<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS048365
Vrsta:Članki
Datum objave:18.05.2015
Publikacija:Pravosodni bilten 1/2015, str. 111.
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:učinkovitost sojenja - domneva nedolžnosti - neupravičena obsodba - neupravičen odvzem prostosti - kršitev pravic obdolžencev - Državno pravobranilstvo - pristojnosti državnega pravobranilstva
Področje:PRIMERJALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Avtor:doc. dr. Boštjan Tratar

Besedilo

Primerjalnopravni pogled na vlogo državnega pravobranilstva pri povračilu škode osebami, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno (od)vzeta prostost

Opombe

Avtor predstavlja nemško, britansko, irsko in rusko ureditev.

Celotno besedilo



UVOD

Legitimnost kazenskega sodstva temelji po eni strani na učinkovitosti (efektivnosti, racionalizaciji), po drugi strani pa na zagotavljanju poštenega postopka (ustavna, procesna jamstva). Učinkovitost sojenja se nanaša na sposobnost odkrivanja kaznivih dejanj in na ustrezno (tj. pravilno in zakonito) izrekanje kazenskih sankcij (in drugih ukrepov) storilcem kaznivih dejanj. Pošten postopek pomeni zagotavljanje in spoštovanje ustreznih ustavnih in drugih jamstev obdolženca v celotnem kazenskem postopku (predsodnem in sodnem). Kazensko sodstvo je osnovano na temeljni (izhodiščni, ustavni) pravni domnevi nedolžnosti (27. člen Ustave RS), po kateri se šteje, kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. To pa je (velikokrat) v nasprotju z javnimi pričakovanji, da je (že kar) vsak, ki je obtožen, (hkrati) tudi (že) kriv.

Neupravičene obsodbe ali neutemeljeni odvzemi prostosti pomenijo kolateralno škodo kazenskega pregona.(1) Kršijo namreč pravice obdolžencem (s tem jim tudi povzročajo škodo – premoženjsko in nepremoženjsko), hkrati pa vzbujajo nezaupanje v kazensko sodstvo posamezne države (in hkrati v sodstvo ali celo pravosodje kot celoto). Zato je pomembno, da država vzpostavi ustrezne mehanizme (npr. kazenskopravne, civilne, upravne), da se ta škoda obdolžencem – oškodovancem (pravočasno) povrne oziroma da se celovito družbeno reintegrirajo in da se hkrati (s tem) vzpostavi ponovno zaupanje v (pravo)sodni sistem kot celoto (npr. tožilstvo, sodstvo).(2)

PRISTOJNOST DRŽAVNEGA PRAVOBRANILSTVA REPUBLIKE SLOVENIJE PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU

Eno izmed (posebnih) pristojnosti Državnega pravobranilstva Republike Slovenije določa Zakon o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP), in sicer v XXXII. poglavju o postopku za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost. Temeljna zahteva po pravičnosti namreč je, da se tem osebam povrne pretrpljena škoda in da se doseže njihova popolna družbena rehabilitacija.(3) Preden bi oškodovanec vložil tožbo za povrnitev škode pred sodiščem, se mora s svojo zahtevo obrniti na državno pravobranilstvo, da se sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine (drugi odstavek 539. člena ZKP).

Gre za škodo, ki jo določa 538. člen ZKP, po katerem ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, a mu je bila kazen odpuščena, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali pa je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, razen:

1) če je bil postopek ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zato, ker pregon ni več dopusten zaradi zastaranja po krivdi obsojenca ali ker je v novem postopku oškodovanec kot tožilec oziroma zasebni tožilec odstopil od pregona ali ker je oškodovanec umaknil predlog, do odstopa oziroma umika pa je prišlo po sporazumu z obdolžencem;

2) če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena zato, ker sodišče ni bilo pristojno, upravičeni tožilec pa je začel pregon pred pristojnim sodiščem.

Po drugem odstavku 538. člena ZKP pa obsojenec nima pravice do povrnitve škode, če je s svojim krivim priznanjem ali kako drugače namenoma povzročil svojo obsodbo, razen če je bil v to prisiljen. Pri obsodbi za kazniva dejanja v steku se pravica do povrnitve škode lahko nanaša tudi na posamezna kazniva dejanja, glede katerih so izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine.

Pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe ali s katero je bila obtožba zavrnjena, oziroma v treh letih od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila obtožnica zavržena ali postopek na prvi stopnji ustavljen; če je na pritožbo odločalo višje sodišče, pa v treh letih od prejema njegove odločbe (prvi odstavek 539. člena ZKP).

Če zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno ali če državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od njene vložitve, sme oškodovanec pri pristojnem sodišču vložiti tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka. Dokler traja ta postopek, ne teče zastaranje. Tožba za povrnitev škode se vloži zoper Republiko Slovenijo (tretji odstavek 540. člena ZKP).

Pravico do povrnitve škode ima tudi:(4)

1) kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali pa je bila obtožba zavrnjena;

2) kdor je prestajal prostostno kazen, v zvezi z obnovo kazenskega postopka ali z zahtevo za varstvo zakonitosti pa mu je bila izrečena krajša prostostna kazen, kot jo je že prestal, ali mu je bila izrečena kazenska sankcija, ki ni bila v odvzemu prostosti, ali je bil spoznan za krivega, a mu je bila kazen odpuščena;

3) komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost ali je bil dalj pridržan v priporu ali v zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa;

4) kdor je prebil v priporu dalj časa, kot traja zapor, na katerega je bil obsojen.

Po drugem odstavku 542. člena ZKP ima tudi tisti, ki mu je bila brez zakonskega razloga vzeta prostost po 157. členu ZKP, pravico do povrnitve škode, če zoper njega ni bil odrejen pripor in mu čas, v katerem mu je bila vzeta prostost, ni bil vštet v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje ali za prekršek. Tudi v teh primerih pa nima pravice do povrnitve tisti, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost.

PRISTOJNOST DRŽAVNEGA PRAVOBRANILSTVA PO ZAKONU O PREKRŠKIH

Po 193. členu Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13) ima, komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili predloženi razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode ima tudi tisti, ki je neupravičeno plačal globo ali stroške postopka oziroma zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo. Pravice do povrnitve škode pa nima tisti, ki je s svojim krivim priznanjem ali kako drugače povzročil izrek sankcije, razen če je bil v to prisiljen.

Pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od dneva, ko je postala sodba o ustavitvi postopka pravnomočna. Tožba za povrnitev škode se vloži zoper Republiko Slovenijo ali zoper samoupravno lokalno skupnost. Pred vložitvijo take tožbe mora oškodovanec vložiti zahtevo na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve zahteve, lahko oškodovanec pri pristojnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka. Dokler pred državnim pravobranilstvom traja ta postopek, ne teče zastaranje pravice do povrnitve škode.

Po 194. členu ZP-1 ima pravico do povrnitve škode tudi:

1. kdor je bil pridržan, ni pa bil zoper njega začet postopek o prekršku ali je bil ta postopek pravnomočno ustavljen;

2. komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela sodišča kakor koli neutemeljeno vzeta prostost.

Do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim dejanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost.

Ustavno sodišče pa je z odločbo št. U-I-94/13 z dne 2. 10. 2014 razširilo obseg odškodninske odgovornosti s tem, ko je odločilo:

»1. Prvi stavek prvega odstavka 193. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13) je, kolikor izključuje pravico do povračila plačane globe tudi v primeru, ko je prišlo do ustavitve postopka o prekršku zaradi zastaranja, v neskladju z Ustavo.

2. Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve ima pravico do povrnitve neupravičeno plačane globe tudi oseba, ki ji je bila v postopku o prekršku pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena, odpravljena ali razveljavljena in postopek zoper njo pravnomočno ustavljen zato, ker je nastopilo zastaranje.«

V obrazložitvi je med drugim navedlo:

»10. Ustava v 27. členu določa: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo." Predpostavka nedolžnosti pomeni, (1) da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, (2) da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje in (3) da velja načelo in dubio pro reo, ki sodišče zavezuje, da v dvomu obdolženca oprosti.[9] Po stališču Ustavnega sodišča je "poseg kazenskega represivnega aparata države v posameznikove človekove pravice in temeljne svoboščine […] načeloma dopusten šele tedaj, ko je bilo protipravno ravnanje posameznika ugotovljeno z obsodilno sodbo sodišča. Vsakdo namreč velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave)."[10] Domneva nedolžnosti velja kot ena izmed predpostavk poštenega postopka tudi v postopku o prekršku, saj prekrški spadajo med kazniva ravnanja,[11] izrecno pa jo določa tudi 7. člen ZP-1.[12] Po ustaljeni ustavnosodni presoji morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.[13]

11. Domnevo nedolžnosti varuje tudi drugi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki določa: "Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda." Po ustaljeni praksi ESČP je domneva nedolžnosti eden od temeljev poštenega postopka, določenih v prvem odstavku 6. člena EKČP.[14] Ne gre zgolj za procesno predpostavko, temveč je njen domet širši; predstavnikom oblasti namreč prepoveduje, da bi osebo obravnavali kot krivo, ne da bi bila njena krivda predhodno ugotovljena na sodišču. Nanaša se tako na primere, ko je bil kazenski postopek zoper obdolženega ustavljen, kot tudi na primere, ko je bil obdolženi oproščen obtožbe.[15] Domneva nedolžnosti je po stališču ESČP kršena, če odločitev sodišča izraža stališče, da je obdolženi kriv, ne da bi bila njegova krivda predhodno dokazana v skladu z zakonom. Do tega lahko pride celo brez formalne ugotovitve, saj zadostuje obstoj razloga, ki napeljuje na to, da sodišče obdolženega šteje za krivega.[16] Po presoji ESČP je lahko vprašanje krivde upoštevno le toliko časa, dokler sodišče v zadevi pravnomočno ne odloči, zato so pomisleki o krivdi po pravnomočni oprostilni sodbi nedopustni.[17] Glede na to, da Ustava nudi enak obseg varstva kot EKČP, je Ustavno sodišče presojo izpodbijanih zakonskih določb opravilo na podlagi Ustave.

