<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS047863
Vrsta:Članki
Datum objave:28.12.2015
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) 3/2015 str. 35
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:mednarodni in čezmejni civilni spori - mednarodna pravna pomoč - pravna pomoč med sodnimi in upravnimi organi - vzajemnost - postopek dodelitve pravne pomoči - plačilo stroškov pravne pomoči - načelo delitve stroškov - pridobivanje podatkov o premoženju prosilca v postopkih odločanja o pravni pomoči
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - MEDNARODNO JAVNO PRAVO
Avtor:dr. Judita Dolžan

Besedilo

(Brezplačna) pravna pomoč v mednarodnih in čezmejnih civilnih sporih

Celotno besedilo



1 UVOD

Prosti pretok ljudi, blaga in storitev znotraj Evropske unije omogoča, da vedno več ljudi sklepa čezmejne posle, potuje zunaj meja svoje države (EU, tretje države), dopustuje, sklepa zakonske zveze ipd. Pri tem lahko pride do neljubih zapletov, ki se lahko končajo tudi tako, da mora državljan oziroma podjetje za rešitev nastalega spora ali poplačilo dolga pred sodiščem druge države članice oziroma tretje države, torej v kraju, ki ni enak tistemu, v katerem ima prebivališče, poiskati pravni nasvet oziroma sprožiti sodni postopek. Na primer, ko je potrošnik po internetu naročil blago, to pa nikoli ni bilo dostavljeno ali pa je bilo pokvarjeno.(1)

Mednarodno in čezmejno pravdanje(2) je, še posebej če gre za zahtevke večjih vrednosti, drago. V mednarodnih sporih stranka pogosto potrebuje pravnega zastopnika v državi članici oziroma tretji državi, kjer poteka postopek, poleg tega pa tudi pravni nasvet odvetnika v državi svojega prebivališča. Lahko pa nastanejo še dodatni stroški, kot so stroški prevodov dokumentacije, stroški udeležbe na naroku in drugi stroški (stroški izvedencev, udeležbe prič v postopku).(3)

Pri tem so lahko stranke v mednarodnih sporih tudi posamezniki, ki so slabega premoženjskega stanja, in majhna podjetja, ki nimajo na voljo dovolj finančnih sredstev za pravdanje. Pravne ureditve glede pravne pomoči se v različnih državah med seboj zelo razlikujejo, in sicer tako glede samega organa, ki odloča o dodelitvi (nekje odloča sodišče, drugod upravni organ), opredelitvi težkega finančnega stanja, ki je podlaga za prošnjo za pravno pomoč, glede oseb, ki lahko zaprosijo za pravno pomoč (pogoj državljanstva ali prebivališče na območju države, v kateri poteka postopek), glede samega obsega dodelitve pravne pomoči in pravnih področij, ki jih pokriva (civilne zadeve, kazenske zadeve).(4)

Da bi osebam, ki so v težkem finančnem položaju, omogočili dostop do pravnega varstva, je bila na mednarodni ravni sprejeta vrsta pravnih instrumentov, ki urejajo tudi področje pravne pomoči, in sicer na eni strani v okviru Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu in deloma konkurirajoče na drugi strani instrumenti v okviru Sveta Evrope. Njihov namen je bil predvsem olajšati posredovanje prošenj za pravno pomoč v primerih, ko prosilec ne živi v državi, v kateri poteka oziroma šele bo potekal postopek, ter zagotoviti možnost vložitve prošenj čim večjemu krogu oseb ne glede na državljanstvo, ampak zgolj na dejstvo, da oseba stalno prebiva ali običajno prebiva na ozemlju države pogodbenice.(5)

Z namenom izboljšati dostop do sodišč za fizične osebe v čezmejnih sporih znotraj EU je bila sprejeta t. i. Direktiva o pravni pomoči,(6) ki je šla še dlje kot omenjeni mednarodni instrumenti, saj je določila minimalna skupna pravila glede dostopa do pravne pomoči za osebe, udeležene v čezmejnih sporih.(7) Tako državljani EU kot tudi državljani tretjih držav, ki običajno in zakonito prebivajo v državi članici Evropske unije, so namreč na tej podlagi upravičeni do pravne pomoči pod enakimi pogoji kot državljani države, v kateri poteka postopek.(8)

V nadaljevanju bo najprej predstavljen sam pojem pravne pomoči, nato bodo predstavljene pravne podlage, ki urejajo pravno pomoč v civilnih zadevah v razmerju do tretjih držav, temu bo sledila predstavitev ureditve pravne pomoči v Evropski uniji. Prispevek se bo končal s kratko informacijo o pravnih podlagah glede pridobivanja podatkov o premoženju prosilca za brezplačno pravno pomoč v čezmejnih zadevah.

2 POJEM PRAVNE POMOČI V OKVIRU MEDNARODNE PRAVNE POMOČI

Pojem mednarodne (čezmejne) pravne pomoči zajema pomoč tujih upravnih organov ali sodišč v domačih sodnih postopkih s čezmejnim elementom ali nasprotno pomoč domačih sodišč in upravnih organov v tujem sodnem postopku, ki ima čezmejno povezavo z Republiko Slovenijo.(9) Gre torej za pomoč med državami pri sodnih, procesnih ali s sodiščem povezanih postopkih, katerih namen ni neposredno podpiranje tujega sodnega postopka, ampak so kljub temu potrebni in smotrni.(10)

V literaturi je zaslediti ločitev med mednarodno pravno pomočjo (international legal assistance, Verfahrenshilfe) v ožjem pomenu in mednarodno pravno pomočjo v širšem pomenu. V mednarodno pravno pomoč v civilnih in gospodarskih zadevah v ožjem pomenu spadata vročanje pisanj in pridobivanje dokazov, v širšo mednarodno pravno pomoč pa spadajo drugi ukrepi, povezani s postopki pred tujimi sodišči, kot so (brezplačna)(11) pravna pomoč v tujini (legal aid), varščina za pravdne stroške, izvršitev tujih odločb v tujini, pomoč v primerih mednarodnih ugrabitev otrok in glede uporabe tujega prava, legalizacija javnih listin.(12) (Brezplačna) pravna pomoč je torej del širše mednarodne pravne pomoči, pri čemer pa se od nje razlikuje v enem bistvenem vidiku, in sicer da tu ne gre toliko za pomoč med organi (sodišči) različnih držav za potrebe sodnih postopkov (»pomoč v postopku«), pač pa za pomoč posamezniku pri dostopu do sodišča (»pomoč pri dostopu do pravnega varstva«), torej socialna skrb države v korist finančno šibkega posameznika, ki naj bi mu omogočila dostop do pravnega varstva v čezmejnih primerih.(13)

3 PRAVNA POMOČ V RAZMERJU DO TRETJIH DRŽAV

Preden je začela veljati Direktiva o pravni pomoči, je bila pravna pomoč v čezmejnih civilnih zadevah zagotovljena na podlagi mednarodnih sporazumov ali notranjega prava. Glede držav, ki niso članice EU, torej t. i. tretje države, sklenjeni mednarodni sporazumi še vedno ostajajo v veljavi. Obstajata dve kategoriji sporazumov, in sicer dvostranski in večstranski.

3.1 Dvostranski sporazumi

Republika Slovenija je nasledila(14) vrsto dvostranskih sporazumov o mednarodni pravni pomoči, ki med drugim urejajo tudi področje pravne pomoči.(15) Na podlagi nasledstva ostajajo v veljavi Pogodba med SFR Jugoslavijo in DLR Alžirijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 31. marca 1982,(16) Konvencija med Kraljevino Jugoslavijo in Republiko Turčijo o medsebojnih razmerjih v sodnih, civilnih in trgovinskih zadevah z dne 3. julija 1934,(17) nadalje Konvencija med Kraljevino Jugoslavijo in Veliko Britanijo o ureditvi medsebojne pomoči pri vodenju postopkov v civilnih in trgovinskih zadevah, ki tečejo ali utegnejo teči pred zadevnimi sodnimi oblastmi z dne 27. februarja 1936, pri čemer je bila veljavnost te konvencije notificirana za Avstralijo, Novo Zelandijo in Kanado.(18) Pravna pomoč v čezmejnih civilnih zadevah pa je urejena tudi v razmerju do Ruske federacije na podlagi nasledstva(19) Pogodbe med FLR Jugoslavijo in ZSSR o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. februarja 1962.(20)

Če povzamemo vsebino pravne pomoči v navedenih pogodbah, velja, da se ta zagotavlja le državljanom držav pogodbenic pod enakimi pogoji kot lastnim državljanom. V večini pogodb je predvidena pravna pomoč le v civilnih zadevah, edino pogodba z Veliko Britanijo zagotavlja pravno pomoč tudi v kazenskih zadevah. Razlike se kažejo predvsem v načinu opredelitve pravne pomoči (pravica do sodne pomoči, siromašna pravica), iz katere izhaja tudi različen obseg pravne pomoči (od tega, da se oprosti plačilo stroškov postopka, do tega, da sta poleg tega predvideni tudi oprostitev plačila sodnih taks in pravna pomoč med postopkom, »za vsa dejanja v postopku«).

Republika Slovenija je z nekaterimi državami nekdanje Jugoslavije sklenila dvostranske sporazume o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, in sicer take dvostranske pogodbe obstajajo z Bosno in Hercegovino,(21) Republiko Hrvaško(22) in Republiko Makedonijo.(23) Kmalu bo stopila v veljavo tudi dvostranska pogodba z Republiko Srbijo.(24) Vsaka od teh pogodb vsebuje poglavje o pravni pomoči v civilnih zadevah, v katerem je predvidena tudi pravna pomoč, in sicer je za državljane ene pogodbenice pred sodišči druge pogodbenice predvidena možnost oprostitve plačila stroškov sodnega postopka pod enakimi pogoji in v enakem obsegu kot za državljane te pogodbenice. O oprostitvi na predlog strank odloči sodišče zaprošene države, pri čemer odloča na podlagi potrdila o premoženjskem stanju, ki ga izda pristojni organ države, na ozemlju katere ima prosilec svoje stalno ali običajno prebivališče.(25)

3.2 Večstranski sporazumi

Večstranski sporazumi, ki v okviru mednarodne pravne pomoči v civilnih zadevah urejajo tudi pravno pomoč v čezmejnih civilnih zadevah, so Haaška konvencija o civilnem postopku z dne 1. marca 1954 in Haaška konvencija o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem z dne 25. oktobra 1980(26) ter Evropski sporazum o prenosu vlog za pravno pomoč z dne 27. januarja 1977, ki pa ga Republika Slovenija ni podpisala. V nadaljevanju bodo na kratko predstavljene bistvene določbe omenjenih aktov.

