se glasi: »Artículo 7. Derecho a la Libertad Personal

1. Toda persona tiene derecho a la libertad y a la seguridad personales.

2. Nadie puede ser privado de su libertad física, salvo por las causas y en las condiciones fijadas de antemano por las Constituciones Políticas de los Estados partes o por las leyes dictadas conforme a ellas.

3. Nadie puede ser sometido a detención o encarcelamiento arbitrarios.

4. Toda persona detenida o retenida debe ser informada de las razones de su detención y notificada, sin demora, del cargo o cargos formulados contra ella.

5. Toda persona detenida o retenida debe ser llevada, sin demora, ante un juez u otro funcionario autorizado por la ley para ejercer funciones judiciales y tendrá derecho a ser juzgada dentro de un plazo razonable o a ser puesta en libertad, sin perjuicio de que continúe el proceso. Su libertad podrá estar condicionada a garantías que aseguren su comparecencia en el juicio.

6. Toda persona privada de libertad tiene derecho a recurrir ante un juez o tribunal competente, a fin de que éste decida, sin demora, sobre la legalidad de su arresto o detención y ordene su libertad si el arresto o la detención fueran ilegales. En los Estados partes cuyas leyes prevén que toda persona que se viera amenazada de ser privada de su libertad tiene derecho a recurrir a un juez o tribunal competente a fin de que éste decida sobre la legalidad de tal amenaza, dicho recurso no puede ser restringido ni abolido. Los recursos podrán interponerse por sí o por otra persona.

7. Nadie será detenido por deudas. Este principio no limita los mandatos de autoridad judicial competente dictados por incumplimientos de deberes alimentarios.«

(192) Ta se glasi: »Vsakdo ima pravico do svobode in varnosti«.

(193) »Article XXV.

No person may be deprived of his liberty except in the cases and according to the procedures established by pre-existing law.

No person may be deprived of liberty for nonfulfillment of obligations of a purely civil character.

Every individual who has been deprived of his liberty has the right to have the legality of his detention ascertained without delay by a court, and the right to be tried without undue delay or, otherwise, to be released. He also has the right to humane treatment during the time he is in custody.«

(194) Ta se glasi: »Vsak posameznik ima pravico do telesne svobode in telesne varnosti. Nikomur ne sme biti odvzeta svoboda, razen zaradi v pravu že naprej popisanih razlogov in okoliščin. Zlasti pa nihče ne sme biti samovoljno zaprt ali priprt.«

(195) »II Right to Freedom

a) Man is born free. No inroads shall be made on his right to liberty except under the authority and in due process of the Law.

b) Every individual and every people has the inalienable right to freedom in all its forms physical, cultural, economic and political — and shall be entitled to struggle by all available means against any infringement or abrogation of this right; and every oppressed individual or people has a legitimate claim to the support of other individuals and/or peoples in such a struggle.«

(196) Navedeno po G. Graovac, op. cit., str. 246.

(197) Prav tam, str. 247.

(198) Prav tam, str. 247.

(199) Prav tam, str. 247.

(200) Prav tam, str. 247.

(201) Prav tam, str. 247.

(202) Prav tam, str. 247.

(203) Sprejela in razglasila jo je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III).

(204) Sprejela ga je Generalna skupščina Združenih narodov 16. decembra 1966 z resolucijo št. 2200 A (XXI), veljati je začel 23. marca 1976.

(205) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 65.

(206) Glej G. Graovac, op. cit., str. 248.

(207) Prav tam, str. 248.

(208) Točka 1 18. člena Pakta.

(209) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 66.

(210) Sprejela jo je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1984.

(211) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 66.

(212) Glej N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 66.

(213) Navedeno po N. Mrvić-Petrović, Z. M. Petrović, op. cit., str. 65, 66.


Zveza:

ZKP 1, URS 2, URS 19, URS 20, EKČP 2, EKČP 3, EKČP 4, EKČP 5, EKČP 5/1, EKČP 5/3, EKČP 5/4, EKČP 5/5, EKČP 6, EKČP 7, EKČP 15, Četrti protokol k EKČP 1, Četrti protokol k EKČP 2, Sedmi protokol k EKČP 3, Mednarodni pakt Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah 7, Mednarodni pakt Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah 9, Mednarodni pakt Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah 10, Mednarodni pakt Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah 14, Mednarodni pakt Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah 14/6, Splošna deklaracija človekovih pravic 3, Splošna deklaracija človekovih pravic 5, Splošna deklaracija človekovih pravic 9, Listina EU o temeljnih pravicah 6
Datum zadnje spremembe:
04.04.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00Njk0MA==