<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS048759
Vrsta:Članki
Datum objave:01.01.2013
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 65
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:človekove pravice in temeljne svoboščine - načelo zakonitosti - načelo pravne varnosti - pravica do enakega varstva pravic - načelo konkretnosti - načelo alternativnosti - prekrškovno pravo - uporaba milejšega zakona - prepoved retroaktivne uporabe novega strožjega zakona - retroaktivna uporaba novega milejšega zakona - varnost cestnega prometa - prekršek - zakonski znaki prekrška - sankcija za prekršek - prekršek in kaznivo dejanje - zastaranje - blanketne norme - ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - poklicni voznik - pojem hujšega prekrška - prisotnost psihoaktivnih snovi v urinu - vpliv spremembe materialnopravnih določb zakona - sprememba sankcije za prekršek med tekom sodnega postopka - globa - višina globe - kazenske točke - izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prehodne in končne določbe
Področje:PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - PREKRŠKI - ČLOVEKOVE PRAVICE
Avtor:dipl. iur. Nina Jerala

Besedilo

Uporaba milejšega zakona v prekrškovnem pravu

Celotno besedilo

1. Uvod

Pri obravnavanju tematike uporabe milejšega zakona je treba izhajati iz načela zakonitosti v kazenskem pravu (nullun crimen nulla poena sine lege previa), ki ga Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava) določa v 28. členu. Skladno s tem načelom je treba uporabiti tiste materialnopravne določbe, ki so veljale v času storitve prekrška. Pravilo, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, pozna tudi izjemo, ki dopušča uporabo novega zakona, če je za storilca milejši (drugi odstavek 28. člena ustave).

Drugače kot ustava Evropska konvencija za človekove pravice (EKČP) splošno sprejetega načela zakonitosti v 7. členu ne dopolnjuje še z izjemo, ki dovoljuje uporabo zakona za nazaj, kadar je novi zakon milejši. V praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je zato dolgo časa veljalo, da 7. člen EKČP pritožnikom ne zagotavlja pravice do milejše kazni, če se zakon po storitvi kaznivega dejanja spremeni. Šele s sodbo Scoppola proti Italiji z dne 17. 9. 2009 je ESČP razširilo domet načela zakonitosti, tako da je pravilo o uporabi novejšega in za storilca milejšega zakona postalo eno od temeljnih načel kazenskega postopka.(2)

Načelo zakonitosti je uveljavljeno tudi v prekrškovnem pravu, le da je zaradi posebnosti predpisovanja prekrškov njegova vsebina razširjena še na predpise, s katerimi so določeni prekrški. Tako kot ustava in Kazenski zakonik tudi Zakon o prekrških (ZP-1) pozna izjemo od načela zakonitosti in v drugem odstavku 2. člena določa retroaktivno uporabo milejšega zakona ali predpisa, ki določa prekršek.(3)

2. Spremembe na področju prometne zakonodaje

Na področju prometne zakonodaje so Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki se je uporabljal do 30. 6. 2011, nadomestili štirje novi zakoni, ki so se vsi začeli uporabljati 1. 7. 2011:

- Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in novela ZPrCP-A (od 28. 7. 2012 dalje);

- Zakon o voznikih (ZVoz);

- Zakon o motornih vozilih (ZMV);

- Zakon o cestah (ZCes-1).

Obenem je bila v letu 2011 sprejeta še novela ZP-1G, ki je začela veljati 13. 3. 2011. Zaradi obsežnih sprememb in novih institutov, ki jih je prinesla, je bila

uporaba nekaterih določb odložena, za druge je bilo treba določiti posebno prehodno obdobje, tretje pa se še niso začele uporabljati. Vse te zakonske spremembe sodišča zavezujejo, da najprej ugotovijo, ali imajo spremenjene zakonske določbe procesno ali materialno naravo, šele nato presojajo, ali so novejše materialne določbe za storilca milejše.

3. Procesne ali materialne določbe?

Za uporabo procesnega prava je ključen trenutek opravljanja procesnega dejanja, zato se uporabijo tiste procesne določbe, ki veljajo v času obravnavanja prekrška. Zanje pravilo milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 ne velja, zato sodišče uporabi v času odločanja veljavne procesne določbe tudi, če so za storilca manj ugodne, kot so bile ob storitvi prekrška.

Za uporabo materialnega prava je ključen čas izvršitve dejanja (posledica načela zakonitosti), zato bo sodišče uporabilo tiste materialne določbe, ki so veljale ob storitvi prekrška. V drugem odstavku 2. člena ZP-1 je določena pomembna izjema od tega pravila, na podlagi katerega prekrškovni organ uporabi novejši materialni zakon, če je za storilca milejši. Povedano bi lahko oblikovali v dve načeli:

- načelo o prepovedi retroaktivnosti novega strožjega zakona,

- načelo o retroaktivnosti novega milejšega zakona.(4)

Zakoni, ki določajo zakonske znake prekrškov in sankcije zanje, so nesporno materialne narave. Presoja, katere vrste je posamezna določba, je težavnejša, če so materialne norme uvrščene v procesni zakon ali obratno. Sodna praksa je že ponudila nekaj odgovorov na vprašanja, katere določbe se štejejo za procesne in katere za materialne.

