<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00034044
Vrsta:Članki
Datum objave:01.01.2020
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 1/2020, str. 63
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:avtorsko pravo - avtorska pravica - koncept televizijske (TV) oddaje - dela uporabne umetnosti - avtorsko delo - svoboda izražanja - podatkovna baza - metoda za izračun odškodnine - moralne avtorske pravice
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Avtor:doc. dr. Eneja Drobež

Besedilo

Novejši razvoj sodne prakse s področja avtorskega prava

Celotno besedilo

1. UVOD

Na vsebino in razsežnost avtorskega prava bolj kakor to velja za druga pravna področja vplivajo stanje razvoja družbe in tehnične inovacije, ki omogočajo hitrejše razširjanje avtorskih del. Za učinkovit avtorskopravni sistem je izredno pomembna sodna praksa, ki veljavna pravila prilagodi spremembam v načinu izkoriščanja varovanih del, in s tem povezano sodniško ustvarjanje prava. Uporaba in razlaga avtorskega prava pogosto zahtevata upoštevanje ustavnih pravic in tehtanje med učinkovitim varstvom avtorske in sorodnih pravic, ki ga zagotavljata 60. in 33. člen Ustave Republike Slovenije (URS),1 in med drugimi ustavnimi pravicami, kot so svoboda izražanja (39. člen URS), svoboda umetniškega ustvarjanja (59. člen URS), pravica do zasebne lastnine (33. člen URS) oziroma svoboda gospodarske pobude (74. člen URS).2

Avtorska pravica je monopolna, ker podeljuje njenemu imetniku pravico, izključiti tretje osebe iz uporabe varovanega dela. Vendar ta monopol ni naravni, kajti možnosti uporabe avtorskega dela se v nasprotju z uporabo fizičnih predmetov ne izčrpajo s tem, ko ga uporablja ena oseba oziroma določen krog oseb. Ko postanejo dostopna javnosti, je avtorska dela tehnično mogoče prosto razširjati brez večjih stroškov – v zvezi s tem gre za t. i. ubikviteto predmeta pravic intelektualne lastnine. Monopol omogočijo šele pravna pravila, ki priznajo izključnost pravic intelektualne lastnine posameznemu imetniku pravic.3 Večje varstvo avtorskih pravic je lahko edino učinkovito, saj so te pravice zaradi njihove vseprisotnosti v primerjavi s pravicami na materialni lastnini bolj izpostavljene kršitvam.

Po drugi strani pa lahko monopol zavira ustvarjalnost tretjih oseb, ki morajo pred uporabo dela pridobiti dovoljenje. S tem se lahko onemogoča njihova uporaba v primerih, ko to z vidika splošnih prepričanj v družbi ni sprejemljivo. Z avtorsko oziroma sorodno pravico pridobi njen imetnik „otoček izključnosti v oceanu svobode“.4 Sodnik mora v okviru, ki ga je postavil zakonodajalec, zagotoviti, da je ta otoček ravno pravšnji, da se avtorju omogoči primerna udeležba na sadovih njegovega intelektualnega ustvarjanja in da ne pride do izvotlitve avtorske pravice. Hkrati pa je treba preprečiti prilastitev tistega, kar je bilo že prej prosto dostopno. Tretjih osebam pa je treba omogočiti, da na tem delu gradijo tako, kot je sprejemljivo z vidika splošnih norm v družbi in tako ustvarjajo lastne izvirne stvaritve.

V prispevku bodo obravnavane nekatere odločbe, ki so po mojem mnenju ključne za razvoj slovenskega avtorskega prava v zadnjih petih letih, pri čemer pa se bom omejila na individualno uveljavljanje avtorskih pravic. Primerjala jih bom z razvojem v drugih evropskih pravnih redih, kot so nemški, angleški in italijanski, ter preverila njihov pomen za nadaljnji razvoj sodne prakse s tega področja.

Odločbe so razdeljene po vsebinskih sklopih. Prvi sklop obsega odločbe v zvezi z opredelitvijo avtorskega dela (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) III Ips 4/2017 z dne 24. aprila 2018 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) II Cp 2948/2015 z dne 6. januarja 2016 in V Cpg 1853/2014 z dne 23. marca 2016), dokazovanjem obstoja avtorskega dela (sklep VSL II Cp 1335/2016 z dne 17. avgusta 2016) ter avtorskopravnim varstvom delov avtorskega dela (sodba VSL I Cp 3081/2014 z dne 27. maja 2015). Drugi sklop (sklep VSRS III Ips 119/2015 z dne 24. januarja 2017) obravnava iskanje ravnovesja med avtorsko pravico in svobodo izražanja. V tretjem sklopu pa bodo predstavljene nekatere zanimive odločbe o vrstah avtorskopravno upoštevnih škod in izračunu odškodnine (sodba VSRS III Ips 26/2017 z dne 25. septembra 2018 in sodba VSL V Cpg 816/2016 z dne 30. novembra 2016 v zvezi s kršitvijo pravic sui generis glede podatkovne zbirke; sodba VSL I Cp 1490/2016 z dne 14. septembra 2016 o prisoji odškodnine zaradi duševnih bolečin, povzročenih s kršitvami moralnih pravic; sodba VSRS II Ips 320/2015 z dne 8. junija 2017 o uporabi pravila praetium affectionis v avtorskem pravu; ter sodba VSL II Cp 1923/2017 v zvezi s civilno kaznijo).

