<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00031854
Vrsta:Članki
Datum objave:01.09.2019
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 3/2019, str. 97
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:pravica do poštenega sojenja - nepristranskost sojenja - objektivni in subjektivni vidik - videz nepristranskosti - javno zaupanje - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - praksa Vrhovnega sodišča - pravica do nepristranskega sojenja - obnova kazenskega postopka - izločitev sodnika - sodelovanje v prejšnjem postopku - nepristranskost sodnika - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča
Področje:ČLOVEKOVE PRAVICE - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Avtor:mag. Luka Vavken

Besedilo

"Videz nepristranskosti sojenja" - neposrečen izraz z globoko vsebino

Celotno besedilo

1. UVOD

„Ta ali ona oseba daje videz poštenega človeka.“ „Hrana je bila na videz sveža in neoporečna.“ „Morje zgleda čisto.“ Če navedene besedne zveze preberemo povprečno razgledanim in razumnim ljudem, bodo njihovi občutki in vtisi najverjetneje podobni. Osredotočeni bodo na razliko med resnico in videzom, saj je videz drugačen od tistega, kar se v resnici skriva za njim. Ko se torej stvari skuša dati določen videz, je mogoče, da je ta videz le zunanja podoba, za katero se skriva nekaj povsem drugega, pogosto manj privlačnega, kot je videti na prvi pogled.1 Zaznavanje posameznikov je lahko podobno tudi pri dojemanju besedne zveze „videz nepristranskosti sojenja.“ To besedno zvezo lahko povprečno razumen človek razume le kot slepilo za v resnici pristransko in nepošteno sojenje.

Kljub ne najbolj posrečenemu izrazu ima „videz nepristranskosti sojenja“ globok in odločilen pomen za pravičnost posamezne odločitve v konkretnem primeru in za krepitev zaupanja v sodstvo kot celoto. Izvira iz angleškega pregovora, ki pravi: „Pravica ne sme biti samo storjena, mora biti tudi vidno, da je storjena – Justice must not only be done; it must also be seen to be done.“

Bistveni predmet tega prispevka sta analiza nedavno sprejetih odločb s kazenskega področja, v katerih je Vrhovno sodišče obravnavalo pomen zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja, in njihova umestitev v kontekst sodne prakse Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.

Nedvomno mora nepristransko sojenje zagotoviti predvsem sodeči sodnik s poznavanjem razlogov za izločitev, načinom vodenja postopka in ne nazadnje odločitvijo, ki mora biti utemeljena, v skladu s pravom, poštena in na najsplošnejši ravni takšna, da ima stranka občutek, da je bila slišana in upoštevana, ne glede na izid postopka.2 Kadar sodnik iz takšnih ali drugačnih razlogov tega ne zagotovi, je potrebna intervencija sodne instance. V sodstvu se lahko ustvari vtis, da se z odločitvami sodnih instanc, zlasti Vrhovnega sodišča, ki je vrh rednega sodstva, katerega primarna skrb sta enotnost sodne prakse in razvoj prava, ruši avtoriteta nižjih sodišč in ustvarja kultura še večjega nezaupanja do sodstva. V resnici pa je prav nasprotno; občutljivost sodstva do vprašanja (videza in resnične) nepristranskosti ni namenjena izpodkopavanju lastne avtoritete, temveč, kot bo prikazano v nadaljevanju, njeni krepitvi.

2. MEJE PRESOJE VIDEZA NEPRISTRANSKOSTI MED BEETHOVNOVO IN STRASBOURGOM3

Pravica do nepristranskega in neodvisnega sodnika izhaja iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V njenem 6. členu je določeno, da o posameznikovih civilnih pravicah in obveznostih ali kakršnikoli obtožbi zoper njega odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobno določa tudi 23. člena Ustave Republike Slovenije4 (ustava), po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in obveznostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

Sodnikova neodvisnost, utemeljena v določbi 125. člena ustave,5 je tesno povezana z načelom delitve oblasti, ki je skupaj s sistemom zavor in ravnovesij med nosilnimi stebri pravne države. Sodnik mora biti pri opravljanju sodniške službe neodvisen od zakonodajnega telesa, izvršilnih upravnih organov, sodne oblasti (tako imenovana notranja sodniška neodvisnost) ter končno od družbe oziroma pričakovanj in pritiskov javnosti.6

Od neodvisnosti sodnika oziroma sodstva je treba ločiti sodniško nepristranskost. V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka.7 Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, se je oblikovalo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati po njenih učinkih.8 Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena ustave tako izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih meril.9 Nepristranskost sodnika je torej zagotovljena s tem, da pri njem niso podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti).10 Iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne oblasti na posameznih sodiščih je tako treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, tj. po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. V zvezi s tem je še zlasti poudarjeno zaupanje, ki ga morajo v javnosti vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi.

Tudi v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se za presojo nepristranskosti uporablja subjektivno-objektivni test. ESČP konvencijski pravici do nepristranskega sojenja pripisuje velik pomen, saj gre za pravico, ki v demokratični družbi odločilno prispeva k ustrezni stopnji zaupanja javnosti v delo sodišč.11 Pri subjektivnem testu gre za ugotavljanje dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika, ki pa sam po sebi ne zadošča, saj je kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP podana že, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Pri objektivni nepristranskosti je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključila kakršen koli upravičen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika,12 oziroma ali poleg osebnega ravnanja sodnika obstajajo kakšne druge preverljive okoliščine, ki bi lahko povzročile dvom o nepristranskosti sodnika. Gre za tako imenovani ligitimate doubt.13 Kot je poudarilo ESČP v zadevi Kristiansen proti Norveški, se objektivni test nanaša predvsem na hierarhične in druge vezi med sodnikom in drugimi udeleženci v postopku.14

Pri odločanju ESČP je torej pomemben tudi (in predvsem) videz nepristranskosti.15 V zadevi Kinsky proti Češki16 je sodišče izrecno presodilo, da mora biti ne glede na to, da je sodba morda res pravična in nepristranska, to tudi navzven jasno razvidno. Ni dovolj, da sodišče pravično odloči, ampak mora biti odločitev sodišča tudi dojeta kot pravična.17 Pri tej presoji je stališče pritožnika, ki zatrjuje pristranskost sodnika, pomembno, a ne odločilno, saj mora biti dvom o pristranskosti sodnika objektivno utemeljen.18 Takšna zahteva je logična in izhaja iz samega bistva prava. Pravo je namreč izrazito racionalna veda, zato nobena odločitev ne more biti odvisna od občutkov oziroma subjektivnih prepričanj. Po drugi strani, pa četudi ima videz določeno težo, ni odločilen sam po sebi. Pogosto je treba pogledati onkraj videza in se osredotočiti na dejansko situacijo; da bi lahko ugotovili, ali so bili pritožnikovi strahovi glede pristranskosti objektivno utemeljeni, je treba videz preveriti glede na objektivna dejstva, na katerih temelji.19