3.1. Poklicni voznik

Določba petega odstavka 235. člena ZVCP-1 je sodišču dajala podlago za fakultativni izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja poklicnemu vozniku za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic.(5) Ta določba je bila z ZPrCP, ki se je začel uporabljati 1. 7. 2011, razveljavljena, ZPrCP pa vsebinsko podobnih določb nima. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju vrhovno sodišče) je v zadevi IV Ips 2/2010(6) zavzelo stališče, da je določba petega odstavka 235. člena ZVCP-1 materialne narave, saj v povezavi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 določa pogoje za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je sankcija za prekršek (3. točka drugega odstavka 4. člena ZP-1), ter obseg izreka te sankcije. Ne glede na to, da je bila ta določba razveljavljena, je torej treba upoštevati njeno materialno naravo in jo uporabiti tudi za vse tiste storilce, ki so prekršek, s katerim so dosegli 18 kazenskih točk, storili med veljavnostjo ZVCP-1, čeprav v času odločanja o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne velja več.

3.2. Prekršek in kaznivo dejanje

V zadevi IV Ips 49/2009 je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da določba 12. člena ZP-1 (zdaj je ta materija urejena v 11. a členu ZP-1), ki ureja postopanje, kadar ima določeno ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja in prekrška, spada med procesne določbe, za katere ne velja pravilo o uporabi milejšega zakona.

3.3. Zastaranje pregona

V zadevi IV Ips 129/2010 je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da so določbe o zastaranju pregona materialne narave, zato zanje velja prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona.

3.4. Blanketne določbe

O blanketnih določbah govorimo, kadar se prekrškovna določba sklicuje na dopolnilno normo z drugega pravnega področja. Ob spremembi dopolnilne norme se zastavi vprašanje, ali jo je treba uporabiti retroaktivno, če je za storilca milejša. V zadevi IV Ips 41/2007 je vrhovno sodišče presodilo, da retroaktivna uporaba določbe ni upravičena, če gre za t. i. dinamično blanketno urejanje. Po takem urejanju zakonodajalec poseže, če predvideva, da se bo norma z drugega pravnega področja, na katero se sklicuje prekrškovna določba, večkrat spreminjala, s čimer se izogne nenehnemu spreminjanju prekrškovnih določb. Da gre za dinamično blanketno urejanje, največkrat kaže okoliščina, da je zakonodajalec določitev enega od zakonskih znakov prepustil podzakonskemu aktu, za katerega je značilno hitrejše in lažje spreminjanje. Z dinamičnim blanketnim urejanjem se v statično kaznovalno določbo vključi dopolnilna norma ob njenem spreminjanju, zato se te blanketne določbe uporabijo v vsakokrat veljavnem besedilu.

PRIMER 1: Materialne ali procesne določbe – definicija hujšega prekrška

Storilcu je bil izdan sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (VD) s pravnim poukom, da v preizkusni dobi šestih mesecev ne sme storiti hujšega prekrška. Za hujši prekršek se je po določbi 23. člena ZPrCP štel prekršek, za katerega sta predpisani globa najmanj 300 EUR in stranska sankcija kazenskih točk ali prepoved vožnje motornega vozila. Storilec je pozneje storil prekršek, za katerega so mu bile s pravnomočno prekrškovno odločbo izrečene globa 300 EUR in 3 kazenske točke, zato je sodišče s sklepom preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zoper ta sklep je storilec vloži pritožbo. V času pritožbenega odločanja se je definicija hujšega prekrška spremenila (ZPrCP-A). Za hujše prekrške se štejejo le tisti, ki imajo predpisano globo najmanj 700 EUR in stransko sankcijo kazenskih točk ali prepoved vožnje motornega vozila.

Ali je treba določbo 23. člena ZPrCP, ki opredeljuje hujši prekršek, šteti za materialno določbo in posledično storilcu v času pritožbenega odločanja ni več mogoče očitati, da je v preizkusni dobi storil hujši prekršek?

V sodbi IV Ips 146/2010 je vrhovno sodišče obravnavalo podobno problematiko. V času pritožbenega odločanja se je spremenila definicija voznika začetnika (66. točka 23. člena ZVCP-1), določba, ki je ureja pogoje za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vozniku začetniku (četrti odstavek 235. člena ZVCP-1), pa je ostala nespremenjena. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da storilec na podlagi novejše definicije voznika začetnika ni imel več statusa voznika začetnika, zato bi sodišče z uporabo novejšega milejšega zakona moralo ugotoviti, da pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja niso bili izpolnjeni.