2. OPREDELITEV AVTORSKEGA DELA IN DOKAZOVANJE NJEGOVEGA OBSTOJA

2.1 Koncept TV-oddaje kot avtorsko delo

2.1.1 Sodba VSRS III Ips 4/2017

Ena izmed najpomembnejših nedavnih odločitev je zagotovo sodba III Ips 4/2017, v kateri je VSRS postavilo smernice za široko pojmovanje avtorskega dela. Toženka, javna RTV organizacija, je objavila javno zbiranje ponudb za oblikovanje razvedrilnih oddaj narodno-zabavnega žanra. Nanj se je odzvala tožnica, ki je toženi stranki poslala svoj predlog oddaje. Toženka ni izbrala nobene od prispelih ponudb, je pa začela s predvajanjem svoje oddaje, v kateri je uporabila ideje iz tožničinega predloga. V sporu je šlo za vprašanji, ali je toženka uporabila samo tožničine pravno nevarovane ideje po prvem odstavku 9. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)5 in ali je predlog oziroma koncept televizijske oddaje, četudi ni izveden, varovan kot avtorsko delo.

VSRS je pojasnilo, da je predlog tožničine oddaje inovativno in individualno delo. Tožnica je posamezne zapisane opisane elemente povezala oziroma zbrala na edinstven način, posamezni izmed teh elementov pa so bili povsem novi in do tedaj še neuporabljeni v primerljivih oddajah enakega žanra. Takšen koncept televizijske oddaje je avtorsko delo, ki uživa pravno varstvo. Avtorja sta namreč svojo idejo izrazila tako, da sta jo jasno zapisala v konceptu. Le dejstvo, da koncept ni „zaživel“ v avdiovizualni uprizoritvi dela, na opredelitev koncepta kot avtorskega dela ne vpliva. Sodišče je poudarilo tudi, da tožnica ni zahtevala avtorskopravnega varstva na neuprizorjeni oddaji, temveč na zapisanem konceptu oddaje. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče nemške literature, da je pravno varovana izražena ideja, če je razvita v koncept, ki s svojimi elementi tvori celoto, ki pomeni več kot le seštevek njenih posameznih delov tako, da gre za lastno intelektualno stvaritev.6 V tej literaturi je bila kritizirana odločitev nemškega Zveznega sodišča (Bundesgerichtshof – BGH) v zadevi I ZR 176/2001 z dne 26. junija 2003, da koncept televizijske oddaje ni avtorskopravno zaščiten, saj naj bi avtorsko pravo ščitilo le dela, ki so neupravičeno uporabljena v izvirni obliki (kadar gre za neposredno kopijo oddaje), ne pa če je oddaja uporabljena kot vzorec, ki ga nekdo posnema. VSRS se je tako odločilo, da ne bo uporabilo enakega restriktivnega pristopa pri opredelitvi avtorskega dela kot BGH.

Odločitev VSRS je pomembna, saj omogoča učinkovito pravno varstvo ustvarjalcev, ki se udeležijo javnega natečaja in v tem okviru v fazi izbiranja svoje stvaritve brezplačno predložijo organizatorjem. Daje jim namreč avtorskopravno zaščito, če bi organizatorji natečaja uporabili njihove koncepte brez prenosa ustreznih materialnih pravic. Z njo je omogočena tudi večja pravna varnost TV-franšiz, ki so v medijskem svetu donosen vir dohodka.

2.1.2 Primerjalna sodna praksa

Tudi v drugih državah članicah EU so sodišča priznala možnost avtorskopravnega varstva koncepta TV-oddaje, vendar so za takšno varstvo postavila visoke standarde. Tako je Višje sodišče Anglije in Walesa (High Court of England and Wales) v zadevi [2017] EWHC 2600 (Ch) z dne 19. oktobra 2017 potrdilo, da je koncept TV-oddaje (TV format) lahko opredeljen kot dramsko delo, če vsebuje zadostno število razločljivih značilnosti, povezanih v koherentno ogrodje, ki ga je mogoče ponavljajoče uporabiti, tako da se lahko TV-oddaja reproducira v prepoznavni obliki. Ugotovilo pa je, da v obravnavani zadevi navedeni pogoji niso bili izpolnjeni. Koncept TV-oddaje z naslovom Minutni zmagovalec (Minut Winner), po katerem je vsaka oddaja trajala eno minuto ali pol ure z več tekmovanji, vsak tekmovalec je imel na voljo eno minuto, da reši nalogo in dobi nagrado, tako ni bil opredeljen kot avtorsko delo.

Tudi italijansko vrhovno sodišče je v zadevi RTI Reti Televisive Italiane Spa proti Ruvido Produzioni Srl (zadeva 18633/17 z dne 27. julija 2017) potrdilo, da je koncept TV-oddaje lahko avtorskopravno varovano. Pri tem je upoštevalo tudi pravila italijanske kolektivne organizacije SIAE. Utemeljilo je, da je lahko avtorskopravno varovan koncept TV-oddaje z logičnimi in tematičnimi povezavami, naslovom, osnovno narativno strukturo, scenografijo in fiksnimi (glavnimi) vlogami, programsko strukturo in določenimi strukturnimi elementi zgodbe. Če samo eden izmed navedenih elementov manjka, pa gre za avtorskopravno nevarovano idejo. Ne zahteva pa se, da bi bil koncept TV-oddaje povsem izviren.