Po praksi ESČP je lahko objektivna nepristranskost okrnjena v dveh položajih: (1) kadar sodnik v postopku nastopa še v drugi, s sodniško nezdružljivi vlogi, ali kadar je z osebo, ki takšno vlogo opravlja, v hierarhični ali kakšni drugi povezavi, čeprav sodnikovemu osebnemu obnašanju v konkretni zadevi ni mogoče ničesar očitati (položaj funkcionalne narave); in (2) kadar sodnikovo ravnanje v konkretnem primeru vzbuja objektivno upravičeni dvom o njegovi nepristranskosti. V slednjem primeru je sodnikovo ravnanje sicer lahko razlog tudi za dvom o subjektivnem vidiku nepristranskosti (položaj osebne narave).20

Poudarjanje objektivne komponente testa nepristranskosti ima v odločbah ESČP tudi povsem praktični vidik. Dokazovanje, da je bil sodnik pri sojenju obremenjen z vnaprejšnjim dejanskim prepričanjem o zadevi, je težavno, največkrat celo nemogoče, zlasti ker se domneva, da sodnikove pristranskosti ni in je dokazno breme dokazovanja pristranskosti na stranki, ki jo zatrjuje. Zato je razumljivo, da je pri oceni, ali je sodnik prestopil meje zahtevane nevtralnosti, poudarek na objektivnem merilu.21

Za Slovenijo, ki je majhna država z velikim številom razmeroma majhnih sodišč, sta z vidika zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja pomembni zlasti odločbi ESČP Dorozhko in Pozharskiy proti Estoniji in Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Njuno bistvo je, da lahko tesna (kolegialna) razmerja, ki se med zaposlenimi vzpostavijo na majhnem sodišču, resno okrnijo (objektivni) videz nepristranskosti sojenja in so v nekaterih primerih celo razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče.22

3. SPOROČILO Z BEETHOVNOVE IN IZ STRASBOURGA

Oblikovanje enotnega, skupnega imenovalca predstavljenih primerov je skoraj nemogoče. Vsaka posamezna odločitev vedno temelji na okoliščinah konkretnega primera in včasih je le od najmanjše podrobnosti okoliščin primera odvisna končna presoja Ustavnega sodišča oziroma ESČP. Videz nepristranskosti sojenja je namreč izrazito subjektiven. Njegova vsebina je na normativni ravni oblikovana zelo abstraktno in odprto, zato je tudi njegova enotna uporaba v praksi skoraj nemogoča. Poleg tega gre pogosto za položaje, ki so del sodnikovega vsakodnevnega življenja, ki vključuje osebna poznanstva, druženje z ljudmi, izražanje mnenj in nazorov ter preživljanje prostega časa.23

Ne glede na povedano pa je mogoče ugotoviti dvoje. Prvič, da se pri odločanju o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja upošteva predvsem objektivno merilo, ki temelji na zahtevi, da morajo sodišča tudi navzven ohranjati oziroma ustvarjati videz nepristranskosti. Drugič, da se standardi Ustavnega sodišča in ESČP na tem področju nenehno zaostrujejo.

Razveljavitev odločbe zaradi dvoma v nepristranskost bi bila še pred nekaj desetletji najverjetneje razumljena kot nepredstavljiva nezaupnica sodniku, ki je v konkretni zadevi sodil, in sodnemu sistemu kot celoti. Danes pa takšne odločitve postajajo del pravnega vsakdana in ne pomenijo kakšne velike revolucije. Kot ugotavlja nekdanja ustavna sodnica Wedam Lukićeva, bo moralo Ustavno sodišče glede na strogost ESČP pri presoji merila glede videza nepristranskosti sojenja svoja stališča v prihodnje še zaostriti. Pri tem izhaja iz ugotovitve, da je ESČP še posebej nepopustljivo, kadar gre za vpletenost sodnika v predhodne faze postopka. V teh primerih ne sprejema ne argumentov o časovni oddaljenosti te vpletenosti ne okoliščine, da v predhodnem postopku ni šlo za odločanje o istih vprašanjih.24

4. ZAGOTAVLJANJE VIDEZA NEPRISTRANSKOSTI Z DOLOČBAMI ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU (ZKP)25

Pri razlagi teh zakonskih določb je pomembna zlasti določba drugega odstavka 23. člena Ustave, ki vzpostavlja pravico do zakonitega oziroma naravnega sodnika. Bistvo te pravice, ki je tesno povezana s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka tega člena, je, da mora država z ustrezno zakonsko ureditvijo zagotoviti, da bo sodil samo sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča pa morajo s sprejetjem razporeda dela in ustrezno notranjo organizacijo zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Naknadne določitve sodnika morajo biti izključene oziroma omejene na nujne primere. V teh primerih mora biti določitev drugega sodnika prepuščena sodstvu, ne pa kateri od drugih vej oblasti. Takšna zahteva zagotavlja, da je sodnik nepristranski ter noben udeleženec v sporu ali noben državni organ nima potem, ko je spor že nastal, vpliva na določitev, kateri sodnik naj v konkretnem sporu odloča.26

Slovenski pravni red pozna tri temeljne institute, pri katerih pride do izključitve sodnika iz sojenja v konkretni kazenski zadevi: 1. predodelitev zadeve v primeru sodnikove daljše odsotnosti ali preobremenjenosti, o kateri odloči predsednik sodišča sam ali na predlog vodje sodnega oddelka ali sodnika (158. člen Sodnega reda27); 2. prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, o katerem odloči skupno neposredno višje sodišče na predlog sodišča, sodnika, strank ali oškodovanca (34. in 35. člen ZKP); in 3. izločitev sodnika, o kateri odloči predsednik sodišča na zahtevo sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena, ali strank (39.–44. člen ZKP).28

Za potrebe tega prispevka si je smiselno podrobneje ogledati predvsem institut izločitve sodnika, ki je eden najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki zagotavlja pravico do nepristranskega sojenja v kazenskem postopku.

Razlogi za izločitev sodnika so določeni v 39. členu ZKP. V prvem odstavku te določbe so določeni razlogi, zaradi katerih sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti; med njimi so v 1. do 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP taksativno navedeni izključitveni razlogi (iudex inhabilis), pri katerih gre za neovržno zakonsko domnevo (presumptio iuris et de iure), da vplivajo na nepristranskost sodnika, zato nasprotno dokazovanje ni dopustno. Če sodnik kljub temu opravlja sodniško dolžnost, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V drugem odstavku 39. člena ZKP so prav tako urejeni izključitveni razlogi, ki sodniku ali sodniku porotniku preprečujejo, da bi odločal o obtožbi oziroma pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi. Domneva pa je izpodbojna, če obstaja odklonitveni razlog (iudex suspectus), ki je v 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP naveden v splošni določbi, torej če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.29 Ta razlog se v pritožbi lahko uveljavlja le kot relativna kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Videz nepristranskosti se v svojem bistvu nanaša na splošno določbo, ki opredeljuje odklonitvene razloge. V primerjavi s taksativno naštetimi izločitvenimi razlogi je določena zelo splošno. To na eni strani omogoča široko možnost subsumpcije raznovrstnih okoliščin pod to zakonsko določbo, na drugi strani pa ne nudi oprijemljivejših izhodišč za njihovo konkretnejšo opredelitev.30

