<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00026850
Vrsta:Članki
Datum objave:01.06.2019
Publikacija:Pravosodni bilten, št. 2/2019, str. 131
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:stroški pravdnega postopka - gospodarski spor - stečajni postopek - strošek stečajnega postopka - prijava terjatve v stečajnem postopku - načelo uspeha - nepravdni postopek - pritožbeni postopek - stroški odgovora na pritožbo - delni uspeh - obrazloženost odločitve o stroških - stranska intervencija - sosporništvo - odškodninski spor - kilometrina
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
Avtor:Tadeja Zima Jenull

Besedilo

Stroški postopka v gospodarskih sporih (1) (s pregledom sodne prakse)

Celotno besedilo

1. UVOD

Stroški postopka so urejeni v dvanajstem poglavju Zakona o pravdnem postopku (ZPP).2 V postopku v gospodarskih sporih veljajo določbe tega zakona, če ni v določbah tega poglavja drugače določeno (480. člen ZPP). Posebne določbe, ki se uporabljajo v postopku v gospodarskem sporu, so navedene v dvaintridesetem poglavju ZPP. Že hiter pregled 480. do 496. člena ZPP pokaže, da v posebnih postopkovnih določbah, ki veljajo v postopku v gospodarskih sporih, ni nobenih posebnih določb, ki bi drugače urejale pravila o stroških postopka, kot so določena za splošni civilni pravdni postopek. Slednje pomeni, da vse določbe o stroških postopka, zlasti da o povrnitvi stroškov sodišče odloča na zahtevo stranke (prvi odstavek 163. člena ZPP), do kdaj mora stranka zahtevati povrnitev stroškov (tretji odstavek 163. člena ZPP), s katero vrsto sodne odločbe sodišče odloča o stroških (s sodbo ali sklepom, četrti odstavek 163. člena ZPP), kakšna je stroškovna posledica umika tožbe (158. člen ZPP), kritje stroškov sospornikov itd., veljajo tudi pri odločanju o stroških v gospodarskem sporu.

Namen tega prispevka je ponuditi podlago za razpravo o stroških iz prakse gospodarskih sporov v zvezi s posameznimi postopki (insolvenčnimi, gospodarskimi nepravdnimi), različnimi položaji stranke v postopku (sosporniki, stranskimi intervenienti), značilnimi vrstami zahtevkov (odškodninski zahtevki), merilom obrazloženosti odločb o stroških in drugimi vprašanji, ki se zastavljajo v postopku pred sodišči vseh stopenj.

Tudi pred sodiščem druge stopnje je treba odločati o stroških vložene pritožbe in odgovora na pritožbo. V revizijskem preizkusu pred vrhovnim sodiščem pa je treba odločiti o povrnitvi navedenih revizijskih stroškov.3

V prispevku bo predvsem predstavljena sodna praksa in bodo povzeta stališča, oblikovana pri posameznih odločitvah o pravdnih stroških v postopku v gospodarskih sporih, ki se bodo povezovala tudi z odločitvami o stroških v pravdnem postopku, kadar ne gre za osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih (481. člen do 484. člen ZPP).

2. STROŠKI PO VRSTAH POSTOPKOV

V posameznih postopkih je v povezavi s posebnimi materialno pravnimi podlagami poleg določb ZPP treba uporabiti tudi določbe drugih zakonov. Med temi je Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).4 Zato bodo najprej predstavljene posebnosti odločanja o stroških v gospodarskih sporih, kjer je treba uporabiti ZFPPIPP.

2.1 Stroški gospodarskega spora v stečajnem postopku

Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka, ko je treba upoštevati tudi materialnopravne določbe stečajnega postopka, je opredeljena v 60. členu ZFPPIPP.

Po 3. točki drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP mora prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti: če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, vsebovati zneske teh stroškov.

Če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje stroškov, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov (šesti odstavek 60. člena ZFPPIPP).