2.2 Dela uporabne umetnosti

Slovenska sodišča pa so precej zadržana pri priznanju lastnosti avtorskega dela tistim delom, ki so namenjeni praktični uporabi v vsakdanjem življenju. VSL je v sodbi II Cp 2948/2015 utemeljilo, da sistem zbiranja odpadkov ni avtorsko delo po 5. členu ZASP, niti to niso posebne ekološke točke – mesta za ločeno zbiranje odpadkov. V tej zadevi je toženka od tožnice kupila zabojnike za odpadke. Zbirala in odvažala je odpadke tako, kot je bilo to predvideno v računalniškem sistemu, vendar ni kupila računalniškega sistema, temveč je ročno preverjala količino odpadkov. VSL je poudarilo, da način zbiranja in organiziranja odpadkov, predviden z računalniškim sistemom, ni avtorsko zaščiten, čeprav ni računalniško nadziran.

Prav tako je VSL v zadevi V Cpg 1853/2014 zavrnilo možnost, da bi bili avtorsko delo plakatni panoji. Poudarilo je, da je ustvarjalni manevrski prostor pri delih uporabne umetnosti zaradi njihovega funkcionalnega poslanstva zožen, pogosto pa prihaja tudi do prevzemanja rešitev, ki je lahko tudi nezavedno. Ideja plakatnih panojev je nekaj, kar je že precej časa sestavni del človeške kulture in se v svojem bistvu ne spreminja. Bistvo plakatnega panoja kot površine, ki nosi plakat, je nekaj, kar je dano vnaprej in tega temeljnega bistva avtorskopravno niti ni mogoče posnemati (kopirati). Pri avtorskem delu se upošteva ustvarjalni podvig avtorja, torej da pri ustvarjanju avtorskega dela ni zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno iz drugega dela. Kombinacija zakrivljenosti plakatne površine, postavitve robov in kombiniranja dveh ali treh panojev, pa ne pomeni toliko izvirnih potez, da bi tožnikove plakatne panoje lahko uvrstili med avtorska dela.

Iz obrazložitve obeh sodb je mogoče sklepati, da so merila za pridobitev avtorskopravnega varstva na področjih del uporabne umetnosti in tehničnih rešitev po naravi stvari višji kot pri literarnih in umetniških delih. Vendar je poudarek drugje: avtorskopravno namreč ne morejo biti varovana dela, katerih vsebina oziroma videz izvirata samo iz zahtev tehnike oziroma funkcionalnosti, kar je pogosto pri izdelkih, namenjenih zadovoljevanju vsakodnevnih potreb industrije ali posameznikov. Kljub temu je VSL že v sklepu I Cpg 1095/2011 z dne 10. novembra 2011 poudarilo, da za dela uporabne umetnosti ne velja strožji pravni test po 5. členu ZASP od tistega, ki velja za druga dela. Navedeno je tudi v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU) glede opredelitev avtorskega dela v temeljnih zadevah C-5/08 (Infopaq I), C-145/10 (Painer). V navedenih zadevah je SEU odločilo, da so v okviru Direktive 2001/29/ES o avtorski pravici v informacijski družbi7 varovana vsa dela, ki so izvirna na način, da so avtorjeve lastne intelektualne stvaritve, pa tudi njihovi odlomki, če prispevajo k izvirnosti dela in kadar je iz njih mogoče razbrati, za katero delo gre.

V slovenski sodni praksi se avtorskopravno varstvo del uporabne umetnosti ugotavlja ob upoštevanju idejnega presežka. VSRS je tako v starejši sodni praksi v zadevi II Ips 966/2008 z dne 15. januarja 2009 odločilo, da je kot delo uporabne umetnosti varovana stojnica, ki ima nekatere individualne značilnosti, zaradi katerih se razlikuje od že videnega, ker so na njej znani elementi (koza, dvokapno senčilo) interpretirani na samosvoj način. Utemeljilo je, da so te individualne značilnosti ustvarjalni podvig avtorja, s tem pa ima stojnica idejni presežek. V navedeni sodni praksi pa je bilo manj poudarka na celostni podobi kakor vtisu, ki ga delo kot celota naredi na uporabnika.

Tudi BGH je – enako kot slovensko vrhovno sodišče – v zadevi I ZR 143/12 – Geburtstagszug z dne 13. novembra 2013 opozorilo, da je ustvarjalni prostor umetnika pri delih uporabne umetnosti običajno omejen. Za priznanje avtorskega dela se zahteva, da estetski učinek oblike izvira iz umetniškega ustvarjanja, in ne iz zahtev funkcionalnosti. Ker tega estetskega učinka ni našlo, je zavrnilo avtorskopravno varstvo lesenega vlakca za praznovanje rojstnega dne. Prav tako v zadevi I ZR 53/10 – Seilzirkus z dne 12. maja 2011 ni priznalo avtorskopravnega varstva plezalni mreži v obliki šotora na otroških igriščih. Ta oblika naj bi bila zasnovana samo na tehničnih zahtevah glede varnosti in trdnosti plezalne konstrukcije, ne pa tudi na umetniškem ustvarjanju.