Primer, kdaj sodnik ne more opravljati sodniške vloge, ureja tudi tretji odstavek 412. člena ZKP. Iz te določbe izhaja, da v senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Kakor že navedeno, razloge za izločitev sodnika, torej za to, kdaj sodnik ne more opravljati sodniške dolžnosti, vsebuje 39. člen ZKP. Upoštevanje teh je zato nujno tudi za oceno sodišča, ali sme po tretjem odstavku 412. člena ZKP v senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, sodelovati določen sodnik ali pa mora biti iz sodelovanja v senatu izločen. To pomeni, da navedena določba v razmerju do 39. člena ZKP ni v odnosu specialnosti (lex specialis) in je zato treba šteti, da tretji odstavek 412. člena ZKP ne določa posebnega izločitvenega razloga namesto tistih iz 39. člena ZKP, ampak ureja le dodatni izključitveni razlog, ki nastopi šele potem, ko je izdana prvostopenjska sodba. Drugačna razlaga bi pomenila, da v postopku odločanja o obnovi kazenskega postopka niso spoštovane vse zahteve glede nepristranskega odločanja, kakor izhajajo iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Nomotehnično bi bilo ustrezneje vse razloge za izločitev urediti na enem mestu. Zakonsko določbo, da pri dovolitvi obnove postopka ne sme sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri izpodbijani sodbi, bi bilo brez težav mogoče vključiti v 5. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.31

Pravica stranke predlagati izločitev sodnika ni časovno neomejena. ZKP določa roke, v katerih mora stranka predlagati izločitev sodnika. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali 2. točke drugega odstavka 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahteva stranka le do začetka seje senata. Če se pred sodiščem druge stopnje opravi obravnava (380. člen), se glede zahteve stranke za izločitev sodnika smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za sojenje pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 41. člena ZKP).

5. ZAGOTAVLJANJE VIDEZA NEPRISTRANSKOSTI SOJENJA V SODNI PRAKSI VRHOVNEGA SODIŠČA

Za zagotavljanje videza nepristranskosti sojenja je nedvomno odgovoren zlasti vsak posamezni sodnik, ki odloča o zadevi. Samorefleksivno se mora vedno znova spraševati in preizkušati, ali ga pri delu res vodijo izključno pravni argumenti, ali pa so prisotna nepravna merila, na primer skrita pristranskost ali predsodek (subjektivno merilo)32 in ali bo njegovo odločanje v zadevi v očeh „razumnih ljudi“ sprejeto kot nepristransko (objektivno merilo).

Pri zagotavljanju videza nepristranskosti sojenja ima zagotovo pomembno vlogo tudi Vrhovno sodišče. Ustava o nalogah, vlogi in ciljih Vrhovnega sodišča pove malo. 127. člen Ustave določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon. Nekoliko bolj konkreten je Zakon o sodiščih (ZS)33, ki poleg pristojnosti Vrhovnega sodišča, ki so opredeljene v 106. členu in usmerjene v varovanje interesa strank, v prvem odstavku 109. člena določa, da Vrhovno sodišče zagotavlja enotno sodno prakso.

Iz takšne pozitivne pravne ureditve je mogoče razbrati, da ima Vrhovno sodišče dve temeljni nalogi: varstvo zakonitosti posamičnih odločitev nižjih sodišč (torej odločanje o rednih in izrednih pravnih sredstvih) ter ustvarjanje in upravljanje precedensov. Najpomembnejši nalogi Vrhovnega sodišča sta tako nedvomno zagotavljanje enotne uporabe zakona in razvoj prava. Na ta način se zagotavlja enakost državljanov pred zakonom, hkrati pa ustvarja sodna praksa, ki nižjim sodiščem omogoča hitrejše in bolj kakovostno odločanje, kar bistveno prispeva tudi k večji učinkovitosti sodstva, predvsem pa zagotavlja pravno varnost. Vrhovno sodišče tako zagotavlja uveljavitev načela vladavine prava s tem, ko s svojimi odločitvami nižjim sodiščem daje vodilo za razsojo v enakih in podobnih primerih. Na tak način učinkovito usmerja delovanje sodnega sistema.34

Kako Vrhovno sodišče opravlja to nalogo na področju zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja, je mogoče ponazoriti z nekaterimi nedavno sprejetimi odločbami. Ob tem je treba omeniti, da predstavljene odločbe niso izbrane naključno, temveč gre za pomembnejše sodbe, ki nakazujejo usmeritev na tem področju.

V zvezi z vpletenostjo sodnika v predhodne faze postopka sta v zadnjem času pomembni predvsem dve odločbi.

V zadevi Ips 16065/2015 z dne 13. julija 2017 je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje prakse glede sodelovanja sodnikov s senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo postopka. V tej zadevi je obsojenec zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za obnovo postopka, ki jo je okrožno sodišče zavrglo, pritožbeno sodišče pa je obsojenčevo pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo zavrnilo. Zoper ta pravnomočni sklep je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je med drugim trdil, da je sodnica, ki je odločala o pritožbi zoper sodbo okrožnega sodišča, s katero je bil spoznan za krivega, sodelovala tudi v senatu višjega sodišča, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka.

Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočni sklep sodišča o zavrženju zahteve za obnovo postopka, to je zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan, je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo, ker je ocenilo, da v zahtevi uveljavljana kršitev presega pomen konkretne zadeve in odpira (ustavno) pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava.

Vrhovno sodišče je nadalje ugotovilo, da obsojenec v zahtevi vsebinsko uveljavlja predvsem kršitev določbe prvega odstavka 23. člena Ustave. Nadalje je ugotovilo, da je Vrhovno sodišče procesno situacijo iz tretjega odstavka 412. člena ZKP, v kateri je pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka sodeloval sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, obravnavalo že v več svojih odločbah.35 Vrhovno sodišče je v teh odločbah presodilo, da se prepoved iz določbe tretjega odstavka 412. člena ZKP, po kateri pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka v senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, nanaša na sodnike izvenobravnavnega senata, ne pa tudi na prepoved sodelovanja sodnikov pritožbenega sodišča, ki so odločali o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku. V teh odločbah je Vrhovno sodišče kot zgornjo premiso sodniškega silogizma upoštevalo določbo tretjega v povezavi s prvim odstavkom 412. člena ZKP, kot spodnjo premiso pa okoliščino, da je v pritožbenem postopku pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka sodeloval sodnik, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku. Vrhovno sodišče je v teh odločbah izhajalo le iz jezikovne razlage določbe tretjega v zvezi s prvim odstavkom 420. člena ZKP, ki lahko navaja na sklep, da se prepoved odločanja sodnikov o zahtevi za obnovo postopka, ki so sodelovali pri sodbi v prejšnjem postopku, nanaša le na sodelovanje v izvenobravnavnem senatu, to je na odločanje sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da takšna razlaga ni ustrezna, ker ne upošteva namena določbe tretjega odstavka 412. člena ZKP, torej teleološke razlage, zaobide pa tudi ustavnoskladno razlago te določbe. Vsebino določbe tretjega odstavka 412. člena ZKP je namreč treba presojati glede na ustrezne določbe ustave, 6. člena EKČP ter prakse Ustavnega sodišča in ESČP. Namen te določbe je prav v tem, da se odpravi kakršenkoli dvom v pristranskost sodnika, ki je v prejšnjem postopku odločal v zadevi, za katero je zahtevana obnova postopka, ter se seznanil z dejanskimi vprašanji. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo, da je sicer vloga pritožbenega sodišča pri presoji dejanskega stanja v procesni situaciji, ko sodišče odloča na seji senata, drugačno od presoje dejstev pred sodiščem prve stopnje po izvedenem postopku; je le kontrolne narave, torej ne zajema psihološke ocene dokazov, temveč le logično izkustveno oceno pred sodiščem prve stopnje že izvedenih dokazov. Kljub temu pa gre za presojo dejanskega stanja, ko se sodnik po naravi stvari seznani z dejstvi in presodi, ali so očitki pritožbe, ki se nanaša na dejansko stanje, utemeljeni.

