<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00032503
Vrsta:Članki
Datum objave:01.02.2019
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 1/2019, str. 121 - 125.
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:duševno zdravje - zdravljenje oseb z duševno motnjo - zdravljenje v domačem okolju - rehabilitacija - nadzorovana obravnava - nadzorovana obravnava v domačem okolju - pogoji za zdravljenje brez privolitve - skupnost - načrt zdravljenja - podaljšanje zdravljenja v nadzorovani obravnavi - predlog za zdravljenje pod nadzorovano obravnavo v domačem okolju - zavrnitev predloga - vezanost sodišča na predlog - nadzorna vloga sodišča - omejitev osebne svobode
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
Avtor:Polona Marjetič Zemljič

Besedilo

Pravna ureditev izveninstitucionalne obravnave oseb s težavami v duševnem zdravju v Sloveniji in izzivi za prihodnost

Celotno besedilo

1. UVOD

Državni zbor je 27. 3. 2018 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja za obdobje 2018–2028 (v nadaljevanju ReNPDZ). To je prvi strateški dokument v Sloveniji, ki načrtuje celovito in dolgoročno strategijo razvoja na področju duševnega zdravja. Dokument kot enega od prednostnih ciljev določa premik s pretežno bolnišničnega zdravljenja na obravnavo duševnih motenj v lokalnem okolju – skupnostni pristop.

Državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje Jožica Maučec Zakotnik je na 30. seji Odbora za zdravstvo marca 2018 poudarila, da so bili ključni dokument, ki je Sloveniji nastavil ogledalo na področju skrbi za duševno zdravje prebivalcev, poročilo in usmeritve misije Svetovne zdravstvene organizacije za Slovenijo za področje duševnega zdravja iz leta 2015.

Strokovni odposlanec, ki je misijo vodil, je v priporočilu zapisal, da je v Sloveniji treba izboljšati dostopnost do primerne oskrbe v lokalnem okolju in poleg bolnišnične in zavodske oskrbe vzpostaviti alternativne oblike oskrbe v skupnosti. Kakovostna in celostna oskrba v lokalnem okolju lahko dolgoročno bistveno prispeva k zmanjšanju števila hospitalizacij in oskrbnih dni v bolnišnicah ter poveča kakovost življenja ljudi. Iz poročila izhaja, da se v Sloveniji na načelni ravni vsi (javnost, politika, uporabniki in izvajalci) strinjajo, da so potrebne spremembe na področju oskrbe oseb s težavami v duševnem zdravju, vendar v praksi psihiatrična obravnava poteka predvsem v bolnišnicah in da zmanjševanja trenda obravnave v institucijah v Sloveniji ni zaznati.

2. TREND INSTITUCIONALNE OBRAVNAVE OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU V SLOVENIJI NARAŠČA

Število oseb s težavami v duševnem zdravju v Sloveniji strmo narašča, delno zaradi staranja prebivalstva in s procesom staranja povezane demence. Po številu namestitev v bolnišnice smo na število prebivalcev v vrhu Evropske unije, po številu namestitev v socialnovarstvene zavode pa prvaki. Kljub temu ta trend narašča.

Strokovnjaki, ki so sodelovali pri pripravi ReNPDZ, vidijo vzrok za nekatere hospitalizacije in namestitve v socialnovarstvene zavode v pomanjkanju skupnostnih oblik obravnave ter nezadostnem ali premalo dostopnem ambulantnem zdravljenju. Prebivalci v regijah, kot so Bela krajina, Dolenjska, Pomurje in Koroška, kjer psihiatričnih bolnišnic ni, težko pridejo do pravočasne in primerne zdravstvene oskrbe. Vzrok za dolgotrajno hospitalizacijo je tudi slab dostop do stanovanjskih skupin ali domov za starejše, nekaj prispeva še dejstvo, da se pri nas ljudje zatekajo v bolnišnice zaradi duševnih stisk in motenj, ki so posledica težkih socialnih in družinskih razmer.

3. NAČRT ZA PREMIK OSKRBE OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU IZ INSTITUCIJ IN ORGANIZACIJA SLUŽB ZA OBRAVNAVO OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU V SKUPNOSTI ZA OBDOBJE 2018–2028

ReNPDZ predvideva, da bo Slovenija v naslednjih desetih letih oblikovala 25 centrov za duševno zdravje (v nadaljevanju CDZ), ki bodo izvajali celostno psihiatrično oskrbo na določenem območju s približno 80.000 prebivalci. Izvajali bodo skupnostno psihiatrično in ambulantno obravnavo, vključno s triažo in konziliarno službo.

CDZ bodo ustanovljeni v okviru zdravstvenih domov za izvajanje storitev za duševno zdravje. Mreža služb bo zagotavljala nepretrgano psihiatrično oskrbo (psihiatrične strokovne skupine za krizne posege in intenzivno spremljanje), zdravstveno obravnavo in rehabilitacijo. V proces okrevanja bodo vključene zaposlitvena rehabilitacija kot pomoč pri nastanitvi in zaposlitvi ter socialna podpora pri vključevanju v družbo. To bodo izvajale socialne in nevladne službe ter zavodi za zaposlovanje, kar imenujemo skupnostni pristop.

