<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS046923
Vrsta:Članki
Datum objave:23.12.2013
Publikacija:PB 4/2013 str. 221
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:preživljanje otroka - spori iz razmerij med starši in otroki - eventualna maksima - vezanost sodišča na tožbeni zahtevek - preiskovalno načelo - mladoletni otrok - polnoletni otrok - vzgoja in varstvo otroka - stiki z otrokom - zakonski spori - razveza zakonske zveze - dokazovanje - izrek - center za socialno delo - zavrženje tožbe - rejništvo - odvzem otroka staršem - ugotavljanje in izpodbijanje očetovstva - analiza DNA - zaslišanje stranke - predodelitev otroka na zahtevo enega od staršev - varovanje tajnosti - varstvo koristi otroka - dolžnost naznanitve kaznivega dejana in storilca - posebni zastopnik otroka - zagovornik otrokovih pravic - zaslišanje - oprostitev pričanja - kolizijski skrbnik - začasni zastopnik - zakoniti zastopnik - razveljavitev zakonske zveze - tožba - podaljšanje roditeljske pravice čez otrokovo polnoletnost - pristojnost - sodna pristojnost - odvzem poslovne sposobnosti - skrbnik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Avtor:dr. Mateja Končina Peternel

Besedilo

Aktualna vprašanja s področja družinskega prava

Opombe

zbrani odgovori na vprašanja, ki so bila postavljena na Družinskopravni sodniški šoli v januarju oziroma februarju 2013.

Celotno besedilo

V tem pisnem prispevku so zbrani odgovori na vprašanja, ki so bila postavljena na Družinskopravni šoli v januarju oziroma februarju 2013.

Uvodoma želim opozoriti, da je pri vprašanjih, o katerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS) že zavzelo

stališče, to v odgovorih posebej navedeno skupaj z opravilno številko odločbe VS RS ali sprejetim pravnim mnenjem. Sicer pa sem v odgovorih

navedla le svoje mnenje, kar pomeni, da utegne biti v primeru vložitve izrednega pravnega sredstva odločitev VS RS drugačna.

I. V KATERIH DRUŽINSKOPRAVNIH SPORIH SE UPORABLJAJO DOLOČBE 27. POGLAVJA ZAKONA O PRAVDNEM POSTOPKU (V NADALJEVANJU: ZPP) IN ALI SE 410. ČLEN UPORABLJA TUDI V NEPRAVDNEM IN IZVRŠILNEM POSTOPKU?

ZPP v 406. členu določa, da so spori iz razmerij med starši in otroki spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ter

spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica (v

nadaljevanju: otrok), in spori o stikih otrok s starši in drugimi osebami ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z

zakonskimi spori oziroma spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva.

To pomeni, da se:

– določbe 27. poglavja ZPP ne uporabljajo v sporih o preživljanju med polnoletnimi »otroki« (razen če je nad njimi podaljšana roditeljska

pravica) in starši;

– določbe 27. poglavja ZPP uporabljajo v očetovskih sporih ne glede na polnoletnost »otroka«;

- skupne določbe tega poglavja v nepravdnem in izvršilnem postopku uporabljajo, če niso s posebnimi pravili izključena ali njihova uporaba

ne nasprotuje naravi teh postopkov. Uporabljajo se smiselno, v skladu s posebno naravo nepravdnega in izvršilnega postopka.(1)

Do uporabe 410. člena ZPP v izvršilnih postopkih bo verjetno prišlo le pri odločanju o tem, ali se izvršba odločbe o osebnih stikih odloži za največ tri mesece (če otrok nasprotuje stikom in sodišče oceni, da izvršba ne bi bila v skladu z varstvom interesov otroka, peti odstavek 238.f člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ).

V zvezi z uporabo 410. člena ZPP je treba opozoriti:

- da iz besedila te določbe izhaja, da je treba najprej opraviti razgovor z otrokom, da se sploh oceni, ali je otrok sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, kajti le v tem primeru je njegovo mnenje mogoče upoštevati. V zvezi z razgovorom z otrokom je VS RS zavzelo stališče, da razgovor lahko opravi center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) in ni obvezno, da razgovor opravi sodnik in da to ni kršitev določb ZPP (II Ips 133/2005). Zavzelo pa je tudi stališče, da kadar gre za otroka takšne starosti, da je evidentno sposoben razumeti pomen svoje izjave, lahko razgovor opravi tudi sodnik in ni obvezno, da ga opravi CSD (II Ips 424/2004);

- da se v primeru, ko CSD ali sodnik s pomočjo izvedenca oceni, da otrok ni sposoben razumeti pomena postopka in posledic odločitve, lahko strokovnjak CSD ali izvedenec z drugimi strokovnimi metodami ugotovi, kaj je otroku v korist. V tem primeru seveda ne gre za mnenje otroka, ampak za mnenje strokovnjakov CSD ali izvedenca;

- če je otrok sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, ga je treba seznaniti s pomenom postopka in tem, da ima pravico izraziti svoje mnenje, posebej pa ga je treba opozoriti, da to ni njegova dolžnost, kar pomeni, da se otrok lahko odloči, da ne želi izraziti svojega mnenja;

- da je treba takrat, ko otrok izrazi mnenje, v primeru ugovorov tudi oceniti, ali je to mnenje otroka pristno, kar lahko storijo strokovnjaki CSD ali izvedenec;

- da sodnik, ki otroku obljubi, da z njegovim mnenjem staršev ne bo seznanil in zato v skladu z drugim odstavkom 410. člena ZPP odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapisnik ali poslušanje posnetka, na to mnenje tudi ne sme opreti odločitve (načelo kontradiktornosti): to je lahko problematično, kadar otrok sodniku razkrije okoliščine, ki iz drugega dokaznega gradiva niso razvidne. Zato je bolje, da sodnik otroku pove, da bo s pomembnimi okoliščinami starše moral seznaniti, ni pa seveda treba, da se jim da na vpogled prav zapisnik in da so seznanjeni s samo izpovedjo otroka. Sodnik lahko pomembne dele mnenja otroka staršem posreduje na način, ki bo čim manj poslabšal njihove medsebojne odnose.