Pri odgovoru na vprašanje, ali se določba tretjega odstavka 412. člena ZKP nanaša tudi na sodnike pritožbenega sodišča, ki odločajo o zahtevi za obnovo postopka, ali le na člane zunajobravnavnega senata, je treba izhajati iz namena zakonodajalca, ki je očitno hotel preprečiti, da bi odločal isti sodnik o zadevi meritorno in hkrati o dovolitvi oziroma nedovolitvi izrednega pravnega sredstva, tj. obnove postopka, katerega namen je izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je zato sklenilo, da v procesnih situacijah, ko pritožbeno sodišče odloča o dejanskih vprašanjih na seji ali obravnavi, ni videti stvarno utemeljenega oziroma iz narave stvari izhajajočega razloga za razlikovanje med sodnikom, ki je v prejšnjem postopku sodeloval kot sodnik sodišča prve stopnje, in med sodnikom, ki je o zadevi odločal kot pritožbeni sodnik. Oba sta se namreč seznanila z dejanskim stanjem obravnavane zadeve in do nje zavzela stališče. Ker se je v obravnavanem primeru višja sodnica pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje seznanila z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve in se opredelila do njih, je zato glede na ustavno pravico do nepristranskega sojenja in ob upoštevanju ustavnoskladne razlage določbe tretjega odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča jasno, da kot članica senata ne bi smela sodelovati pri odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Zadeva I Ips 49827/2013 z dne 6. decembra 2018 ni pomembna le z vidika sodnikovega prejšnjega sodelovanja v kazenskem postopku (razpravljajočega sodnika v fazi predkazenskega postopka), temveč tudi zaradi presoje pravočasnosti predloga za izločitev predsednika razpravljajočega senata.

Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, je bilo v trditvi, da je bil sodnik razpravljajočega senata v enem primeru član senata, v drugem primeru pa predsednik senata v zadevi odločanja o utemeljenosti in zakonitosti izvajanja prekritih preiskovalnih ukrepov v predkazenskem postopku.

Vrhovno sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila zahteva za izločitev sodnika podana pravočasno.

Iz podatkov kazenskega spisa v tej zadevi je bilo razvidno, da je sodišče že končalo dokazni postopek, državni tožilec pa je podal zaključni govor, ko je bila obravnava prekinjena, ker je predsednik senata pozval državnega tožilca, da glede na to, da je v zaključni besedi omenjal preizkus izvajanja ukrepov prek izvenobravnavnega senata, predloži sklepe sodišč v zvezi z izvajanjem teh ukrepov, česar v spisu ni bilo. Državni tožilec je sodišču predložil odločbi sodišča, s katerima sta se ugotavljali zakonitost in utemeljenost izvajanja ukrepov tajnega opazovanja in navideznega odkupa. Sodišče je sprejelo sklep, da se glavna obravnava vrne v fazo dokaznega postopka, predsednik senata pa je nato prebral oba sklepa. Ker stranki nista imeli več dokaznih predlogov, je bilo dokazovanje končano. Dva dni po tem je okrožno sodišče prejelo predlog zagovornice za izločitev predsednika senata, ki je bil priporočeno oddan na pošto istega dne, kot se je končalo dokazovanje v obravnavani zadevi. V predlogu je obsojenčeva obramba trdila, da je razpravljajoči sodnik sodeloval pri odločanju o utemeljenosti in zakonitosti izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, sklepov pa ni bilo med listinami kazenskega spisa in ju je v dokazne namene predložilo državno tožilstvo šele po zaključnem govoru. Zaradi tega je obsojenec za to okoliščino izvedel šele po končanem naroku.

Predlog obsojenčeve obrambe za izločitev predsednika senata je bil zavržen, ker je sodišče ugotovilo, da je bil podan prepozno, tj. že po koncu glavne obravnave.

Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi poudarilo, da pravica stranke predlagati izločitev sodnika ni časovno neomejena. Vendar pa je treba zakon tudi glede tega vprašanja razlagati ustavnoskladno, torej z vidika človekove pravice do nepristranskega sojenja. Ker je sodišče tik pred koncem glavne obravnave prebralo oba sklepa, pri katerih je kot predsednik ali član senata sodeloval predsednik razpravljajočega senata, obramba pa je sklepa dobila na vpogled šele po končanem naroku, je Vrhovno sodišče presodilo, da je predlog za izločitev sodnika, ki ga je obramba uveljavljala še istega dne priporočeno na pošti, predvsem pa v pritožbi, pravočasen. Takšno ravnanje stranke je bilo namreč v skladu z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu. Obramba se je odzvala takoj, ko je za razlog izločitve izvedela. V določbi drugega odstavka 41. člena ZKP predpisanih časovnih omejitev za podajo predloga za izločitev sodnika namreč ni mogoče razumeti tako, da stranka izločitve iz teh razlogov ne bi mogla zahtevati pozneje oziroma celo v pritožbi, če bi za razlog izvedela šele tedaj. Pri uveljavljanju ustavnih pravic namreč stranka ne more biti prekludirana, če je za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodišča ali posameznega sodnika, ki ji je sodil, izvedela šele potem, ko je prejela sodbo.

Po tem, ko je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil predlog za izločitev sodnika podan pravočasno, je presojalo, kakšen vpliv na videz nepristranskosti je imela okoliščina, da je razpravljajoči sodnik sodeloval pri izdaji odločb o odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov.