Primer avtorskopravno varovane oblike po nemškem pravu pa je stol Tripp Trapp. Višje deželno sodišče v Hamburgu (OLG Hamburg) je v zadevi 3 U 155/99 – Tripp Trapp Stuhl I z dne 1. novembra 2011 ugotovilo, da naredi celotna čutno zaznavna oblika tega stola, ki prej ni bila znana, splošen estetski vtis (nem. aestetische Eindruck) na osebe, ki se redno srečujejo z umetnostjo. Zato je stol tudi estetski presežek v primerjavi z vsakdanjimi obrtniško izdelanimi predmeti. Estetski vtis naj bi bil predvsem v tem, da poševna in odprta oblika stola vzbuja vtis nestabilnosti in visečnosti, čeprav je stol prav zaradi te nenavadne oblike zelo stabilen. Sodišče je tudi odločilo, da pri značilni obliki stola Tripp Trapp ne gre za tehnično nujnost, ker obstaja več drugih možnosti, kako oblikovati otroški stol.8

Zanimivo pa je, da nemška sodišča v presojo le redko vključijo izvedence. Šteje se, da senati, ki pogosto obravnavajo vprašanja intelektualne lastnine, veljajo za del z umetnostjo seznanjene javnosti.9

2.3 Dokazovanje obstoja avtorskega dela

Pomembnejša stališča je VSL sprejelo v zadevi II Cp 1335/2016. Tožnica je v tej zadevi s tožbo zahtevala plačilo avtorskega honorarja za številna predavanja, članke in učna gradiva, prenehanje kršitve moralnih avtorskih pravic na pisnem gradivu in navedbo tožnice kot avtorice, ter plačilo civilne kazni in odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve avtorskih pravic. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj bi morala tožnica za vsako posamezno predavanje utemeljiti in navesti, zakaj gre za avtorsko stvaritev, oziroma da je vanj vključila svoje strokovno znanje in izkušnje, kar bi izkazovalo tisto individualnost, ki avtorsko delo ločuje od drugih (varovanih in nevarovanih) del. Glede člankov in gradiva, objavljenega v elektronski obliki, pa je zavzelo stališče, da je za presojo individualnosti potrebno strokovno znanje s področja ekonomije, s katerim sodišče ne razpolaga, tožnica pa izvedenca ni predlagala.

VSL je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo. Utemeljilo je, da je za individualnost potrebna določena ustvarjalna posebnost, ustvarjalni izraz, ni pa treba, da je delo popolnoma novo. Menilo je, da je zahteva, da bi morala tožnica za vsako predavanje posebej navesti elemente individualnosti in ta dela (posnetke, pisne priprave itd.) predložiti kot dokaz, pretirana. Gre za govorjeno delo, ki je varovano ne glede na to, ali je zabeleženo na nosilcu ali ne. Zapiski ali posnetki zato ne morejo biti neogiben dokaz o obstoju avtorskega dela. Ker je tožnica podala navedbe o načinu obravnavanja teme predavanj, ki dajejo dovolj podlage za ugotovitev o ustvarjalnem pristopu pri tem, in ker toženka ni nasprotovala trditvi, da ji je bilo predloženo gradivo, ki je bilo podlaga predavanjem, in je torej dejansko imela možnost, da bi vsebinsko nasprotovala tožničinim navedbam, pa tega ni storila, je tožnica podala dovolj tehtne navedbe za presojo, ali je šlo za avtorsko delo ali ne. Po mnenju VSL je bilo napačno tudi stališče sodbe, da bi morala tožnica predlagati dokaz z izvedencem s področja, na katero spadajo teme, obravnavane na predavanjih. Presoja, ali sporno delo dosega potrebno stopnjo individualnosti, je pravna presoja v pristojnosti sodišča.

V tej sodbi je VSL postavilo izčrpne smernice za dokazovanje obstoja avtorskega dela v primeru pisanih besedil in predavanj. S tem pa je odstopilo od tovrstnih smernic v zadevi I Cp 613/2014 z dne 28. 5. 2014, kjer so bile postavljene enake, nekoliko neživljenjske zahteve za dokazovanje obstoja avtorskega dela, kot jih je v tej zadevi uporabilo sodišče prve stopnje.

2.4 Avtorskopravno varstvo delov avtorskega dela

V zadevi I Cp 3081/2014 se je VSL ukvarjalo z vprašanjem avtorskopravnega varstva delov avtorskega dela. Tožnik je bil avtor knjige, ki je vsebovala zbirko uradnih besedil z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja. Zbirka je bila kronološko in sistemsko urejena, pospremljena pa je bila tudi s komentarjem tožnika in se je nanašala na vprašanje trgovine z orožjem. Toženka je nekatere strani iz te knjige pokazala v svoji televizijski oddaji, prikazani deli knjige oziroma strani pa so se nanašali na pet dokumentov iz urejene zbirke dokumentov v knjigi. Toženka je strani v knjigi objavila brez navedbe avtorja in brez njegovega dovoljenja. Tožnik je uveljavljal, da je toženka s prikazom strani iz njegove knjige v svoji oddaji kršila njegove avtorske pravice. Toženka je menila, da bi lahko kršila avtorsko pravico tožnika samo, če bi pri prikazovanju dokumentov v sporni oddaji prikazala ustvarjalni izbor, razporeditev in uskladitev teh dokumentov.

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo škode, objavo opravičila ter uvoda in izreka sodbe. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo. Utemeljilo je, da tožnikova knjiga, katere sestavni del je urejena zbirka uradnih dokumentov z zakonodajnega področja, samostojno avtorsko delo po prvem odstavku 8. člena ZASP, na katerem ima tožnik avtorske pravice. Ker so se prikazani deli knjige oziroma strani nanašali na pet dokumentov iz urejene zbirke dokumentov v knjigi, toženka pa je strani v knjigi objavila brez navedbe avtorja in brez njegovega dovoljenja, je to po mnenju pritožbenega sodišča zadoščalo za ugotovitev kršitve ter ugoditev zahtevku na plačilo škode, objave opravičila ter uvoda in izreka sodbe. Sodišče je tako ob upoštevanju moralne avtorske pravice kot osebnostne pravice tožniku priznalo utemeljenost zahtevka za objavo opravičila, ki ga sicer ZASP ne določa.