O problematiki nastanka pravdnih stroškov je bila 26. 5. 2016 na Višjem sodišču v Ljubljani oblikovana pobuda Vrhovnemu sodišču RS za sprejem načelnega pravnega mnenja,5 pri čemer je bilo poudarjeno naslednje:

Gre za pomembno pravno vprašanje v vseh pravdnih postopkih, v katerih pride do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, posledično pa tudi v vseh teh stečajnih postopkih. Odločitev o tem vprašanju je nadalje povezana z vprašanjem poplačila te terjatve, torej ali bo stroškovna terjatev pri poplačilu delila usodo terjatve oziroma ali bo plačana v celoti kot strošek postopka. S tega vidika je vprašanje za prakso izjemno pomembno, ker lahko stroški tekočih pravdnih postopkov v celoti izčrpajo stečajno maso, tako da za razdelitev upnikom ne ostane nič.

Iz jezikovne razlage navedene določbe izhaja, da je za prijavo odločilen čas nastanka pravdnih stroškov za stranko, ne pa nastanek terjatve za njihovo povračilo. Ob upoštevanju pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP mora tako upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavljati tudi stroške, ki so mu že nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku zaradi insolventnosti, torej stroške pravdnega postopka, ki se je že začel pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko. Po določbi 60. člena ZFPPIPP namreč šteje za odločilnega za obveznost prijave terjatve že čas nastanka pravdnih stroškov, in ne šele čas nastanka terjatve za njihovo povračilo. Po navedenem stališču bi zato morala tožeča stranka terjatve iz naslova pravdnih stroškov prijaviti v stečajnem postopku nad toženo stranko kot (pogojno) terjatev. Po navedenem stališču bi bili stroški stranke, ki v pravdnem postopku, začetem pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, uveljavlja terjatev zoper stečajnega dolžnika, obravnavani različno, odvisno od časa nastanka stroška, in sicer delno kot terjatev, ki se plača iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, delno pa kot strošek postopka. Pravdni stroški, ki bi nastali do dneva začetka stečajnega postopka, bi bili tako zajeti v ugotovitvenem delu odločbe o obstoju terjatve in bi bili plačani iz razdelitvene mase kot navadna terjatev. O preostalih stroških, nastalih po dnevu začetka stečajnega postopka, pa bi bilo odločeno z dajatveno sodno odločbo in bi bili plačani kot strošek postopka v celoti in pred drugimi upniki.

Oblikovano pa je bilo tudi drugačno stališče. Vsaka stranka ima predhodno stroške v postopku oziroma zaradi njega, vendar pa glede pravdnih stroškov še ni v pravnem razmerju z nasprotno stranko, dokler ni odločeno o pravdi. Tedaj torej nastane terjatev do nasprotne stranke iz naslova stroškov pravdnega postopka, torej terjatev po 20. členu ZFPPIPP. Ker se v stečajnem postopku prijavljajo terjatve, nastali stroški, ki jih je imela tožeča stranka v pravdnem postopku do začetka stečajnega postopka, niso takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala. Po tem stališču se stroški tekočih pravd v stečajnem postopku nad toženo stranko obravnavajo kot strošek postopka in plačajo v celoti ter pred drugimi upniki.

Sodna praksa je glede navedenega vprašanja zelo različna. Da stroškov ni treba prijaviti, izhaja iz prvega dela odločb,6 nasprotno stališče, da je stroške treba prijaviti, izhaja iz drugega dela odločb,7 uveljavljeno pa je bilo tudi stališče, da se prijavljajo kot pogojne terjatve.8

VS RS navedene pobude za sprejem načelnega pravnega mnenja ni sprejelo. Očitno tudi pri usklajevanju sodne prakse ni bilo doseženo soglasje v prid nobenemu od predstavljenih stališč.