3.2.1 Haaška konvencija o civilnem postopku(27)

Poleg brezplačne sodne pomoči ta konvencija enako kot njena predhodnica ureja klasična področja pravosodnega sodelovanja v civilnih in gospodarskih zadevah, kot so vročanje sodnih pisanj, pridobivanje dokazov, tožniška varščina in izterjava sodnih stroškov ter brezplačno izdajanje izpiskov o osebnih stanjih.(28)

Pravna pomoč je urejena v poglavju IV z naslovom Brezplačna sodna pomoč navedene konvencije. Skladno z 20. členom je državljanom vsake od držav pogodbenic omogočena brezplačna sodna pomoč tako kot lastnim državljanom skladno z zakonodajo države, v kateri se zahteva brezplačna sodna pomoč (zaprošena država). Poleg pravne pomoči v civilnih in trgovinskih zadevah je v državah, v katerih obstaja brezplačna pravna pomoč v upravnih zadevah, v zadevah, ki tečejo pred sodišči, pristojnimi za te zadeve, zagotovljena tudi pravna pomoč v upravnih zadevah, če zaprošena država pozna pravno pomoč tudi v upravnih zadevah.(29)

Glede izdaje potrdila ali izjave o premoženjskem stanju (certificate of indigence) konvencija določa, da ga izda ali pristojni organ kraja, v katerem ima prosilec svoje stalno ali običajno prebivališče, ali pa diplomatsko-konzularno predstavništvo države prosilca. Pri tem je vzpostavljen tudi kontrolni mehanizem, saj lahko organ, pristojen za izdajo potrdila, opravi poizvedbe o premoženjskem stanju prosilca pri pristojnih organih drugih držav pogodbenic, prav tako pa ima tudi organ, pristojen za odločanje o prošnji za brezplačno sodno pomoč, pravico, da preverja potrdila, izjave in obvestila, ki so mu predložena, ter pravico, da zahteva dodatna pojasnila.(30) Tako se je želelo preprečiti, da bi lahko organ, ki odloča o dodelitvi pravne pomoči, zgolj pasivno in formalistično preveril vlogo in jo takoj zavrnil. Organ, ki odloča, mora delovati samoiniciativno in raziskati vse sporne okoliščine.(31)

Za pošiljanje prošenj za pridobitev brezplačne sodne pomoči in prilog velja enako kot za druga zaprosila za mednarodno pravno pomoč po tej konvenciji, da se ta predvsem pošiljajo po konzularni poti,(32) kar pa ne ovira pošiljanja po diplomatski poti, oziroma da se posamezne države pogodbenice dogovorijo za neposredno pošiljanje med svojimi zadevnimi oblastmi. Stroški, ki v zvezi s tem nastanejo, se krijejo le izjemoma.(33) Glede jezika velja, da mora biti zaprosilo sestavljeno ali v jeziku zaprošene države ali v jeziku, dogovorjenem med tema dvema državama, ali pa mu mora biti priložen prevod.(34)

3.2.2 Haaška konvencija o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem(35)

Konvencije o civilnem postopku države predstavnice sistema običajnega prava (common-law) niso nikoli ratificirale, poleg tega pa se je v šestdesetih letih pokazalo, da zaradi vedno večjega števila mednarodnih pravdnih zadev ni mogoče obvladovati po ustaljeni diplomatski poti.(36) Vse navedeno je vodilo v sprejetje novih pravnih instrumentov na tem področju, med drugim(37) tudi Haaške konvencije o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem, katere temeljni steber je poleg ureditve pravne pomoči v sodnih postopkih tudi ureditev tožniške varščine in izterjave sodnih stroškov ter je v tem delu tudi nadomestila konvencijo iz leta 1954. O pomembnosti navedene konvencije priča tudi dejstvo, da kljub obstoju Direktive 2003/8/ES Evropska komisija razmišlja o pristopu Evropske unije k navedeni konvenciji.(38)

Pojem sodne pomoči (legal aid) v konvenciji ni natančneje opredeljen. Namen konvencije namreč ni bila harmonizacija nacionalnega prava, ki ureja brezplačno pravno pomoč, ampak predvsem odprava diskriminacije nasproti upravičencem do take pomoči po konvenciji v primeru, ko ti niso državljani zaprošene države (država, v kateri poteka sodni postopek/je predviden sodni postopek) ali ko nimajo prebivališča v državi pogodbenici.(39) Konvencija tako določa, da mora biti pravna pomoč upravičencem po tej konvenciji dodeljena pod enakimi pogoji, kot da so ti njeni državljani ali da imajo v državi stalno prebivališče. To pomeni, da pravna pomoč v sodnih postopkih zajema vse oblike pravnih storitev (legal services), ki jih zaprošena država lahko dodeli lastnim državljanom, ki imajo stalno prebivališče na njenem ozemlju.(40) O tem, kakšen obseg pravne pomoči bo dodeljen v konkretnem primeru, odloča nacionalno pravo zaprošenega sodišča. Posledično bodo tudi tuji prosilci v državah, ki imajo glede dodeljevanja pravne pomoči stroga materialna merila, deležni stroge obravnave kot državljani te države, po drugi strani pa bo lahko prosilec v državi, ki omogoča delno pravno pomoč, upravičen do take pomoči, čeprav takega instituta njegovo domače pravo ne pozna.(41)

Izrecno je tudi določeno, da pravna pomoč zajema tudi pravni nasvet (legal advice)(42) pod pogojem, da je prosilec v državi, v kateri prosi za nasvet, in da zadevna država pozna brezplačni pravni nasvet. Ker imajo države pogodbenice enako kot glede pojma sodne pomoči tudi za pravni nasvet zelo različno ureditev, tudi tu konvencija tega pojma ne opredeljuje. Praviloma pa je pod tem pojmom treba razumeti pomoč pri pravnih zadevah zunaj ozirom pred začetkom sodnega postopka.(43)

Iz navedenega glede osebne veljavnosti konvencije (1. člen) izhaja, da se je v primerjavi s Haaško konvencijo o civilnem postopku razširil krog upravičencev, saj so do (brezplačne) sodne pomoči v civilnih postopkih pod enakimi pogoji kot državljani zaprošene države poleg državljanov držav pogodbenic prvič upravičene tudi osebe s stalnim prebivališčem v eni od držav pogodbenic. Poleg tega pa so upravičenci tudi osebe, ki niso niti državljani države pogodbenice niti nimajo prebivališča v eni izmed teh držav, a so pred tem imeli stalno prebivališče v eni izmed držav pogodbenic, v kateri se je oziroma se šele bo začel sodni postopek.(44) , (45)

Za področje uporabe pravne pomoči velja, da se lahko pravna pomoč dodeli v civilnih in gospodarskih zadevah pred sodišči, pri čemer so tu zajeta vsa sodišča/sodnik posameznik in tribunali, ter tudi v upravnih, socialnih in proračunskih zadevah. V področje uporabe ne spadajo kazenske zadeve.(46)

Poleg navedenega se sodna pomoč po tej konvenciji razteza tudi na postopek priznanja in izvršitve sodne odločbe, ki je bila izdana v postopku, za katerega je bila odobrena sodna pomoč (drugi odstavek 13. člena). Glede na to, da ima ta določba lahko za državo velike finančne posledice, je njena uporaba izbirna, kar pomeni, da lahko države dajo pridržek in izključijo njeno uporabo.(47) , (48)

Konvencija o civilnem postopku predvideva pošiljanje zaprosil po konzularni poti. Pri tem tveganje pošiljanja zaprosila po tej poti nosi prosilec za pravno pomoč, saj odgovornost za pošiljanje zaprosila v državi prosilca ni jasna in posledično je zaprosilo veljavno sprejeto šele takrat, ko prispe v zaprošeno državo.(49) Nasprotno pa je Konvencija o dostopu do pravnega varstva uvedla nov sistem pošiljanja prošenj za sodno pomoč (3. do 5. člen konvencije). Pošiljajo se na obrazcu za pošiljanje (Form for Transmission of application for Legal Aid), ki je priloga konvencije, in sicer organ za pošiljanje, ki ga določi vsaka država pogodbenica, prošnjo pošlje neposredno pristojnemu centralnemu organu za sprejem prošenj za sodno pomoč(50) v državi, v kateri se zaproša za sodno pomoč. To pomeni, da v pošiljanje prošnje niso vključeni diplomatski ali konzularni predstavniki niti države prosilke niti zaprošene države, ampak je centralni organ zaprošene države tisti, ki prvi prejme prošnjo.(51) Tako je odpravljeno tveganje pošiljanja zaprosil po dolgotrajni konzularni poti.(52) Kljub navedenemu pa je izjemoma mogoče prošnjo poslati tudi po diplomatski ali konzularni poti.(53) Vsi organi, ki sodelujejo v tem postopku, torej centralni organ in sodišče ali drug organ, ki odloča o prošnji, morajo ravnati hitro.(54)

Glede načina vlaganja prošenj konvencija določa, da v primeru, da prosilca ni na ozemlju zaprošene države, lahko prošnjo za sodno pomoč na ustreznem obrazcu (Application for Legal Aid)(55) vloži pri pristojnem organu za pošiljanje v državi svojega stalnega prebivališča. Ne glede na navedeno pa lahko prošnjo pošlje tudi na kakšen drug način, ki ga predvideva notranje pravo ali katera koli druga konvencija (dvostranske pogodbe). Konvencija namreč predvideva sistem pošiljanja prošenj prek organov za pošiljanje in centralnih organov kot temeljno pravilo in minimalno obveznost med državami pogodbenicami. Posamezne države se lahko torej med seboj še vedno dogovorijo o drugačnem sistemu in tehniki pošiljanja zaprosil za sodno pomoč. Vendarle pa morajo v razmerju do držav, ki niso podpisnice teh sporazumov, uporabljati sistem pošiljanja, predviden po konvenciji.(56) Če prosilec nima stalnega prebivališča v državi pogodbenici oz. v primeru oseb, katerih prebivališče je bilo v eni izmed držav pogodbenic, preden se je začel postopek (drugi odstavek 1. člena), smejo ti skladno z 9. členom konvencije poslati prošnje centralnemu organu zaprošene države po konzularni poti. To pomeni, da morajo biti pri tem spoštovane predpostavke, ki se zahtevajo za pošiljanje zaprosil po tej poti, kar pomeni, da konzul ne sme poslati prošnje neposredno organom zaprošene države, ki mu ni izdala poverilnice.(57)