Ni pa jasno, ali objava nekaj strani iz zbirke uradnih besedil v televizijski oddaji dejansko vselej pomeni kršitev avtorske pravice na tej zbirki. V zadevi Infopaq 1 (C5/08) je SEU pojasnilo, da se deli avtorskega dela obravnavajo enako kot celotno delo. Ti deli so zaščiteni z avtorsko pravico, če vsebujejo nekatere elemente, ki so izraz lastne intelektualne stvaritve avtorja tega dela. Če so sestavljeni iz besed, te obravnavane posamično niso intelektualna stvaritev avtorja, ki jih uporablja. Le z izbiro, razporeditvijo in kombinacijo teh besed lahko avtor izvirno izrazi svojo ustvarjalnost in ustvari delo, ki je intelektualna stvaritev. Besede kot take torej niso elementi, ki jih zajema varstvo. Vendar je hkrati poudarilo, da glede na zahtevo po široki razlagi obsega varstva, ki ga določa 2. člen Direktive 2001/29, ni mogoče izključiti možnosti, da lahko bralec iz nekaterih posamičnih povedi ali celo nekaterih delov povedi zadevnega besedila dojame izvirnost publikacije, kakršna je časopisni članek, ker iz njih razbere element, ki je lastna intelektualna stvaritev avtorja tega članka. Take povedi oziroma taki deli povedi so torej lahko predmet varstva, kakor ga določa 2. a člen navedene direktive. Ker uradni dokumenti tako kakor posamezne besede niso avtorskopravno varovani, menim, da bi bilo treba sodno prakso EU v zvezi z avtorskopravnim varstvom izsekov iz besedil uporabiti tudi za avtorskopravno varstvo odlomkov iz zbirk uradnih besedil. Zato menim, da bi bilo tudi v zadevi I Cp 3081/2014 treba preveriti, ali so bili uradni dokumenti iz avtorskopravne zbirke prikazani na tak način, da se je tudi samo na njihovi podlagi dojela izvirnost te avtorskopravne zbirke. Iz sodbe ni razvidno, v kakšnem obsegu je sodišče to preverilo.

3. AVTORSKA PRAVICA PROTI SVOBODI IZRAŽANJA

Pri soočenju dveh ustavnopravno varovanih položajev – svobodo izražanja (39. člen ustave) in varstvom pravic iz ustvarjalnosti (60. člen ustave) – se nasprotja med posameznimi pravicami rešujejo s praktično konkordanco. V nemški sodni praksi je bilo v zadnjem času sprejetih več odločitev na podlagi tehtanja med avtorskimi in sorodnimi pravicami ter svobodo izražanja oziroma z njo povezano svobodo umetniškega ustvarjanja. Višje deležno sodišče v Jeni (Oberlandergericht – OLG Jena) je na primer v zadevi 2 U 674/14 z dne 18. marca 2015 izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo skrajno desni politični stranki Nationaldemokratische Partei (NDP), da na predvolilnih zborovanjih predvaja pesem „Atemlos“. Izvajalka namreč ni želela, da bi se jo povezovalo s skrajnimi desničarji, uveljavljala je, da predvajanje njene glasbe na takšnih shodih posega v njeno čast in dobro ime. V zadnjem času najpomembnejša pa je odločba Zveznega ustavnega sodišča (Bundesverfassungsgericht – BverfG) v zadevi 1 BvR 1585/13-Metall-auf-Metall. V njej je sodišče obravnavalo vprašanje samplinga v okviru pravice proste uporabe del po prvem odstavku 24. člena nemškega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (UrhG). Ob tehtanju posameznih interesov je dalo pravici umetnikov, da prosto izbirajo sredstva za umetniško ustvarjanje in se na ta način izražajo, prednost pred pravico proizvajalcev fonogramov, da lahko zahtevajo plačilo za predelavo in javno priobčitev delov fonogramov. Pomembno je, da je BVerfG poudarilo, da delo po njegovi objavi ni več le stvar imetnika pravic, temveč pridobi svoje mesto v družbi in postane dejavnik, ki določa kulturno in duhovno podobo določenega obdobja. Ker se s potekom obdobja varstva loči od zasebnega razpolaganja in postane del javnega dobrega, mora avtor že pred tem vzeti v zakup, da bo vedno bolj predmet umetniškega soočanja. To je po mnenju BVerfG izraz socialne vezanosti pravic intelektualne lastnine.10

V slovenski sodni praksi v zvezi s tem izstopa sklep VSRS III Ips 119/2015. Tožnica je toženki in drugim medijem poslala sporočilo za javnost, ki je vsebovalo tudi spletno povezavo na intervju s tožničinim zakonitim zastopnikom. Iz intervjuja je bilo razvidno, da obstaja sum, da je tožničin zakoniti zastopnik storil kaznivo dejanje, zato so njegovo ravnanje začeli preiskovati policija, državno tožilstvo in Agencija za trg vrednostnih papirjev. Tožnica je sporni videoposnetek umaknila s svoje spletne strani, vendar ga je toženka pred njegovim umikom presnela, ga shranila in objavila na svoji spletni strani. Tožnica je od toženke zahtevala odškodnino za neavtorizirano uporabo tega posnetka.