V psihiatričnih bolnišnicah bodo še naprej obravnavali najtežja akutna stanja, ki potrebujejo nepretrgano intenzivno obravnavo in se pogosto ponavljajo (shizofrenija, bipolarna motnja razpoloženja, depresivna motnja). Socialnovarstveni zavodi bodo še naprej izvajali dolgotrajno oskrbo oseb, pri katerih je zaradi kroničnih težav nastopila izredno huda invalidnost. Vse druge osebe s težavami v duševnem zdravju pa naj bi v prihodnosti obravnavali izven institucij v skupnosti, kjer živijo, tj. skupnostna obravnava.

4. OBRAVNAVA V SKUPNOSTI V ZAKONU O DUŠEVNEM ZDRAVJU

Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki je začel veljati leta 2009, je bil velik korak na poti k bolj humani obravnavi oseb s težavami v duševnem zdravju v Sloveniji. Z uvedbo instituta nadzorovane obravnave (80. in 90. člen ZDZdr) je bila vzpostavljena pravna podlaga za neprostovoljno psihiatrično obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju v lokalnem okolju (v skupnosti). Namenjena je zdravstveni in psihiatrični obravnavi zahtevnejših bolnikov. Kot prisilna oblika zdravljenja v domačem okolju vzpostavlja ravnovesje med pravico posameznika do svobode in osebne integritete ter pravico do javne varnosti. Mreža izvajalcev nadzorovane obravnave je vezana na lokacije psihiatričnih bolnišnic, teh je v Sloveniji šest.

Pomanjkljivost ZDZdr je, da opredeljuje obravnavo v skupnosti (91.–96. člen ZDZdr) le kot izvajanje pomoči osebam, ki ne potrebujejo več zdravljenja v psihiatrični bolnici ali nadzorovani obravnavi, vendar potrebujejo pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v vsakdanje življenje na podlagi načrta obravnave (prvi odstavek 91. člena).

Takšna obravnava je lahko namenjena le psihiatričnim bolnikom z lažjimi duševnimi motnjami. Glede na cilje zakonodajalca v prvem odstavku 91. člena ZDZdr je logično, da je za spremljanje manj zahtevnih psihiatričnih bolnikov v domačem okolju določil center za socialno delo (v nadaljevanju CSD), ki se na zdravstvene potrebe oseb s težavami v duševnem zdravju ne zmore ustrezno odzvati.

Poseg v normativno ureditev obravnave v skupnosti v Sloveniji je zato nujen, ker zdajšnja ureditev ne daje podlage za izvajanje obravnave v skupnosti, kot je določena v ReNPDZ. Oseba, ki vstopi v skupnostno obravnavo, namreč najprej potrebuje oceno zdravstvenega stanja, nato pa usmeritev v najustreznejšo obliko zdravljenja, kar lahko naredi samo psihiater, terapijo pa nato izvajajo medicinske sestre, ki nadzorujejo stanje oseb, kar lahko zagotavljajo samo izvajalci zdravstvenih storitev. Psihosocialna rehabilitacija (usposabljanje za zaposlitev, učenje, krepitev socialnih in vsakdanjih veščin) je le del storitev v mreži služb za duševno zdravje oziroma pri skupnostnem pristopu.

5. IZZIVI ZA PRIHODNOST

Če naj bo v prihodnosti bolnišnično zdravljenje duševnih motenj kratek, a v akutni fazi ključni del pomoči za osebe, ki imajo resne in pogosto tudi ponavljajoče se duševne motnje (shizofrenijo, bipolarno motnjo, depresivno motnjo), takšne osebe poleg intenzivnega zdravljenja v psihiatričnih bolnišnicah potrebujejo tudi psihiatrično oskrbo v skupnosti. Psihiatrično zdravljenje v lokalnem okolju je nujno za zgodnje prepoznavanje poslabšanja motenj in takojšnjo psihiatrično obravnavo, kar pomembno vpliva na čas in uspeh zdravljenja in lahko prepreči marsikatero hudo invalidnost, ki je posledica slabo zdravljene ali celo nezdravljene duševne bolezni. ZDZdr v 91. členu ne daje podlage za obravnavo oseb, ki imajo resne duševne motnje v lokalnem okolju, razen v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za nadzorovano obravnavo, in kot tak ne daje primerne pravne podlage za dosego ciljev iz ReNPDZ.

Sprememba mora biti premišljena, na ne dovolj premišljeno spremembo Kazenskega zakonika je bila Slovenija opozorjena v priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije leta 2015. Zakonodajalec je z novelo Kazenskega zakonika omejil čas trajanja obravnave v forenzični ustanovi na pet let, a spregledal, da socialnovarstveni zavodi in vzgojni zavodi zaradi pomanjkanja ustreznega kadra, znanja in prostorov nimajo pogojev za obravnavo oseb z ogrožajočim vedenjem. Veljavna ureditev tako ne varuje interesov forenzičnih pacientov, ki potrebujejo dolgotrajno in zahtevno obravnavo, ki je običajni socialnovarstveni zavodi ne morejo zagotoviti. Tako so z namestitvami tako zahtevnih bolnikov v splošne socialnovarstvene zavode ogroženi drugi varovanci.