Poleg pošiljanja prošenj za sodno pomoč ima organ za pošiljanje skladno s 6. členom konvencije tudi nalogo, da prosilcu ponudi pomoč. Organ za pošiljanje mora najprej preveriti, ali prošnja vsebuje vse formalne zahteve, pa tudi, ali so priložene vse listine ali podatki, ki so nujni za odločitev o prošnji. Poleg tega organ prosilcu po potrebi pomaga, da brezplačno dobi prevod listin. Navedeno ne pomeni, da bi prevod moral pripraviti organ sam. Namen konvencije je, da odgovornost in stroške za prevod nosi država prosilka in ne zaprošena država za pravno pomoč. Če centralni organ zaprošene države za odločitev potrebuje še dodatne informacije in jih zahteva od organa za pošiljanje, mora ta na take zahteve tudi odgovoriti.(58)

V zvezi z jezikom pošiljanja prošnje za sodno pomoč, priloženih listin in sporočil v zvezi z odgovorom na zahtevo po dopolnitvi konvencija tako kot Konvencija o civilnem postopku jasno določa, da morajo biti ti sestavljeni v uradnem jeziku zaprošene države ali pa jim mora biti priložen prevod.(59) Ker bi bilo lahko tako togo pravilo v nekaterih primerih za prosilca ali za organ pošiljatelj povezano z velikimi težavami, predvsem takrat, kadar v državi prosilki ni mogoče zagotoviti prevodov v jezik zaprošene države, konvencija dopušča, da se listine lahko pošljejo v francoščini ali angleščini ali v prevodu v enega od teh dveh jezikov. Centralni organ v zaprošeni državi mora torej sprejeti listine v teh dveh jezikih, razen če je skladno s točko b drugega odstavka 28. člena konvencije dal pridržek.(60) Vsaka država pogodbenica pa lahko izjavi, da njen centralni organ poleg navedenih jezikov sprejema tudi vloge v drugih jezikih (24. člen).

Glede jezika, v katerem centralni organ zaprošene države pošilja sporočila, velja, da ta sporočila pošilja v svojem uradnem jeziku ali v angleščini oziroma francoščini, razen če je bila prošnja poslana v angleščini ali francoščini oziroma opremljena s prevodom (prej navedeni primeri, ko ni bilo mogoče zagotoviti prevoda v jezik zaprošene države). V tem primeru morajo biti tudi sporočila centralnega organa v enem od teh jezikov.

Glede stroškov prevodov skladno z načelom delitve stroškov velja, da jih krije država prosilka, saj stroške postopka krije zaprošena država. Vendarle pa mora slednja kriti tudi stroške prevodov, če so bili ti narejeni na njenem ozemlju (primeri, ko je bilo zaprosilo poslano v angleškem ali francoskem ali drugem jeziku, ki ni jezik zaprošene države).(61)

Storitve, ki jih opravijo pristojni organi (pošiljanje, sprejemanje prošenj za sodno pomoč), so brezplačne (11. člen). Podobno kot po Konvenciji o civilnem postopku (24. člen) je tudi po tej konvenciji skladno s 13. členom brezplačna mednarodna pravna pomoč v zvezi s postopkom, za katerega je bila odobrena sodna pomoč skladno s konvencijo. Kakršno koli obvestilo in vročitev v zvezi s sodnim postopkom uživalca pomoči v drugi državi pogodbenici (ne glede na način vročitve) se torej ne plačata. Enako velja tudi za sodno zaprosilo in zbiranje obvestil o socialnem stanju. To pa ne velja za plačila izvedencem in prevajalcem (tu gre za stroške tolmačenja pred sodiščem in ne za prevod dokumentacije).(62)

3.2.3 Evropski sporazum o prenosu vlog za pravno pomoč(63)

Gre za pravni instrument Sveta Evrope, ki je vzporeden pravnim instrumentom Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu. Na področju mednarodnega zasebnega prava je namreč mogoče pogosto zaslediti trend, da eno in isto pravno področje ureja več dvostranskih ali večstranskih sporazumov, ki se med seboj celo prekrivajo.(64) Vsebina tega sporazuma je bila pozneje namreč povzeta v Konvenciji o olajšanju mednarodnega dostopa do sodnega varstva, zato ta sporazum nima velike praktične veljave.(65) Po drugi strani pa le šest držav članic EU (tudi RS) ni pristopilo k temu sporazumu, ki trenutno velja v 32 državah, kar pomeni, da se lahko šteje, da je sporazum kljub navedenemu mednarodno priznan in uspešen.(66)

Podobno kot konvencija iz leta 1980 tudi ta sporazum uvaja formalno pot pošiljanja zaprosil centralnim prejemnim organom v zaprošeni državi prek pristojnih organov za pošiljanje v državi prebivališča prosilca, pri čemer se zaprosilo šteje za veljavno že z vložitvijo v državi prosilki. Tudi ta sporazum ne določa materialnih meril za dodelitev pravne pomoči, ampak to prepušča pravu zaprošene države.(67) Tudi tu je uvedeno standardizirano zaprosilo na obrazcu, katerega uporaba pa ni obvezna. Haaškim konvencijam nepoznan element je dolžnost držav pogodbenic, da spontano izmenjujejo podatke o spremembah notranjega prava na področju brezplačne pravne pomoči.(68)

3.3 Pravna pomoč v primerih, ko je treba ugotavljati vzajemnost

Zakon o brezplačni pravni pomoči določa, da so med drugimi do brezplačne pravne pomoči v Republiki Sloveniji upravičeni tudi drugi tujci pod pogojem vzajemnosti, pri čemer je vzajemnosti podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči.(69)

Gre torej za primere, ko je prosilec tujec, ki nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in je državljan države, ki ni podpisnica nobene izmed haaških konvencij, ki urejajo pravno pomoč, ali evropskega sporazuma niti ni država prosilca z Republiko Slovenijo sklenila nobenega dvostranskega sporazuma, ki bi urejal področje pravne pomoči. V teh primerih bo moralo sodišče, ki odloča o prošnji za brezplačno pravno pomoč, ugotoviti vsebino tujega prava, torej ali so tudi slovenski državljani skladno s pravom države, iz katere prosilec prihaja, upravičeni do brezplačne pravne pomoči.

Glede samega postopka pridobivanja pojasnila o tujem pravu Zakon o brezplačni pravni pomoči po novem(70) določa, da zaprosilo o tujem pravu sestavi strokovna služba za brezplačno pravno pomoč in ga skupaj s prevodom skladno z veljavnimi mednarodnimi pogodbami ali po diplomatski poti prek ministrstva za pravosodje pošlje v tujo državo.(71)

Glede pošiljanja zaprosil za pojasnilo o pravu po diplomatski poti veljajo enaka pravila kot za pošiljanje zaprosil v drugih primerih mednarodne pravne pomoči, in sicer morajo biti vsa pisanja v dvojniku in sestavljena v jeziku zaprošene države ali prevedena v ta jezik ter naslovljena na »pristojni organ zaprošene države«. Tako zaprosilo bo namreč Ministrstvo za pravosodje poslalo Ministrstvu za zunanje zadeve, to pa pristojnemu veleposlaništvu RS v zaprošeni državi, ki bo zaprosilo po enaki poti poslalo pristojnemu organu v zaprošeni državi. Trajanje pridobitve pojasnil o pravu po tej poti je dolgotrajno, saj znaša vsaj 6 mesecev. Poleg tega je lahko povezano tudi s stroški (v državah, v katerih pojasnilo o pravu podajo odvetniki, npr. ZDA). Še bolj pa so zapleteni tisti primeri, ko ni diplomatske poti pošiljanja pojasnil. To je takrat, kadar Republika Slovenija v zaprošeni državi nima svojega diplomatsko-konzularnega predstavništva niti ni za zaprošeno državo akreditirano veleposlaništvo RS v drugi državi. V teh primerih se priporoča, da sodišče kljub temu pošlje zaprosila na enak način kot po diplomatski poti, torej v dvojniku in s prevodom, pri čemer se zaprosilo po navadi pošlje veleposlaništvu zaprošene države, akreditiranemu v eni izmed bližnjih držav (po navadi na Dunaju). Ob tem je treba pripomniti, da je uspeh pridobitve pojasnila o pravu po tej poti negotov, saj zaprošena država zaprosilu ni dolžna ugoditi.

V zvezi z mednarodnimi instrumenti, ki urejajo pridobivanje pojasnil o tujem pravu, je treba omeniti Evropsko konvencijo o obvestilih o tujem pravu.(72) Ta omogoča skrajšano pot pošiljanja zaprosil, in sicer organ za prenos oziroma pravosodni organ, ki je zaprosilo poslal, zaprosilo pošlje neposredno organu za sprejemanje zaprošene države.(73) Glede jezika zaprosila velja, da mora biti to sestavljeno ali prevedeno v uradni jezik zaprošene države, sam odgovor pa je v jeziku zaprošene države.(74) Konvencija ustvarja obveznost zaprošene države, da mora odgovoriti na zaprosilo, in sicer v najkrajšem mogočem času, oziroma obvestiti organ prosilec, da bo priprava odgovora trajala dalj časa.(75) Poleg tega se za odgovor načeloma ne plačujejo nikakršni stroški, razen kadar pojasnilo sestavi fizična oseba ali pooblaščeni odvetnik. V tem primeru stroške krije organ prosilec.(76)

Zaprošena država pošlje pojasnilo o vsebini prava v svojem jeziku. Posledično za državo prosilko praviloma nastanejo stroški prevodov teh pojasnil o tujem pravu. Ker sodišče v teh primerih vsebino tujega prava ugotavlja samo po uradni dolžnosti, mora posledično kriti tudi stroške prevodov, saj so ti strošek sodišča.(77) Stranke krijejo stroške prevodov le, kadar same v postopku predložijo javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove o vsebini tujega prava.(78)

4 PRAVNE PODLAGE PRAVNE POMOČI V EU

4.1 Zgodovina

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah se je že v Maastrichtski pogodbi štelo za področje skupnega interesa ne glede na naravo pravice, zaradi katere je potrebno. V okviru Amsterdamske pogodbe področje pravosodnega sodelovanja, ki ima čezmejne posledice, spada v IV. poglavje Pogodbe o Evropski skupnosti (65. člen), kar je omogočilo, da Svet lahko sprejema ukrepe, namenjene odstranitvi ovir, ki ovirajo dobro delovanje sodnih postopkov v civilnih zadevah. Z oblikovanjem območja svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji je Evropski svet v Tampereju leta 1999 Komisijo pozval k uvedbi minimalnih standardov za zagotavljanje ustrezne pravne pomoči v čezmejnih zadevah v vsej Uniji (tč. 30).(79) Prvi korak k temu je bil sprejetje Zelene knjige o pravni pomoči v civilnih zadevah, katere namen je bil analizirati obstoječe ovire za učinkovit dostop do pravne pomoči za državljane EU, ki so vpleteni v pravne postopke v drugi državi članici, ter poiskati in predlagati zanje ustrezne rešitve.(80) Navedeno je v letu 2002 vodilo k predložitvi in pozneje sprejetju Direktive 2003/8/ES. V slovenski pravni red je bila direktiva prenesena z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), in sicer v poglavje XI.A.