Presodilo je, da je v konkretni zadevi sodnik sodeloval pri izdaji odločb, s katerimi se nedvomno posega v pravice obsojenca. Obramba je namreč ves čas postopka izpodbijala upravičenost in zakonitost prikritih preiskovalnih ukrepov, sodnik, ki je vse navedeno že presojal in v obeh sklepih ocenil, da so ukrepi zakoniti in utemeljeni, pa je pozneje na glavni obravnavi ugovore obrambe zavrnil kot neutemeljene in presodil enako kot tedaj, ko je sprejel obe odločitvi. Bistveno za okrnitev videza nepristranskosti sojenja je torej, da se je sodnik najprej do istih vprašanj opredelil v fazi predkazenskega postopka, za tem pa še v fazi sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre torej za procesno situacijo, v kateri je dejstva v istem postopku dvakrat presojal isti sodnik, pri čemer so bili podatki, zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odločilni obremenilni dokaz zoper obsojenca. Vrhovno sodišče je sklenilo, da v konkretni zadevi sicer ni podana niti kršitev 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, saj sodnik ni odločal o pritožbi zoper odločbo, niti kršitev 1. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, saj z izdajo obeh odločb sodnik ni opravljal preiskovalnih dejanj, vsekakor pa gre za situacijo, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost, zaradi česar je podana kršitev 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

V zvezi z navedeno odločbo se je v praksi zastavilo vprašanje, kakšen vpliv ima v njej zavzeto stališče na naslednji procesni položaj: na predobravnavnem naroku obdolženec krivde ne prizna, njegova obramba pa zahteva izločitev dokazov, za katere meni, da so nedovoljeni. Sodišče prve stopnje sprejme sklep, s katerim predlog za izločitev dokazov zavrne. Obdolženčeva obramba zoper sklep sodišča prve stopnje vloži pritožbo, o kateri odloča višje sodišče, ki potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. Po končani glavni obravnavi je obdolženec spoznan za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, njegova obramba pa zoper sodbo vloži pritožbo, v kateri (ponovno) uveljavlja, da sodba temelji na nedovoljenih dokazih. O tej pritožbi odloča senat istih višjih sodnikov, ki je v fazi predobravnavnega naroka potrdil odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za izločitev dokazov.

V grobem je mogoče ugotoviti, da se procesna situacija iz sodbe I Ips 49827/2013 z dne 6. decembra 2018 in obravnavani procesni položaj toliko razlikujeta, da ju glede zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja ni mogoče enačiti oziroma le na njuni primerjavi zavzeti stališča, da odločanje (istih) višjih sodnikov, ki so pred tem že odločali o dovoljenosti dokazov v fazi predobravnavnega naroka, o pritožbi zoper sodbo, pomeni dvom v njihovo nepristranskost.

Odločanje o izločitvi nedovoljenih dokazov v fazi predobravnavnega naroka je namenjeno hitrejši izvedbi glavne obravnave, saj je s tem sodišču prve stopnje omogočeno, da se v nadaljevanju postopka ukvarja le še z dovoljenimi dokazi.36 Namen zakonodajalca je bil preprečiti negospodarno razpravljanje o dovoljenosti dokazov na glavni obravnavi in določitev obsega dokaznega gradiva, ki se izvede na glavni obravnavi.37 Temu je prilagojena tudi vloga pritožbenega sodišča, ki o dovoljenosti dokazov tako ali tako odloča v okviru svoje pristojnosti, vprašanje je le kdaj, torej v kateri fazi kazenskega postopka. Odločanje pritožbenega sodišča o (ne)dovoljenosti dokazov v fazi predobravnavnega naroka je tako le „stranski rokav“ odločanja o glavni stvari. V primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče, pa je razpravljajoči sodnik neposredno presojal svoje odločitve iz zgodnejše faze postopka. V predkazenskem postopku je namreč nastopal kot sodnik garant, ki je ocenjeval zakonitost in utemeljenost prikritih preiskovalnih ukrepov, v fazi sojenja pa je izvedene ukrepe ponovno presodil in sklenil, da so bili izvedeni pravilno in zakonito.

Z vidika zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja v povezavi s sodnikovimi izvensodnimi dejavnostmi oziroma njegovim zasebnim življenjem je pomembna odločba Vrhovnega sodišča Ips 2985/2015 z dne 22. februarja 2018. V tej zadevi se je Vrhovno sodišče obravnavalo situacijo, v kateri je o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil obsojenec – poklicni voznik avtobusa spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa,38 kot članica pritožbenega senata odločala sodnica, ki je bila na srednji šoli sošolka pokojnega oškodovanca. Poleg tega se je udeležila tudi njegovega pogreba. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je v konkretnem primeru kumulativno podanih več okoliščin, katerih seštevek pri povprečno razumnem človeku utemeljeno vzbuja dvom v videz nepristranskosti sojenja sodnice, ki je kot poročevalka sodelovala pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje na višjem sodišču.

Presodilo je, da se ljudje praviloma udeležijo pogreba pokojnikov, s katerimi so bili v določenem razmerju oziroma odnosu z njihovimi svojci, ki jim z obiskom pogrebne slovesnosti želijo izkazati spoštovanje in bližino v času žalosti ob izgubi svojca. Ljudje se navadno pogreba, ki je tradicionalni izraz spoštovanja do pokojnika in sočutja do njegovih bližnjih, udeležijo, ker se želijo predvsem posloviti od pokojnika, ki jim je nekaj pomenil, oziroma so bili z njim ali njegovimi svojci tako ali drugače povezani. Sodnica poročevalka, ki je bila v srednji šoli oškodovančeva sošolka, se je udeležila njegovega pogreba, ki je bil posledica smrti, ki naj bi jo s svojim malomarnim ravnanjem v cestnem prometu zakrivil prav obsojenec. Poleg tega je bila v pritožbenem postopku obsojencu kazenska sankcija iz sankcije opominjevalne narave spremenjena v zaporno kazen.

Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo, ob tem pa izrecno poudarilo, da ratio decidendi odločitve ni bila morebitna subjektivna nepristranskost sodnice poročevalke, ki je odločala na višjem sodišču, temveč ohranjanje videza nepristranskosti sodišča, ki je pomembno zaradi utrjevanja zaupanja obsojenca in javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 11881/2014 z dne 6. in 20. decembra 2018 je pomembna z vidika standarda obrazloženosti odločbe sodišča glede zahteve za izločitev sodnika in okoliščine, da je sodnik sprejel priznanje krivde soobdolžencev, nadaljeval pa postopek zoper obdolžence, ki krivde niso priznali.

V tej zadevi je obsojenčev zagovornik na predobravnavnem naroku zahteval izločitev predsednice senata, ker je meni, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost. Predsednica senata je na zapisnik o predobravnavnem naroku sprejela sklep, da se zahteva na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrže. Iz zapisnika sicer izhaja, da je sklep na kratko obrazložila, vendar pa razlogov, zaradi katerih je zahtevo zavrgla, v zapisniku ni navedla, prav tako ni izdala posebnega pisnega odpravka sklepa. Tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedla razlogov, zaradi katerih je zahtevo za izločitev zavrgla.