6. NAMESTO SKLEPA NEKAJ O TEŽAVAH SODNIKOV V POSTOPKIH ZARADI NAPOTITVE NA ZDRAVLJENJE V NADZOROVANO OBRAVNAVO

Na Višjem sodišču v Ljubljani smo od začetka veljavnosti ZDZdr v letu 2009 do danes obravnavali štiri pritožbe v zvezi z izrekom ukrepa napotitve na zdravljenje v nadzorovano obravnavo.

Navajam dva primera:

1. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu pod opr. št. ICp 385/2016 dne 10. 2. 2016 upoštevalo predlog psihiatrične klinike v pritožbi in osebi, ki je bila napotena na zdravljenje v nadzorovano obravnavo, postavilo več koordinatorjev nadzorovane obravnave z obrazložitvijo, da je stanje obravnavane osebe tako resno, da mora v obravnavi sodelovati več različnih strokovnjakov.

PROBLEM: Iz določila 84. člena ZDZdr izhaja, da je koordinator nadzorovane obravnave posameznik, ki ga za spremljanje in koordiniranje nadzorovane obravnave posamezne osebe na predlog psihiatrične bolnišnice postavi sodišče. Predlog načrta nadzorovane obravnave, ki ga sprejme psihiatrična bolnišnica, pripravi koordinator (87. in 89. člen ZDZdr) skupaj z osebo, zastopnikom, najbližjo osebo in delovno skupino strokovnjakov, ki jo imenuje direktor bolnišnice in je sestavljena iz zdravnika, socialnega delavca in medicinske sestre. Zato pritožbeno sodišče ne bi smelo nekritično ugoditi predlogu psihiatrične bolnišnice v pritožbi, ki ga je podprl tudi sodni izvedenec.

2. Višje sodišče v Celju je v sklepu pod opr. št. II Cp 656/2017 dne 29. 12. 2017 zavrnilo pritožbo osebe zoper sklep sodišča prve stopnje, da se jo zadrži na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom kljub temu, da je psihiatrična bolnišnica predlagala, naj pritožnik zdravljenje nadaljuje v nadzorovani obravnavi. Tako se je odločilo, ker je sodna izvedenka ocenila, da zgodovina bolezni obravnavane osebe kaže, da zdravljenje v nadzorovani obravnavi ne bo uspešno.

Vrhovno sodišče RS je v konkretnem primeru dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pri odločanju o ukrepu po ZDZdr vezano na predlog predlagatelja za zdravljenje v nadzorovani obravnavi.

V sklepu II Ips 31/2018 dne 22. 2. 2018 je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo ter odločitev pritožbenega in sodišča prve stopnje razveljavilo z obrazložitvijo, da ima sodišče v postopkih po ZDZdr vlogo varuha pacientove osebne svobode in zato preizkuša le, ali je odvzem osebne svobode sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje. Zato je z ustavno skladna razlaga lahko le, da je sodišče vezano na predlagani ukrep zdravljenja v nadzorovani obravnavi, kar pomeni, da zoper pridržano osebo ne sme odrediti težjega in v njegove človekove pravice bolj intenzivnega posega od predlaganega.

Navedeno pomeni, da je postavitev diagnoze in ocena stanja bolnika v pristojnosti zdravnika, prav tako odločitev, kakšna oblika zdravljenja je za posameznika najprimernejša. Takšno stališče podpira tudi določilo prvega odstavka 71. člena ZDZdr, ki pooblašča psihiatrično bolnišnico, da v primeru, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, še pred iztekom roka iz sklepa sodišča osebo iz oddelka pod posebnim nadzorom odpusti in o tem obvesti sodišče. Sodišča odločajo le o vprašanju, ali so izpolnjeni pogoji, da zdravnik dobi pooblastilo sodišča, da osebo zdravi v nasprotju z njeno voljo in ji omeji gibanje s tem, da jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom.

VIRI:

- Mental health Mission Slovenia, 19–21 April 2015 – World health organization, DR. Matt Muijen, Programme Manager Mental Health WHO Regional Office for Europe.

- Prepis magnetograma 30. seje odbora za zdravstvo, 8. marec 2018/www.nebojse.si (25. 1. 2019).

- Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (ReNPDZ18-28), Uradni list RS, št. 24/18.

- ReNPDZ18-28, predlog za javno razpravo, MZ RS, december 2017/e-uprava.gov.si/ (25. 1. 2019).

- VSC sklep II Cp 656/2017.

- VSL sklep I Cp 385/2016.

- VSRS sklep II Ips 31/2018.

- Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), Uradni list RS, št. 77/08.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr člen 71, 80-90, 91-96
Datum zadnje spremembe:
05.05.2020

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC01MDEzNA==