Do opisane problematike pa se je VS RS opredelilo pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v izvršilni zadevi, kar pa ne vpliva na vprašanje o tem kdaj nastane terjatev za plačilo stroškov postopka.9

V jedru odločbe je zapisano: „Za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem).“

Bistveni za sprejem odločitve VS RS so bili naslednji razlogi:

„Višina terjatve za plačilo pravdnih stroškov je bila znana na dan zaključka glavne obravnave 5. 11. 2010 (ko je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom VI Pg 1383/2009-72 odločilo o povrniti pravdnih stroškov v znesku 557.550,40 EUR), torej pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico (8. 4. 2011). Njen temelj pa je bil znan najkasneje 25. 5. 2011 (ko je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 212/2011 potrdilo odločitev o glavni stvari, pri čemer je s sklepom razveljavilo odločitev o stroških postopka in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek). Pri terjatvi za plačilo pravdnih stroškov naj bi šlo za pogojno terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico, ne pa za stroške stečajnega postopka.

Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je bil izvršilni naslov izdan po začetku stečajnega postopka nad dolžnico, zaradi česar je upnica (vseh sedem) upravičena izterjati terjatev tako, kot se glasi oziroma kakor izhaja iz izvršilnega naslova. Sodišče namreč v izvršilnem postopku ne more posegati v izvršilni naslov niti presojati, ali gre za terjatev, ki bi jo upnica morala prijaviti v stečajnem postopku, ali pa za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Pri teh (v različni višini odmerjenih) stroških gre za stroške, ki so bili vsebovani v stroškovniku Odvetniške pisarne, vloženem pred prekinitvijo postopka zaradi začetka stečaja nad dolžnico, kar kaže na to, da so sporni stroški nastali pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico.

Za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka torej ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem, prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP). Pri zadevnem izvršilnem naslovu je šlo za sodno odločbo, katere predmet je bila terjatev za povrnitev pravdnih stroškov, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ne pa terjatev za povrnitev stroškov stečajnega postopka (iz 355. člena ZFPPIPP) niti terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (da bi lahko šlo za izjemo iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Zato po začetku stečajnega postopka proti dolžnici ni bilo dovoljeno dovoliti izvršbe oziroma zoper njo ni bilo dovoljeno izdati sklepa o izvršbi (prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP).

Takšno stališče, drugače kot Višje sodišče v Ljubljani zastopa tudi Višje sodišče v Kopru,10 ter ugotavlja, da »je ključnega pomena okoliščina, kdaj (glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom) je terjatev nastala (ne pa, kdaj je bilo o tej terjatvi pravnomočno odločeno).« Gre namreč za primerljivo zadevo, čeprav je denarna terjatev znova nastala (oživela) zaradi uspešnega izpodbijanja pravnih učinkov pogodbe. Terjatev je nastala (obstajala) pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom, ne glede na to, da je bilo o njej pravnomočno odločeno šele po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, zaradi česar ni šlo za strošek stečajnega postopka oziroma za obveznost, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka. Prav zaradi upoštevanja prvotnega nastanka terjatve pred začetkom stečajnega postopka je (v tretjem odstavku 278. člena ZFPPIPP) tudi določeno, da se plača iz razdelitvene mase po pravilu tega zakona o plačilu terjatev upnikov.

Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na tiste navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev o zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva RS. Dodaja le še, da izvršljiva odločba tudi ni bila pridobljena v postopku iz oddelka 5. 6 ZFPPIPP (ki določa posebna pravila za preizkus terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic), da bi lahko šlo za izjemo po 2. točki drugega odstavka njegovega 131. člena.“

VS RS je tudi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v gospodarskem sporu oblikovalo enako stališče:

„Eno od temeljnih načel, ki je uveljavljeno v stečajnem postopku, je načelo koncentracije, ki je uzakonjeno v prvem odstavku 227. člena ZFPPIPP. Bistvo tega načela je, da se po začetku stečajnega postopka sodno varstvo zahtevkov za izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika lahko uveljavlja le v stečajnem postopku. Do začetka stečajnega postopka je upnik sodno varstvo svojega materialnopravnega upravičenja lahko uveljavljal le po splošnih pravilih v pravdi. Načelo koncentracije zato posega tudi v položaje tistih upnikov, ki so pred začetkom stečajnega postopka že uveljavljali sodno varstvo v pravdi. Takšen poseg je upravičen zaradi uveljavitve drugega temeljnega načela, ki je uveljavljeno v (vseh) insolvenčnih postopkih, to je načela enakega obravnavanja upnikov, ki so v enakem položaju do insolventnega dolžnika (46. člen ZFPPIPP).