Tudi v tem hipotetičnem primeru lahko ugotovimo, da se je spremenila samo določba, ki opredeljuje hujši prekršek. Po našem mnenju je ta določba materialne narave, zato v času pritožbenega odločanja storilcu ni več mogoče očitati, da je v preizkusni dobi storil hujši prekršek, ki ima za posledico preklic sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

PRIMER 2: Materialne ali procesne določbe – prisotnost psihoaktivnih snovi v urinu

Storilcu je bila med veljavnostjo ZVCP-1(7) v urinu ugotovljena prisotnost psihoaktivnih snovi. V času pritožbenega odločanja se je začel uporabljati ZPrCP,(8) ki postopek ugotavljanja, ali je storilec pod vplivom psihoaktivnih snovi, ureja drugače. Prisotnost teh snovi se ugotavlja v kriv ali slini, če pa se ugotovijo le v urinu, je voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec napoten na kontrolni zdravstveni pregled v skladu z zakonom, ki ureja voznike.

Ali je treba uporabiti novejše določbe ZPrCP kot milejši zakon in posledično storilcu ni več mogoče očitati, da je vozil pod vplivom psihoaktivnih snovi?

Zakonska znaka prekrška po prvem odstavku 106. člena ZPrCP ali po prvem odstavku

131. člena ZVCP-1 sta:

- vožnja v cestnem prometu

- pod vplivom psihoaktivnih snovi.

Skupaj z materialno normo, ki določa zakonska znaka prekrška in sankcijo zanj, sta predpisana še način in postopek, po katerem naj prekrškovni organ ugotovi, ali je oseba pod vplivom psihoaktivnih snovi. Po našem mnenju gre za neke vrste dokazno pravilo o načinu ugotavljanja psihoaktivnih snovi v telesu voznika oziroma drugega udeleženca cestnega prometa. Takega pravila ne moremo šteti za materialno določbo, ki bi jo moralo sodišče v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 uporabiti retroaktivno. Če je zakonodajalec za ugotavljanje nekega dejstva predvidel dokazno pravilo, je edino smiselno, da se ta dejstva ugotavljajo na način, ki velja v času njihovega ugotavljanja.

4. Ravnanje sodišča ob spremembi zakona

Spremembe materialnih določb o prekršku so lahko različne: od sprememb v splošnem delu ali posebnem delu ali v kombinaciji obeh; lahko so spremembe opisa zakonskih znakov določenega prekrška ali v predpisanih sankcijah ali v kombinaciji obeh; v zakonskih znakih tako, da se dejanje dekriminalizira ali le spremeni tako, da se odpravijo ali dodajo omejevalni ali razširjajoči znaki prekrška, da se nekateri znaki odpravijo, drugi pa dodajo, in podobno.

Ob spremembi inkriminacije, ko se abstraktnemu opisu prekrška doda omejevalni zakonski znak, sodišču ni treba izdati oprostilne sodbe samo zato, ker dejanski opis prekrška v obdolžilnem predlogu ali izreku sodbe o prekršku ne konkretizira novega (dodatnega) zakonskega znaka. Če se v dokaznem postopku ugotovi, da je storilec izpolnil tako zakonske znake prekrška, ki je veljal ob storitvi dejanja, kot tudi novejšega prekrška, ki za storilca ni milejši, zadošča, da so v opisu prekrška v izreku konkretizirani le zakonski znaki prekrška, ki je veljal ob storitvi, v obrazložitvi sodbe pa morajo biti ugotovljeni tudi zakonski znaki novejšega prekrška.(9)

Lahko pride tudi do večkratne spremembe zakona v času od storitve do odločitve o prekršku. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZP-1 se upoštevajo tudi ti t. i. vmesni zakoni, ki ob storitvi dejanja še niso veljali, v času obravnavanja pa ne veljajo več. Vse določbe se primerjajo, nato pa se uporabi najmilejša. Če je poznejši zakon enako strog kot zakon, ki velja v času obravnavanja, se uporabi zakon, ki je veljal ob storitvi dejanja. Retroaktivnost je namreč omejena na milejši zakon. Če sodišče presodi, da novejši zakon za storilca ni milejši, po našem mnenju sodišče uporabe zakona, ki je veljal ob storitvi prekrška, ni dolžno posebej utemeljevati. Uporaba tega zakona je namreč odraz načela zakonitosti, v skladu s katerim se uporabi zakon, ki je veljal ob storitvi prekrška. Če pa sodišče ugotovi pogoje za uporabo izjeme od načela zakonitosti in dejanje pravno opredeli po novejšem zakonu, mora v obrazložitvi odločbe utemeljiti, zakaj novejši zakon šteje za milejši.