II. VPRAŠANJA V ZVEZI S PREŽIVLJANJEM OTROK

1 . Postopek se začne kot razvezna pravda. Otrok je ob vložitvi tožbe še mladoleten, zato je v tožbi postavljen tudi zahtevek za njegovo preživljanje. Med postopkom otrok postane polnoleten. Ali je treba v trenutku nastopa polnoletnosti otroka izločiti celoten preživninski zahtevek v samostojno obravnavo in ga v nadaljevanju voditi kot redni pravdni spor, ali pa iz zakonskega spora izločiti le tisti del preživninskega zahtevka, ki se nanaša na obdobje po polnoletnosti otroka? Kako določiti v sodbi, komu (oziroma na čigav TRR) mora preživninski zavezanec plačati preživnino? Otroku za celotno obdobje, torej tudi za obdobje pred njegovo polnoletnostjo? Ali morebiti materi za obdobje do otrokove polnoletnosti, od takrat naprej pa otroku? Ali bi lahko šteli, da ima preživninski zahtevek za čas od vložitve tožbe do zaključka glavne obravnave naravo »verzijskega zahtevka« in bi bilo prav, da vsaj do polnoletnosti zavezanec nakaže preživnino na materin TRR?

2. Kako je z vezanostjo sodišča na zahtevek, kako z eventualno maksimo ter ugotavljanjem dejstev po uradni dolžnosti od trenutka, ko otrok postane polnoleten in spor dobi naravo rednega postopka?

3. Preživninski zahtevki (tako prva določitev kakor tudi zvišanje, znižanje) kot možnost racionalizacije v postopku in obrazložitvi sodb, saj se tovrstni postopki preveč zapletajo, zaradi obsežne dokumentacije (računi ...).

Odgovor:

Za preživninski zahtevek je od samega začetke aktivno legitimiran otrok, le da ga pred njegovo polnoletnostjo v postopku zastopa eden od staršev. Ko otrok postane polnoleten, starši izgubijo upravičenost za zastopanje, v veljavi pa ostanejo vsa procesna dejanja, ki so jih v imenu otroka opravili do tedaj.

Res je, da pri odločanju o preživninskem zahtevku polnoletnega otroka ne veljajo več pravila XXVII. poglavja ZPP, ampak splošna pravila o pravdnem postopku (glej tudi odgovor na prvo vprašanje). Dokazi, ki jih je sodišče po uradni dolžnosti izvedlo pred polnoletnostjo otroka, se upoštevajo, novih dokazov pa po uradni dolžnosti ni mogoče več izvajati. Najbolj skladno z ZPP bi bilo preživninski zahtevek polnoletnega otroka izločiti.

Problem je, da se otrok lahko po polnoletnosti odloči celo, da bo preživninsko tožbo umaknil ali pa jo spremeni tako, da bo zahteval, naj toženec tudi preživnino za obdobje pred polnoletnostjo plača njemu in ne na materin TRR. V tem primeru se mora mati odločiti, ali bo uveljavljala verzijski zahtevek ali ne, od okoliščin konkretnega primera pa bo odvisno, ali proti očetu otroka ali proti otroku samemu. Če otrok tožbo zoper očeta umakne, bo morala verzijski zahtevek uveljavljati zoper očeta, pri nakazilu vsega zneska na otrokov račun pa od otroka (primerjaj tudi z odločbo VS RS II Ips 504/97, na podlagi katere je bilo sprejeto pravno mnenje, I/1998). Če mati sama ustrezno ne spremeni tožbe, sodišče zahtevka ne sme šteti za verzijskega.

Sodba, s katero je odločeno o preživninskem zahtevku (ne glede na to, ali gre za prvo odločitev ali za odločanje o zvišanju oziroma znižanju), mora vselej vsebovati oceno otrokovih potreb. Ta mora sicer temeljiti na predloženih dokazih, vendar ne sme biti računski seštevek, mora pa biti prepričljiva, torej mora biti obrazložena s sklicevanjem na izvedene dokaze. Sodba mora vsebovati tudi oceno zmožnosti staršev (prihodki, druge okoliščine in potrebe staršev) in obrazložitev tudi o drugih razlogih za določeno porazdelitev bremena med starše (obseg stikov z otrokom).

III. ODLOČITEV SODIŠČA O VARSTVU, VZGOJI, PREŽIVLJANJU IN STIKIH OB RAZVEZI, KO JE EN OTROK V REJI PRI STAREM STARŠU, EN OTROK V DOMU NPR. MALČI BELIČEVE (OBOJE PO ODLOČBI CSD), EN OTROK PA PRI STARŠIH (RAVNANJE GLEDE SLEDNJEGA NI PROBLEMATIČNO). POSTOPEK, DOKAZOVANJE, IZREK ...

Odgovor:

Po sedanji pravni ureditvi imata pristojnost za odločanje o odvzemu otroka staršem in zaupanju otroka v varstvo in vzgojo drugi osebi ali zavodu tako sodišče kot CSD, kar je z vidika pravne varnosti zelo problematično.