VSL je odločilo, da je zahtevek za odškodnino utemeljen po podlagi, ker naj bi šlo za nedopustni poseg v tožničine avtorske pravice. VSRS pa je to sodbo razveljavilo: utemeljilo je, da je toženkina uporaba tožničinega avtorskega dela ustrezala izjemi iz 4. točke prvega odstavka 48. člena ZASP, po kateri je za namene obveščanja javnosti dovoljeno prosto uporabiti dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega poročila. Sodišče je poudarilo, da je razvoj novih informacijskih tehnologij povzročil nove oblike sporočanja, kar vpliva tudi na prenos in objavo sporočila za javnost in v njem obsežene novice. Le dejstvo, da so bile besede predsednika tožeče stranke sporočene kot posneti intervju, ne spremeni ugotovitve, da v njem podane informacije oziroma stališča dopolnjujejo sporočilno vrednost novice v objavljenem sporočilu za javnost. S tem ko je tožnica v sporočilu za javnost medijem poslala povezavo na videoposnetek, je izrazila soglasje, da mediji videoposnetek uporabijo za prenos v njem obsežene novice. Z objavo povezave na intervju v sporočilu za javnost je intervju postal sestavni del tega sporočila in novice, ki jo je ta sporočal, in zato neodvisno od nosilca, na katerem je, ni (več) predmet avtorskopravnega varstva. Ker stranka po objavi sporočila za javnost v njem obsežene informacije ne more več „umakniti“ oziroma je preklicati (novica je bila namreč že dana v objavo medijem), se enako ne more uspešno sklicevati na umik svojega sporočila (konkretno videoposnetka intervjuja) s svoje spletne strani.

4. VRSTE ŠKODE IN IZRAČUN ODŠKODNINE

4.1 Višina odškodnine za kršitev sui generis pravic izdelovalcev podatkovnih baz

V zadevi III Ips 26/2017 je VSRS prvič presojalo, kako izračunati odškodnino za kršitev sui generis pravic izdelovalcev podatkovnih baz. Navedene pravice so urejene v 141. c členu ZASP. Tožnica je na svoji spletni strani vodila podatkovno bazo s podatki o ponudnikih zasebnega varstva otrok. Toženka je prav tako na svoji spletni strani vodila podatkovno bazo, v katero pa je vključila tudi podatke o 909 ponudnikih iz tožničine podatkovne baze. V zadevi ni bilo spora o tem, da je kršitev obstajala in da se odškodnina izračuna na podlagi licenčne analogije. Sodišče pa je moralo odgovoriti na dve pomembni vprašanji: 1. Ali se pri licenčni analogiji upoštevajo stroški izdelave celotne podatkovne baze ali le tisti, ki se neposredno nanašajo na odvzete in ponovno uporabljene podatke? in 2. Ali je treba pri odmeri odškodnine kot fiktivne licenčnine upoštevati, da isti del vsebine podatkovne baze uporabljata izključni imetnik pravic in kršitelj/-i, ter odškodnino ustrezno znižati?

VSL in VSRS sta utemeljili, da stroškov, ki so povezani s predstavitvijo vsebine podatkovne baze O., izbiro njenega imena, domene, programiranja, zakupa domene itd. ni mogoče šteti za tiste stroške, ki so podlaga za izračun višine odškodnine. Upoštevajo se samo stroški, ki so tožnici nastali z zbiranjem in obdelavo podatkov, ki jih je toženka uporabila brez njenega dovoljenja. Sodišče je utemeljilo, da je toženka v svoji bazi brez pravne podlage uporabila 909 ponudnikov iz baze tožeče stranke, ne pa tudi tiste osnove, ki je povezana z nastankom baze. Hkrati pa je poudarilo, da gre za način ovrednotenja pravice, ki sicer nima objektivne vrednosti. VSRS in VSL sta tudi utemeljili, da je sočasno ponujanje istih produktov (ponudnikov) na internetnih straneh dveh ponudnikov razumni razlog za 50 % nižje nadomestilo od tistega, do katerega bi bil upravičen ekskluzivni ponudnik. Pri tem je VSL upoštevalo, da tudi nemška sodišča pri določitvi višine preverijo, ali je prišlo do izključne uporabe ali souporabe, do celotnega ali delnega prevzema avtorskega dela, in se pri tem sklicevalo na komentar nemškega UrhG. Institut civilne kazni pa preprečuje bojazen, da bi se kršitev "splačala".

V nemškem pravu velja, da gre pri licenčni analogiji za povrnitev pavšalizirane minimalne škode. Ni pomembno, ali bi bila oškodovanec in kršitelj dejansko pripravljena, da skleneta licenčno pogodbo. Odločilno je, da oškodovanec ne bi dovolil proste uporabe svoje avtorskopravno varovane dobrine.11 Licenčna analogija se uporabi, kadar je sklenitev licence običajna na trgu, kar pa se v skladu s sodbo BGH z dne 23. 6. 2005, I ZR 263/02 – Catwalk presoja z abstraktnega vidika. Šteje se, da je licenca običajna za vse pravice, ki imajo tržno vrednost, ne pa tudi za poseg v človekovo dostojanstvo ali pravico do zasebnosti.