12. V primeru, ko se postopek o prekršku ustavi zaradi zastaranja, do obsodilne sodbe oziroma sodbe, s katero se ugotovi odgovornost storilca, ne more priti. Ponovno uvedbo postopka o prekršku glede istega dejanja namreč preprečuje prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) iz 31. člena Ustave. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka se torej domneva nedolžnosti spremeni v presumptio iuris et de iure, v neizpodbojno domnevo, zoper katero nasprotni dokaz ni več mogoč.[18] Kljub navedenemu pa izpodbijana zakonska ureditev osebi, zoper katero se je postopek o prekršku ustavil zaradi zastaranja in ki zato neizpodbitno velja za nedolžno, odreka pravico do povrnitve škode, torej tudi že plačane globe, ki pomeni sankcijo. Taka ureditev pomeni poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj ustvarja položaj, ko je oseba sankcionirana, ne da bi bil obstoj prekrška kadarkoli ugotovljen s pravnomočno sodbo.

13. Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten, če temelji na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave), in je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju.[19]

14. Iz zakonodajnega gradiva k izpodbijani zakonski določbi izhaja le, da je bil cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval z izpodbijano ureditvijo, zagotoviti pravico do povrnitve škode osebam, ki so bile zaradi neupravičenega izreka sankcije oškodovane.[20] Razlog za omejevanje povrnitve škode in v tem okviru tudi globe kot sankcije, če je bil postopek ustavljen zaradi zastaranja, ni razviden.

15. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka o prekršku oseba neizpodbitno velja za nedolžno in zato ne sme trpeti med tem postopkom izrečene in izvršene sankcije. Posamezniki namreč ne smejo trpeti sankcij brez obsodbe. Če odpade temelj za plačilo globe, je treba globo zato brezpogojno vrniti in tako vzpostaviti stanje, skladno z domnevno nedolžnosti. Če je želel zakonodajalec z izpodbijano določbo preprečiti povračilo škode v primerih, ko je zastaranje nastopilo po krivdi osebe, zoper katero je tekel postopek, kot škode ne bi smel opredeliti tudi neupravičeno plačane globe. Tako pa izpodbijana ureditev z zanikanjem pravice do povračila škode in s tem tudi globe kot sankcije (prim. 9. točko te obrazložitve) sprejema in oznanja, da je oseba vendarle "kriva" oziroma odgovorna za prekršek, ne da bi o obstoju prekrška in odgovornosti zanj obstajala pravnomočna sodba. Na tak način je oseba sicer formalnopravno "oprana krivde" in velja za nedolžno, dejansko pa je kljub temu sankcionirana, saj do povračila plačane globe ni upravičena. Ker za tak poseg v domnevo nedolžnosti, kot ga omogoča izpodbijana ureditev, ni videti ustavno dopustnega cilja, je prvi stavek prvega odstavka 193. člena ZP-1 v neskladju s 27. členom Ustave.«

[9] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in odl. US V, 40).

[10] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in odl. US XIII, 41).

[11] Prim. L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 30.

[12] 7. člen ZP-1 se glasi: »Kdor je obdolžen prekrška, velja za nedolžnega, dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo.«

[13] Prim. npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in odl. US VIII, 126) in št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11).

[14] Prim. npr. sodbo ESČP v zadevi Deweer proti Belgiji z dne 27. 2. 1980, 56. točka.

[15] Prim. sodbo ESČP v zadevi Lagardère proti Franciji z dne 12. 4. 2012, 58. točka.

[16] Prim. sodbo ESČP v zadevi Minelli proti Švici z dne 25. 3. 1983; postopek proti pritožniku, voden zaradi kaznivega dejanja obrekovanja na podlagi zasebne tožbe, je zastaral, sodišče pa mu je kljub temu naložilo delno plačilo stroškov kazenskega postopka. Sklepalo je namreč, da bi bil pritožnik, če ne bi nastopilo zastaranje, zelo verjetno obsojen, saj je bil njegov novinarski kolega zaradi podobnega članka zoper istega oškodovanca spoznan za krivega. ESČP je ugotovilo kršitev domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP.

[17] Prim. sodbo ESČP v zadevi Sekanina proti Avstriji z dne 25. 8. 1993; v tej zadevi so nacionalna sodišča kljub oprostilni sodbi zavrnila pritožnikov zahtevek za odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, ker so štela, da sum še vedno obstaja. ESČP je ob ugotovitvi kršitve drugega odstavka 6. člena EKČP zapisalo: »Te navedbe so – brez oprostilne sodbe in porotinih navedb – povzročale dvom o pritožnikovi nedolžnosti kot tudi o zakonitosti postopka pred sodiščem prve stopnje. Zaradi navedb v prvostopenjski sodbi so pritožnika vsa kasnejša sodišča štela za krivega.«

[18] Prim. B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 335.

[19] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in odl. US XII, 86, 25. točka obrazložitve).

[20] Poročevalec DZ, št. 39/02, EPA 508-III.

NEKATERE PRIMERJALNE UREDITVE POVRAČILA ŠKODE ZARADI NEUPRAVIČENE OBSODBE ALI NEUTEMELJENEGA ODVZEMA PROSTOSTI

Zvezna Republika Nemčija

V nemškem pravu se povračilo škode zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti ureja po splošnih civilnopravnih predpisih.(5) Zakon o kazenskem postopku Nemčije (Strafprozeßordnung – StPO) vsebuje samo določbe o stroških postopka, ko določa, da gredo v breme državnega proračuna, če je bila izdana oprostila ali zavrnilna sodba ali če je bil postopek ustavljen, vse to pod pogojem, da obdolženec sam ni dal povoda za vložitev obtožbe (par. 467(6) in 467a(7) ).(8) Podobno francoskemu pravu pa tudi nemški Civilni zakonik, razen v 253. členu, v katerem določa, da se praviloma priznava samo premoženjska škoda in da se »zaradi škode, ki ni premoženjska, lahko zahteva denarna odškodnina samo v z zakonom predvidenih primerih«(9) , ne vsebuje drugih določb o povračilu nepremoženjske škode. Po 847. členu nemškega BGB iz leta 1896, ki se je začel uporabljati 1. januarja 1900, je bila določena pravica do povračila škode pri naklepni povzročitvi ali povzročitvi iz malomarnosti, in sicer škode za zdravje, življenje ali telo, vključno s kršitvijo prostosti (svobode).(10)

Pravico do pravične denarne odškodnine, ki nastane z odvzemom svobode (prostosti), priznava prvi odstavek 847. člena BGB. Odvzem prostosti se pravzaprav nanaša na svobodo gibanja ter obsega protipravno prijetje (pridržanje) in druge vrste zadrževanja in zapora (vključno s prisilno hospitalizacijo duševnih bolnikov).(11) Nemška sodna praksa je hitro presegla zakonske omejitve in je s svojimi stališči, opirajoč se na odločbe ustavnega sodišča, podprla teorijo civilnopravnega varstva osebnosti, kjer se predpostavke odgovornosti ponekod razlikujejo od tistih zaradi posega v telo, zdravje ali odvzem svobode. Tako je od petdesetih let prejšnjega stoletja presežena teorija o zadoščenju (Genugtuung) kot osnovnem namenu povračila nepremoženjske škode. Kadar in ko gre za povračilo nepremoženjske škode (Schmerzensgeld) zaradi posega v splošno pravico osebnosti, se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo lahko zahteva samo, če je kršitev pravice osebnosti težja (običajno jo spremlja težja oblika krivde), in se uveljavlja subsidiarno, če škode ni bilo mogoče povrniti drugače.(12)