PRIMER 3: Večkratna sprememba sankcije za prekršek

Ugotovimo lahko, da vmesni zakon (ZPrCP), ki ob storitvi prekrška še ni veljal, v času odločanja sodišča pa ne velja več, v nobenem primeru ni najmilejši. Večinoma bo že z abstraktno primerjavo predpisanih sankcij mogoče ugotoviti, kateri zakon se uporabi. Kjer je zakonodajalec sankcijo, ki je predpisana v razponu, nadomestil s fiksno sankcijo, bo odločitev, kateri zakon je najmilejši za storilca, odvisna od sankcije, ki mu je bila izrečena.

Spremembe materialnega zakona je treba upoštevati v vseh fazah postopka oziroma na vseh stopnjah rednega postopka. Če se torej materialni zakon spremeni med izrekom odločbe prve in druge stopnje ali med izrekom odločbe prekrškovnega organa in izrekom sodbe, izdane v sodnem postopku zaradi vložene zahteve za sodno varstvo, mora sodišče tako spremembo upoštevati po uradni dolžnosti, sicer tvega, da bo vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe materialnega prava. Če se zakon spremeni po

pravnomočnosti odločbe, se novi ne more več uporabiti, čeprav je npr. dekriminaliziral dejanje, za storitev katerega je bila osebi izrečena sankcija. Pravnomočno odločbo je treba tudi v takem primeru izvršiti, razen če novi zakon določi drugače.(10)

PRIMER 4: Sprememba zakona v fazi pritožbenega odločanja

Sodišče v skrajšanem postopku (129. a člen ZP-1) izda sodbo in storilcu izreče globo 1000 EUR, 9 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Storilec vloži ugovor, ki ga sodišče s sodbo zavrne (enajsti odstavek 129. a člena ZP-1). Zoper to sodbo o zavrnitvi ugovora storilec vloži še pritožbo. V času pritožbenega odločanja pride do spremembe zakona, ki za storjen prekršek ne predpisuje več stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila.

Ali mora pritožbeno sodišče dejanje pravno opredeliti po novem milejšem zakonu glede na to, da je na prvi stopnji tekel skrajšani postopek in je bila pritožba vložena zoper sodbo o zavrnitvi ugovora, ne pa zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o prekršku?

Za odgovor na to vprašanje ni bistveno, zoper katero sodbo je formalno vložena pritožba, ampak to, da mora sodišče spremembe materialnega prava po uradni dolžnosti upoštevati do pravnomočne odločitve o stvari. V obravnavanem primeru bo šele s sodbo pritožbenega sodišča pravnomočno odločeno o prekršku, zato menimo, da mora pritožbeno sodišče uporabiti novejši zakon kot milejši. V tem primeru se kot najprimernejši pokaže izrek, s katerim sodišče sodbo, s katero je bilo odločeno o prekršku, v zvezi s sodbo, s katero je bil ugovor zavrnjen, spremeni tako, da se storilčevo dejanje pravno opredeli po milejšem zakonu in se mu na novo izreče sankcija za prekršek.

Kadar je globa predpisana v razponu, pritožbeno sodišč pa ugotovi, da je nov zakon za storilca milejši, ker je okvir predpisane sankcije ožji kot po zakonu, veljavnem ob storitvi prekrška, ne zadošča, da se uporaba milejšega zakona kaže le na abstraktni ravni. Za pravilno uporabo milejšega zakona ne zadošča, da je dejanje pravno opredeljeno po novem milejšem zakonu, ampak mora biti tudi rezultat uporabe milejšega zakona za storilca ugodnejši od tistega, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje na podlagi uporabe strožjega zakona. Tako sodišče dejansko upošteva dejstvo, da je prišlo do spremembe v zakonski oceni teže prekrška, in tudi zagotovi enako obravnavanje storilcev določenega prekrška pri odmeri sankcije.(11)

5. Presoja, kateri zakon je milejši

Presoja, kateri zakon je milejši, je preprosta, če novi zakon nekega ravnanja ne opredeljuje več kot prekrška ali če je zanj izključuje pregon. Če stari in novi zakon določeno ravnanje sankcionirata, se na splošno lahko reče, da je milejši zakon, ki omogoča milejše sankcioniranje v določenem primeru, ob upoštevanju sankcij za prekršek, ki se lahko izrečejo po enem ali drugem zakonu. V kazenskopravni teoriji in praksi je splošno sprejeto stališče, da besedila prejšnjega in novega zakona ne smemo primerjati le abstraktno (primerjava zakonskih besedil), ampak konkretno. To pomeni, da je pri presoji, kateri zakon je milejši, treba upoštevati konkretni primer, ki ga sodišče obravnava, in nato primerjati rezultate uporabe starega in novega zakona. Pri tem je treba ugotoviti vse okoliščine, ki so lahko v danem primeru pomembne za uporabo enega ali drugega zakona. Tako je mogoče ugotoviti, do kakšnih rešitev bi privedla uporaba enega ali drugega zakona, na podlagi takih ugotovitev pa se sodišče lahko odloči za uporabo zakona, ki privede do rešitve, ki je za storilca ugodnejša. Pri tej presoji ni odločilno, ali je katera od sankcij, ki jih je mogoče izreči storilcu prekrška, po novejšem zakonu predpisana kot glavna ali stranska sankcija, temveč je treba presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega zakona kot celote na konkretni položaj storilca prekrška.