Pomembno pa je, da višina odškodnine za kršitve pravic intelektualne lastnine v nemškem pravu običajno temelji na določenem odstotku kršiteljevih prihodkov oziroma na podatkih o prometu z izdelki, ki kršijo pravice intelektualne lastnine, ne pa na stroških umetniškega ustvarjanja oziroma stroških investicij. Raue pojasni, da tudi v Nemčiji imetniki pravic občasno zahtevajo, da se pri obračunu običajne licence upoštevajo tudi stroški proizvodnje oziroma investicij. Francoska sodna praksa naj bi te stroške priznala kot samostojno vrsto odškodnine, saj naj bi pravice intelektualne lastnine imetniku pravic omogočile, da si povrne te stroške. Vendar Raue zastopa stališče, da je takšna argumentacija v nasprotju z nemškim sistemom pravic intelektualne lastnine, saj naj bi imel imetnik pravic le možnost povrnitve stroškov prek licenčnin, ne pa kot neposredno postavko.12

Vendar je sporno, ali v primeru kršitve sui generis pravic na podatkovni bazi sploh obstaja drugačen način izračuna licenčnine kot ob upoštevanju stroškov njenega nastanka. Najprej zato, ker so bile te pravice podeljene prav za povrnitev znatnih investicij v podatkovne baze.13 Medtem ko je stroške umetniškega ustvarjanja pogosto težko ovrednotiti (kakšni pa so na primer stroški pisanja knjige?), gre tukaj za jasne postavke, ki jih je mogoče izračunati.

Odškodnino bi bilo mogoče utemeljiti tudi na načelih neupravičene obogatitve. Če si kršitelj prihrani stroške pridobivanja podatkov, je neupravičeno obogaten v razmerju do imetnika pravic. Če bi moral kršitelj plačati vse stroške pridobivanja podatkov, pa bi lahko prišlo do neupravičene obogatitve na strani imetnika pravic. S tega vidika je razumna tudi odločitev sodišča, da dosodi odškodnino samo v višini polovice stroškov pridobivanja in obdelave odvzetih podatkov.

4.2 Duševne bolečine zaradi kršitve moralnih pravic

Zanimiva je tudi sodba I Cp 1490/2016, kjer je VSL utemeljilo, da je škoda, nastala zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve moralnih pravic, pravno priznana škoda. Toženka, izdajateljica revije, je v svoji reviji objavila tožnikovo fotografijo brez njegovega dovoljenja. Tožnik je bil zato zelo prizadet. Zahteval je plačilo odškodnine v višini običajne licenčnine, civilno kazen in odškodnino zaradi kršitve moralnih pravic. Sodišče je vsem zahtevkom ugodilo. V zvezi z odškodnino zaradi kršitve moralnih pravic je utemeljilo, da je tožnik navedel in dokazal, da ga je toženka s svojim ravnanjem prizadela, da ga je njeno ravnanje razžalostilo in prizadelo kot ustvarjalnega in kreativnega človeka ter kot fotografa, zato je trpel duševne bolečine. Prizadetost tožnika je trajala najmanj štiri mesece intenzivnih duševnih bolečin, nato pa še dva meseca nižje intenzitete, tudi v času vložitve tožbe je bil tožnik negativno razpoložen. Zato mu je sodišče prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Običajni honorar za takšno fotografijo pa je sodišče ocenilo na 50,00 UR, upoštevaje cenik Društva profesionalnih fotografov. Civilno kazen v najvišji višini 200 % je utemeljilo s tem, da je bilo ravnanje tožene stranke hudo malomarno.

Tudi v zadevi I Cp 3081/2014 je VSL prisodilo visoko odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic avtorja, ker je nekdo uporabil njegovo delo brez njegove vednosti in ni označil njegovega imena. Navedena praksa je pomembna, saj odvrača od kršitev v primerih, kjer so kršitve pogoste in ima kršitelj z dostopom do dela in njegovo uporabo neznatne stroške, izračun škode po licenčni analogiji pa je zelo nizek, zato je nizka tudi civilna kazen (na primer uporaba fotografij, dostopnih na spletu).

4.3 Drugi vidiki odškodnin

Z vidika odškodnin za kršitve avtorske pravice je pomembna tudi sodba VSRS II Ips 320/2015.

Tožnik je v pravdi zahteval odškodnino za neupravičeno objavo fotografij, ki so bile njegovo avtorsko delo. Postavil je zahtevek v višini, ki je odražala subjektivno vrednost fotografij, ki so jo te imele za tožnika. Svoj zahtevek je utemeljil z določbo četrtega odstavka 168. člena OZ, ki določa, da če je bila stvar uničena ali poškodovana namenoma, lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca (praetim affectionis).

Sodišče mu je dosodilo odškodnino po licenčni analogiji, kar je bilo desetkrat manj, kot je tožnik zahteval. Utemeljilo je, da pravne posledice kršitve avtorskih pravic ureja ZASP kot lex specialis, zato določba četrtega odstavka 168. člena OZ ne more biti pravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Tožnikove navedbe o posebni vrednosti fotografij so zato pri ugotavljanju višine odškodnine zaradi kršitve avtorske pravice nerelevantne, saj se odškodnina določi v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste, in ne v obsegu vrednosti stvari, na kateri je vsebovano avtorsko delo.

Pomembna je tudi sodba II Cp 1923/2017, in sicer z dveh vidikov: prvič, VSL je v njej poudarilo, da zaradi kršitve moralnih pravic ni civilne kazni. Utemeljilo je, da že iz besedila 168. člena ZASP izhaja, da se civilna kazen izreče v primeru kršitve tistih avtorjevih pravic, za uporabo katerih je upravičen zahtevati denarno nadomestilo.

Menim, da bi lahko kršitev moralnih pravic pomenila tudi "okoliščino primera" v smislu četrtega odstavka 168. člena ZASP. Menim, da bi bilo treba višino odškodnine za kršitev avtorske in sorodnih pravic treba presojati celostno, brez preveč formalističnih ločevanj na posamezne odškodninske postavke.