Tudi Listina EU o temeljnih pravicah(81) v tretjem odstavku 47. člena določa, da se osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, odobri pravna pomoč, če je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva. Pravna pomoč je zagotovljena za dostop do sodišč na splošno, torej ne glede na vrsto sodišča. To je postalo zavezujoče v celotni Uniji na podlagi prvega odstavka 6. člena Lizbonske pogodbe.(82)

Poleg Direktive 2003/8/ES pravno pomoč v čezmejnih primerih za specialna pravna področja urejajo tudi drugi instrumenti, in sicer v preživninskih zadevah Uredba št. 4/2009/ES(83) predvideva poseben režim pravne pomoči. Poleg tega pa posebno določbo o pravni pomoči za postopek razglasitve izvršljivosti vsebujejo tudi Uredba Bruselj IIa(84) in Uredba o vročanju(85) ter Uredba o dedovanju.(86)

V nadaljevanju bo predstavljena pravna pomoč v čezmejnih zadevah kot jo ureja Direktiva 2003/8/ES, pri čemer bodo hkrati predstavljene tudi ustrezne določbe ZBPP.

4.2 Področje uporabe

Direktiva 2003/8/ES se uporablja od 30. 11. 2004(87) v vseh državah članicah EU razen Danske(88) ter uvaja minimalna skupna pravila glede postopka in obsega pravne pomoči v civilnih in gospodarskih sporih. Države članice posledično lahko v svojih nacionalnih izvedbenih predpisih sprejmejo tudi ugodnejša pravila za prosilce in prejemnike pomoči, ne pa manj kot predvideva direktiva.(89) Da bi se posameznik lahko seznanil z natančnimi pogoji, postopkom odobritve in obsegom pravne pomoči v zaprošeni državi (država, v kateri bo potekal postopek), bo moral poznati vsebino nacionalnih pravil glede pravne pomoči v tej državi,(90) kar naj bi olajšal tudi sklic na direktivo v notranji zakonodaji. Takega sklica pa slovenski zakon kljub temu, da ga nalaga sama direktiva,(91) ni predvidel.(92)

Glede stvarne veljavnosti(93) Direktiva 2003/8/ES določa, da se uporablja za čezmejne spore v civilnih in gospodarskih zadevah ne glede na naravo sodišča. Iz navedenega izhaja, da se direktiva ne uporablja v zadevah s področja upravnega prava. Sam pojem civilnih in gospodarskih zadev pa je treba razlagati evroavtonomno in torej ne sme biti odvisen od vrste sodišča, ki sodi v sporu.(94) Glede na to, da se področje uporabe prekriva s področjem uporabe v Uredbi Bruselj Ia,(95) razen področij, ki so v uredbi izrecno izvzeta, je pravna pomoč mogoča v družinskih, delovnih, potrošniških zadevah, postopkih insolventnosti in patentnih zadevah pa tudi v nepravdnih zadevah.(96) Bistveno pri tem je, da gre za čezmejni spor, tj., da ima stranka, ki zaprosi za pravno pomoč, v trenutku vložitve zahtevka stalno ali običajno prebivališče(97) v drugi državi članici od tiste, v kateri zaseda sodišče oz. se izvrši sodna odločba.(98) ZBPP v tem pogledu govori ali o domačem ali o tujem čezmejnem sporu.(99)

Glede osebne veljavnosti velja, da se uredba uporablja le za fizične osebe,(100) pri čemer velja za vse državljane Unije in skladno z načelom nediskriminacije tudi za državljane tretjih držav, ki običajno in zakonito(101) prebivajo v državi članici.(102)

Treba je tudi omeniti, da ima direktiva med državami članicami v zadevah čezmejne pravne pomoči prednost pred določbami dvostranskih in večstranskih sporazumov, vključno z Evropskim sporazumom o prenosu vlog za pravno pomoč in Haaško konvencijo o mednarodnem dostopu do pravnega varstva.(103)

4.3 Pravica do pravne pomoči, pogoji in obseg pravne pomoči

Za pridobitev pravice do pravne pomoči mora prosilec ves čas postopka kumulativno izpolnjevati dve vrsti pogojev: pogoje v zvezi s finančnimi viri in pogoje, ki se nanašajo na vsebino spora.

V zvezi s pogoji glede finančnih virov mora pristojni organ, ki odloča o dodelitvi pravne pomoči, upoštevati objektivne okoliščine in merila, kot na primer prihodek prosilca, premoženje in družinske razmere ter finančne vire oseb, ki so odvisni od prosilca. Države lahko določijo tudi finančne prage. V slovenski ureditvi se pogoji, ki so določeni za odločanje o pravni pomoči v domačih sporih, uporabljajo tudi za odločanje o pravni pomoči v čezmejnih sporih, pri čemer je določen tudi finančni prag.(104) Pri čezmejnih sporih pa velja posebnost, ki upošteva razlike v življenjskih stroških v državah članicah. Lahko se namreč zgodi, da bo prejemni organ zavrnil vlogo prosilca, ki ima glede na finančni prag v državi prosilki dovolj visok dohodek (višji od praga) in ne potrebuje pravne pomoči, medtem ko bi bil v državi svojega prebivališča upravičen do take pomoči. Taki primeri bodo pogostejši, ko prosilec prihaja iz razvitejših, starih držav članic EU (npr. ZRN, Avstrija). V takem primeru ima prosilec možnost, da bo kljub preseganju praga dobil pravno pomoč, če mu bo uspelo dokazati, da zaradi razlik v življenjskih stroških med državama ni sposoben plačati stroškov postopka.(105) Pri tem lahko uporabi statistike ali da dokaže, da bi bil glede na svoj finančni položaj v državi svojega prebivališča upravičen do pravne pomoči, npr. da predloži potrdilo o slabem finančnem stanju pristojnega organa.(106) Glede na to, da direktiva na tem mestu molči o tem, kako lahko prosilec dokaže, da ni sposoben plačati stroškov postopka, in tudi o vlogi predajnega organa v zvezi s tem, bo moral to določiti zakonodajalec države prebivališča prosilca. ZBPP v zvezi s tem glede ravnanja predajnega organa v primerih, ko bo prošnja prosilca s stalnim ali običajnim prebivališčem v Sloveniji zaradi preseganja praga zavrnjena, izrecno ni določil ničesar. Predvidena je edino pomoč predajnega organa v primeru, da je treba vlogo za pravno pomoč popraviti in dopolniti.(107) Drugače pa je določil nemški zakonodajalec, da v primeru, ko je organ za sprejem zavrnil prošnjo prosilca oz. nakazal, da jo bo zavrnil, ker je prosilec presegel finančni prag, predajni organ na prošnjo prosilca izda potrdilo o slabem finančnem stanju, če bi bil prosilec po nemškem pravu upravičen do pravne pomoči. Predajni organ zagotovi tudi prevod potrdila in ga skupaj s potrdilom pošlje pristojnemu prejemnemu organu v državi, v kateri zaseda sodišče.(108)

Glede pogojev, ki se nanašajo na vsebino spora, velja, da lahko pristojni organ zavrne vlogo za pravno pomoč, če je postopek očitno neutemeljen. To pomeni, da mora, potem ko sta opravljena dejanski in pravni preizkus, obstajati določena verjetnost uspeha in torej ne gotovost uspeha v postopku. Tako se prepreči, da bi se presojal obstoj dodatnih subjektivnih elementov poleg finančnih okoliščin.(109) Pri tem pa mora organ, ko odloča, upoštevati tudi pomembnost posamezne zadeve za prosilca ter pri tem, ali gre za odškodninski zahtevek in kako bi povrnitev škode vplivala na prosilčevo stanje.(110)

Kot je navedeno zgoraj, mora prosilec pogoje za pravno pomoč izpolnjevati ves čas postopka. Pri tem je pomembno opozoriti na načelo stalnosti pravne pomoči.(111) To pomeni, da ko je pravna pomoč enkrat odobrena, se ta upošteva v vseh fazah postopka, načeloma brez vnovične vloge in postopka odobritve.(112) Le tako je mogoče preprečiti, da bi morala finančno šibka stranka v primeru čezmejnega spora v isti stvari večkrat zaprositi za pravno pomoč.(113) Pravna pomoč se lahko odobri tudi za postopek s pravnimi sredstvi ter postopek priznanja in izvršitve,(114) in sicer ne glede na to, kje se slednji postopek izvede. To bo pomembno predvsem v primerih, ko država članica priznanja in izvršbe ne bo država, ki je odločala o dodelitvi pravne pomoči, oz. država prebivališča prosilca.(115) Protiutež sistemu stalnosti pravne pomoči je možnost, da lahko države članice v vsaki fazi in vsak čas predvidijo ponovno proučitev vloge(116) in delno ali celotno vrnitev pomoči, če se finančni položaj prosilca izboljša ali če je bila odločitev o dodelitvi pravne pomoči sprejeta na podlagi netočnih podatkov, ki jih je dal prejemnik, kar pomeni tudi po že končanem postopku.(117)

Pravna pomoč se ne odobri, če ima prosilec dostop do drugih mehanizmov, ki omogočajo dostop do sodišč.(118) Tak primer je na primer pogojno plačilo odvetniških storitev v Veliki Britaniji ter zavarovanje za kritje stroškov pravnega svetovanja in zastopanja, ki je poznano tudi v Sloveniji.(119)