Povedano lahko strnimo v dve načeli, s pomočjo katerih presojamo situacije, ki nastanejo ob sprememb materialnih določb zakona. Načelo konkretnosti nam veleva, da za konkretnega storilca presodimo, kateri zakon je zanj milejši, nato pa v

skladu z načelom alternativnosti ta milejši zakon uporabimo v celoti (in ne le nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb poznejšega zakona).(12)

Kljub tem splošnim usmeritvam za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, odgovor na to vprašanje v praksi ni vedno preprost. Zlasti ob sprejetju novele ZPrCP-A se je pojavilo vrsto situacij, v katerih je ta presoja izredno težavna. Na primeru prekoračitve hitrosti na avtocesti, ki je predstavljena v preglednici, je razvidno, da je zadnja novela sicer nekoliko omilila sankcije, vendar ne pri vseh prekoračitvah hitrosti. Kjer je zakonodajalec bodisi znižal ali povišal glavno sankcijo bodisi hkrati znižal ali povišal glavno in stransko sankcijo, presoja, kateri zakon je najmilejši, v praksi ne bo povzročala težav. Kjer je zakonodajalec sankcijo predpisal v kombinaciji glavne in stranske, pri čemer je novejši zakon eno zvišal, drugo pa znižal, ni mogoče več na prvi pogled presoditi, kateri zakon je milejši. Menimo, da odločitev sodišča ne bi smela temeljiti na povsem subjektiviziranih okoliščinah, saj bi to dejansko privedlo do tega, da bi bila izbira sankcije prepuščena storilcu. Naloga sodišča je, da primerja storilčeva pravna položaja po obeh zakonih in nato presodi, ali je novejši zakon za storilca milejši. Če primerjava pravnega položaja storilca po obeh zakonih ne omogoča na življenjskih izkušnjah utemeljenega sklepa, kateri zakon je za storilca milejši, menimo, da si sodišče lahko pomaga z uporabo načela zakonitosti, v skladu s katerim se dejanje pravno opredeli po zakonu, veljavnem ob storitvi tega dejanja, uporaba novejšega zakona pa je le izjema, ki mora biti posebej utemeljena.

PRIMER 5: Presoja, kateri zakon je milejši

Vrhovno sodišče je v nekaj primerih že odločalo, kako presojati take in podobne situacije, in dalo določene usmeritve.

5.1. Novejši zakon določa višjo globo, več kazenskih točk in fakultativno namesto obligatorne prepovedi vožnje motornega vozila

V zadevi IV Ips 48/2010 je ob storitvi prekrška veljal zakon, ki je določal globo v višini 208,65 EUR, stansko sankcijo 4 kazenske točke in obligatorni izrek prepovedi vožnje motornega vozila. Pred izdajo sodbe o prekršku se je predpisana sankcija za obravnavani prekršek spremenila, tako da je bilo storilcu mogoče izreči globo v višini 300 EUR, 5 kazenskih točk in fakultativno namesto obligatorne prepovedi vožnje motornega vozila. Sodišče je očitani prekršek pravno opredelilo po novejšem zakonu ter v razlogih sodbe navedlo, da je novi zakon za storilko ne glede na višjo predpisano globo in število kazenskih točk milejši, ker ne predpisuje obveznega izreka stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila. Vrhovno sodišče je takemu stališču nižjega sodišča pritrdilo in zapisalo, da sodišče storilki prekrška ni izreklo prepovedi vožnje motornega vozila, kar bi po zakonu, veljavnem ob storitvi prekrška, moralo storiti. Prepoved vožnje motornega vozila je opredeljena kot stranska sankcija, vendar ima njen izrek za povprečnega voznika težke posledice, saj mu onemogoča vožnjo motornega vozila za najmanj en mesec, lahko pa tudi do enega leta.