BGB je bil v letu 2001 precej spremenjen, zlasti obligacijsko pravo, II. knjiga.(13) Spremenjeni zakon se uporablja od leta 2002. Določbe o povračilu škode pa niso bile bistveno drugačne, razen nadomestitev 847. člena z novim 253. členom.(14) S tem členom BGB se poudarja pravica do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala s posegom v telo, zdravje ali z omejitvijo prostosti (svobode). V drugem odstavku istega člena naj bi se ta pravica priznavala tudi ženi, ki je žrtev kršitve polne svobode.(15)

Germanski podtip kontinentalnega pravnega sistema je navdihoval tudi bivšo jugoslovansko zakonodajo(16) (in s tem slovensko). Zato so tudi za slovenski pravni sistem pomembni trendi, ki jih še danes srečamo v nemški zakonodaji in praksi. Čeprav je v kontinentalnem pravu funkcija nepremoženjske škode izključno kompenzatorna, lahko vendarle iz stališč nemškega vrhovnega sodišča sklepamo, da se povračilo škode odmeri po teži deliktnega ravnanja, tj. po motivih in po teži krivde, s katero ravna povzročitelj škode, kar bi (na drugi strani) bolj ustrezalo t. i. kazenski (kaznovalni) odškodnini (penalni), kakršno poznajo v anglosaški zakonodaji.(17)

Razlike, ki obstajajo glede urejanja pravice do povračila nepremoženjske škode v evropski zakonodaji, se zmanjšujejo, če primerjamo stališča sodne prakse, ki so postopoma napredovala k širšemu priznavanju pravice do nepremoženjske škode. Po drugi strani pa potrebe uvajanja Evropske konvencije (EKČP), pa tudi enakega položaja državljanov članic Evropske unije v prostoru celotne Unije pospešujejo poenotenje pravil o povračilu škode.(18)

V Nemčiji obstaja še poseben zakon za povračilo škode, povzročene z ukrepi kazenskega pregona (Gesetz über die Entschädigung für Strafverfolgungsmaßnahmen – StrEG)(19). Ta zakon velja že od leta 1971.(20) Po eni strani ureja povrnitev škode, nastale zaradi sodbe (§ 1 Entschädigung für Urteilsfolgen) – komur je s kazensko obsodbo nastala škoda, se mu ta povrne iz državnega proračuna, če je bila obsodba v postopku obnove ali sicer po nastopu pravnomočnosti v kazenskem postopku odpravljena ali omiljena. Prav tako ureja povrnitev škode pri drugih ukrepih kazenskega pregona (§ 2 Entschädigung für andere Strafverfolgungsmaßnahmen). Zakon določa, da komur je bila z izvrševanjem preiskovalnega zapora (Untersuchungshaft) ali drugimi ukrepi kazenskega pregona povzročena škoda, ima pravico do povračila te škode iz državnega proračuna, če je bil (pozneje) oproščen, ali če je bil postopek zoper njega ustavljen, ali če je sodišče zavrnilo začetek postopka. Med druge ukrepe kazenskega pregona se uvrščajo: začasna nastanitev in nastanitev za opazovanje po predpisih kazenskega postopka in postopka za mladoletnike; začasno priprtje po določbah kazenskega postopka; sodnikova odreditev pripornega naloga (Haftbefehl); zavarovanje, zaseg, zapor (Arrest), tudi zaseg premoženja (Vermögensbeschlagnahme), preiskava (Durchsuchung), če ni povračilo škode urejeno kje drugje; začasen odvzem vozniškega izpita; začasna prepoved opravljanja poklica. Kot ukrepi kazenskega pregona se štejejo tudi ekstradicijski zapor, začasni ekstradicijski zapor, zavarovanje, zaseg ali preiskava, ki je bila v tujini odrejena na podlagi nemškega organa. Če je bil postopek po predpisu (nach einer Vorschrift) ustavljen, kar dopušča prosti preudarek sodišča ali državnega tožilstva, se za ukrepe kazenskega pregona ravno tako zagotavlja odškodnina, če bi po okoliščinah konkretnega primera ustrezala pravičnosti (§ 3 Entschädigung bei Einstellung nach Ermessensvorschrift).

Za ukrepe kazenskega pregona se odškodnina odobri, če to glede na okoliščine primera ustreza pravičnosti, če je sodišče odpustilo kazen ali če je s kazensko obsodbo izrečena pravna posledica manjša od posledic ukrepa kazenskega pregona (§ 4 Entschädigung nach Billigkeit). Povračilo škode pa je izključeno (§ 5 Ausschluß der Entschädigung): za pretrpljeni preiskovalni zapor, drugi odvzem prostosti ali za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, če se to vračuna v izrečeno kazen; za odvzem prostosti, če je bil odrejen ukrep poboljšanja ali varstva, ali če se je od takega ukrepa odstopilo samo zato, ker je bil njegov namen dosežen že z odvzemom; za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ali začasno prepoved opravljanja poklica, če je bil odvzem oziroma prepoved odrejena dokončno ali če se je od tega odstopilo samo zato, ker pogoji niso več obstajali; pri zasegu ali zaporu, če je bil odrejen ali se je od tega odstopilo samo zato, ker je bilo z zapadlostjo izpolnitve zahtevka odpravljeno ali zmanjšano to, kar je nastalo oškodovancu. Povračilo škode je prav tako izključeno, če in kolikor je obdolženi ukrepe kazenskega pregona povzročil sam naklepno ali iz velike malomarnosti. Povračilo škode pa ni izključeno s tem, da se je obdolženec omejil na to, da ne bo izpovedoval v zadevi ali da ni vložil kakega pravnega sredstva. Povračilo škode je izključeno tudi, če je obdolženec krivdno povzročil ukrep kazenskega pregona, če ni upošteval vabila sodnika ali če je ravnal v nasprotju z odredbo/navodili.

Odškodnina se lahko deloma ali v celoti odreče (§ 6 Versagung der Entschädigung), če je obdolženi: ukrepe kazenskega pregona povzročil s tem, da se je sam v bistvenih točkah obremenil v nasprotju z resnico ali v nasprotju s svojimi poznejšimi izjavami ali da je zamolčal bistvene razbremenilne okoliščine, čeprav se je izrekel za krivega; ali če za kaznivo dejanje ni bil obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen samo zato, ker je dejanje storil v stanju krivdne nesposobnosti ali ker je obstajala kakšna postopkovna ovira. Povrnitev škode za odvzem prostosti se lahko deloma ali v celoti odreče tudi, če sodišče za mladoletnika uporabi veljavne predpise in pri tem upošteva predhodni odvzem prostosti.

Povrnitev škode obsega povrnitev premoženjske škode, ki je bila povzročena z ukrepi kazenskega pregona, pri odvzemu prostosti na podlagi sodne odločbe pa tudi škode, ki ni premoženjska (§ 7 Umfang des Entschädigungsanspruchs). Izkazana premoženjska škoda se povrne samo, če presega znesek 25 evrov. Za škodo, ki ni premoženjska, znaša znesek odškodnine 25 evrov za vsak začet dan odvzema prostosti. Za škodo, ki bi nastala ne glede na ukrepe kazenskega pregona, se odškodnina ne priznava.

O upravičenosti do odškodnine odloča sodišče s sodbo ali sklepom, s katerim konča postopek (§ 8 Entscheidung des Strafgerichts). Če odločitev na glavni obravnavi ni mogoča, odloči sodišče po zaslišanju udeležencev izven glavne obravnave s sklepom. Odločitev mora vsebovati vrsto in po možnosti obdobje trajanja ukrepa kazenskega pregona, ki je pomembno za odškodnino. Zoper odločitev je dopustna pritožba. Če pa je državno tožilstvo ustavilo postopek, odloča o odškodninskem zahtevku sodišče (Amtsgericht) po sedežu državnega tožilstva. Namesto tega sodišča odloča sodišče, ki bi bilo pristojno za razpis glavne obravnave, če je državno tožilstvo ustavilo postopek, potem ko je javno tožbo umaknilo, ali če je generalni zvezni odvetnik (Generalbundesanwalt) ali državno tožilstvo (Staatsanwaltschaft) pri višjem deželnem sodišču (Oberlandsgericht) ustavilo postopek v kazenski zadevi, za katerega bi bilo pristojno na prvi stopnji višje deželno sodišče.(21)

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske

Odvzem (zanikanje) svobode (prostosti) je najtežja sankcija v Veliki Britaniji. Povrnitev škode osebam in družinam oseb, ki so bile žrtve neutemeljenega odvzema prostosti,(22) je načelo, s katerim se le redki ne bi strinjali.(23) Vendar pa obstaja v Veliki Britaniji in tudi v drugih državah angloameriškega pravnega sistema poseben in restriktiven pristop do urejanja odgovornosti države za škodo, ki dokaj omejuje možnosti, da bi bila država odgovorna za škodo, povzročeno z dejanji upravnih organov in sodišč. Anglosaško pravo je namreč glede povračila škode primer sistema subjektivne odgovornosti – tj. odgovornosti na temelju krivde povzročitelja škode.(24)