Vrhovno sodišče je presodilo, da je bistveni pogoj za preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve sodišča, ki posega v pravice in pravni položaj obdolženca, da je ta obrazložena. Obrazložitev po eni strani zagotavlja uvid v razloge za odločitev, kar je pomembno zlasti za stranko, ki v postopku odločanja o svoji pravici ni bila uspešna, po drugi strani pa je ustrezna obrazložitev pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Poudarilo je, da zatrjevane kršitve v zvezi z nezakonitostjo postopanja predsednice senata pri zavrženju zahteve za njeno izločitev ni mogoče preizkusiti, saj o tem, zakaj je bila zahteva zavržena, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti preizkus zakonitosti odločitve.

Nadalje pa je Vrhovno sodišče pritrdilo vložnikoma v zahtevah, da so v obravnavani zadevi, kjer je o obsojenčevi krivdi odločala predsednica senata, ki je predhodno odločala o krivdi soobsojenca, podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbujale dvom v nepristranskost sojenja. Vrhovno sodišče je poudarilo, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi še ni razlog za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali, temveč je treba vselej presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen.

Vendar pa je obravnavana zadeva drugačna od doslej sprejetih odločb Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje se je namreč pri utemeljevanju svojih dokaznih ugotovitev na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde, kar je glede ustavne pravice do nepristranskega sojenja in ob upoštevanju ustavnoskladne razlage določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pri Vrhovnem sodišču vzbudilo dvom v nepristranskost odločanja predsednice senata prvostopenjskega sodišča. Ta okoliščina namreč vzbuja vtis, da si je predsednica senata že pred izdajo sodb zoper soobdolžence, ki so krivdo priznali, ustvarila prepričanje o utemeljenosti obtožbene teze proti obsojencem iz tega postopka. Vrhovno sodišče je zato sklenilo, upoštevaje tudi tesno povezanost očitanih ravnanj in prispevkov posameznih članov hudodelske združbe oziroma sostorilcev pri izvrševanju kaznivih dejanj, ter dejstva, da je tožilstvo utemeljenost obtožbe v tem postopku opiralo na v bistvenem enake dokaze kot v postopku zoper soobdolžence, ki so krivdo priznali, lahko ustvarjal vsaj videz, da je predsednica senata prejudicirala vprašanje obsojenčeve krivde. Ker se po eni strani zakonitosti odločitve predsednice senata sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za njeno izločitev ne da preizkusiti, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje z utemeljevanjem izpodbijane sodbe ustvarilo vtis, da je imelo vnaprej oblikovano mnenje o dokazanosti obtožbenih očitkov, je Vrhovno sodišče zaradi zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo.

6. POMEN SODNE PRAKSE VRHOVNEGA SODIŠČA ZA DELO NIŽJIH SODIŠČ IN UTRJEVANJE ZAUPANJA V SODSTVO

Že bežen pregled predstavljene sodne prakse omogoča sklep, da Vrhovno sodišče človekovi pravici do nepristranskega sojenja pripisuje velik pomen ter zakonske določbe s tega področja presoja ustavno skladno ter ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča in ESČP.

Ob tem se zastavlja vprašanje, kako so takšne odločitve sprejete pri nižjih sodiščih in kakšen vpliv imajo na krepitev zaupanja v sodstvo. Na prvi pogled se zdi, da ima ugotovitev kršitve videza nepristranskosti sojenja lahko za posledico rušenje avtoritete sodstva z izkazovanjem nezaupanja do dela nižjih sodišč. Vendar če avtoriteto sodstva razumemo v njenem pravem pomenu, moramo ugotoviti prav nasprotno; tj. da izkazovanje visoke stopnje občutljivosti do zagotavljanja videza nepristranskosti krepi avtoriteto sodstva kot celote in prispeva k zaupanju javnosti v njegovo delovanje.

Avtoritete sodišča namreč ni mogoče ukazati, še manj uzakoniti. ZS v določbi prvega odstavka 2. člena sicer določa, da mora pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, vendar pa navedene določbe ni mogoče razumeti v pomenu „uzakonitve“ sodne avtoritete, temveč le tako, da pravnomočna sodna odločba naslovnika zavezuje in da se mora po njej ravnati. Avtoritete sodstva tudi ni mogoče legitimizirati le s formalnimi in abstraktnimi argumenti, da sodišče pač mora imeti avtoriteto zaradi njegove sistemske vloge pri konkretizaciji pravnih norm. Sodstvu, ki se je razvilo iz spoznanja ljudi, da je treba spor rešiti razumno ob upoštevanju tistega, kar se je zgodilo, in splošnih predstav o tem, kaj je prav in pravično,39 je sicer oblast podeljena na podlagi zaupanja, da bo s svojimi odločitvami zagotavljalo vladavino prava in čim hitreje razreševalo spore, ki mu bodo predloženi v odločanje, vendar pa se to zaupanje ne izčrpa v abstraktnih pojmih, temveč v pričakovanju nepristranskih odločitev v konkretnih primerih.40 Kakovost sodnih odločb in iz njih izhajajoča nepristranskost odločanja sodišča pomembno vpliva na njihovo sprejemanje med ljudmi. Državljani namreč prostovoljno izvajajo odločitve državne oblasti, kadar jih razumejo kot utemeljene, pravične in legitimne.41 Pomemben del legitimnosti posamezne odločbe pa je seveda tudi zavedanje njenega naslovnika in splošne javnosti, da je odločitev sprejelo sodišče, ki je upoštevalo le pravna merila in nikakor ni bilo zainteresirano za takšen ali drugačni izid postopka.

Iz predstavljenih odločb je razvidno tudi, da je Vrhovno sodišče pri utemeljevanju svojih odločitev vedno ostalo na ravni videza nepristranskosti sojenja. Nikoli, čeprav je odločbo zaradi kršitve določbe 23. člena Ustave razveljavilo, ni podvomilo, da v zadevi v resnici ni bilo odločeno nepristransko, temveč je vedno le upoštevalo okoliščino, da za razumnega človeka ne sme biti sence dvoma o nepristranskosti odločanja v konkretni zadevi.

Takšne obzirnosti in zaupanja do sodstva pa žal ni mogoče opaziti pri zakonodajni veji oblasti. Ko je zakonodajalec v noveli ZKP-K v 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP uzakonil nov izločitveni razlog, v skladu s katerim sodnik med drugim ne sme odločati o obtožbi, če je izdal sklep, da se priznanje obdolženca oziroma sporazum o priznanju krivde zavrne, je očitno izhajal prav iz nezaupanja do sodnikovega dela. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je namen takšne ureditve, „da bi predsednik senata presojo vsebine priznanja krivde in sklenjenega sporazuma opravil nepristransko, ne sme morebitni nadaljnji postopek kakorkoli vplivati nanj“.42 Očitno je zakonodajalec pri določitvi tega izločitvenega razloga, ki sodnikove nepristranskosti v resnici ne zagotavlja, izhajal iz domneve, da sodnik zaradi „delovne lagodnosti“ (da ne uporabim kakšnega ostrejšega izraza) sporazuma o priznanju krivde oziroma priznanja krivde ne bi bil sposoben zavrniti, če bi vedel, da ga v isti zadevi zaradi te odločitve čaka težje in napornejše delo.43

7. SKLEP

Videz nepristranskosti sojenja ima torej kljub navidezno zavajajočemu pomenu te besedne zveze globok vsebinski pomen. Za ugotovitev kršitve pravice do nepristranskega sodišča namreč zadostuje že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen, objektivno utemeljeni dvom o sodnikovi nepristranskosti. To se ne odraža le v sodni praksi ESČP in Ustavnega sodišča. Pomena videza nepristranskosti sojenja se dobro zaveda tudi Vrhovno sodišče, ki v svojih odločbah izkazuje visoko stopnjo občutljivosti do tega vprašanja. S takšnim ravnanjem ne izraža nezaupanja do nižjih sodišč in posameznih sodnikov ter ne izpodkopava avtoritete sodstva, temveč jo krepi. Javnosti daje jasno sporočilo, da v sodstvu latinski pregovor „cornix cornici numquam oculos effodit“44 ne velja.