Že v uvodnih določbah Direktiva 2003/8/ES poudarja, da mora biti pravna pomoč ustrezna. To pomeni, da mora prejemniku omogočiti dejanski dostop do pravnega varstva pod zgoraj navedenimi pogoji.(120) Glede na navedeno je treba pojem pravne pomoči razumeti široko, in sicer ta zajema predpravdne nasvete z namenom doseči poravnavo, preden se sproži sodni postopek, pravno pomoč in zastopanje na sodišču ter oprostitev ali pomoč pri prejemnikovih stroških postopka.(121) V Sloveniji se ne krijejo stroški, ki jih ima nasprotna stranka, če prosilec izgubi spor in je po pravu države sodišča, ki je odločalo, dolžan plačati te stroške.(122)

Poleg pravne pomoči v klasičnih sodnih postopkih Direktiva 2003/8/ES vključuje tudi pravno pomoč v zunajsodnih postopkih. Poleg že omenjenih primerov predpravdnega svetovanja z namenom doseči poravnavo so tu zajeti primeri, ko zakon zahteva, da stranke uporabijo zunajsodne postopke, ali če sodišče strankam v sporu naloži, naj jih uporabijo.(123) V teh primerih bo relevantno procesno pravo države, v kateri bo potekal ali poteka sodni postopek. Ta določba bo pomembna, ko se bodo stranke odločile za oblike alternativnega reševanja sporov, npr. mediacijo.(124)

Pravna pomoč pa se dodeli tudi za izvršitev javnih listin v drugi državi članici. Tu gre za javne listine, ki so izvršilni naslov,(125) in gre lahko stranka na tej podlagi neposredno v postopek izvršbe. Tudi v tem postopku nastanejo stroški, še posebej je pravna pomoč pomembna v primerih, ko izvršilno sodišče napoti stranke na pravdo in je treba za dokončanje dokazati obstoj določene pravice ali terjatve.(126) Čeprav sama direktiva ne določa, katera država mora kriti stroške, velja, da se analogno uporabita 7 in 8. člen.(127)

4.4 Plačilo stroškov pravne pomoči – načelo delitve stroškov

Tako kot že drugi mednarodni instrumenti pred njo tudi Direktiva 2003/8/ES predvideva načelo delitve stroškov med državo prebivališča prosilca in državo, v kateri poteka postopek. Vsaka od njiju tako krije stroške, ki nastanejo na njenem območju. To pomeni, da se o pravni pomoči odloča v dveh državah, in sicer o stroških, ki nastanejo v vsaki od njiju posebej.(128)

Država stalnega ali običajnega prebivališča prosilca krije stroške lokalnega odvetnika, stroške prevodov vlog in dokazil za prošnjo za odobritev pravne pomoči. Na drugi strani država članica, v kateri zaseda sodišče oziroma v kateri se izvrši odločba, krije vse stroške postopka (sodne takse, tolmačenje, prevodi dokumentov na zahtevo sodišča ipd.). V zvezi s tem je Evropska komisija v svojem poročilu opozorila na pomanjkljiv prenos direktive v Sloveniji, saj ni jasno, ali pravna pomoč v Sloveniji obsega tudi potne stroške, če se fizična prisotnost prejemnika na sodišču zahteva z zakonom ali to zahteva sodišče države članice, v kateri odloča sodišče. Zahteva po kritju teh stroškov je namreč temeljna značilnost direktive, saj so potni stroški nujni stroški, ki nastanejo v zvezi s čezmejnim sporom.(129) Ne glede na to, da ni izrecno navedeno, bi se lahko štelo, da so ti stroški zajeti kot »drugi opravičeni stroški« v 1. točki četrtega odstavka 26. člena ZBPP, ki določa brezplačno pravno pomoč kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

V zvezi s plačilom potnih stroškov se v praksi pojavlja dvoje vrst vprašanj, in sicer v primeru, ko sodišče običajnega prebivališča določi odvetnika, niso kriti stroški za udeležbo na obravnavi. Prav tako ni jasno, ali se lahko o zahtevku odloča pred dodelitvijo lokalnega odvetnika in ali mora prosilec izpolnjevati pogoje v državi članici prebivališča.(130)

4.5 Postopek dodelitve pravne pomoči

Postopek glede pravne pomoči v čezmejnih civilnih zadevah zajema predvsem predložitev in prenos vlog med državami članicami ter odločanje o vlogi za pravno pomoč, urejen pa je v 12 do 16. členu direktive. O odobritvi ali zavrnitvi pravne pomoči odloča pristojni organ države članice, v kateri zaseda sodišče. Izjema od tega pravila so stroški, ki nastanejo in jih krije država prebivališča ali začasnega prebivališča.(131) V tem primeru mora prosilec za pravno pomoč za kritje teh stroškov zaprositi pri pristojnem organu v državi stalnega ali začasnega prebivališča.(132)

V zvezi s predložitvijo vloge ima prosilec dve možnosti, in sicer lahko vloži vlogo za pravno pomoč neposredno pri pristojnem organu države članice, v kateri zaseda sodišče ali v kateri se izvršuje odločba (prejemni organ), kar se zaradi jezikovnih ovir ne bo zgodilo prav pogosto, lahko pa vlogo za pravno pomoč predloži pristojnemu organu države članice, v kateri ima stalno ali običajno prebivališče (prejemni organ). Države članice so morale določiti pristojne predajne in prejemne organe.(133) Slovenija je kot prejemni in predajni organ določila Ministrstvo za pravosodje.(134)

Glede načina predložitve so bili zaradi olajšanja prenosa vlog za pravno pomoč uvedeni standardni obrazci, in sicer obrazec A za prenos vlog za pravno pomoč in obrazec B za vlogo za pravno pomoč.(135) Ne glede na to, da sama direktiva sicer ne določa, da je njihova uporaba obvezna,(136) to izhaja iz dejstva, da je le tako mogoče zagotoviti lažji prenos vlog ter s tem olajšati dostop do pravne pomoči in s tem pravnega varstva.(137) Navedeno posledično pomeni, da brez nevarnosti ogroziti cilj direktive ni dopustna istočasna uporaba nacionalnih obrazcev. Ti so namreč enojezični in namenjeni izključno za pravno pomoč v domačih sporih.(138) Zaradi tega bi bilo po mojem mnenju treba v določbah ZBPP,(139) po katerih je mogoče vlogo za pravno pomoč vložiti tudi na nacionalnem obrazcu iz 32. člena ZBPP oziroma na obrazcu, ki je določen s predpisi države članice EU, v kateri ima sedež sodišče, pristojno za odločanje v zadevi, to možnost izključiti.

Pristojnosti predajnega organa so v primerjavi s klasično medvladno pravno pomočjo zelo obširne in storitve organa za prosilca brezplačne. Predajni organ najprej preveri, ali je vloga za pravno pomoč popolna, se pravi, da ima z vidika predajnega organa vsa potrebna dokazila.(140) Poleg tega po uradni dolžnosti priskrbi potreben prevod vloge in dokazil v uradni jezik države, v kateri zaseda sodišče, oz. v drug jezik, ki ga je država navedla kot sprejemljivega, in krije tudi stroške teh prevodov.(141) Vsi dokumenti po tej direktivi so podobno kot v drugih instrumentih pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah oproščeni vsakršne legalizacije,(142) kar pomeni, da se ne sme zahtevati niti nadoveritev z žigom apostile.(143) Pristojni predajni organ pa lahko prenos vloge celo odkloni, če je ta neutemeljena(144) ali ne sodi v področje uporabe te direktive. Svojo odločitev mora predajni organ obrazložiti, prosilec pa ima na voljo pravno sredstvo.(145) Pri tem pa mora svojo vlogo izvajati pazljivo, saj o sami odobritvi/zavrnitvi prošnje načeloma odloča le prejemni organ države, v kateri zaseda sodišče. Z možnostjo odklonitve prenosa vloge se predvsem želita preprečiti nepotreben nastanek stroškov prevajanja in prenosa ter nepotrebna dodatna obremenitev predajnih organov.(146) Potem ko pristojni predajni organ opravi vse navedene naloge, vlogo skupaj s celotno dokumentacijo najpozneje v 15 dneh po prejemu popolne vloge pošlje neposredno pristojnemu prejemnemu organu v državi članici. Namen tako kratkega roka je, da naj bi se s tem prispevalo k nemotenemu zagotavljanju sodnega varstva.(147)

Čeprav je Slovenija kot predajni in prejemni organ določila Ministrstvo za pravosodje, to ministrstvo v primeru izhodnih prošenj (tuji čezmejni spor po ZBPP) kot organ pošiljatelj pošlje le prošnjo pristojnemu prejemnemu organu v drugi državi članici, bistvene naloge pa opravljajo službe za brezplačno pravno pomoč pristojnih okrožnih sodišč.(148) Te pomagajo upravičencu pri izpolnjevanju prošnje in poskrbijo za popolnost vloge za pravno pomoč ter zagotovijo potrebne prevode, lahko pa tudi zavrnejo prenos vloge.(149) V zvezi z vhodnimi prošnjami za pravno pomoč (domači čezmejni spor po ZBPP) Ministrstvo za pravosodje dejansko opravlja naloge prejemnega organ za vloge in priložene listine ter jih lahko, če niso prevedene v slovenski jezik, vrne prosilcu oziroma pristojnemu organu s podukom o uporabi slovenskega jezika.(150) Poleg tega poskrbi tudi za vročitev poziva za odpravo pomanjkljivosti prošnje za pravno pomoč, odločbe ali sklepa, s katerim je bilo odločeno o sami prošnji za dodelitev pravne pomoči. Vročitev odvetniku, če je ta določen, pa opravi pristojni organ za BPP.(151)

Glede obravnave prošenj za pravno pomoč direktiva določa, da pristojni nacionalni organ, ki odloča o vlogi za pravno pomoč, zagotovi, da je prosilec v celoti obveščen o postopku v zvezi z vlogo.(152) ZBPP v zvezi s tem določa, da slovensko sodišče, ki odloča v primeru domačega čezmejnega spora, vsa pisanja, ki so povezana z odločanjem o dodelitvi pravne pomoči, pošlje Ministrstvu za pravosodje, ki jih vroči prosilcu.(153) V primeru tujega čezmejnega spora pa pristojno okrožno sodišče poskrbi za vročitev in prevod vseh pisanj, ki so povezana z odločanjem o dodelitvi pravne pomoči.(154)