V tretjem odstavku 105. členu ZZZDR je določeno, da lahko sodišče ob odločanju o varstvu in vzgoji otrok po razpadu družine po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Po 120. členu ZZZDR sme CSD otroka odvzeti staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Če sodišče otroka zaupa v varstvo in vzgojo drugi osebi proti volji staršev, mora upoštevati pogoje, določene v 120. členu ZZZDR, pri namestitvi otroka v zavod pa tudi omejitve po 121. členu ZZZDR.

Če sodišče ob odločanju o razvezi, varstvu in vzgoji, preživljanju in stikih ugotovi, da je CSD že izdal odločbo po 120. ali 121. členu ZZZDR, potem mora, po mojem mnenju, šteti, da je o varstvu in vzgoji otroka že odločeno in mora tožbo v tem delu zavreči.

Morda bi – seveda odvisno od okoliščin konkretnega primera – lahko šteli, da gre za spremenjene okoliščine in da so izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča po četrtem odstavku 421. člena ZPP, vendar bi zato, da bi se izognila morebitnim zapletom, vodila postopek le, če bi s tem soglašal CSD, ki je izdal prvo odločbo.

Vprašanje je, ali lahko sodišče kljub zavrženju tožbe glede zahtevka za odločanje o varstvu in vzgoji otroka odloči o stikih otroka s starši in o preživljanju?

Po drugem odstavku 408. člena ZPP sodišče lahko odloči brez postavljenega zahtevka, kadar tako določa zakon. ZPP v drugem odstavku 421. člena določa, da sodišče odloči o otrokovih stikih tudi, če zahtevek ni bil postavljen, le za primer, ko sodišče odloča o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Tega pa ne določa za primere, ko sodišče odloča o varstvu in vzgoji otroka samostojno in ne skupaj z razvezno pravdo.(2) Mislim, da bi bilo – ne glede na to, ali gre obenem za razvezni postopek ali za samostojni spor glede varstva in vzgoje otroka – najbolje, da sodišče starša in pristojni CSD seznani s tem, da bo v obravnavani zadevi tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na varstvo in vzgojo otrok ter starše in CSD pozove, naj predlagajo, da sodišče kljub temu odloči o stikih in preživljanju otroka. Starša bosta imela interes kvečjemu za ureditev stikov in bosta verjetno dala predlog le glede ureditve stikov.

Ali CSD sploh lahko predlaga ureditev stikov in določitev preživnine?

Res je, da v 106. členu ZZZDR ni določeno, kdo lahko sodišču predlaga odvzem oziroma omejitev stikov in je le v 106.a členu ZZZDR, ko gre za otrokove stike z drugimi osebami, navedeno, da lahko ureditev stikov predlaga tudi CSD. Vendar je glede na pooblastila, ki jih ima CSD po Zakonu o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV) in ZZZDR glede zaščite ogroženih otrok in glede na to, da se vsi nepravdni postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij po ZNP lahko začnejo na predlog CSD, treba šteti, da je CSD lahko predlagatelj. Tako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi IV Cp 3781/2010. Zavzelo je stališče, da procesna legitimacija CSD izvira iz generalne določbe 119. člena ZZZDR in da so udeleženci postopka poleg predlagatelja (CSD) in nasprotnega udeleženca (očeta) še mati otroka in rejnik. Strinjam se, da je zlasti pri odločanju o otrokovih stikih na mestu, da sodišče po tretjem odstavku 408. člena ZPP povabi na narok tudi rejnika ali predstavnika zavoda, v katerem je nameščen otrok, in predstavnika CSD ter odloči o stikih in višini preživnine, pri čemer upošteva pridobljene podatke od rejnika ali zavoda o potrebah otroka.(3)

Kako se uredi preživljanje otroka v rejništvu?

Če CSD predlaga, naj sodišče odloči o preživljanju otroka, potem mora sodišče po dogovoru s CSD otroku postaviti kolizijskega skrbnika, ki je lahko tudi CSD (185/1., 212. in 213. člen ZZZDR, glej tudi odgovor pod VII. točko), ta mora postaviti ustrezen zahtevek in otroku odpreti poseben »pupilni« račun, nato pa lahko sodišče odloči o preživnini, ki jo morata oba od staršev nakazovati na račun otroka.

Kaj pa, če je sodišče že odločilo o varstvu in vzgoji otroka – ali lahko CSD kljub temu pozneje otroka odvzame staršem na podlagi 120. člena ZZZDR?

Mislim, da ne, ampak mora, če so se razmere spremenile, na podlagi četrtega odstavka 421. člena ZPP sodišču predlagati, naj svojo odločitev spremeni tako, da otroka zaupa v varstvo in vzgojo drugi osebi ali zavodu.

Kakšne so pravne posledice, ko sodišče otroka nekomu zaupa v varstvo in vzgojo?

Iz starševstva izvirajo štirje sklopi pravic in dolžnosti. Prvi sklop predstavljajo pravice in dolžnosti, povezane z neposredno skrbjo za otroka, ki ne vključuje zastopanja otroka. Drugi sklop predstavlja zastopanje otroka v nepremoženjskih zadevah – izbira otrokovega osebnega zdravnika, urejanje državljanstva, pridobitev osebnih dokumentov, soglasje za večje medicinske posege, vpis v šolo. Tretji sklop predstavlja upravljanje otrokovega premoženja in zastopanje otroka v premoženjskih zadevah. Četrta pa je pravica in dolžnost vzdrževati stike z otrokom.