To pomeni, da za škodo zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ali neupravičene obsodbe odgovarja državni uradnik, ki je storil to dejanje, pod enakimi pogoji kakor vsak drug posameznik, ki bi komur koli povzročil škodo. Tudi odgovornost za škodo (vključno s škodo, povzročeno z neupravičeno obsodbo ali neutemeljenim odvzemom prostosti) se presoja po subjektivnih merilih v povezavi s kršitvijo dolžne skrbnosti.(25) Ta standard se presoja po skrbnosti, ki bi jo v danih okoliščinah pokazal povprečno razumen človek. Sistem subjektivne odgovornosti je bil po začetku druge svetovne vojne dopolnjen z zakonskimi določbami o odgovornosti države, če je s postopkom državnega uslužbenca državljanu povzročena škoda, naprej pa se razvija z naravnanostjo k vzpostavljanju objektivne odgovornosti države namesto izključne subjektivne odgovornosti državnih uslužbencev.(26)

Enako kakor v drugih primerih, ko se utemeljuje pravica do povračila škode, se tudi pri škodi zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ali neupravičene obsodbe šteje, da je s škodnim dogodkom povzročen civilni delikt (tort of negligence), ki pravno zavezuje k povračilu.(27) Ta pravica se uresničuje z ustreznimi tožbami, ki se vložijo v pravdnem postopku.(28)

Oškodovani, ki je bil nezakonito priprt ali obtožen (obsojen), lahko po redni poti v pravdnem postopku zahteva povračilo škode od povzročitelja škode (državnega uslužbenca). V tem primeru mora oškodovanec paziti na vrsto tožbe, s katero zahteva odškodnino, saj vrsto tožbe določa njena pravna podlaga. Temeljna, kompenzatorna tožba za odškodnino (compensatory damages) je procesno sredstvo, s katerim se zahteva povračilo nastale in bodoče premoženjske škode, npr. vrednost odvzete premične stvari, izgubljeni zaslužek ali možnost preživljanja ali stroški medicinske pomoči ali okrevanja.(29) Pomembno je, da je nastanek škode v vzročni zvezi z dejanji ali opustitvami policije ali drugih državnih uslužbencev.(30) Kompenzatorna tožba za povračilo škode nima značilnosti okoliščin, v katerih je škoda povzročena s sodno napako ali nezakonitimi postopki policije v zvezi z odvzemom prostosti zaradi ugotovitve kaznivih dejanj.(31)

V teh primerih odškodnine presegajo funkcijo »popravljanja« škodnih posledic glede na oškodovanca, saj imajo tudi funkcijo kaznovanja.(32) Zato sta ti dve drugi tožbi pravzaprav tipični pri uveljavljanju pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ali neupravičene obsodbe. Ena od takih tožb je usmerjena na poostreno odškodnino (aggrevated damages) in se lahko zahteva tedaj, ko si škodno dejanje policista ali državnega uslužbenca zasluži posebno družbeno grajo, npr. zaradi dolgotrajnega ali agresivnega zasliševanja, zaradi izraženih stališč do rasne diskriminacije, zaradi neprimerno slabih razmer namestitve, v katerih je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost. Tretji vidik tožbe mora zagotoviti primerno odškodnino (exemplary damages) zaradi okrutnega ali arbitrarnega ravnanja ali ravnanja, s katerim se kršijo temeljne človekove pravice in ustavne pravice oškodovanca, pri čemer je povzročitelj škode izrazil, tj. pokazal namen, da bo tako deloval tudi v prihodnje.(33) Od znanega sodnega primera Thompson and Hsu versus Commisioner of the Police for the Metropolis iz leta 1997(34) je višina zneskov odškodnin postala izenačena in bolj predvidljiva, saj je prizivno sodišče (Court of Appeal) v tem primeru izdalo ustrezno obvezujoče napotilo sodiščem (guidance). Po tem obveznem napotilu odškodnina za prvo uro neutemeljenega odvzema prostosti znaša začetnih 500 funtov, za čas 24 ur pa okoli 3.000 funtov.(35) Ob zlonamerni obtožbi je začetna odškodnina 2.000 funtov, če pa je postopek potekal več kot dve leti pred kronskim sodiščem, bi ustrezna odškodnina znašala okoli 10.000 funtov. Pri poostreni odškodnini trdnih pravil ni, vendar pa naj bi bila v dvojnem, dvakratnem razmerju do kompenzatorne. Primerna odškodnina se določa, če je bil oškodovanec nezakonito kaznovan in ta odškodnina ne more biti manjša od 5.000 funtov niti večja od 50.000 funtov.(36)

Po zakonodaji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske pravice do povračila škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ali neupravičene obsodbe ne morejo uveljaviti tisti, ki niso bili neupravičeno obsojeni, temveč jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost.(37) V rednem pravdnem postopku je treba določno opredeliti povzročitelja škode, dokazati škodni dogodek in večjo stopnjo krivde povzročitelja škode. Tako se dogaja, da osebe, ki jim je bila prostost neutemeljeno odvzeta med predkazenskim postopkom (če pozneje ni bilo sojenja, v katerem bi bila izdana sodna odločba), ki jim je bil pri tem omejen/odvzet stik z odvetnikom ali so bile celo izpostavljene zlorabam, ne morejo enostavno uveljaviti pravice do povračila škode, zato se priporoča, da se jim s spremembami določb britanskih zakonov omogoči uveljavitev odškodnine v upravnem postopku po določbah o odškodovanju.(38)

Poleg redne sodne poti v pravdi proti povzročitelju škode in odgovorni osebi lahko oškodovanec uveljavlja svoj odškodninski zahtevek za povračilo škode po upravni poti pred ustrezno komisijo vlade.(39) Izbira ustrezne pravne poti uveljavljanja pravice do povračila škode je odvisna od tega, ali je bila škoda povzročena z napačno sodno odločbo (zaradi česar je bila oseba neutemeljeno zaprta) ali pa z nezakonitim prijetjem ali neutemeljeno začetim postopkom. Možnost kopičenja zahtevkov po splošnem (civilnem) in specialnem (upravnem) režimu je izključena.(40) Do uveljavljanja povračila škode v upravnem postopku je osebno pooblaščena izključno oseba, ki je bila žrtev neupravičene obsodbe in je bila zato neutemeljeno zaprta. Odškodnina na tej podlagi se lahko izplača v enem od dveh vrst programov, po katerih je mogoče uveljaviti povračilo škode.(41)

V angleški praksi se od leta 1957 uporablja dajanje javnega povračila škode žrtvam neutemeljenega prijetja ali obsodbe iz državnih sredstev v upravnem postopku. Od 29. novembra 1985 je taka pravna pot tudi zakonsko urejena.(42) Ne gre za splošni temelj za povračilo škode, temveč za posamezne primere popravljanja težkih policijskih in sodnih napak, zmot, zlasti če gre za senzacionalistična prijetja in sojenja, kar je spremljalo obveščanje v tisku.(43)

Prvi način povračila škode se v praksi uporablja, da bi Velika Britanija zadostila obveznosti iz šestega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o civilnih in političnih pravicah(44) , saj Evropske konvencije o človekovih pravicah še ni ratificirala.(45) Oškodovanec vloži ustrezno zahtevo sekretariatu vlade, ki preuči to zahtevo in v sporazumu z oškodovancem, glede na okoliščine primera, določi znesek povračila škode. To so plačila ex gratia, ki ne temeljijo na odgovornosti države.(46) Toda v vsakem primeru je treba zadostiti pogoju, da je bila škoda povzročena z neskrbnostjo organov policije ali drugih javnih uslužbencev in da je neutemeljeno prijetje ali obsodba izzvala veliko pozornost javnosti.(47)

Drugi način povračila škode je vzpostavil Criminal Justice Act iz leta 1988 (133. člen)(48). Pravico do povračila škode ima oseba, ki ji je bila namesto obsodilne sodbe izdana oprostila sodba po tem, ko je izkoristila pravico do pritožbe (peti odstavek 133. člena Criminal Justice Act v zvezi z britanskimi in ustreznimi zakonskimi določbami za Anglijo in Wales, Škotsko in Severno Irsko, ki se nanašajo na pristojnost prizivnega sodišča).(49) Na tem temelju pa ne more uveljaviti pravice do povračila škode oseba, ki je bila izpuščena po prijetju, če pozneje ni sledila formalna obtožba ali če je bila obtožena, ni pa bilo sojenja, razen če ni bilo drugih škodljivih posledic tega prijetja (npr. posegi v telo, poškodovanje zdravja ipd.).(50) Prav tako tudi oseba, ki zavrne/zavrača uveljavljanje svojih pravic, nima možnosti, da bi vložila zahtevo za povračilo škode.(51)

Postopek za povračilo škode na tej podlagi se uporablja od leta 1985 (formaliziran pa je bil leta 1997).(52) Vlagatelj naslovi osebno zahtevo na vlado pod pogojem, da ni izkoristil druge možnosti za povračilo škode na isti podlagi.(53) Potrebno je, da je nastala škoda v neposredni zvezi s prijetjem. Obličnost zahtevka se ne zahteva, kar omogoča tudi elektronsko vlaganje, vendar pa mora zahtevek vsebovati naslednje osnovne podatke:(54)

podatke o vlagatelju zahteve;

točna dejstva o okoliščinah, ki zadevajo škodni dogodek (neutemeljeno prijetje ali drug neutemeljen odvzem prostosti) z ustreznimi dokazi;

predloge glede povračila škode;

če je mogoče, podatke o policistih ali drugih državnih uslužbencih, ki so bili vključeni ali seznanjeni s škodnim dogodkom.