Pri odločanju o prošnji za pravno pomoč se uporabljajo nacionalna postopkovna pravila, še posebej glede obsega pravne pomoči in pogojev za pravno pomoč, pri čemer pa se morajo upoštevati minimalni standardi, določeni v direktivi, predvsem v zvezi z različnimi življenjskimi stroški.(155) Direktiva v zvezi z vsebinskim preizkusom prošnje ne vsebuje natančnejših pravil, ampak presojo glede predpostavk uspeha v postopku prepušča nacionalnim zakonodajalcem. To pomeni, da bo slovensko sodišče uporabilo določbe, ki veljajo za odločanje o pravni pomoči v domačih sporih.(156)

Glede same odločitve o prošnji za pravno pomoč lahko organ tej ugodi ali jo delno/v celoti zavrne. V slednjem primeru mora biti odločitev obrazložena. Zoper njo pa mora biti na voljo sodno varstvo, ki je v Sloveniji upravni spor. Skladno s splošno dolžnostjo obveščanja in ne glede na to, da direktiva tega izrecno ne določa, je organ, ki je odločil o prošnji, predajnemu organu v državi prosilca dolžan poslati prepis odločbe.(157) Tako bo slednji lahko v primeru zavrnitve prošnje za pravno pomoč odločil, ali mora prosilec vrniti stroške.(158)

5 PRIDOBIVANJE PODATKOV O PREMOŽENJU PROSILCA V POSTOPKIH ODLOČANJA O PRAVNI POMOČI

Ko mora sodišče v postopku odločanja o čezmejni pravni pomoči pridobiti oziroma preveriti podatke o premoženju prosilca in njegovih družinskih članov, se pogosto zastavi vprašanje, katere so ustrezne pravne podlage za pridobitev teh podatkov. Zakon o brezplačni pravni pomoči določa, da organ, ki odloča o vlogi za pravno pomoč, postopa po določbah Zakona o upravnem postopku, če ZBPP ne določa drugače.(159) Določa tudi, da če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače, se za pridobivanje osebnih podatkov o tujcu za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo in urejajo mednarodno pravno pomoč v sodnih postopkih.(160)

Haaška konvencija o civilnem postopku določa,(161) da sme organ, pristojen za izdajo oziroma sprejem izjave o premoženjskem stanju prosilca, poizvedovati o njegovem premoženjskem stanju pri pristojnih organih drugih držav pogodbenic. Gre torej za pravico do oprave medsebojnih poizvedb. Organ, pristojen za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč, sme preverjati tudi potrdila, izjave in obvestila, ki so mu predložena, ter ima pravico zahtevati dodatna pojasnila. Tu gre torej za pravico do informacij. Podobno tudi Haaška konvencija o dostopu do sodišč določa, da odpravni organ odgovarja na zahteve po dopolnilnih podatkih, ki jih zahteva centralni organ, ki je pristojen za sprejem prošenj v zaprošeni državi.(162) Podobno kot navedeni konvenciji tudi vrsta dvostranskih pogodb, ki urejajo mednarodno pravno pomoč v civilnih zadevah, organu, ki je zaprošen za pravno pomoč, omogoča, da ta po potrebi pristojne sodne organe druge države pogodbenice zaprosi za dopolnilne podatke oziroma preveri podatke.(163)

Ob navedenem je treba kot pravno podlago za pridobitev podatkov v zadevah čezmejne pravne pomoči upoštevati tudi veljavne dvostranske sporazume, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Če z zadevno državo niso sklenjeni dvostranski sporazumi niti ni podpisnica katere izmed haaških konvencij in posledično ni mogoča neposredna pravna pomoč med domačimi in tujimi organi, bo moralo sodišče skladno z Zakonom o upravnem postopku pridobiti podatke od pristojnih organov zadevne države prek ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve.(164)

6 SKLEPNE UGOTOVITVE

Pravno pomoč v čezmejnih primerih urejajo različne pravne podlage, ki osebam, ki so slabšega finančnega stanja, olajšujejo pridobitev pravne pomoči v drugi državi, kot je država njihovega prebivališča. Prve korake na tem področju je naredila Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu, ki je v Konvenciji o dostopu do sodišč razširila krog upravičencev in postavila temelje za medvladno pravno pomoč v civilnih zadevah z določitvijo predajnih in prejemnih organov v državi prebivališča prosilca in državi, v kateri poteka oziroma bo potekal postopek. Evropska unija je šla še korak dlje in je vlogo predajnih organov še okrepila s tem, da morajo prosilcu pomagati pri izpolnitvi vloge, zagotoviti prevod in imajo možnost vlogo tudi zavrniti. Pomembno vlogo pa imajo tudi standardni obrazci, saj so dostopni v vseh uradnih jezikih EU ter tako olajšujejo in pospešujejo postopek. Poleg tega pa je direktiva predvidela tudi minimalne standarde ne le glede postopka, ampak tudi samega obsega pravne pomoči v EU.

Kot ugotavlja Evropska komisija v svojem poročilu, uporaba direktive načeloma poteka dobro,(165) vendarle pa ostaja odprtih nekaj pomembnih vprašanj.(166) Kot eno bistvenih se po mojem mnenju postavlja vprašanje gospodarskih meril za upravičenost do pravne pomoči, pri katerem so vsekakor potrebna nadaljnja pojasnila.(167) Tožnik namreč lahko od sodišča stalnega prebivališča pridobi potrdilo, da bi bil po domačem pravu upravičen do pravne pomoči, zaprošeno sodišče pa mu tako pomoč kljub temu odkloni. Kot rešitev se tu ponuja oblikovanje skupnih in objektivnih meril ali da zaprošeno sodišče upošteva merila, ki se uporabljajo v kraju običajnega prebivališča prosilca, ali uskladitev gospodarske ravni oziroma vzajemno priznavanje pragov.(168)

Seznam virov in literature:

Badovinac Bjelič, Irena: Zbirka Haaških konvencij o mednarodni pravni pomoči, Ljubljana: Atlantis Publishing, 1995.

Böhmer, Christof: Die 14. Haager Konferenz über internationales Privatrecht 1980, Rabels Zeitschrift für ausländisches und internationales Privatrecht (RabelsZ) 1982, letn. 46, št. 4, str. 643–663.

Bülow, Das neue Haager übereinkommen über den Zivilprozeß von 1. März 1954, Der deutsche Rechtspfleger 1959, letn. 67, št. 5, str. 141–144.

Droz, Georg A.l./Dyer, Adair: The Hague Conference and the Main Issues of Private International Law for the Eighties, Northwestern Journal of International Law & Business, 1981, št. 3, str. 155–210.

Gottwald, Peter: Prozesskostenhilfe für grenzüberschreitende Verfahren in Europa, v: Bittner L./Klicka T./Kodek G./Oberhammer P., Festschrift für Walter H. Rechberger zum 60. Geburtstag, 2005, str. 173–186.

Gruber, Urs Peter: Die neue EG-Unterhaltsverordnung, IPRax 2010, letn. 30, št. 2, str. 128–139.

Hau, Wolfgang: Europäische Prozesskostenrichtlinie, v: Gebauer, M./Wiedmann, T., Zivilrecht unter europäischem Einfluss, Stuttgart: Boorberg, 2010, 2. izdaja, str. 1971–2001.

Hoyer, Viktor: Das Haager Prozeßübereinkommen v. Jahre 1954, Österreichische Juristenzeitung (ÖJZ), letn. 13, 1958, št. 14, str. 371–378.

Jastrow, Serge-Daniel: EG-Richtlinie 8/2003 – Grenzüberschreitende Prozesskostenhilfe in Zivilsachen, Monatsschrift für deutsches Recht (MDR) 2004, št. 2, str. 75–77.

Južnič, Živa: Brezplačna pravna pomoč v Uniji, Odvetnik, november 2010, št. 49, str. 16 in 17.

Knez, Rajko: Pravna pomoč v čezmejnih sporih, Podjetje in delo 2005, letn. XXXI, št. 6–7, str. 1175–1189.

Knofel, Oliver L.: Prozesskostenhilfe im Internationalen Zivilverfahrensrecht – Grundlagen und aktuelle Probleme v: Geimer, R./Schütze, R., Recht ohne Grenzen, Festschrift für Athanassios Kaissis zum 65. Geburtstag, 2012, str. 501– 522.

Kreuzer, Karl: Zu Stand und Perspektiven des Europäischen Internationalen Privatrechts, Wie europäisch soll das Europäische Internationale Privatrecht sein?, Rabels Zeitschrift für ausländisches und internationales Privatrecht (RabelsZ), 2006, letn. 70, št. 1, str. 1–88.

Lobsiger, Adrian/Markus, Alexander: Überblick über die vier neuen Konventionen über die internationale Rechtshilfe, Schweizerische Juristen-Zeitung (SJZ) 1996, št. 92, str. 177–210.

Möller, Gustaf, Explanatory Report on the 1980 Hague on Acess to Justice Convention, dostopno na: (29. 4. 2015).

Novak, Barbara: Novosti v evropskem družinskem pravu – nova ureditev v preživninskih zadevah, Pravni letopis 2011, Inštitut za primerjano pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 153–176.

Schoibl, Norbert A., Gemeinsame Mindestvorschriften für die Europäische Prozesskostenhilfe in Zivilsachen, Juristische Blätter (JBl.) 2006, letn. 128, št. 3, 1. del, str. 142–154, in 2. del, Juristische Blätter (JBl.) 2006, letn. 128, št. 4, str. 233–239.

Volken, Paul: Die internationale Rechtshilfe in Zivilsachen, Zürich: Schulthess, 1996.

Wagner, Rolf: EU-Kompetenz in der justiziellen Zusammenarbeit in Zivilsachen, Résumé und Ausblick nach mehr als fünfzehn Jahren, Rabels Zeitschrift für ausländisches und internationales Privatrecht (RabelsZ) (2015), letn. 79, str. 521-545.

Spletni viri:

A guide for legal practitioners – Judicial cooperation in civil matters in the European Union, dostopno na: (15. 5. 2015).

Green paper from the Commission, Legal Aid in civil matters: The problems confronting the cross-border litigant, COM (2000) 51 final z dne 9. 2. 2000, dostopno na: (28. 4. 2015).

Poročilo Evropske komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o izvajanju Direktive 2003/8/ES o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih, Bruselj, 23. 2. 2012, dostopno na: (11. 5. 2015).

------------

(1) Za več primerov glej Green paper from the Commission, Legal Aid in civil matters: The problems confronting the cross-border litigant, COM (2000) 51 final z dne 9. 2. 2000, dostopno na: (28. 4. 2015).