V ZZZDR se uporablja pojem zaupanje otroka v varstvo in vzgojo tako v primeru, ko je otrok zaupan enemu ali obema od staršev, kakor tudi v primeru, ko je zaupan drugi osebi. Zakon ne opredeli natančno, katera upravičenja ostanejo tistemu od staršev, kateremu otrok ni zaupan. Iz določbe 113. člena ZZZDR izhaja, da to, da je otrok zaupan enemu od staršev, pomeni le, da izvaja neposredno skrb nad otrokom in da odloča o vprašanjih dnevnega življenja. Mislim, da enako velja tudi, kadar je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugi osebi. Kadar CSD ali sodišče otroka odvzame staršem in ga CSD nato odda v rejništvo, glede na vsebino rejništva to pomeni, da je staršem odvzeta le neposredna skrb za osebo otroka in odločanje o vprašanjih dnevnega življenja, starši pa obdržijo vse ostale pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz roditeljske pravice – tudi pravico soodločanja o pomembnejših vprašanjih rejenčeve oskrbe in vzgoje. Zakon o izvrševanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju: ZIRD) v 25. členu sicer določa, da je dolžnost rejnika preskrbeti ustrezno zdravstveno oskrbo prek izbranega osebnega zdravnika in poskrbeti za vključitev rejenca v poklicno usposabljanje ali ustrezno zaposlitev. V 27. členu ZIRD pa je določeno, da mora rejnik vsa pomembnejša vprašanja glede rejenčeve oskrbe in vzgoje urejati z rejenčevimi starši sporazumno oziroma s skrbnikom in centrom otroka. Kadar pride do konfliktov med starši in rejniki, je za odločanje v sporih o izvrševanju dolžnosti glede vzgoje in varstva otroka med rejnikom in starši treba po analogiji uporabiti določbo 113. člena ZZZDR.(4)

Kako se glasi izrek odločbe, kadar sodišče otroka zaupa v varstvo in vzgojo drugi osebi?

Vprašanje je, ali lahko ob obstoječi pravni ureditvi sodišče, ko na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZZZDR otroka odvzame staršem, odloči tudi, da se otrok odda v rejništvo. Menim, da ne, glede na to, da je po 157. členu ZZZDR za oddajo v rejništvo pristojen le CSD. Po določbi tretjega odstavka 105. člena ZZZDR mora sodišče, preden odloči o varstvu in vzgoji otroka, pridobiti mnenje CSD. Sodišče bo moralo v primeru, ko ne bo sorodnikov, ki bi jim zaupalo otroka, s pomočjo pristojnega CSD otroku najti rejnika. CSD bo moral sodišču sporočiti ime rejnika, sodišče pa bo v odločbi navedlo le ime in priimek rejnika brez odločitve, da se otrok odda v rejništvo.(5) Tako bo odločba izvršljiva, obenem pa sodišče ne bo poseglo v pristojnost CSD. CSD pa bo v skladu s 157. členom ZZZDR naknadno izdal odločbo o rejništvu. Zato da ne pride do zapletov, ki bi bili v škodo otroku, je nujno, da sodišče tesno sodeluje s CSD in upošteva mnenje CSD.

CSD in sodišče lahko otroka zaupata v varstvo in vzgojo tudi pravnim osebam. Po ZSV so to predvsem javni socialnovarstveni zavodi in v tem primeru sodišče po predhodnem soglasju zavoda v izreku navede, kateremu zavodu se otrok zaupa v varstvo in vzgojo.(6)

IV. VPRAŠANJA V ZVEZI Z UGOTAVLJANJEM IN IZPODBIJANJEM OČETOVSTVA

1. Tožnik s tožbo izpodbija očetovstvo na podlagi 99. člena ZZZDR. Toženci

so v odgovoru na tožbo prerekali trditve o tem, da bi bil tožnik oče otroku, niso pa predlagali nobenih dokazov, ne udeležujejo se narokov, niso se udeležili odvzema biološkega materiala za analizo DNA, ki jo je predlagal tožnik. Tožnik pri tožbi vztraja in navaja, da ima otok pravico vedeti za svoj biološki izvor. Sodišču je iz drugih postopkov poznano, da je bil tožnik že v postopku zaradi mamil, ves čas je nezaposlen in morda v obravnavanem primeru ne bi bilo v korist otroku, da bi se očetovstvo izpodbilo. Kako nadaljevati postopek oziroma ali razsoditi zgolj na podlagi trditev tožnika in njegove izpovedbe, da bi bila odločitev tudi pravična in v korist otroka? Sodišče je za mnenje oziroma poročilo zaprosilo tudi pristojni CSD, vendar odgovora še ni dobilo, neuradno pa je sodišču znano, da toženci tudi ne sodelujejo s CSD.

2. Upoštevanje določb o prekluziji v postopkih iz razmerij med starši in otroci, kjer gre za tožbe polnoletnih tožnikov (otrok), npr. za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva. Ali tudi v teh primerih brez omejitev ravnati v smislu določila 414. člena ZPP? Predlagamo tudi, da se v sporih, ki se nanašajo na ugotavljanje in izpodbijanje očetovstva, osvetlijo situacije o pasivni legitimaciji (možne stranke na pasivni, torej toženi strani, ker zaradi številnih že pokojnih v rojstnem listu vpisanih ali pa domnevnih očetov prihaja do zelo zapletenih procesnih situacij).

Odgovor:

Glede uporabe določb 27. poglavja ZPP v tovrstnih sporih je odgovor naveden pri prvem vprašanju.

Tako pri ugotavljanju kakor pri izpodbijanju očetovstva so subjekti tega tristranskega razmerja nujni enotni sosporniki.