5.2. Novejši zakon določa višjo globo in manjše število kazenskih točk

V zadevi IV Ips 56/2012 je bila ob storitvi prekrška predpisana globa v višini 500 EUR in 11 kazenskih točk, v času odločanja o prekršku pa sankcija 700 EUR in 9 kazenskih točk. Sodišče je prekršek pravno opredelilo po zakonu, veljavnem ob storitvi. Vrhovno sodišče v pravno opredelitev prekrška ni poseglo in je zavrnilo argument, da je zakon, ki določa večje število kazenskih točk, vedno strožji, saj se storilcu v končni posledici lahko izreče tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Poudarilo je preventivno in opominjevalno funkcijo kazenskih točk, ki prevlada nad represivno. Kazenske točke storilca postavijo pod določeno grožnjo negativnih posledic, ki pa jih storilec lahko prepreči z odgovorno in varno udeležbo v cestnem prometu. Situacijo, ko storilec prav zaradi zakona, ki določa večje število kazenskih točk, doseže ali preseže 18 kazenskih točk, je treba ločiti od situacije, ko storilec tudi na podlagi zakona, ki določa večje število kazenskih točk, te meje ne doseže. Izrek nižje

globe in večjega števila kazenskih točk, ki samostojno ali v seštevku z drugimi kazenskimi točkami za posledico nimajo izgube vozniškega dovoljenja, pravnega položaja storilca ne poslabšujejo. Nižja globa namreč za storilca pomeni manjšo finančno obremenitev, ki pozitivno učinkuje takoj po pravnomočnosti odločbe, izrek neveljavnosti vozniškega dovoljenja pa je odvisen od prihodnjega negotovega dejstva, ki ga storilec lahko prepreči, tako da v prihodnje ne bo ponavljal hujših prekrškov zoper varnost cestnega prometa.

5.3. Novejši zakon določa višjo globo in manjše število kazenskih točk, ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila ne pozna več

Zadeva IV Ips 89/2012 je za sodno prakso pomembna, ker se je vrhovno sodišče v njej izrecno opredelilo do možnosti odstopa od načela alternativnosti, v skladu s katerim je treba uporabiti milejši zakon v celoti.

Zakon, ki je veljal ob storitvi prekrška, je določal globo v višini 460 EUR, 6 kazenskih točk in fakultativno predpisano stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila. Novejši zakon, ki je že veljal v času pritožbenega odločanja, določa globo v višini 500 EUR, 5 kazenskih točk, stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila pa ne pozna več. Vrhovna državna tožilka je v zahtevi za varstvo zakonitosti zastopala stališče, da gre v tej zadevi za situacijo, ki upravičuje odstop od načela alternativnosti. Predlagala je, naj vrhovno sodišče prekršek pravno opredeli po novem milejšem zaklonu ter po novem zakonu izreče tudi 5 kazenskih točk, vendar pa izreče višino globe v znesku, kot jo je predpisoval za storitev prekrška stari zakon, saj je ta določal nižjo višino globe.

Tak argument je vrhovno sodišče zavrnilo in posebej poudarilo, da od načela alternativnosti, ki izvira iz načela zakonitosti, ne odstopa. Vrhovno sodišče je pravnomočno odločbo o prekršku spremenilo tako, da je storilca spoznalo odgovornega za prekršek po novejšem milejšem zakonu, in mu je na novo izreklo globo v višini 500 EUR in 5 kazenskih točk.

6. Izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (52. člen Prehodnih in končnih določb novele ZP-1G)

6.1. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pred novelo ZP-1G

Pred novelo ZP-1G je do izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko prišlo na dva načina:

a. sodišče je v odločbi, s katero je odločilo o prekršku, hkrati izreklo še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (peti odstavek 202. a člena ZP-1):

- če je storilec storil prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali,

- če je storilec z več prekrški, storjenimi v steku, dosegel število kazenskih točk, zaradi katerih se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja;

b. v posebnem postopku in posebnem sklepu o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je začelo po uradni dolžnosti, ko je pridobilo podatek iz evidence kazenskih točk, da je storilec dosegel število kazenskih točk, zaradi katerih se mu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (prvi odstavek 202. a člen ZP-1).

Takratni ZP-1 je v tretjem stavku šestega odstavka 26. člena predvidel možnost omilitve stranske sankcije kazenskih točk, tako da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izreklo, vendar je ZP-1 to možnost omejil samo na tiste storilce, ki so število kazenskih točk v številu, zaradi katerih se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, dosegli z enim prekrškom. Takratni ZP-1 posebnih možnosti izvršitve pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni poznal.

6.2. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po noveli ZP-1G

Novela ZP-1G je način in postopek izrekanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja uredila v enotnem postopku (202. č člen ZP-1). Zakonodajalec je črtal 202. a člen ZP-1 in njegovo vsebino uredil v novem 202. č členu ZP-1, pri čemer je izpustil možnost, da sodišče hkrati s sodbo ali sklepom o prekršku izreče še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Po novi ureditvi bo sodišče o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vedno odločilo s posebnim sklepom o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

V fazi izvršitve pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je novela ZP-1G predvidela nove možnosti, na podlagi katerih lahko storilec doseže, da se pravnomočen sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bo izvršil (od 202. d do 202. f člena ZP-1). Po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bo storilec lahko predlagal, da mu sodišče izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odloži (202. d člena ZP-1). Če bo sodišče ugotovilo, da storilec med preizkusno dobo ni storil hujšega prekrška in da je izpolnil naložene obveznosti, bo s sklepom po izteku enega leta od poteka preizkusne dobe odločilo, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši. V nasprotnem primeru se s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (202. e člen ZP-1).