Tudi v tem primeru povračilo škode ne temelji na odgovornosti države za škodo, temveč je to plačilo ex gratia.(55) Odškodnina se odmerja v določnem znesku in po enakih merilih, kot če bi bil zahtevek vložen v pravdnem postopku. Predvsem se nadomešča nastala premoženjska škoda v smislu izgube možnosti preživljanja, stroškov nujnega zdravljenja, zdravstvenih storitev in medicinske nege, potnih stroškov (zlasti zaradi obiskov družine obdolženega med priporom ali zaporno kaznijo) in stroškov za nujno pravno pomoč. Poleg tega se priznava bodoča premoženjska škoda zaradi zmanjšanja možnosti za preživljanje ali izgube pokojnine.(56) Težje od premoženjske škode, katere obseg je razmeroma lahko dokazati in priznati, se uveljavljajo zahtevki za povračilo nepremoženjske škode, ki se običajno označujejo skupno kot pretrpljene čustvene poškodbe.(57) Merila komisije pa niso vedno jasna, tako da so mogoče drastične razlike v višini dobljenega povračila od primera do primera. Ingeman naj bi tako navajal, da je ironično, ker so v istem dnevu časopisi objavili, da je vlada povrnila škodo v višini 77.000 funtov človeku, ki je bil po nedolžnem obsojen za uboj in je osem let preživel v zaporu, medtem ko je bil znanemu bivšemu nogometašu zaradi tožbe za kleveto (zaradi trditev, da se dogovarja o izidu nogometnih tekem) prisojen znesek 100.000 funtov.(58)

Čeprav ni določenih razponov mogočih odškodnin, je običajna praksa, da se za prvo uro neutemeljenega odvzema prostosti prizna 500 funtov, kar je hkrati spodnja meja postavljenega zahtevka.(59)

Ruska federacija

V Ustavi Ruske federacije (Конституция Рoссийской Фeдерации) iz leta 1993 je v 53. členu določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode od države, če je škoda nastala zaradi nezakonitih dejanj (ali opustitev) organa državne oblasti ali uradnih oseb.(60) Že pred sprejetjem nove ustave je bilo prepoznano več pobud za politično rehabilitacijo številnih državljanov, ki so bili žrtve v »čistkah« režima med komunistično diktaturo.(61) Te pobude so prispevale k spremembam zakonodaje za večje priznavanje zahtev tistih, ki so neupravičeno obsojeni za storitev kaznivih dejanj, s čimer postajajo žrtve napak uprave in sodstva. V skladu z novimi stremljenji, potrjenimi tudi s prizadevanjem, da Ruska federacija postane članica Sveta Evrope, je sledilo priznavanje zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode s Civilnim zakonikom RS FSR iz leta 1995.(62) Za neupravičeno obsojene osebe ali osebe, ki jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, se uporabljajo za obseg povračila škode, povzročene z neupravičeno obsodbo, določbe 447. člena Civilnega zakonika (Гражданский кодекс Российской Федерации – ГК РФ), medtem ko so pogoji, pod katerimi lahko neupravičeno obsojena oseba uresničuje pravico do povračila škode, urejeni z določbami novega Kazenskega procesnega zakonika Ruske federacije (Уголовно-процессуальный кодекс Российской Федерации)(63) z dne 18. 12. 2001 (133. do 139. člen).(64)

Pravica do povračila škode osebi, ki ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost ali je bila neupravičeno obsojena, je ena od pravic, s katero se doseže rehabilitacija te osebe, če je odvzem svobode ali neupravičena obsodba posledica nezakonitega dela organa, ki je pristojen za pregon in ugotovitev kaznivih dejanj, ali posledica dejanj tožilstva in sodišča.(65) Po členu 133. zakonika imajo pravico do povračila škode osebe, ki jim je ta nastala zaradi nezakonitih dejanj upravnih organov, tožilstva in sodišča ter so predhodno izkoristile pravna sredstva zoper odločitve pristojnih organov, izdane v predkazenskem in kazenskem postopku, ter osebe, zoper katere so bili odrejeni prisilni medicinski ukrepi.(66) Pravica do povračila škode pa ni priznana, če je bila osebi odrejena procesna kazen ali ukrep procesne prisile, če je za osebo obveljala amnestija ali pomilostitev ali če obstajajo nekatere subjektivne okoliščine (mladoletnost, duševni razkroj), zaradi katerih oseba ne more biti naslovnik (titular) te pravice.(67)

Zahtevki za povračilo škode se obravnavajo v pravdnem postopku. Če je oseba, ki ji je bila prostost neutemeljeno odvzeta ali je bila neupravičeno obsojena, umrla, preden je uveljavila pravico do rehabilitacije, lahko v njenem imenu vložijo ta zahtevek tudi bližnji sorodniki. Odškodnina ob neutemeljenem odvzemu prostosti ali neupravičeni obsodbi obsega premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Po 135. členu zakonika(68) se oškodovancu zagotavlja uveljavitev pravice do povračila premoženjske škode zaradi: izgubljenega zaslužka in neuresničenih drugih pravic na temelju dela (pokojnine in podobno); odvzetih predmetov, zaseženega premoženja, plačanih zneskov denarne kazni, procesnih stroškov, izdatkov za pravno pomoč in drugih nastalih materialnih izdatkov, ki se priznajo v skladu s Civilnim zakonikom.(69)

Oškodovanec lahko uresniči tudi pravico do nepremoženjske škode (136. člen).(70) V tem členu zakonika se izrecno poudarja, da bo tožilec na osebo, ki je dobila rehabilitacijo, naslovil uradno opravičilo. Poleg tega lahko oškodovanec zahteva denarno odškodnino nepremoženjske škode v pravdi.(71) Namesto oškodovanca, ki je umrl, lahko pravico do povračila za nepremoženjsko škodo uveljavljajo tudi njegovi bližnji sorodniki. Na zahtevo oškodovanca lahko sodišče naloži, da se nova sodna odločba objavi v sredstvih javnega obveščanja, po radiu ali televiziji, če pa ni ustrezne zahteve oškodovanca, lahko sodišče naslovi sodno odločbo delovni organizaciji, v kateri je oškodovanec delal, ali drugim ustanovam.(72)

Oškodovanec, ki je po 133. členu Kazenskega procesnega zakonika upravičen do pravice do povračila škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ali neupravičene obsodbe, uveljavlja svojo pravico tako, da svoj zahtevek naslovi na pristojnega tožilca ali sodnika.(73) Tožilec ima pravico odločiti o odškodnini, če pa zahtevku oškodovanca ne ugodi ali če ta ne soglaša z rešitvijo tožilca, predloži zahtevek pravdnemu sodišču.(74) Oškodovanec lahko zahtevek za povračilo škode vloži tudi neposredno na sodišče, če je pred tem uveljavljal rehabilitacijo. V tem primeru sodišče odloča po 139. členu o pravicah, ki jih prizna oškodovancu retroaktivno.(75) Gre za pravico do povračila škode (premoženjske, nepremoženjske), pravice, temelječe na delu, pravico do pokojnine in druge pravice.(76)

----------------

(1) Glej splošno Heather Weigand, Rebuilding a life: the wrongfully convicted and exonerated, 2009, str. 427–437; Lauren C. Boucher, Advancing the Argument in Favour of State Compensation for the Erroneously Convicted and Wrongfully Incarcerated, 2007, str. 1069–1106; Justin Brooks/Alexander Simpson, Find the Cost of Freedom: The State of Wrongful Conviction Compensation Statutes Across the Country and the Strange Legal Odyssey of Timothy Atkins, 2012, str. 627–668; Robert J. Norris, Assessing Compensation Statutes for the Wrongly Convicted, 2012, str. 352–374; Myrna S. Raeder, Introduction to wrongful convictions symposium, 2008, str. 745–761; Jennifer L. Chunias/Yael D. Aufgang, Beyond Monetary Compensation: The Need for Comprehensive Services for the Wrongfully Convicted, 2008, str. 105–148.