Pri izpodbijanju očetovstva:

- če tožbo vloži mati v imenu mladoletnega otroka, toži le domnevnega očeta (98. čl. ZZZDR);

- če tožbo vloži mati v svojem imenu, toži otroka in domnevnega očeta (97. čl. ZZZDR);

- če tožbo vloži polnoleten otrok ali otrok, zastopan po skrbniku, toži očeta in mater (98. čl. ZZZDR);

- če tožbo vloži domnevni oče, toži mater in otroka (96. čl. ZZZDR);

- če tožbo vloži tretji, ki misli, da je oče, toži domnevnega očeta, mater in otroka (99. čl. ZZZDR).

Pri ugotavljanju očetovstva:

- če tožbo vloži mati v imenu otroka, toži očeta (92. čl. ZZZDR);

- če tožbo vloži polnoletni otrok ali otrok, zastopan s skrbnikom, toži očeta in mater (92. člen ZZZDR);

- če tožbo vloži tisti, ki je priznal otroka za svojega, toži mater in otroka (90. člen ZZZDR).

Kadar niso toženi vsi, ni tožena prava stranka in sodišče zahtevek zavrne zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Če je toženec (oče) neznanega prebivališča, mu sodišče lahko postavi začasnega zastopnika in izpelje postopek. Odloči na podlagi izvedenih dokazov.

Če se tožena stranka (ni pomembno ali je to moški, za katerega mati misli, da je otrokov oče, ali pa so to domnevni oče, mati in otrok, kot v zgoraj navedenem primeru) noče odzvati vabilu za odvzem biološkega materiala za analizo DNA, mora sodišče smiselno uporabiti določbo 262. člena ZPP, ki sicer ureja odklonitev stranke, da bi bila zaslišana. Ker se nihče ni dolžan odzvati sodnemu vabilu, da bi bil zaslišan (preneseno na obravnavani primer: da bi dal kri v dokazne namene) in ga k temu ni mogoče prisiliti (prvi odstavek 262. člena ZPP), za takšna ravnanja pa ni predpisana neposredna sankcija, mora sodišče glede na vse okoliščine presoditi, kaj pomeni to, da stranka ni prišla na zaslišanje (na postavljeni izvedenski inštitut; drugi odstavek 262. člena ZPP, glej odločbo VS RS II Ips 331/2005). Praviloma je izogibanje preiskavi močan indic, da so trditve tožeče stranke resnične. Vendar pa mora sodišče pri tem upoštevati tudi druge izvedene dokaze in ugotoviti, ali iz njih izhaja, da sta v spornem obdobju mati in moški, ki naj bi bil oče, imela spolne odnose ...

Sodišče zaradi ocene, da tožnik zaradi načina življenja ne bo dober oče, ne more in ne sme ravnati drugače.

V. Predodelitev otroka na podlagi zahteve enega od staršev. Običajno otrok kljub sodni odločitvi živi pri drugem staršu že nekaj časa, preden je sploh vložena tožba. Izrek v takšnem primeru, preživnina, stiki.

Odgovor:

Po 131.c členu ZZZDR se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino.

Izrek:

Sodba ….. z dne....... se spremeni tako, da se:

- mladoletni ..... zaupa v varstvo in vzgojo tožeči stranki.

- toženi stranki za preživljanje mladoletnega ........ naloži plačilo ........ EUR, vsakega 10. dne v mesecu na TRR tožeče stranke št. ........, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska preživnine naprej do plačila. Dogovorjeni znesek preživnine je tožena stranka dolžna plačevati do prve uskladitve z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin, od takrat naprej pa v skladu z obvestilom centra za socialno delo o uskladitvi preživnine.

- Osebni stiki med toženo stranko in mladoletnim .... se uredijo tako, da potekajo

- vsako sredo od 17. do 19. ure;

- vsak drugi vikend od petka od 18. ure do nedelje do 18. ure;

- vsake druge šolske počitnice, razen poletnih počitnic, kar pomeni, da mladoletni .... prvomajske počitnice preživi z materjo, jesenske z očetom in tako naprej, in se v tem obdobju osebni stiki začnejo izvajati zadnji delovni dan ob 18. uri in prenehajo izvajati zadnji dela prost dan ob 18. uri;

- med poletnimi počitnicami 14 dni, pri čemer se za datum starša sproti dogovorita. Če se ne moreta dogovoriti, potekajo osebni stiki med toženo stranko in mladoletnim ...... vsako leto od 15. 7. od 18. ure naprej do 1. 8. do 18. ure.

VI. KONKURENCA ZAKONSKIH DOLOČB O VAROVANJU TAJNOSTI V ZAKONSKIH SPORIH IN SPORIH IZ RAZMERIJ MED STARŠI IN OTROKI TER O VAROVANJU KORISTI MLADOLETNIH OTROK S KAZENSKOPRAVNO DOLŽNOSTJO NAZNANITVE KAZNIVEGA DEJANJA IN STORILCEV PO ČL. 281/II KZ-1 RS V ZVEZI S 146. ČLENOM ZKP.