6.3. Prehodno obdobje

Prehod iz enega načina izrekanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v drugega je zakonodajalec uredil z načelnim pravilom, da se vsi začeti postopki nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah ZP-1 (šesti odstavek 52. člena ZP-1G). Čeprav je novela ZP-1G razveljavila določbe 202. a člena, tretjega stavka šestega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 27. člena, petega odstavka 202. člena in četrtega odstavka 214. člena ZP-1, se bodo te določbe za postopke, začete pred 13. 3. 2011, uporabljale še naprej. To pomeni, da bo sodišče lahko v odločbi o prekršku hkrati odločilo še o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Če bo odločba o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdana od 1. 10. 2011 dalje, bo sodišče storilca prekrška moralo poučiti o možnosti vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 202. d člen ZP-1).

Drugačna prehodna ureditev velja za izvršitev sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prej veljavni ZP-1 posebnih možnosti izvršitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni poznal, zato je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah uredil, kdaj in za katere storilce se nove možnosti izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja začnejo uporabljati. Ker je bila odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vsebinsko povezana z določbami ZVoz, ki so zahtevale priprave na izvajanje določb o programih usposabljanja in rehabilitacijskih programih, je bila uporaba 202. d do 202. f člena ZP-1 odložena na 1. 10. 2011. Vmesno obdobje, torej od 13. 3. 2011 do 30. 9. 2011, je zakonodajalec uredil v prvem odstavku 52. člena ZP-1G. Nove določbe od 202. d do 202. f člena ZP-1 se uporabljajo za storilce, ki jim je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. 10. 2011 dalje. Do začetka uporabe teh določb pa so se uporabljale določbe tretjega stavka šestega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 27. člena, petega odstavka 202. člena in četrtega odstavka 214. člena ZP-1. Torej storilci, ki jim je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan v prehodnem obdobju, novih možnosti izvršitve sklepa o prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja niso bili deležni. Ohranili pa so možnost, da se jim stranska sankcija kazenskih točk v postopku odločanja o prekršku omili.

Najprej lahko ugotovimo, da je bil zakonodajalec pri oblikovanju drugega stavka 52. člena ZP-1G nespreten, saj bi bilo določbo, da se tretji odstavek 26. člena ZP-1 uporablja do 1. 10. 2011, mogoče razumeti tako, da se po tem datumu ne uporablja več. Taka razlaga ni pravilna, saj določba 26. člena ZP-1, ki omogoča

omilitev stranske sankcije, pomeni materialno določbo, ki jo je treba uporabiti za vse tiste storilce, ki so prekršek storili med njeno veljavnostjo, se pravi tudi po 1. 10. 2011, če se šele takrat odloča o prekršku.

Prav tako lahko tudi ugotovimo, da je navezna okoliščina, od katere je odvisno, ali bodo storilcu nove možnosti izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na voljo ali ne, datum izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Te ugodnosti bodo prišle v poštev samo za tiste storilce, ki jim je sodišče sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdalo (vključno) od 1. 10. 2011 dalje. Tu se zastavi vprašanje, ali je lahko taka navezna okoliščina problematična z vidika uporabe milejšega zakona.



Prikaz ureditve 52. člena ZP-1G.

Možnost omilitve stranske sankcije kazenskih točk (26. člen ZP-1) je nadomestil postopek odločanja o odlogu izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (od 202. d do 202. f člena ZP-1). Prvo možnost je storilec lahko izkoristil v fazi do pravnomočnosti odločanju o prekršku, konkretno pri odmeri kazenske sankcije, druga možnost sega v fazo izvršitve pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Čeprav imata oba instituta podoben namen, je prav dejstvo, da ima storilec nove možnosti izvršitve sankcije po 202. d do 202. f členu ZP-1 na voljo šele po pravnomočnosti sklepa, bistveno v zvezi z dolžnostjo retroaktivne uporabe milejšega zakona. Pri presoji tega vprašanja v zadevi IV Ips 86/2012 je vrhovno sodišče izhajalo iz načela zakonitosti in ugotovilo, da se glede na besedilo 28. člena ustave uporaba milejšega zakona lahko razteza le na tiste materialne določbe, ki so pomembne pri ugotavljanju prekrška in izrekanju sankcije zanj. Časovni trenutek, do katerega učinkuje to načelo, je po stališču sodne prakse in teorije trenutek pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe o prekršku. Dolžnost retroaktivne uporabe novejšega milejšega zakona se torej razteza le na fazo ugotavljanja prekrška in izrekanja sankcije zanj, ne pa tudi na fazo izvrševanja te sankcije, v katero sodi nov institut izvršitve kazenske sankcije po določbah od 202. d do 202. f člena ZP-1.