(2) O razlogih podrobno Daniel Layne: Compensation for Miscarriage of Justice, 2010: »According to Rousseau, Locke, Hobbes et al the state’s coercive power arises from the social contract, that is the sacrifice of the law of nature for the law of society, transferring the judicial power of the individual to the state, that the state may exercise it vicariously. The law of society requires the obedience of both state and citizens, embodied by Dicey as the rule of law. Where the state begins to exercise power without authority, the social contract is broken and citizens are no longer bound to obey: Surely it must be admitted, then, that might does not make right, and that the duty of obedience is owed only to legitimate powers. Applying social contract theory to the current subject, compensation for miscarriage of justice can be considered as the damages payable for the state’s breach of the social contract by its application of power ultra vires: such victims are recognised as having suffered what may (as here) be a great injury at the hands of the state and it is accepted as just that the state, representing the public at large, should make fair recompense. A second justification can be found by extending the social contract analysis to examine not only the interest of the victim, but of society as a whole. Society certainly takes a keen interest in miscarriages of justice; many of the most famous cases were only finally overturned after years of campaigning, these campaigns also operating to induce many reforms e.g. the Court of Appeal, the abolition of capital punishment, PACE and establishment of the Criminal Cases Review Commission. Examining the source of this interest in miscarriages of justice reveals, in my submission, a ‘common-interest’ justification for compensation. That there should be such disquiet over miscarriages of justice is not self-evident. There are errors in any system, and errors in the criminal justice system no longer result in death, unlike preventable deaths in the National Health Service, for example. It is submitted that social outcry is amplified in miscarriages of justice by the recognition, no doubt subconscious in the majority, that when the state prosecutes it is merely an agent for us all: But though every man who has entered into civil society and is become a member of any commonwealth has thereby quitted his power to punish offences against the law of nature and in prosecution of his own private judgment, yet […] he has given a right to the commonwealth to employ his force for the execution of judgments of the commonwealth, whenever he shall be called to it; which indeed are his own judgments. If this is accepted then society’s interest in the quality of the criminal justice system follows; as the misdeeds of an agent harm the principal, so the misdeeds of the state harm society, reducing its moral authority to require citizens to abide by the rules. Thus, society has an interest in seeing those who have been wronged by the state adequately and humanely compensated – in order that damage to its moral authority can be repaired, preserving the right to define the limits of acceptable behaviour.« Layne, nav. delo, str. 4–5.

(3) Primerjaj Nataša Mrvić - Petrovič in Zdravko Petrović: Naknada štete zbog neosnovanog lišenja slobode ili neosnovane osude u stranim zakonodavstvima, v: Strani pravni život, št. 3/2010, str. 8.

(4) 542. člen ZKP.

(5) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 24.

(6) Ȥ 467

(1) Soweit der Angeschuldigte freigesprochen, die Eröffnung des Hauptverfahrens gegen ihn abgelehnt oder das Verfahren gegen ihn eingestellt wird, fallen die Auslagen der Staatskasse und die notwendigen Auslagen des Angeschuldigten der Staatskasse zur Last.

(2) Die Kosten des Verfahrens, die der Angeschuldigte durch eine schuldhafte Säumnis verursacht hat, werden ihm auferlegt. Die ihm insoweit entstandenen Auslagen werden der Staatskasse nicht auferlegt.

(3) Die notwendigen Auslagen des Angeschuldigten werden der Staatskasse nicht auferlegt, wenn der Angeschuldigte die Erhebung der öffentlichen Klage dadurch veranlaßt hat, daß er in einer Selbstanzeige vorgetäuscht hat, die ihm zur Last gelegte Tat begangen zu haben. Das Gericht kann davon absehen, die notwendigen Auslagen des Angeschuldigten der Staatskasse aufzuerlegen, wenn er

1. die Erhebung der öffentlichen Klage dadurch veranlaßt hat, daß er sich selbst in wesentlichen Punkten wahrheitswidrig oder im Widerspruch zu seinen späteren Erklärungen belastet oder wesentliche entlastende Umstände verschwiegen hat, obwohl er sich zur Beschuldigung geäußert hat, oder

2. wegen einer Straftat nur deshalb nicht verurteilt wird, weil ein Verfahrenshindernis besteht.

(4) Stellt das Gericht das Verfahren nach einer Vorschrift ein, die dies nach seinem Ermessen zuläßt, so kann es davon absehen, die notwendigen Auslagen des Angeschuldigten der Staatskasse aufzuerlegen.

(5) Die notwendigen Auslagen des Angeschuldigten werden der Staatskasse nicht auferlegt, wenn das Verfahren nach vorangegangener vorläufiger Einstellung (§ 153a) endgültig eingestellt wird.«

(7) Ȥ 467a

(1) Nimmt die Staatsanwaltschaft die öffentliche Klage zurück und stellt sie das Verfahren ein, so hat das Gericht, bei dem die öffentliche Klage erhoben war, auf Antrag der Staatsanwaltschaft oder des Angeschuldigten die diesem erwachsenen notwendigen Auslagen der Staatskasse aufzuerlegen. § 467 Abs. 2 bis 5 gilt sinngemäß.

(2) Die einem Nebenbeteiligten (§ 431 Abs. 1 Satz 1, §§ 442, 444 Abs. 1 Satz 1) erwachsenen notwendigen Auslagen kann das Gericht in den Fällen des Absatzes 1 Satz 1 auf Antrag der Staatsanwaltschaft oder des Nebenbeteiligten der Staatskasse oder einem anderen Beteiligten auferlegen.

(3) Die Entscheidung nach den Absätzen 1 und 2 ist unanfechtbar.«

(8) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, 24.

(9) Ȥ 253 Immaterieller Schaden

(1) Wegen eines Schadens, der nicht Vermögensschaden ist, kann Entschädigung in Geld nur in den durch das Gesetz bestimmten Fällen gefordert werden.

(2) Ist wegen einer Verletzung des Körpers, der Gesundheit, der Freiheit oder der sexuellen Selbstbestimmung Schadensersatz zu leisten, kann auch wegen des Schadens, der nicht Vermögensschaden ist, eine billige Entschädigung in Geld gefordert werden.«

(10) Nataša Mrvić-Petrović/ Zdravko Petrović, nav. delo, str. 24.

(11) Prav tam, str. 24.

(12) Prav tam, str. 25.

(13) Prav tam, str. 25.

(14) Ȥ 253 Immaterieller Schaden

(1) Wegen eines Schadens, der nicht Vermögensschaden ist, kann Entschädigung in Geld nur in den durch das Gesetz bestimmten Fällen gefordert werden.

(2) Ist wegen einer Verletzung des Körpers, der Gesundheit, der Freiheit oder der sexuellen Selbstbestimmung Schadensersatz zu leisten, kann auch wegen des Schadens, der nicht Vermögensschaden ist, eine billige Entschädigung in Geld gefordert werden.«

(15) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 24 in 25.

(16) Prav tam, str. 25.

(17) Prav tam, str. 25.

(18) Prav tam, nav. delo, str. 25.

(19) http://www.gesetze-im-internet.de/streg/BJNR001570971.html (30. 10. 2014).

(20) Več o problematiki v Sabine Friehe: Der Verzicht auf Entschädigung für Strafverfolgungsmaβnahmen, Zugleich ein Beitrag zur Problematik strafprozessualer Absprachen, Duncker&Humblot, Berlin, 1997, str. 43–50.

(21) Ȥ 9 Verfahren nach Einstellung durch die Staatsanwaltschaft

(1) Hat die Staatsanwaltschaft das Verfahren eingestellt, so entscheidet das Amtsgericht am Sitz der Staatsanwaltschaft über die Entschädigungspflicht. An die Stelle des Amtsgerichts tritt das Gericht, das für die Eröffnung des Hauptverfahrens zuständig gewesen wäre, wenn

1. die Staatsanwaltschaft das Verfahren eingestellt hat, nachdem sie die öffentliche Klage zurückgenommen hat,

2. der Generalbundesanwalt oder die Staatsanwaltschaft beim Oberlandesgericht das Verfahren in einer Strafsache eingestellt hat, für die das Oberlandesgericht im ersten Rechtszug zuständig ist.

Die Entscheidung ergeht auf Antrag des Beschuldigten. Der Antrag ist innerhalb einer Frist von einem Monat nach Zustellung der Mitteilung über die Einstellung des Verfahrens zu stellen. In der Mitteilung ist der Beschuldigte über sein Antragsrecht, die Frist und das zuständige Gericht zu belehren. Die Vorschriften der §§ 44 bis 46 der Strafprozeßordnung gelten entsprechend.

(2) Gegen die Entscheidung des Gerichts ist die sofortige Beschwerde nach den Vorschriften der Strafprozeßordnung zulässig.

(3) War die Erhebung der öffentlichen Klage von dem Verletzten beantragt, so ist über die Entschädigungspflicht nicht zu entscheiden, solange durch einen Antrag auf gerichtliche Entscheidung die Erhebung der öffentlichen Klage herbeigeführt werden kann.

§ 10 Anmeldung des Anspruchs, Frist

(1) Ist die Entschädigungspflicht der Staatskasse rechtskräftig festgestellt, so ist der Anspruch auf Entschädigung innerhalb von sechs Monaten bei der Staatsanwaltschaft geltend zu machen, welche die Ermittlungen im ersten Rechtszug zuletzt geführt hat. Der Anspruch ist ausgeschlossen, wenn der Berechtigte es schuldhaft versäumt hat, ihn innerhalb der Frist zu stellen. Die Staatsanwaltschaft hat den Berechtigten über sein Antragsrecht und die Frist zu belehren. Die Frist beginnt mit der Zustellung der Belehrung.