Družinski sodniki se čedalje pogosteje srečujemo z ravnanjem staršev, ki v prejšnjih postopkih (nepravdni postopek za potrditev sporazuma o preživnini ali o dodelitvi in stikih) pred sodiščem zatrjujejo in izpovedujejo, da ne živijo skupaj. Čez nekaj časa pa eden od staršev vloži tožbo, v kateri navaja, da je življenjska skupnost razpadla šele zdaj, da sta živela skupaj in zahteva predodelitev otroka oziroma drugačno odločbo o preživnini in stikih. Tudi med postopkom trditve obeh prikazujejo, da je dejansko družinska skupnost razpadla že pred vložitvijo tožbe, da sta partnerja v prejšnjih postopkih prikazovala neresnične dejanske okoliščine, zaradi katerih sta uspela izposlovati sodno odločbo, ki sta jo potrebovala za pridobitev pravic do socialnih transferjev pri centru za socialno delo. Menimo, da v takih primerih obstaja sum storitve kaznivega dejanja goljufije in veljavni Kazenski zakonik v tretjem odstavku 241. člena predpisuje za tako kaznivo dejanje kazen od enega do osmih let. Torej gre verjetno za takšno kaznivo dejanje, za katero je določena dolžnost naznanitve glede na 146. člen ZKP v zvezi s členom 281/II KZ-1. Po drugi strani si mora družinski sodnik prizadevati za varovanje pravic in koristi mladoletnih otrok, zavezan je k varovanju tajnosti v postopkih obravnave družinske problematike.

Odgovor:

Mislim, da ni mogoče utemeljiti, zakaj tudi v obravnavanem primeru sodnik ne bi bil dolžan spoštovati določbe.

145. člen

(1) Vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili so dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni ali če kako drugače izvedo zanje.

(2) Obenem z ovadbo morajo organi in organizacije iz prejšnjega odstavka navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, in druga dokazila.

VII. PROBLEMATIKA POSTAVLJANJA POSEBNEGA ZASTOPNIKA OTROKU PO ČETRTEM ODSTAVKU 409. ČLENA ZPP. POLOŽAJ ZAGOVORNIKA OTROKOVIH PRAVIC V POSTOPKU (V ZVEZI Z ZASLIŠANJEM, OPROSTITVAMI PRIČANJA OZIROMA ODGOVORI NA VPRAŠANJA) IN RAZMERJE DO KOLIZIJSKEGA SKRBNIKA?

Odgovor:

V pravdnem postopku je sprejet čisti procesni pojem stranke. Stranka je tisti, ki zahteva pravno varstvo (tožnik), in tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). Ta opredelitev pojma stranke je ločena od pojma stranke v materialnopravnem razmerju. Tožnik v procesnem smislu je namreč tudi tisti, ki zgolj zatrjuje, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja (stvarno legitimiran), toženec pa tisti, za katerega tožnik zatrjuje, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja. V pravdnem postopku se posamezniku zagotavlja varstvo njegovih pravic, kar se izraža skozi procesno legitimacijo. Procesna legitimacija je procesna predpostavka. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je nedopustna tožba, ki jo vloži oseba, ki s to tožbo ne zahteva varstva svojih pravic, ampak varstvo pravic tretje osebe.

V nepravdnem postopku je drugače: predlagatelj ni le tisti, ki zatrjuje, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja, ampak so to lahko osebe, organi, ki jim zakon daje legitimacijo za uvedbo postopka zaradi varstva pravic drugih oseb (formalni udeleženci, ki sami nimajo stvarne legitimacije). Udeleženci postopka pa so tudi osebe, na katere se odločba neposredno nanaša, in osebe, katerih pravni interes utegne biti z odločbo prizadet, čeprav v postopku sami ne sodelujejo in niso udeleženci v formalnem smislu (materialni udeleženci). Posebna postopkovna pravila 27. poglavja ZPP za reševanje sporov iz razmerij med starši in otroki so v tem pogledu bližje splošnim pravilom nepravdnega postopka kot pa splošnim pravilom pravdnega postopka. Procesna in stvarna legitimacija sta tako v nepravdnih postopkih kot v sporih iz razmerij med starši in otroki velikokrat ločeni.

V sporih o varstvu in vzgoji je med staršema že v izhodišču spor glede izvrševanja roditeljske pravice, ki ga sodišče razreši šele s končno odločbo. Zato starša v teh sporih ne moreta zastopati otroka in v njegovem imenu vložiti tožbe in pravnih sredstev. Prav zato ZZZDR daje samima staršema procesno legitimacijo za uveljavljanje otrokovih pravic: starša lahko tožbo, s katero zahtevata varstvo otrokovih pravic, vložita v svojem imenu. Sodišče pa lahko, kadar oceni, da je to glede na okoliščine konkretnega primera potrebno, otroku v tem postopku postavi posebnega zastopnika (četrti odstavek 409. člena ZPP) (povzeto po odločbi VS RS II Ips 536/2009).

Nedvomno je otrok tudi sam stvarno in procesno legitimiran. To pride do izraza zlasti takrat, ko otrok sam zahteva varstvo svojih pravic proti enemu ali obema staršema (na primer otrok, ki je v rejništvu, zahteva prepoved stikov). Po 409. členu ZPP ima otrok, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, procesno sposobnost in lahko sam uveljavlja svoje pravice v postopku. V tem primeru mu je treba tudi priznati poslovno sposobnost za sklenitev mandatne pogodbe z odvetnikom. Tak otrok je kot stranka tudi zaslišan v postopku pred sodiščem. Šteje se, da je dovolj zrel, da razume pomen postopka in posledice odločitve in se lahko samostojno odloči, ali se bo aktivno vključil v sam postopek ali pa bo zastopanje prepustil enemu od staršev.