Zavedati se je treba, da ima visoka stopnja zagotavljanja videza nepristranskosti tudi drugo, manj prijetno stran. Pri tem mislim na organizacijske težave, ki lahko nastanejo na posameznih, predvsem manjših sodiščih. Primeri se lahko, da zaradi sodelovanja v predhodnih fazah (pred)kazenskega postopka, zmanjka („kazenskih“) sodnikov, ki bi še lahko (tudi) navzven nepristransko odločali o zadevi. Poleg tega lahko sodnik zaradi obilice zadev, v katerih sodeluje v predhodnih fazah (pred)kazenskega postopka, in zaradi dolgotrajnosti postopkov preprosto spregleda, da bi moral v posamezni zadevi predlagati svojo izločitev. Zato bi bilo treba uvesti varovalke, da bi sodnike obveščali o njihovi vpletenosti v predhodni postopek.

Ena od rešitev (o kateri bo v prihodnje po mojem mnenju vredno razmisliti) je, da zadeva ob prihodu na sodišče ne dobi le opravilne številke, ki jo spremlja v vseh fazah kazenskega postopka, temveč tudi sodnike, ki bodo o njej odločali v različnih fazah postopka.45 Če se postopek konča v zgodnejši fazi, vnaprej določeni sodniki pri odločanju o zadevi pač ne bodo sodelovali. Na tak način bi se večinoma izognili težavam, ki jih prinaša zagotavljanje videza nepristranskosti sojenja v povezavi s sodelovanjem sodnikov v predhodnih fazah postopka. S sodobno informacijsko tehnologijo, nekaj normativnimi spremembami in kančkom dobre volje to zagotovo ne bi smel biti neuresničljiv projekt.

SEZNAM LITERATURE IN DRUGIH VIROV:

- Betetto, N.: Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, št. 6-7, 2008

- Bošnjak, M.: Predlaganje, izločevanje in izvajanje dokazov po uveljavitvi novele ZKP-K, Podjetje in delo, 2012, št. 6-7

- Crnek, U.: Zunanji objektivni videz nepristranskosti v pravosodju, magistrsko diplomsko delo, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2018

- Crnek, U.: Videz nepristranskosti: fantom v pravosodju, Odvetnik št. 89, 2019

- Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo: ustavna procesna jamstva, ustavna pritožba - meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004

- Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004

- Karakaš, A.: Obseg odločanja o dovoljenosti dokazov na predobravnavnem naroku, Pravna praksa, št. 16-17/2017, priloga, str. II-VI

- Kerševan, E.: Spoštovanje prava in spoštovanje avtoritete sodstva, Inštitut nove revije, Zavod za humanistiko, Ljubljana, 2013

- Krajnc, J.: Dva talenta zlata za tistega, ki bo sodil najbolj pravično, Naši dnevi, GV Založba, 2008

- Jenull, H.: Videz nepristranskosti, Pravna praksa, št. 34/2017

- Panjan, A.: Izločitev sodnika v civilnem postopku, Odvetnik, leto 20, št. 2

- Pavčnik, M.: Iskanje opornih mest, IUS Software, GV Založba, Ljubljana, 2017

- Polegek, B.: Izločitev sodnika po zavrnitvi priznanja krivde, Pravna praksa, št. 7-8/2013

- Skubic, Z.: Ko izvršilna oblast prestopi Rubikon, Pravna praksa, 9/2012

- Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002

- Vavken, L.: Delovanje in upravljanje sistema rednega sodstva, znanstveno magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 2016

- Vladno gradivo k noveli ZKP-K, EVA 2010-2011-0009 z dne 2. 6. 2011

- Weber, M.: Wirtschaft Und Gesellschaft (vierte auflage), J.C.B. Mohr – Paul Siebeck, Tübingen, 1976

- Wedam Lukić, D.: Pravica do nepristranskega sodnika v odločitvah Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, Maribor, 2017

SODNA PRAKSA:

Odločbe ESČP:

- Piersack proti Belgiji z dne 1. oktobra 1982

- De Cubber proti Belgiji z dne 26. oktobra 1984

- Ferrantelli in Santangelo proti Italiji z dne 7. avgusta 1996

- Castillo Algar proti Španiji z dne 28. oktobra 1998

- Morel proti Franciji z dne 6. junija 2000

- Wettstein proti Švici z dne 21. decembra 2000

- Grieves proti Združenemu kraljestvu z dne 16. decembra 2003

- Dorozhko in Pozharsky proti Estoniji z dne 24. aprila 2008

- Parlov-Tkalčič proti Hrvaški z dne 22. decembra 2009

- Kinsky proti Češki z dne 9. februarja 2012

- Saur Vallnet proti Andori z dne 29. maja 2012

- Morice proti Franciji z dne 23. aprila 2015

- Kristiansen proti Norveški z dne 17. decembra 2015

- Poppe proti Nizozemski z dne 24. marca 2009

- Micallef proti Malti z dne 15. oktobra 2009

- Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 2. junija 2016

- Ramljak proti Hrvaški z dne 27. junija 2017

Odločbe Ustavnega sodišča RS:

- U-I-92/96 z dne 21. marca 2002

- Up-365/05 z dne 6. julija 2006

- Up-346/04 z dne 11. oktobra 2006

- Up-2422/08 z dne 1. julija 2010

- Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. septembra 2016

- Up-57/14 z dne 26. januarja 2017

- Up-502/14 z dne 15. junija 2017

Odločbe Vrhovnega sodišča:

- I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008

- I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010

- I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015

- Ips 16065/2015 z dne 13. julija 2017

- Ips 2985/2015 z dne 22. februarja 2018

- I Ips 49827/2013 z dne 6. decembra 2018

- I Ips 11881/2014 z dne 6. in 20. decembra 2018

-------------

1 Judje so pred tisočletji imeli navado, da so grobove pokojnikov pobarvali z apnom. Od tod svetopisemska metafora, namenjena farizejem, „pobeljeni grobovi“, ki slikovito zajame problem razlike med resnico in videzom. Gomila je namreč navidezno lepa in pobeljena, v njeni notranjosti pa se skrivata propad in gniloba.