Raue poudarja, da se je v nemški sodni praksi uveljavilo stališče, da pripada avtorju, katerega imena kršitelj ni zapisal na delu, dodatni znesek v višini enkratnika običajne licenčnine. To naj bi bilo posebej pomembno pri kršitvah v zvezi s fotografijami na spletu. Ni pa enotnega stališča o pravni naravi te odškodnine glede tega, ali gre za materialno ali nematerialno škodo.14

Drugič, v zvezi z ugovorom avtorskega dela v delovnem razmerju je VSL poudarilo, da je ključno, da sta pravdni stranki po sklenitvi tožničinega delovnega razmerja s toženko sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je tožnica zavezala k pisanju strokovnih člankov za revijo O., toženka pa se ji je zavezala plačati avtorski honorar. Sklenitev avtorske pogodbe dva meseca po sklenitvi delovnega razmerja utemeljuje sklep o drugačni pogodbeni volji od te, ki jo je zatrjevala toženka, tj. da pisanje člankov za revijo O. spada v okvir tožničinih delovnih obveznosti. Čeprav je tožnica določena predavanja izvajala med delovnim časom, se je nanje pripravljala predvsem izven delovnega časa. Poleg tega je bilo v opisu del pri nekaterih drugih delovnih mestih izrecno navedeno sodelovanje pri pripravi izobraževanj in usposabljanj, v opisu tožničinega delovnega mesta pa to ni bilo izrecno navedeno. Toženka ni dokazala, da bi tožnica prejemala plačilo v obliki stimulacije prav v zvezi z izvedenimi predavanji.

Menim, da je prepričljivo stališče, da je treba 101. člen ZASP, ki obravnava dela, ustvarjena v delovnem razmerju, razlagati restriktivno. Upoštevati je treba, ali je bilo ustvarjanje avtorskih del dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ali je delavec posebej za ta dela dobil plačilo v okviru dohodka iz delovnega razmerja.

5. SKLEP

Menim, da je individualno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic v Sloveniji na ustrezni ravni, opisana novejša sodna praksa pa je pripomogla k razčiščenju določenih vprašanj. V okviru sodne prakse, ki sem jo obravnavala, se mi zdi še posebej pomemba sodna praksa v zvezi z opredelitvijo avtorskega dela, razmerjem med avtorsko pravico in svobodo izražanja, izračunom višine odškodnin po licenčni analogiji in med posameznimi odškodninskimi postavkami. Pomembno je tudi, da sodišča upoštevajo primerjalno sodno prakso, saj so na nekatera vprašanja sodišča v drugih državah članicah že našla ustrezne odgovore. Ocenjujem pa, da se v sodni praksi premalo sklicujemo na sodbe SEU, ki so sodiščem lahko v veliko pomoč pri zapolnitvi pomensko odprtih pojmov v ZASP.

SEZNAM LITERATURE IN VIROV:

1. DROBEŽ, Eneja. 60. člen v: Avbelj, M. (ur.), Komentar Ustave RS. Nova Gorica: Fakulteta za državne in evropske študije, 2019, str.-----.

2. DROBEŽ, Eneja. Ustavnopravni vidik določenih upravičenj avtorja skozi prizmo sodobne sodne prakse. Podjetje in delo, 2019, št. 3-4.

3. DROBEŽ, Eneja. Avtorsko delo – evropski in primerjalnopravni vidik na primeru del uporabne umetnosti. Pravna praksa, 2015, leto 34, št. 3/4, str. 17-18.

4. Geiger, Christophe. Fundamental Rights, a Safeguard for the Coherence of Intellectual Property Law? International review of industrial property and copyright law (IIC). 2004, let. 35, št. 3, str. 268–280.

5. Lehmann, Michael. The Theory of Property Rights and the Protection of Intellectual and Industrial Property. International review of industrial property and copyright law (IIC), 1985 št. 16, str. 525-537.

6. Loewenheim, Urlich, v: G. Schricker in U. Loewenheim (ur.), Urheberrecht Kommentar. 5. izdaja. München: Beck, 2017, str.----.

7. RAUE, Benjamin. Die dreifache Scadensberechnung. Baden-Baden: Nomos, 2017.

8. WILDE, Gisela. § 97 v: G. Schricker in U. Loewenheim (ur.), Urheberrecht Kommentar. 4. izdaja. München: Beck, 2010, str.----.

------------

1 Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.

2 Podrobneje glej E. Drobež, 2019.

3 M. Lehmann, nav. delo, str. 535.

4 C. Geiger, nav. delo, str. 272.

5 Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13 in 56/15.

6 U. Loewenheim, nav delo, str. 146.

7 Direktiva št. 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, UL L 167, 22. junij 2001.

8 Glej tudi E. Drobež, nav. delo (2015).

9 Glej sodbo OLG Hamburg z dne 1. novembra 2011 v zadevi 3 U 155/99 – Tripp Trapp Stuhl I, točki 84-85.

10 E. Drobež, Ustavnopravni vidik…

11 Wilde, nav. delo, obr. št. 152.

12 Raue, nav. delo, str. 332-333.

13 V uvodni izjavi 7 Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov je tako poudarjeno, da so za izdelavo baz podatkov potrebne znatne človeške, tehnične in finančne naložbe, medtem ko se te baze lahko kopirajo ali se dobi dostop do njih le za majhen del stroškov, potrebnih za njihovo neodvisno stvaritev.

14 Raue, nav. delo, str. 329.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP člen 5, 9, 168
Datum zadnje spremembe:
09.02.2021

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC01MDIyMw==