Starši so pri opravljanju procesnih dejanj v določenem obsegu omejeni že po ZZZDR. Za procesna dejanja, s katerimi pride do odsvojitve ali obremenitve stvari iz otrokovega premoženja, starši potrebujejo soglasje centra za socialno delo (111. člen ZZZDR). Če so si v navzkrižju koristi staršev in otroka, pa je treba otroku postaviti kolizijskega skrbnika (213. člen ZZZDR). Iz dikcije 213. člena ZZZDR izhaja, da postavitev kolizijskega skrbnika pride v poštev predvsem, ko sta tako otrok kot njegov zakoniti zastopnik stranki postopka, njune koristi pa so v navzkrižju. Mati na primer izloča polovico premoženja iz zapuščine po pokojnem možu, ker zatrjuje, da gre za skupno premoženje. Če uspe z zahtevkom, bo zapuščina manjša, s tem pa tudi premoženje, ki ga bo po očetu podedoval otrok. V družinskopravnih zadevah pride do kolizije takrat, ko otrok vloži tožbo na ugotovitev očetovstva proti volji matere, enako velja tudi pri izpodbijanju očetovstva.

Po 213. členu ZZZDR kolizijskega skrbnika postavi center za socialno delo. ZZZDR v 212. členu določa, da lahko kolizijskega skrbnika postavi tudi organ, pred katerim teče postopek, ta organ pa mora o tem takoj obvestiti center za socialno delo. Center za socialno delo ima nasproti takemu skrbniku iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil. Če se med postopkom izkaže, da bi redni postopek s postavitvijo kolizijskega skrbnika predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki, postavi sodišče na predlog ene ali druge stranke tudi začasnega zastopnika po 82. členu ZPP. Ta opravlja naloge zakonitega zastopnika otroka, dokler center za socialno delo ne postavi kolizijskega skrbnika.

V večini družinskopravnih postopkov pa kot rečeno otrok ni stranka postopka, ampak sta stranki postopka le starša otroka. Praviloma je v družinskopravnem postopku združenih več sporov:

- spor glede razveze zakonske zveze in preživljanja zakonca, kjer sta stranki postopka le zakonca;

- spor glede varstva in vzgoje otroka ter stikov, kjer bi otrok sicer lahko bil tudi stranka postopka, vendar tožbo praviloma vloži eden od staršev, ki pa ima, kakor je bilo pojasnjeno uvodoma, tudi procesno legitimacijo za uveljavljanje pravic otroka;

- spor glede plačevanja preživnine za otroka, kjer je otrok vselej stranka postopka, saj je otrok nosilec pravice do preživljanja, praviloma pa v uvodu odločbe ni naveden kot stranka.(7)

Kadar otrok sploh ni stranka postopka, je verjetno težko govoriti o koliziji interesov, ki so pogoj za postavitev kolizijskega skrbnika. Morda je to tudi razlog, da ima ZPP posebno določbo, po kateri lahko sodišče otroku postavi posebnega zastopnika tudi v primeru, ko ne gre za primere klasične kolizije interesov, torej ko otrok ni stranka postopka. V četrtem odstavku 409. člena ZPP je določeno, da lahko sodišče otroku postavi posebnega zastopnika tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Vprašanje seveda je, kdaj je to smiselno in kdo naj opravlja to nalogo?

Zavedati se je treba, da sodišče s postavitvijo posebnega zastopnika otroku v konkretnem postopku staršem odvzame pravico do uveljavljanja otrokovih koristi, to pa lahko stori le, če starši te naloge ne opravljajo dobro. V večini družinskopravnih postopkov niti ni spora med staršema o tem, kateri od njiju bo po razpadu družine skrbel za otroka, v večini primerov med staršema tudi ni spora o otrokovih stikih, ampak je sporna le višina preživnine. V tovrstnih primerih nikakor ni mogoče govoriti o neustreznem ravnanju staršev, koristi otroka niso v ničemer ogrožene in zato, po moji oceni, tudi ni potrebe po postavljanju posebnega zastopnika.

Pri zahtevnejših in spornejših zadevah pa je treba tudi upoštevati, da ZPP s posebnimi določbami daje sorazmerno dobro podlago za zagotavljanje varstva koristi otroka, vendar je od sodnika, ki vodi postopek, odvisno, ali bo te možnosti tudi kar najbolj uporabil. Sodišče mora namreč samo storiti vse, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. Ni vezano na postavljene zahtevke, lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale in zbere podatke, potrebne za odločitev (408. člen ZPP). Sodišče lahko veliko stori tudi s korektnim postopkom pridobivanja mnenja otroka. Naj pri tem le opozorim, da so se v praksi pojavljale tudi težave pri uporabi prvega odstavka 410. člena ZPP, ki določa, da je pri razgovoru z otrokom lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa. Zaupnik je glede na besedilo določbe oseba, h kateri se otrok zateče, ko starši odpovedo. To torej ni nobeden od staršev, saj se to pojmovno izključuje, niti ni oseba, ki jo otroku kot zaupnika izbere eden od staršev. Položaj zaupnika ima lahko le oseba, ki jo otrok sam spontano izbere, to je lahko brat ali sestra, drug sorodnik, učiteljica, zdravnik ... Položaj zaupnika lahko pridobi tudi oseba, s katero otrok sicer pride v stik v uradnih postopkih, pa se med otrokom in to osebo spontano vzpostavi zaupanje – izvedenec v postopku, socialna delavka na centru za socialno delo ali poseben zastopnik.

Za delo z ogroženimi otroki, ki so še posebej ranljivi, je potrebno ustrezno strokovno znanje. Kolizijski skrbnik in posebni zastopnik otroka ne le otroka zastopata v postopku, ampak namesto staršev odločata tudi, kako upoštevajoč vse okoliščine primera najbolje zavarovati otrokove koristi. Zato je izbira osebe zelo zahtevna. Ta oseba bi namreč morala imeti ustrezno pravno znanje in tudi znanje s področja psihologije, država pa za enkrat še ni storila ničesar, da bi zagotovila ustrezno usposabljanje in seznam strokovnjakov, ki bi imeli licenco za opravljanje te naloge.