2 Primerjaj Panjan, A.: Izločitev sodnika v civilnem postopku, Odvetnik, leto 20, št. 2, str. 28–29.

3 Podnaslov je izposojen iz Jenull, H.: Videz nepristranskosti, Pravna praksa, št. 34/2017, str. 22. V tem prispevku avtor ugotavlja, da čeprav zakon jasno določa, da morajo biti okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, podane, je po novejši sodni praksi odločilno, kako (ne)pristranskost vidi in razume javnost. Če je nekdaj še veljalo, da gre v dvomu za sklepanje na ravni „razumnega človeka“, se danes vse bolj odloča po merilu splošne javnosti.

4 Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a)

5 Sodniki so pri opravljanju sodniške službe neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon.

6 Podrobneje o tem glej Pavčnik M.: Iskanje opornih mest, IUS Software, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 133–147. Avtor opozarja, da je neodvisnost od zakonodajnega telesa navidezno paradoksalna, saj je sodnik vezan na ustavo in zakone, ki jih sprejema prav zakonodajno telo. Vendar pa se s tem vpliv zakonodajnega telesa konča. Nedopustno je, če bi zakonodajno telo, njegovi odbori, komisije ali posamezni člani izvajali pritisk in z njim vplivali oziroma hoteli vplivati na odločanje o konkretnih zadevah.

7 Primerjaj na primer odločbi Ustavnega sodišča U-I-92/96 z dne 21. marca 2002 in Up-57/2014 z dne 26. januarja 2017.

8 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. septembra 2016.

9 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up-365/05 z dne 6. julija 2006 in Up-2422/08 z dne 1. julija 2010.

10 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. oktobra 2006.

11 Glej na primer odločbo Castillo Algar proti Španiji z dne 28. oktobra 1998.

12 Glej na primer odločbe ESČP v zadevah Piersack proti Belgiji z dne 1. oktobra 1982, Grieves proti Združenemu kraljestvu z dne 16. decembra 2003, Morel proti Franciji z dne 6. junija 2000, Saur Vallnet proti Andori z dne 29. maja 2012 in Morice proti Franciji z dne 23. aprila 2015.

13 Podrobneje o tem glej Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo: ustavna procesna jamstva, ustavna pritožba - meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 413.

14 V odločbi v zadevi Kristiansen proti Norveški z dne 17. decembra 2015 je za ugotovitev kršitve videza nepristranskosti zadoščalo, da je ena izmed porotnic poznala oškodovanko, ker je ta pred leti z njeno hčerjo hodila v šolo, o oškodovanki pa je porotnica izjavila, da je mirna in tiha oseba. ESČP je podobno presodilo tudi v zadevi Ramljak proti Hrvaški z dne 27. junija 2017, v kateri je bila objektivna pristranskost ugotovljena, ker je bil sodnikov sin zaposlen v odvetniški pisarni, ki je zastopala nasprotno stran.

15 Ena od temeljnih odločb ESČP v zvezi s to temo je sodba v zadevi De Cubber proti Belgiji z dne 26. oktobra 1984, v kateri je ESČP poudarilo, da so pri sojenju pomembne tudi zunanje pojavnosti (appearences).

16 Glej odločbo Kinsky proti Češki z dne 9. februarja 2012 in Skubic, Z.: Ko izvršilna oblast prestopi Rubikon, Pravna praksa, 9/2012, str. 25. Sporočilo te nadvse pomembne odločbe je, da pravne države brez nepristranskih sodišč preprosto ni, zato morajo vsi nosilci državne oblasti pri svojem delu varovati videz nepristranskosti odločitev tretje veje oblasti.

17 Glej odločbi ESČP v zadevah Poppe proti Nizozemski z dne 24. marca 2009 in Micallef proti Malti z dne 15. oktobra 2009.

18 Glej na primer odločbi ESČP v zadevah Ferrantelli in Santangelo proti Italiji z dne 7. avgusta 1996 in Wettstein proti Švici z dne 21. decembra 2000.

19 Primerjaj odločbo ESČP v zadevi Parlov-Tkalčič proti Hrvaški z dne 22. decembra 2009 in odločbo Ustavnega sodišča Up-502/14 z dne 15. junija 2017.

20 Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča Up-57/2014 z dne 26. januarja 2017.

21 Enako tudi Betetto, N.: Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, št. 6-7, 2008, str. 1576–1585.

22 V odločbi Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 2. junija 2016 je ESČP presodilo, da je dejstvo, da je sodnica, ki je predsedovala senatu, ki je odločal o pritožnikovi krivdi v zvezi s smrtjo hčere druge sodnice v tragični nesreči, spodbudilo objektivni dvom o nepristranskosti sojenja pred tem sodiščem. V zadevi Dorozhko in Pozharsky proti Estoniji z dne 24. aprila 2008 pa se je estonska vlada sklicevala na okoliščino, da je Estonija majhna država, zato je zahteva po izločitvi sodnice, ki je poročena s preiskovalcem, preširoka. ESČP je presodilo, da je okoliščina, da je država relativno majhna, zaradi česar so poznanstva ali povezave med udeleženci postopka pogostejše, lahko v določenih primerih upoštevna, vendar pa v nobenem primeru ne more upravičiti odstopa od temeljnih procesnih jamstev, nujnih za pošten postopek. Nepristranskost odločanja je namreč eden izmed najpomembnejših vidikov poštenega postopka.

23 Primerjaj Crnek, U.: Videz nepristranskosti: fantom v pravosodju, Odvetnik št. 89, 2019, str. 30 in Crnek, U.: Zunanji objektivni videz nepristranskosti v pravosodju, magistrsko diplomsko delo, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2018, str. 5 in 6.

24 Wedam Lukić, D.: Pravica do nepristranskega sodnika v odločitvah Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, Maribor, 2017, str. 285–296.

25 Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US in 66/17 – ORZKP153,154).

26 Podrobneje o tem glej Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 265–267.

27 Sodni red (Uradni list RS, št. 87/16).

28 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-502/14 z dne 15. junija 2017.

29 Podrobneje o tem Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 92–100 in odločba Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. januarja 2017.

30 Enako Crnek, U.: navedeno delo, str. 12.

31 Enako tudi Polegek, B.: Izločitev sodnika po zavrnitvi priznanja krivde, Pravna praksa, št. 7-8/2013, str. 18-19.

32 Primerjaj Betetto, N.: navedeno delo.

33 Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve in 22/18 – ZSICT).

34 Podrobneje o tem glej Vavken, L.: Delovanje in upravljanje sistema rednega sodstva, znanstveno magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 2016, str. 89–92.

35 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

36 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

37 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

38 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

39 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

40 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

41 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

42 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

43 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

44 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.

45 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. julija 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. februarja 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. novembra 2015.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS člen 23, 25, 125
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP člen 34, 35, 39, 41, 42, 412
Datum zadnje spremembe:
22.09.2020

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC01MDA4NA==