(2) Pojem čezmejnega pravdanja se običajno skladno s terminologijo EU uporablja za sodne postopke v državah članicah EU. Na tem mestu pa je treba poudariti, da tudi znotraj predpisov EU prihaja do različne interpretacije pojma čezmejna zadeva, saj ga zlasti novejši EU akti širijo tudi na tretje države. Glej Wagner, str. 533-535.

(3) A guide for legal practitioners – Judicial cooperation in civil matters in the European Union, dostopno na: (15. 5. 2015), str. 95.

(4) Jastrow, str. 75.

(5) Prav tam.

(6) Direktiva Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih, UL EU L 26/41 z dne 31. 1. 2003.

(7) Jastrow, str. 75.

(8) A guide for legal practitioners – Judicial cooperation in civil matters in the European Union, str. 95.

(9) Kreuzer, str. 20.

(10) Knofel, str. 505.

(11) Ker je pravna pomoč lahko tudi samo delna in ne moremo vedno govoriti o brezplačnosti, se uporablja le pojem pravna pomoč. Knez, str. 1177, op. 7.

(12) Kreuzer, str. 21; Schoibl, JBl. 3/2006, str. 142 in naslednje.

(13) Knofel, str. 506.

(14) Pogodbe veljajo na ozemlju RS na podlagi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91) v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91).

(15) Seznam veljavnih dvostranskih pogodb o mednarodni pravni pomoči je dostopen na: pravosodja/bilateralni_sporazumi/> (15. 4. 2015).

(16) Glej drugo poglavje, 7. do 10. člen pogodbe.

(17) Glej 5. do 8. člen pogodbe.

(18) Glej 13. člen pogodbe.

(19) Glej Akt o nasledstvu sporazumov nekdanje Jugoslavije z ZSSR, ki naj ostanejo v veljavi med Republiko Slovenijo in Rusko federacijo, Ur. l. RS, št. 27/01 z dne 13. 4. 2001.

(20) Glej 22. do 24. člen pogodbe.

(21) Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 21. oktobra 2009, Ur. l. RS – MP, št. 12/10.

(22) Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7. februarja 1994, Ur. l. RS, št. 42/94.

(23) Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 6. februarja 1996, Ur. l. RS – MP 14/97.

(24) Glej Predlog Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ki je bil sprejet dne 16.9.2015, dostopen na: (23.9.2015).

(25) Glej poglavje 2 navedenih pogodb.

(26) Haaški konvenciji sta dostopni na spletni strani Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu: (15. 4. 2015), v slovenskem jeziku pa v Badovinac Bjelič, I., Zbirka Haaških konvencij o mednarodni pravni pomoči.

(27) Navedena konvencija je nasledila Konvencijo o civilnem postopku iz leta 1905, ki je nasledila Konvencijo iz leta 1986. Droz/Dyer, str. 158, op. 16; več o tem glej Hoyer, str. 371 in naslednje.

(28) Böhmer, str. 652 in 653.

(29) Hoyer, str. 376.

(30) Glej 22. člen konvencije.

(31) Bülow, str. 144.

(32) Konzul države, katere državljan je prosilec, pošlje prošnjo pristojnim organom zaprošene države, pri čemer pa se za pošiljanje med konzulom in pristojnimi organi uporabljajo splošne določbe za pošiljanje zaprosil. Hoyer, str. 376.

(33) Glej drugi odstavek 22. člena in prvi odstavek 23. člena konvencije. Volken, str. 221.

(34) Glej 10. člen konvencije.

(35) Sprejeta na XIV. zasedanju haaške konference od 6. do 25. 10. 1980. Več o tem glej Droz/Dyer, str. 172–174.

(36) Droz/Dyer, str. 162.

(37) Področje vročanja sodnih in izvensodnih pisanj je bilo pozneje posodobljeno s sprejetjem dveh novih konvencij, in sicer Konvencije o vročanju sodnih in izvensodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1965 ter Konvencije o pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1961, obe objavljeni v Ur. l. RS – MP, št. 19/00.

(38) Glej Council of the European Union-General Secreteriat: Note to Committee On Civil Law Matters, Accession by the European Community to Conventions of the Hague Conference on Private International Law (6. 11. 2008), 15226/08 JUSTCIV 235, str. 6, dostopno na: (28. 4. 2015).

(39) Möller, str. 265.

(40) Prav tam, str. 266.

(41) Volken, str. 232.

(42) Če v konvenciji pravni nasvet ne bi bil izrecno omenjen, stranka ne bi mogla zahtevati povrnitve teh stroškov v primeru, ko po končanem svetovanju ni sprožen postopek v glavni stvari, npr. ker je bila sklenjena zunajsodna poravnava. Lobsiger/Markus, str. 209.

(43) Möller, str. 268.

(44) Tu so bili mišljeni predvsem spori zaradi prenehanja delovnega razmerja, ko je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje in je mora zapustiti državo, v kateri je imel stalno prebivališče, pozneje pa je tam sprožil sodni postopek zoper delodajalca. Böhmer, str. 643 in 653.

(45) Opozoriti je treba, da države pogodbenice lahko glede tega dajo pridržek, s katerim določijo, da se 1. člen konvencije ne uporablja, če med njo in državo, katere državljan je prosilec, ni vzpostavljen odnos vzajemnosti. Glej prvi odstavek 28. člena konvencije. Glede statusa podaje pridržkov glej: (28. 4. 2015).

(46) Möller, str. 266 in 267.

(47) Pridržek so med drugimi dali Švedska, Nizozemska in Ciper. Glej: (28. 4. 2015).

(48) Möller, str. 280.

(49) Knofel, str. 501, 504–505.

(50) Države pogodbenice lahko določijo, da bodo njihovi centralni organi sprejemali tudi prošnje za sodno pomoč, ki bodo prispele na drug način, kot je predviden po konvenciji, in sicer po konzularni poti, neposredno po pooblaščencu ali po prosilcu. Tako je Švica izjavila, da bo centralni organ sprejemal tudi prošnje, ki bodo prispele po pošti ali diplomatski ali konzularni poti. Glej: (23. 4. 2015).

(51) Möller, str. 270.

(52) Knofel, str. 501 in 509.

(53) Prav tam, str. 271.

(54) 12. člen konvencije. Möller, str. 279.

(55) Če država, v kateri se zaproša za sodno pomoč, skladno s svojo notranjo zakonodajo ali prakso zahteva dopolnilne podatke ali listine v zvezi s prošnjo za sodno pomoč, jih lahko države pošljejo na lastnem obrazcu. Glej Möller, str. 273.

(56) Prav tam, str. 272.

(57) Več o tem glej Möller, str. 278.

(58) Möller, str. 275.

(59) Glede prevodov konvencija ne določa, kdaj se za te šteje, da so verodostojni, ampak je to prepuščeno notranjemu pravu držav pogodbenic. Möller, str. 277.

(60) Republika Slovenija glede navedene konvencije ni dala nobenega pridržka. Več o samem način dajanja pridržka (izključitvi enega ali obeh navedenih jezikov) in pravnih posledicah v zvezi s tem glej Möller, str. 275 in 276.

(61) Möller, str. 277.

(62) Prav tam, str. 279.

(63) Glej: (30. 4. 2015). Tu je treba omeniti še Dodatni moskovski protokol k Evropskemu sporazumu o prenosu vlog za pravno pomoč z dne 4. 10. 2001, dostopno na: (30. 4. 2015).

(64) Böhmer, str. 655.

(65) Böhmer, str. 656. Na celotnem območju evropske celine je na leto na tej podlagi rešenih le okoli 300 primerov. Knöfel, str. 507.

(66) Knöfel, str. 507.

(67) Volken, str. 236.

(68) Prav tam, str. 506 in 507.

(69) Glej 3. točko prvega odstavka 10. člena v povezavi s tretjim odstavkom istega člena.

(70) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP-C (Uradni list RS, št. 19/15 z dne 20. 3. 2015).

(71) Primerjaj drugi odstavek 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99).

(72) Ur. l. RS – MP, št. 4/98, dostopna tudi na spletni strani Ministrstva za pravosodje: (10. 5. 2015).

(73) Glej 2. do 5. člen konvencije.

(74) 14. člen konvencije.

(75) 10. do 12. člen konvencije.

(76) 15. člen v povezavi z drugim odstavkom 6. člena konvencije.

(77) Glej VSL, sodba in sklep I Cp 725/2014 z dne 14. maj 2014.

(78) Tretji odstavek 12. člena ZMZPP.

(79) Green Paper from the Commission, Legal Aid in civil matters: The problems confronting the cross-border litigant z dne 9. 2. 2000, COM (2000) 51 final, str. 4 in 5.

(80) Prav tam, str. 5.

(81) UL EU 83/389 z dne 30. 3. 2009.

(82) UL EU 2007 C 306/1, konsolidirana različica UL EU 2008 C 115/1.

(83) UL EU L 7/1 z dne 10. 1. 2009. Glej poglavje V. Dostop do pravnega varstva. Natančneje o tem glej Novak, str. 172 in 173; Gruber, str. 139.

(84) Glej 50. člen Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, UL L 338, 23. 12. 2003, str. 1, posebna izdaja 2004. Podobno določbo je vsebovala tudi Uredba 44/2001 (50. člen), ki pa je prenovljena Uredba Bruselj Ia ne vsebuje več.

(85) 21. člen Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000.

(86) Glej 56. člen Uredbe (EU) št. 650/2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, UL EU L 201/107 z dne 27. 7. 2012, ki se uporablja od 17. 8. 2015.

(87) V celoti se uporablja od 30. maja 2006, ko je morala biti prenesena tudi točka a drugega odstavka 3. člena.

(88) V razmerju do Slovenije je pomembno, da je Danska pogodbenica haaške konvencije iz leta 1954, v razmerju drugih držav do Danske pa pride v poštev tudi Evropski sporazum o prenosu vlog za pravno pomoč.

(89) Schoibl, JBl. 3/2006, str. 151.

(90) Gottwald, str. 173 in 180.

(91) Glej prvi odstavek 21. člena direktive.

(92) Knez, str. 1179.

(93) 1 in 2. člen direktive.

(94) Zato Knez utemeljeno opozarja na nedosleden prenos v točki b 52. člena ZBPP, ki kriterij, kdaj je neka zadeva civilna, veže na sodišča splošne pristojnosti ter delovna in socialna sodišča. Knez, str. 1179.

(95) Glej 1. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

(96) Schoibl, JBl. 3/2006, str. 148.