Kot posebnega zastopnika otroka sodnik lahko postavi tudi »zagovornika otroka«, torej posameznike, ki sodelujejo v pilotnem projektu Varuha za človekove pravice. Ker ne gre za od države preizkušene strokovnjake, kakor na primer pri izvedencih, se mora sodnik zavedati, da s tem prevzame večjo odgovornost, da gre res za dovolj strokovno usposobljeno osebo.

Naj le še dodam, da lahko sodišče v primerih, ko se v družinskopravnem postopku petnajstletnik odloči, da bo samostojno opravljal procesna dejanja, odloči, da mu za pomoč postavi posebnega zastopnika, ki pa mora biti v tem primeru odvetnik, saj njegova vloga ni v tem, da bi nadomestil voljo otroka, ampak le, da v skladu z otrokovim mnenjem v njegovem imenu opravlja procesna dejanja.

Menim, da tudi za kolizijskega skrbnika ali posebnega zastopnika velja določba 231. člena ZPP, po kateri lahko odreče pričanje o tistem, kar mu je zaupal otrok. Mislim, da mu mora biti prepuščena ocena, ali je bolj v otrokovo korist, da varuje zaupnost razmerja ali pa da določene podatke posreduje sodišču.(8)

VIII. RAZVELJAVITEV ZAKONSKE ZVEZE: Tožnica že po pravnomočni razvezi zakonske zveze vloži tožbo na razveljavitev zakonske zveze (iste) z navedbo enakih razlogov kakor ob vložitvi tožbe za razvezo zakonske zveze. Ravnanje s takšno tožbo?

Razveljavitev zakonske zveze se, če ob sklenitvi niso obstajali pogoji za njeno veljavnost ali sklenitev iz vzrokov po prvem odstavku 36. člena ZZZDR, lahko zahteva tudi po prenehanju zakonske zveze.

Če tožnica ne zatrjuje obstoja teh vzrokov, ali če zatrjuje le nevzdržnost zakonske zveze, potem pride v poštev tudi zavrženje zaradi nedovoljenosti, sicer pa zavrnitev zahtevka zaradi nesklepčnosti.

IX. S sklepom naslovnega sodišča je bila podaljšana roditeljska pravica čez otrokovo polnoletnost, ko je imela mati otroka podaljšano roditeljsko pravico. V letu 2012 pa otrokova mati umre in sestra umrle matere prosi pri naslovnem sodišču za podaljšanje roditeljske pravice za osebo, ki ji je bila že podaljšana roditeljska pravica. Zanima me, kdo je v konkretnem primeru pristojen za izdajo odločbe – ali je to sodišče ali pa je za to pristojen center za socialno delo?(8)

Odgovor:

S smrtjo matere je njena roditeljska pravica prenehala. Zato je možen le postopek (delnega) odvzema poslovne sposobnosti in postavitev pod skrbništvo. Za prvi postopek je pristojno sodišče, za drugega pa center za socialno delo.

-----

op. št. (1): Glej tudi Betetto, N., Analiza novele ZZZDR – postopkovni problemi, Pravosodni bilten št. 1/2005, str. 58.

op. št. (2): Betetto, N., op. cit., str. 60.

op. št. (3): Glej tudi Mateja Končina Peternel, Zaupanje otroka drugi osebi – aktualni problemi, Pravni letopis 2009, Inštitut za primerjalno pravo, Ljubljana 2010, str. 191 in 192.

op. št. (4): Glej Zupančič, K., Pravni položaj rejnika po slovenski družinski zakonodaji, Pravnik, št. 4–6/1977, str.168.

op. št. (5): V članku Nekatera vprašanja v zvezi z družinskopravnimi spori, Pravosodni bilten, št. 1/2005, str. 41, sem navedla, naj sodišče v izreku odločbe navede le, da se otrok namesti v rejniško družino, center za socialno delo pa bo nato na podlagi odločbe sodišča po 160. členu ZZZDR izdal odločbo, s katero bo otroka oddal v konkretno rejniško družino. Menim, da je bilo to stališče napačno prav iz navedenih razlogov.

op. št. (6): Več o tem Mateja Končina Peternel, Zaupanje otroka drugi osebi – aktualni problemi, op. cit., str. 194 in naslednje. V članku je objavljen tudi seznam vseh zavodov v Republiki Sloveniji.

op. št. (7): O tem več Mateja Končina Peternel, Nekatera vprašanja v zvezi z družinskopravnimi spori, Pravosodni bilten, št. 1/2005, str. 46. Do problema pride takrat, ko na podlagi odločbe, v kateri je odločeno o razvezi zakonske zveze, varstvu in vzgoji otrok, stikih in preživljanju otrok, polnoletni otrok vloži predlog za izvršbo, v uvodu odločbe pa seveda ni naveden kot stranka postopka.

op. št. (8): Več Zobec, J., v Ude, L. in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 444.


Zveza:

ZPP 82, ZPP 231, ZPP 262, ZPP 406 - 423, ZIZ 238f, ZZZDR 36, ZZZDR 90, ZZZDR 92, ZZZDR 96, ZZZDR 97, ZZZDR 98, ZZZDR 99, ZZZDR 105, ZZZDR 106, ZZZDR 106a, ZZZDR 111, ZZZDR 113, ZZZDR 119, ZZZDR 120, ZZZDR 121, ZZZDR 131c, ZZZDR 157, ZZZDR 185, ZZZDR 212, ZZZDR 213, ZIRD 25, ZIRD 27, KZ 281, KZ 281/2, ZKP 146
Datum zadnje spremembe:
27.08.2015

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NDI0Mw==