(2) Über den Antrag entscheidet die Landesjustizverwaltung. Eine Ausfertigung der Entscheidung ist dem Antragsteller nach den Vorschriften der Zivilprozeßordnung zuzustellen.

§ 11 Ersatzanspruch des kraft Gesetzes Unterhaltsberechtigten

(1) Außer demjenigen, zu dessen Gunsten die Entschädigungspflicht der Staatskasse ausgesprochen worden ist, haben die Personen, denen er kraft Gesetzes unterhaltspflichtig war, Anspruch auf Entschädigung. Ihnen ist insoweit Ersatz zu leisten, als ihnen durch die Strafverfolgungsmaßnahme der Unterhalt entzogen worden ist.

(2) Sind Unterhaltsberechtigte bekannt, so soll die Staatsanwaltschaft, bei welcher der Anspruch geltend zu machen ist, sie über ihr Antragsrecht und die Frist belehren. Im übrigen ist § 10 Abs. 1 anzuwenden.«

(22) Daniel Layne: Compensation for Miscariage of Justice, 2010, str. 1.

(23) Vendar Layne razlikuje: »Miscarriage of justice must be distinguished from the conviction of the innocent or the acquittal of the guilty; ‘material innocence is an idle wheel in most of the machinery of justice’. The aim of the criminal justice system, both at trial and pretrial stages is not to identify absolute truth, but to deal in pragmatics. With the starting point provided by the presumption of innocence, the prosecution, operating within the defined procedures, either reaches the required standard of proof, or it does not. That some factually guilty defendants are acquitted is therefore unavoidable; ‘failure to prove X is never proof of not-X’. Equally the rules and procedures of the system can never prevent the conviction of the innocent while the standard of proof is ‘only’ beyond reasonable doubt. Of course, any number of factors or behaviours on either side of the case may increase the risk of an incorrect decision.« Layne, nav. delo, str. 3.

(24) Nav. po Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 12.

(25) Prav tam, str. 12.

(26) Prav tam, str. 12.

(27) Prav tam, str. 12.

(28) Prav tam, str. 12.

(29) Prav tam, str. 13.

(30) Prav tam, str. 13.

(31) Prav tam, str. 13.

(32) Prav tam, str. 13.

(33) Prav tam, str. 13.

(34) http://www.bailii.org/ew/cases/EWCA/Civ/1997/3083.html (7. 11. 2014).

(35) »In a straightforward case of wrongful arrest and imprisonment the starting point is likely to be about £500 for the first hour during which the plaintiff has been deprived of his or her liberty. After the first hour an additional sum is to be awarded, but that sum should be on a reducing scale so as to keep the damages proportionate with those payable in personal injury cases and because the plaintiff is entitled to have a higher rate of compensation for the initial shock of being arrested. As a guideline we consider, for example, that a plaintiff who has been wrongly kept in custody for twenty four hours should for this alone normally be regarded as entitled to an award of about £3,000. For subsequent days the daily rate should be on a progressively reducing scale.« Nav. po Layne, nav. delo, str. 28–29.

(36) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 13, 14.

(37) Prav tam, str. 14.

(38) Prav tam, str. 14.

(39) Prav tam, str. 14.

(40) Prav tam, str. 14.

(41) Prav tam, str. 14.

(42) Daniel Layne, nav. delo, str. 10, 11.

(43) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 15.

(44) Ta se glasi: »6. Če je dokončno izrečena kazenska obsodba pozneje razveljavljena ali je obsojenec pomiloščen zato, ker novo ali pozneje odkrito dejstvo dokazuje, da je šlo za sodno zmoto, mora biti tistemu, ki je na podlagi te obsodbe prestal kazen, v skladu z zakonom povrnjena škoda, razen če se dokaže, da je povsem sam ali deloma sam kriv, da neznano dejstvo ni bilo pravočasno odkrito.«

(45) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 15.

(46) Prav tam, str. 15.

(47) Prav tam, str. 15.

(48) Ta se glasi: »Compensation for miscarriages of justice«.

»(1) Subject to subsection (2) below, when a person has been convicted of a criminal offence and when subsequently his conviction has been reversed or he has been pardoned on the ground that a new or newly discovered fact shows beyond reasonable doubt that there has been a miscarriage of justice, the Secretary of State shall pay compensation for the miscarriage of justice to the person who has suffered punishment as a result of such conviction or, if he is dead, to his personal representatives, unless the non-disclosure of the unknown fact was wholly or partly attributable to the person convicted.

(2) No payment of compensation under this section shall be made unless an application for such compensation has been made to the Secretary of State

before the end of the period of 2 years beginning with the date on which the conviction of the person concerned is reversed or he is pardoned.

(2A) But the Secretary of State may direct that an application for compensation made after the end of that period is to be treated as if it had been made within that period if the Secretary of State considers that there are exceptional circumstances which left doing so.]

(3) The question whether there is a right to compensation under this section shall be determined by the Secretary of State.

(4) If the Secretary of State determines that there is a right to such compensation, the amount of the compensation shall be assessed by an assessor appointed by the Secretary of State.

(4A) Section 133A applies in relation to the assessment of the amount of the compensation.]

(5) In this section “reversed” shall be construed as referring to a conviction having been quashed—

(a) on an appeal out of time; or

(b) on a reference —

(i) under the Criminal Appeal Act 1995; or]

(ii) under section 194B of the Criminal Procedure (Scotland) Act 1995 (c. 46);]

(iii). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .or

(c) on an appeal under section 7 of the Terrorism Act 2000] or

(d) on an appeal under section 12 of the Prevention of Terrorism Act 2005.]

(5A)But in a case where —

(a) a person's conviction for an offence is quashed on an appeal out of time, and

(b) the person is to be subject to a retrial, the conviction is not to be treated for the purposes of this section as “reversed” unless and until the person is acquitted of all offences at the retrial or the prosecution indicates that it has decided not to proceed with the retrial.

(5B) In subsection (5A) above any reference to a retrial includes a reference to proceedings held following the remission of a matter to a magistrates' court by the Crown Court under section 48(2)(b) of the Senior Courts Act 1981].]

(6) For the purposes of this section and section 133A] a person suffers punishment as a result of a conviction when sentence is passed on him for the offence of which he was convicted.

(7) Schedule 12 shall have effect.«

(49) Primerjaj tudi Daniel Layne, nav. delo, str. 12.

(50) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 15.

(51) Prav tam, str. 15.

(52) Prav tam, str. 15.

(53) Prav tam, str. 16.

(54) Prav tam, str. 16.

(55) Prav tam, str. 16.

(56) Prav tam, str. 16.

(57) Prav tam, str. 16.

(58) Prav tam, str. 16.

(59) Prav tam, str. 16.

(60) Статья 53

Каждый имеет право на возмещение государством вреда, причиненного незаконными действиями (или бездействием) органов государственной власти или их должностных лиц.

(61) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 25.

(62) Prav tam, str. 26.

(63) Глава 18. Реабилитация

Статья 133. Основания возникновения права на реабилитацию

Статья 134. Признание права на реабилитацию

Статья 135. Возмещение имущественного вреда

Статья 136. Возмещение морального вреда

Статья 137. Обжалование решения о производстве выплат

Статья 138. Восстановление иных прав реабилитированного

Статья 139. Возмещение вреда юридическим лицам.

(64) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 25 in 26.

(65) Prav tam, str. 26.

(66) Prav tam, str. 26.

(67) Prav tam, str. 26.

(68) » Статья 135. Возмещение имущественного вреда

Опубликовано 03-02-2011

1. Возмещение реабилитированному имущественного вреда включает в себя возмещение:

1) заработной платы, пенсии, пособия, других средств, которых он лишился в результате уголовного преследования;

2) конфискованного или обращенного в доход государства на основании приговора или решения суда его имущества;

3) штрафов и процессуальных издержек, взысканных с него во исполнение приговора суда;

4) сумм, выплаченных им за оказание юридической помощи;

5) иных расходов.

2. В течение сроков исковой давности, установленных Гражданским кодексом Российской Федерации, со дня получения копии документов, указанных в части первой статьи 134 настоящего Кодекса, и извещения о порядке возмещения вреда реабилитированный вправе обратиться с требованием о возмещении имущественного вреда в суд, постановивший приговор, вынесший постановление, определение о прекращении уголовного дела и (или) уголовного преследования, либо в суд по месту жительства реабилитированного, либо в суд по месту нахождения органа, вынесшего постановление о прекращении уголовного дела и (или) уголовного преследования либо об отмене или изменении незаконных или необоснованных решений. Если уголовное дело прекращено или приговор изменен вышестоящим судом, то требование о возмещении вреда направляется в суд, постановивший приговор.

(в ред. Федерального закона от 01.07.2010 N 144-ФЗ)

(см. текст в предыдущей редакции)

3. Требование о возмещении имущественного вреда может быть заявлено законным представителем реабилитированного.