Vrhovno sodišče se pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je treba ostati pri gramatikalni razlagi povsem jasne določbe 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V povezavi z določbo šestega odstavka istega člena pa takšna ureditev pomeni spremembo pogojev za uveljavljanje zahtevka za povrnitev stroškov postopka, kot so urejeni v splošnih določbah drugega in tretjega odstavka 163. člena ZPP. Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na že pojasnjenem načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov.“11

Enako stališče je bilo že zavzeto v prispevku, ki je povzeto v nadaljevanju.12 Avtorica navaja, da je ob upoštevanju določb ZFPPIPP primarno treba opozoriti na določilo 151. člena ZPP, ki povsem jasno določa, kdaj pravdni stroški nastanejo, in je to treba ločiti od časa njihove zapadlosti (to je šele po izteku paricijskega roka, določenega v končni odločbi). V skladu s tem členom so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo tudi nagrado odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Opozarja tudi na 152. člen ZPP, ki določa, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Čas nastanka pravdnih stroškov je namreč tisti, ki ga kot odločilnega upošteva določilo 60. člena ZFPPIPP. Ta določa sestavine, ki jih mora vsebovati prijava terjatve v stečajnem postopku, in sicer mora zahtevek za priznanje vsebovati: znesek glavnice, znesek obresti in znesek stroškov, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom stečajnega postopka. Peti odstavek istega člena ZFPPIPP pa dalje določa, da če zahtevek za priznanje ne vsebuje zneska stroškov, velja (in nasprotni dokaz ni dovoljen), da upnik v stečajnem postopku ne uveljavlja teh stroškov.

Ob upoštevanju vsega navedenega lahko torej ugotovimo, da kadar je upnik že pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo zoper dolžnika, nad katerim se je pozneje začel postopek stečaja, če želi dobiti povrnjene (v stečaju poplačane) pravdne stroške, ki so mu do tedaj nastali, mora tudi te prijaviti v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (60. člen v zvezi z 59. členom ZFPPIPP). Sicer se šteje, da jih ne uveljavlja, kar pa ne pomeni nič drugega, kot to velja tudi za terjatev glavnice, da pozneje teh stroškov ne bo več mogel uveljavljati (oziroma bo zahtevek za njihovo povrnitev zavrnjen). Stečajni upravitelj se bo namreč o prijavljenih pravdnih stroških (tako kot tudi o prijavljenem znesku obresti) posebej izrekel, ali jih priznava ali ne, kot to velja za glavno terjatev. Če jih bo priznal, je zadeva urejena. Šteje se, da prijavljeni znesek obstaja in bo tudi izplačan v skladu s pravili, ki v stečajnem postopku veljajo za poplačilo terjatev. Če jih bo prerekal, bo o pravici do njihovega povračila po nadaljevanju postopka odločitev sprejelo pravdno sodišče pod pogojem, da bo upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ravnal v skladu s tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom 301. člena ZFPPIPP.

2. 2 Odločanje po načelu uspešnosti glede na stečajni postopek

Posebnost pri odločanju o stroških postopka v gospodarskem sporu je tudi posebna določba v 60. členu ZFPPIPP, ki jo je treba uporabiti, če je bila stranka v postopku uspela in bi načeloma sodišče uporabilo kot podlago za odločitev pravilo po uspešnosti (prvi odstavek 154. člena ZPP).13

V sodni praksi je bilo sprejeto naslednje stališče:

„Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Po takem pravilu je postopalo tudi sodišče prve stopnje. Kot posebne okoliščine primera, ki so narekovale nepriznanje stroškov tožeči stranki za delen uspeh v pravdi, je upoštevalo, da tožeča stranka kot upnica v stečajnem postopku nad stečajno dolžnico v prijavi terjatve ni natančno navedla datuma in višine posameznih plačil, katerih povrnitev je zahtevala od tožene stranke. Dejstev v zvezi s temi okoliščinami tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločitev oprlo tudi na določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP se uporabi le v primerih, ko stečajni upravitelj terjatev prereka prav zaradi njene nepopolne prijave in je presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, tudi predmet postopka, v katerem se ugotavlja njena utemeljenost. Če se v pravdi izkaže, da stečajni upravitelj utemeljenosti terjatve nasprotuje iz povsem drugih razlogov (neodvisnih od popolnosti prijave terjatve), uporaba navedene določbe ni mogoča.“14

Posebna določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP je bila uporabljena tudi v naslednjem primeru. Tožeča stranka prijavi terjatve v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko ni niti priložila cenitve tržne vrednosti nepremičnine, ki jo je prevzela v posest, niti ni predlagala izvedbe končnega obračuna s cenitvijo vrednosti, prav tako pa v njej ni opisala vseh pomembnih dejstev, ki bi utemeljevala njen zahtevek (saj bi morala odšteti vrednost nepremičnine). Prijava terjatve tožeče stranke je bila zato nepopolna in stečajnemu upravitelju tožene stranke ni preostalo drugega, kot da je prijavljeno terjatev tožeče stranke v celoti prerekal.15

Pravilo odločanja o stroških po uspešnosti pa je bilo uporabljeno v naslednji zadevi. Šlo je za nadaljevanje pravdnega postopka po prekinitvi zaradi začetka stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je nad toženo stranko med tem pravdnim postopkom 25. 7. 2016 začel stečajni postopek. Tožeča stranka je z vlogo z dne 31. 1. 2017 sodišče obvestila, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 23. 1. 2017 izdalo sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, ki je bil na spletni strani AJPES objavljen 23. 1. 2017, da je upravitelj njeno prijavljeno terjatev, ki jo vtožuje v tem postopku, v celoti prerekal ter da zato v skladu z določbo tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP v enomesečnem roku podaja predlog za nadaljevanje pravdnega postopka.

Ker že po zakonu velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka, se izkaže, da je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, saj je z ugotovitvenim zahtevkom uspela v celoti.

Pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ravnalo pravilno, ker je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 7. 2015, ki vsebuje dajatveni zahtevek, v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti obdržalo v veljavi.16

V sodni praksi so bila zaznana tudi različna stališča, če je pred začetkom stečajnega postopka že tekel pravdni postopek, stečajni upravitelj pa je nato v stečajnem postopku prijavljeno terjatev v celoti priznal in je bilo treba v pravdnem postopku odločiti o stroških postopka tožeče stranke.

V nekaterih zadevah iz starejše sodne prakse je bilo sprejeto stališče, da je tožeča stranka s priznanjem terjatve v stečajnem postopku izgubila pravni interes za odločanje sodišča o njenem tožbenem zahtevku:

»S tem ko je tožeča stranka v stečajnem postopku pravočasno prijavila terjatev, ki ji je bila s strani stečajnega upravitelja tožene stranke tudi v celoti priznana, je tožeča stranka tekom pravdnega postopka izgubila pravni interes za vodenje pravde o tej terjatvi.«17

Enako navedenemu je tudi naslednje stališče:

»S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba oziroma sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je torej tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, se je kasneje izkazalo, da ga zaradi prijave in priznanja njene terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko, nima več. Prvostopno sodišče je zato tožbo zavrglo, tožeči stranki pa je pravilno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, saj je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se, ne glede na razlog zavrženja tožbe, šteje, da je tožena stranka v pravdi uspela, tožeča stranka pa v celoti propadla.«18

Drugače pa je bilo pojasnjeno v novejših sodnih odločbah:

»Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Primerjava pokaže, da ima ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti.«19

»Če je upnik za uveljavitev terjatve pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, upnikova terjatev pa je v pravdnem postopku priznana, preneha njegova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi in pravdno sodišče zavrže tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev.