(97) To je opredeljeno v 62. členu prenovljene Uredbe Bruselj I.

(98) Prvotni predlog uredbe je predvideval pravno pomoč tudi za notranje (domače) spore, vendar je bilo to zaradi nasprotovanja držav članic opuščeno. Glej Jastrow, str. 75.

(99) Glej 52.a in 52.f člen ZBPP.

(100) Pravne osebe torej nimajo pravice do pravne pomoči po direktivi, čeprav je prvotni predlog to možnost še vseboval. Kritično o izključitvi Schoibl, JBl. 3/2006, str. 147, še posebej z vidika, da imajo skladno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Listino o temeljnih pravicah EU pravico do poštenega sojenja vse fizične in pravne osebe.

(101) Zakonitost bivanja se presoja po pravu države vsakokratnega prebivališča prosilca. Hau, str. 1985.

(102) Uvodna določba 13 in 4. člen

(103) Glej 20. člen in uvodno določbo 32 direktive.

(104) Glej drugi odstavek 13. člena ZBPP.

(105) Glej peti odstavek 5. člena direktive in 52.c člen ZBPP.

(106) Jastrow, str. 77. Za prosilca iz RS bi v poštev prišla predložitev potrdila o premoženjskem stanju DURS. Glej tudi Odločbo Upravnega sodišča RS, št. IV U 285/2010 z dne 29. marca 2011.

(107) Glej četrti odstavek 52.k člena v povezavi s tretjim odstavkom 52.i člena ZBPP.

(108) Glej šesti odstavek paragrafa 1077 nemškega zakona o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung, BGBl. I str. 3202; 2006 I, str. 431; 2007 I, str. 1781). Hau, str. 1989.

(109) Schoibl, JBl. 4/2006, str. 234.

(110) Glej 6. člen direktive ter 8. in 24. člen ZBPP. Knez, str. 1180 in 1181.

(111) 9. člen direktive.

(112) Schoibl, JBl. 3/2006, str. 153; Gottwald, str. 183.

(113) Hau, str. 1991.

(114) V zvezi s tem je Evropska komisija v svojem poročilu v letu 2012 opozorila na pomanjkljiv prenos direktive v slovenski pravni red (str. 6, tč. 4.3 poročila). ZBPP v 52.č členu namreč določa le, da se pravna pomoč dodeli za postopek pred sodiščem na prvi in drugi stopnji.

(115) Knez, str. 1182, Schoibl, JBl. 3/2006, str. 153.

(116) Četrti odstavek 9. člena direktive.

(117) Peti odstavek 3. člena direktive, 41. do 43. člen ZBPP.

(118) Peti odstavek 5. člena direktive in 52.e ZBPP.

(119) Knez, str. 1187 in 1188.

(120) Uvodna določba 10.

(121) Za natančno navedbo stroškov, ki so lahko predmet povrnitve, glej drugi odstavek 3. člena direktive.

(122) Glej 9. člen ZBPP.

(123) 10. člen direktive.

(124) Knez, str. 1183.

(125) Na primer notarski zapis. Za opredelitev javne listine glej 58. člen Uredbe Bruselj Ia in 3. točko 4. člena Uredbe (ES), št. 805/2004.

(126) Knez, str. 1183.

(127) Poročilo Evropske komisije z dne 23. 2. 2012, str. 6.

(128) Knez, str. 1182; Schoibl, JBl. 4/2006, str. 235.

(129) Glej poročilo EK z dne 23. 2 2012, str. 6 in 7.

(130) Glej poročilo EK z dne 23. 2. 2012, str. 7.

(131) Točki a in b 8. člena direktive. Gre za stroške pomoči lokalnega odvetnika ali osebe, ki lahko daje pravne nasvete, in stroške prevajanja dokumentov, ki jih je treba priložiti vlogi za pravno pomoč.

(132) Schoibl, JBl. 4/2006, str. 235.

(133) Vse informacije o pristojnih predajnih in prejemnih organih so dostopne na spletni strani Evropskega pravosodnega atlasa v civilnih in gospodarskih zadevah: (17. 5. 2015).

(134) Več informacij o izjavah držav članic v zvezi z direktivo glej stran Evropskega pravosodnega atlasa v civilnih in gospodarskih zadevah.

(135) Obrazca nista sestavni del direktive, ampak sta bila sprejeta pozneje, in sicer obrazec A s sklepom Komisije, UL EU L 225/23 z dne 31. 8. 2005, in obrazec B z odločbo Komisije z dne 9. novembra 2004, UL EU L 365/27 z dne 10. 12. 2004. Dinamična obrazca, ki ju je mogoče izpolniti na spletu, sta dostopna na spletni strani Evropskega portala e-pravosodje: (17. 5. 2015).

(136) Direktiva v uvodni določbi 29 nasprotno celo omenja tako standardni obrazec kot tudi nacionalni obrazec za vlogo za pravno pomoč.

(137) Primerjaj razlago SEU v zadevi Alpha Bank Cyprus Ltd, št. C-519/13 z dne 16. septembra 2015, kjer je sodišče v okviru razlage 8. člena Uredbe (ES) št. 1393/2007 povedalo, da je sistematična uporaba standardnega obrazca obvezna, z namenom pospešitve in poenostavitve postopkov pošiljanja sodnih in izvensodnih pisanj med državami članicami.

(138) Tako tudi Schoibl, JBl. 4/2006, str. 234, opomba 125.

(139) 52.d člen in 52.h člen ZBPP.

(140) Četrti odstavek 13. člena direktive, tretji odstavek 52.i člena ZBPP.

(141) Drugi odstavek 13. člena direktive, drugi odstavek 52.i člena ZBPP. Slovenija tujim prosilcem ni dala možnosti, da dajo vlogo v drugem jeziku, kot je slovenski.

(142) Peti odstavek 13. člena direktive.

(143) ZBPP oprostitve legalizacije listin ne omenja. V drugem odstavku 52.d člena ZBPP bi se lahko dodal dostavek, da so tako prošnja kot priložene listine izvzete iz overjanja ali kakršne koli enakovredne formalnosti.

(144) Tretji odstavek 52.h člena v povezavi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP – če ne izpolnjuje finančnih ali vsebinskih pogojev in nima možnosti za uspeh. Schoibl, JBl. 4/2006, str. 237.

(145) V Sloveniji ima na voljo upravni spor.

(146) Schoibl, JBl. 4/2006, str. 237.

(147) Glej uvodno določbo 26 direktive.

(148) Glede na neskladje med notifikacijo in dejanskim izvajanjem nalog predajnega organa ni čudno, da tudi v strokovni javnosti prihaja do napačnega razumevanja vloge ministrstva. Južnič, str. 17, nejasno tudi Knez, str. 1184. V drugih državah članicah, ki so kot pristojni predajni organ določile ministrstvo za pravosodje, namreč to ministrstvo dejansko opravlja naloge predajnega organa, torej zagotavlja pomoč strankam, prevode in tudi lahko zavrne prenos vloge. Glej Priročnik o nacionalnih ureditvah čezmejne pravne pomoči z dne 26. 9. 2014, dostopno na: (17. 5. 2015).

(149) Napačno torej Južnič, str. 17, ki navaja, da je ministrstvo tisto, ki zagotovi brezplačni prevod in pomoč pri izpolnjevanju vloge.

(150) Tretji odstavek 52.d člena ZBPP.

(151) Drugi odstavek 52.e člena ZBPP.

(152) Prvi odstavek 15. člena direktive.

(153) Drugi odstavek 52.e člena ZBPP.

(154) Prvi in drugi odstavek 52.k člena ZBPP.

(155) Schoibl, JBl. 4/2006, str. 239.

(156) ZBPP bi tu lahko predvidel sklic na ustrezne določbe III. poglavja ZBPP (13. člen in naslednji). Smiselno enako bi bilo v prvem odstavku 13. člena ZBPP dodati, da se za primere čezmejne pravne pomoči v EU dopolnilno uporabljajo pravila poglavja XI.A.

(157) Take dolžnosti ZBPP ni predvidel. Drugače drugi odstavek paragrafa 1078 nemškega Zakona o pravdnem postopku (ZPO).

(158) Šesti odstavek, drugi stavek 13. člena direktive in 52l. člen ZBPP. Glej tudi Schoibl, JBl. 4/2006, str. 239.

(159) Drugi odstavek 34. člena ZBPP.

(160) Peti odstavek 20. člena in tretji odstavek 33. člena ZBPP.

(161) Glej 22. člen konvencije.

(162) Glej četrti odstavek 6. člena konvencije.

(163) Glej na primer 9. člen dvostranske pogodbe z Alžirijo, drugi odstavek dvostranske pogodbe s Turčijo, tretji odstavek 23. člena dvostranske pogodbe z ZSSR.

(164) Glej sedmi odstavek 34. člena ZUP.

(165) Tu je treba omeniti, da slovenska sodišča bolj poredko odločajo o dodelitvi pravne pomoči v domačih čezmejnih sporih. Skladno s statistiko, ki jo skladno z ZBPP vodi Vrhovno sodišče in smo jo uspeli pridobiti za zadnjih pet let, so razen v letu 2014, ko je bilo prejetih 16 zadev (od tega 11 zadev s Hrvaško) sodišča letno obravnavala le po en primer (2012, 2013, 2015), v letih od 2010-2011 pa nobenega. Prav tako je majhno število posredovanih prošenj za pravno pomoč v tujih čezmejnih sporih (najvišje v letih 2012-2013, ko so bile posredovane štiri prošnje).

(166) Glej poročilo EK z dne 23. 2. 2012, str. 12 in naslednje.

(167) Tako tudi Evropska komisija, poročilo, str. 12.

(168) Prav tam.


Zveza:

Direktiva sveta 2003/8/ES z dne 27 , januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih 7, januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih 8, januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih 12 - 16, Haaška konvencija o civilnem postopku z dne 1 , marca 1954 20, Haaška konvencija o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem z dne 25 , oktobra 1980 1, oktobra 1980 3, oktobra 1980 4, oktobra 1980 5, oktobra 1980 9, oktobra 1980 11, oktobra 1980 13, oktobra 1980 13/2, oktobra 1980 24, oktobra 1980 28, Evropski sporazum o prenosu vlog za pravno pomoč z dne 27 , januarja 1977 , ZBPP 26, ZBPP 32, ZUP , ZMZPP
Datum zadnje spremembe:
14.02.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00Njc5Ng==