Положения части четвертой статьи 135 предполагают, что в случае, если прокурором в период наличия у него соответствующих полномочий размер вреда, причиненного незаконным уголовным преследованием, определен не был, данное полномочие осуществляется судом в порядке, установленном статьей 399 УПК Российской Федерации (Определение Конституционного Суда РФ от 13.05.2010 N 624-О-П).

4. Не позднее одного месяца со дня поступления требования о возмещении имущественного вреда судья определяет его размер и выносит постановление о производстве выплат в возмещение этого вреда. Указанные выплаты производятся с учетом уровня инфляции.

(в ред. Федеральных законов от 05.06.2007 N 87-ФЗ, от 01.07.2010 N 144-ФЗ)

(см. текст в предыдущей редакции)

5. Требование о возмещении имущественного вреда разрешается судьей в порядке, установленном статьей 399 настоящего Кодекса для разрешения вопросов, связанных с исполнением приговора.

6. Копия постановления вручается или направляется реабилитированному, а в случае его смерти — лицам, указанным в части второй статьи 134 настоящего Кодекса.«.

(69) Nataša Mrvić-Petrović/ Zdravko Petrović, nav. delo, str. 27.

(70) » Статья 136. Возмещение морального вреда

Опубликовано 03-02-2011

1. Прокурор от имени государства приносит официальное извинение реабилитированному за причиненный ему вред.

2. Иски о компенсации за причиненный моральный вред в денежном выражении предъявляются в порядке гражданского судопроизводства.

3. Если сведения о задержании реабилитированного, заключении его под стражу, временном отстранении его от должности, применении к нему принудительных мер медицинского характера, об осуждении реабилитированного и иных примененных к нему незаконных действиях были опубликованы в печати, распространены по радио, телевидению или в иных средствах массовой информации, то по требованию реабилитированного, а в случае его смерти — его близких родственников или родственников либо по письменному указанию суда, прокурора, руководителя следственного органа, следователя, дознавателя соответствующие средства массовой информации обязаны в течение 30 суток сделать сообщение о реабилитации.

(в ред. Федерального закона от 24.07.2007 N 214-ФЗ)

(см. текст в предыдущей редакции)

4. По требованию реабилитированного, а в случае его смерти — его близких родственников или родственников суд, прокурор, следователь, дознаватель обязаны в срок не позднее 14 суток направить письменные сообщения о принятых решениях, оправдывающих гражданина, по месту его работы, учебы или месту жительства.«.

(71) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 27.

(72) Prav tam, str. 27.

(73) »Статья 133. Основания возникновения права на реабилитацию

Опубликовано 03-02-2011

1. Право на реабилитацию включает в себя право на возмещение имущественного вреда, устранение последствий морального вреда и восстановление в трудовых, пенсионных, жилищных и иных правах. Вред, причиненный гражданину в результате уголовного преследования, возмещается государством в полном объеме независимо от вины органа дознания, дознавателя, следователя, прокурора и суда.

2. Право на реабилитацию, в том числе право на возмещение вреда, связанного с уголовным преследованием, имеют:

1) подсудимый, в отношении которого вынесен оправдательный приговор;

2) подсудимый, уголовное преследование в отношении которого прекращено в связи с отказом государственного обвинителя от обвинения;

(в ред. Федерального закона от 04.07.2003 N 92-ФЗ)

(см. текст в предыдущей редакции)

3) подозреваемый или обвиняемый, уголовное преследование в отношении которого прекращено по основаниям, предусмотренным пунктами 1, 2, 5 и 6 части первой статьи 24 и пунктами 1 и 4 — 6 части первой статьи 27 настоящего Кодекса;

(в ред. Федерального закона от 24.07.2002 N 98-ФЗ)

(см. текст в предыдущей редакции)

4) осужденный — в случаях полной или частичной отмены вступившего в законную силу обвинительного приговора суда и прекращения уголовного дела по основаниям, предусмотренным пунктами 1 и 2 части первой статьи 27 настоящего Кодекса;

5) лицо, к которому были применены принудительные меры медицинского характера, — в случае отмены незаконного или необоснованного постановления суда о применении данной меры.

3. Право на возмещение вреда в порядке, установленном настоящей главой, имеет также любое лицо, незаконно подвергнутое мерам процессуального принуждения в ходе производства по уголовному делу.

Часть четвертая статьи 133 в ее конституционно-правовом истолковании, вытекающем из сохраняющих свою силу Постановлений Конституционного Суда РФ, не препятствует суду рассмотреть по существу находящееся в его производстве уголовное дело, если до вынесения приговора новым уголовным законом устраняется преступность и наказуемость инкриминируемого обвиняемому деяния, и не лишает обвиняемого права на доступ к правосудию и права на эффективную судебную защиту в установленных законом процессуальных формах (Определения Конституционного Суда РФ от 05.11.2004 N 360-О, N 361-О).

4. Правила настоящей статьи не распространяются на случаи, когда примененные в отношении лица меры процессуального принуждения или постановленный обвинительный приговор отменены или изменены ввиду издания акта об амнистии, истечения сроков давности, недостижения возраста, с которого наступает уголовная ответственность, или в отношении несовершеннолетнего, который хотя и достиг возраста, с которого наступает уголовная ответственность, но вследствие отставания в психическом развитии, не связанного с психическим расстройством, не мог в полной мере осознавать фактический характер и общественную опасность своих действий (бездействия) и руководить ими в момент совершения деяния, предусмотренного уголовным законом, или принятия закона, устраняющего преступность или наказуемость деяния.

(в ред. Федерального закона от 29.05.2002 N 58-ФЗ)

5. В иных случаях вопросы, связанные с возмещением вреда, разрешаются в порядке гражданского судопроизводства.«.

(74) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 27.

(75) »Статья 139. Возмещение вреда юридическим лицам

Опубликовано 03-02-2011

Вред, причиненный юридическим лицам незаконными действиями (бездействием) и решениями суда, прокурора, следователя, дознавателя, органа дознания, возмещается государством в полном объеме в порядке и сроки, которые установлены настоящей главой.« (http://ugolovno-processualniy-kodeks-rf.com/ (30-10-2014).

(76) Nataša Mrvić - Petrović/Zdravko Petrović, nav. delo, str. 27.

Literatura

Carol Harlow: State Liability – Tort Law and Beyond, Oxford, Oxford University Press, 2004.

Daniel Layne: Compensation for Miscariage of Justice, Internet Journal of Criminology, 2010, str. 1–42. http://www.internetjournalofcriminology.com/Layne_Compensation_for_Miscarriage_of_Justice.pdf (22. 11. 2014).

Lauren C. Boucher: Advancing the Argument in Favour of State Compensation for the Erroneously Convicted and Wrongfully Incarcerated, Catholic University Law Review, zv. 56, št. 3, 2007, str. 1069–1106.

Justin Brooks/Alexander Simpson: Find the Cost of Freedom: The State of Wrongful Conviction Compensation Statutes Across the Country and the Strange Legal Odyssey of Timothy Atkins, San Diego Law Review, 49, 2012, str. 627–668.

Jennifer L. Chunias/Yael D. Aufgang: Beyond Monetary Compensation: The Need for Comprehensive Services for the Wrongfully Convicted, Boston College Third World Law Journal, zv. 28, št. 1, 2008, str. 105–148.

Larry Laudan: Truth, Error and Criminal Law: An Essay in Legal Epistemology, Cambridge: Cambridge University Press, 2006.

Myrna S. Raeder: Introduction to wrongful convictions symposium, Southwestern Law School, 2008, str. 745–761.

Robert J. Norris: Assessing Compensation Statutes for the Wrongly Convicted, Criminal Justice Policy Review, št. 23, 2012, str. 352–374.

Nataša Mrvić - Petrovič in Zdravko Petrović: Naknada štete zbog neosnovanog lišenja slobode ili neosnovane osude u stranim zakonodavstvima, v: Strani pravni život, št. 3/2010, str. 7–31.

Nick Taylor: Compensating the Wrongfully Convicted, v: Journal of Criminal Law, 67/220, 2003.

Heather Weigand: Rebuilding a life: the wrongfully convicted and exonerated, 2009, str. 427–437 (http://www.bu.edu/ law/central/jd/organizations /journals/pilj /vol18no2/documents/18-2WeigandSymposium.pdf, 6. 11. 2014).

Clive Walker/Keir Starmer: Miscarriages of Justice: A Review of Justice in Error, London, Blackston Press, 1999.

Sabine Friehe: Der Verzicht auf Entschädigung für Strafverfolgungsmaβnahmen, Zugleich ein Beitrag zur Problematik strafprozessualer Absprachen, Duncker&Humblot, Berlin, 1997.


Zveza:

URS 15, URS 27, URS 31, ZKP 157, ZKP 538 - 540, ZKP 542, ZP-1 7, EKČP 6, BGB 847, Gesetz ueber die Entschaedigung fuer Strafverfolgungsmassnahmen 1 - 8
Datum zadnje spremembe:
27.01.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NjMxNw==