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnica preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženko v tej pravdi uspela.«20

Sodna praksa gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani v glavnem pritrjuje novejšemu stališču.

2.3 Stroški v nepravdnih gospodarskih zadevah

Stvarno pristojno za odločanje o (gospodarskih) nepravdnih zadevah je okrožno sodišče (51. člen Zakona o gospodarskih družba, ZGD-1).21 Vrste teh zadev so navedene v 50. členu ZGD-1 in se po prvem odstavku 52. členu ZGD-1 obravnavajo v sodnem nepravdnem postopku po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP),22 če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Načeloma namreč v nepravdnem postopku po prvem odstavku 35. člena ZNP vsak udeleženec nosi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. V drugem odstavku 50. člena ZGD-1 je določeno, da mora o predlogu v zadevah iz pete, šeste, osme, trinajste in štirinajste alineje 50. člena tega zakona sodišče odločiti v petih dneh od prejema predloga. Rok za pritožbo proti sklepu, s katerim sodišče odloči v teh zadevah, je tri dni od vročitve sklepa. Pritožba ne zadrži izvršitve. Kar se tiče stroškov postopka je v tretjem odstavku 52. člena ZGD-1 posebej določeno, da kadar je predlog utemeljen, predlagateljeve stroške krije družba, če ta zakon ne določa drugače. Tako na primer stroške postopka za sodni preizkus menjalnega razmerja določa 614. člen ZGD-1, in sicer: Stroške postopka za sodni preizkus menjalnega razmerja skupaj s stroški skupnih zastopnikov predhodno krije prevzemna družba. Sodišče lahko na predlog prevzemne družbe predlagateljem postopka naloži, da ji povrnejo vse stroške postopka ali del teh stroškov, če bi ti od vložitve predloga ali poznejšega dne morali vedeti, da nastajajo stroški, ki so nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo. Zato je treba biti pozoren na morebitno materialnopravno ureditev stroškov in, če je dikcija taka, da je najprej opredeljeno načelo in nato posebnost, je treba vedno preveriti,ogledati kako je urejena posebnost.

V sodni praksi je bilo zavzeto naslednje stališče:

„ZNP v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec sam trpi svoje stroške postopka, razen če zakon določa drugače. ZGD-1 v zvezi s tem določa, da v nepravdnih postopkih, ki tečejo po tem zakonu, v primeru ko je predlog utemeljen, predlagateljeve stroške krije družba (tretji odstavek 52. člena ZGD-1). V zvezi s tem, kako je s povrnitvijo stroškov v primeru, ko predlog ni utemeljen, ne določa ničesar. Posledično je treba uporabiti splošno pravilo ZNP, po katerem vsak udeleženec postopka trpi svoje stroške. To pomeni, da tako nasprotni udeleženki kot predlagatelj krijejo vsak svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.“23

Enako stališče je bilo sprejeto tudi v naslednjem primeru:

„Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, da je nasprotni udeleženec dolžan posredovati predlagatelju v njegovem predlogu opredeljeno dokumentacijo, mu dovoliti vpogled v poslovne knjige in spise ter mu povrniti stroške postopka. Čeprav ZGD-1 dopušča kritje stroškov predlagatelja, ki s predlogom uspe (tretji odstavek 52. člena ZGD-1) in torej gre za izjemo od pravila o povrnitvi stroškov, ki je določena v 35. členu ZNP, ko vsak udeleženec postopka krije sam svoje stroške, ni pravnega temelja, na podlagi katerega bi lahko stroški postopka na prvi in drugi stopnji bremenili nasprotnega udeleženca. Zato svoje stroške postopka krije predlagatelj sam.„24

3. STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

3. 1 Stroški odgovora na pritožbo

V praksi je bilo zastavljeno vprašanje o potrebnosti stroškov odgovora na pritožbo v povezavi s pravico stranke do izjave oziroma načelom kontradiktornosti postopka. Kot primer pravne presoje o potrebnosti stroškov in poudarjenega pravnega položaja stranke, ki je vložila odgovor na pritožbo, je bila izpostavljena naslednja odločba Višjega sodišča v Ljubljani.