Če je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan in je postal pravnomočen v prehodnem obdobju od 13. 3. 2011 do 30. 9. 2011, se vprašanje retroaktivne uporabe določb niti ne zastavi. V prvem odstavku 61. člena ZP-1G je namreč določeno, da se določbe od 202. d do 202. f člena ZP-1 začnejo uporabljati šele 1. 10. 2011. Ker se določbe o drugačni možnosti izvršitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pred tem datumom še niso uporabljale, sklepa na njihovi podlagi tudi ni bilo mogoče izvršiti.

Nekoliko drugačna je situacija, ko je storilcu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan v prehodnem obdobju, pritožbeno sodišče pa o pritožbi zoper ta sklep odločba po 1. 10. 2011. Uporaba teh določb, čeprav že veljajo in se uporabljajo, zaradi prvega stavka prvega odstavka 52. člena ZP-1G ni mogoča. Ta člen določa, da se 202. d do 202. f člen uporabljajo za tiste storilce, ki jim je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. 10. 2011 dalje. Toda tudi tukaj lahko ugotovimo, da se določbe od 202. d do 202. f člena ZP-1 (tudi če jih štejemo za materialne določbe) uporabijo šele v fazi izvršitve pravnomočno izrečene sankcije. Kot smo rekli, za te določbe, tudi če jih štejemo za materialne, dolžnost retroaktivne uporabe ne velja več. Od kdaj in za koga se bodo uporabljale, je odvisno od režima, ki ga je zakonodajalec predvidel v prehodnih in končnih določbah. 52. člen ZP-1 tako ne more biti sporen z vidika uporabe milejšega zakona (28. člen ustave), lahko pa bi se zastavilo vprašanje skladnosti take ureditve z vidika 22. člena ustave (enako varstvo pravic).

-----

op. št. (1): Avtorica je prispevek pripravila pod mentorstvom vrhovnega sodnika svetnika Marka Šorlija.

op. št. (2): Glej Tratnik, A., Razširitev dometa 7. člena EKČP – retroaktivna

uporaba milejšega zakona, Pravna praksa, 2009, št. 37.

op. št. (3): Drugi odstavek drugega člena ZP-1: »Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.«

op. št. (4): Komentar K. Filipič v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2009, str. 28.

op. št. (5): Peti odstavek 235. člena ZVCP-1: »Imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, se lahko prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, razen če je z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk.«

op. št. (6): Glej tudi sodbi VS RS IV Ips 104/2011 in IV ips 52/2012.

op. št. (7): Drugi odstavek 131. člena ZVCP-1: »Pod vplivom snovi iz prejšnjega odstavka je voznik, učitelj vožnje oziroma spremljevalec, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu.«

op. št. (8): Drugi in četrti odstavek 106. člena ZPrCP: »Pod vplivom snovi iz prejšnjega odstavka je voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini. Če se s toksikološko preiskavo telesnih tekočin ugotovi prisotnost prepovedanih drog ali drugih psihoaktivnih snovi ali njihovih presnovkov le v urinu, se voznika, učitelja vožnje ali spremljevalca napoti na kontrolni zdravstveni pregled v skladu z zakonom, ki ureja voznike.

op. št. (9): Glej sodbo VS RS I Ips 247/2005.

op. št. (10): Komentar K. Filipič v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2009, str. 29.

op. št. (11): Glej sodbo VS RS I Ips 200/2009.

op. št. (12): Kazenskopravni teoretiki so večinskega mnenja, da je treba milejši zakon uporabiti v celoti, saj bi kombinacija določb prejšnjega in novega zakona dejansko pomenila uporabo nekega tretjega zakona, ki v taki obliki ni nikdar obstajal. Nekateri avtorji pa izjemoma dopuščajo tudi kombinacijo najmilejših določb iz obeh zakonov. Več o tem glej: Bavcon, L, idr., Kazensko pravo, splošni

del, Ljubljana 2009, str. 110, in Novoselec, P., Opći dio kaznenog prava. Zagreb 2007, str. 86.


Zveza:

EKČP 7, URS 22, URS 28, URS 28/1, ZP-1 2, ZP-1 2/2, ZP-1 4, ZP-1 4/2-3, ZP-1 11a, ZP-1 22, ZP-1 22/3, ZP-1 26, ZP-1 26/3, ZP-1 129a, ZP-1 129a/11, ZP-1 202, ZP-1 202č, ZP-1 202d, ZP-1 202e, ZP-1G 52, ZPrCP 23, ZPrCP 106, ZPrCP 106/1, ZVCP-1 23, 23-66, 131, 131/1, 235, 235/4, 235/5
Datum zadnje spremembe:
23.02.2015

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NTkzNg==