„Na pravni položaj stranke, ki se ne pritožuje, lahko odgovor na pritožbo vpliva tedaj, kadar stranka v njem uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Te navedbe lahko postanejo pomembne, če se pritožba izkaže za utemeljeno. Tedaj stranka, ki sicer nima pravnega interesa za pritožbo, lahko na svoj pravni položaj vpliva tako, da sodišče namesto spremenilne sodbe, izda razveljavitveni sklep. Tak pravni položaj pa nato vložniku odgovora na pritožbo lahko omogoča, da v nadaljevanju doseže svoj končni uspeh. V takšnem primeru je vložitev odgovora na pritožbo potrebna za pravdo in je tudi strošek za to vlogo za pravdo potreben.„25

Izhodišče, ki je vodilo pritožbeno sodišče pri oblikovanju v odločbi navedenih razlogov, je predvsem določba 155. člena ZPP, po kateri sodišče prizna stranki stroške odgovora na pritožbo le, če so bili ti stroški v pritožbenem postopku potrebni. Pritožbeno sodišče je vezalo stroškovno uspešnost stranke, ki je odgovorila na pritožbo, na njen siceršnji vpliv na odločitev sodišča druge stopnje. To pa pomeni, da bi bila stranka, ki je vložila odgovor na pritožbo, upravičena do stroškov postopka le, če bi uspela prepričati pritožbeno sodišče, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje ali da so podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Po mojem mnenju omenjeno stališče prelaga vlogo stranke, ki se je na sodbo pritožila, na stranko, ki vlaga odgovor na pritožbo in ki mora predvsem nasprotovati pritožbenim razlogom in podpreti razloge izpodbijane sodbe. V njenem interesu je namreč, da sodišče druge stopnje pritožbo nasprotne stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Bistveni razlog, ki vodi prakso pritožbenega sodišča pri odločanju o potrebnosti stroškov odgovora na pritožbo, mora biti, da stranka vsebinsko nasprotuje pritožbenim razlogom in s tem pripomore k odločitvi in oblikovanju razlogov v odločbi sodišča druge stopnje. Če torej stranka v odgovoru na pritožbo le ponavlja svojo tezo, ki jo je v trditveni podlagi spora oblikovala med prvostopenjskim postopkom in ji je prvostopenjsko sodišče pritrdilo, potem njeni stroški niso bili potrebni. Pritožbeni postopek je namreč namenjen preizkusu pravilnosti izpodbijane sodbe in je zato v tem okviru treba opraviti tudi preizkus potrebnosti stroškov postopka zaradi odgovora na pritožbo. Zato pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, ki tožencem ni bila v korist. Strošek zanj torej nosijo sami (155. člen ZPP). Dejstvo, da ima stranka na pritožbeni stopnji pravico do odgovora na pritožbo (zaradi kontradiktornosti), samodejno ne pomeni, da ti stroški v vsakem primeru bremenijo nasprotno stranko. Treba je namreč ločiti pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika in do upravičenosti do nagrade za vloženi odgovor na pravno sredstvo. Pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, sodišče upošteva le stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Pri presoji, ali je izpolnjeno objektivno merilo potrebnosti, je treba izhajati iz vsebine konkretne pritožbe in odgovora nanjo. Če je pritožba vsebinska in nasprotna stranka utemeljeno odgovori na pritožbene navedbe, so stroški odgovora potrebni, saj izjava stranke (o navedbah nasprotne stranke) prispeva k hitrejši rešitvi spora. Nepotrebni pa so stroški vsebinsko praznega in neutemeljenega odgovora na pritožbo.26

Smiselno to izhaja tudi iz naslednje odločbe:

»Toženka in stranski intervenient sama krijeta stroške odgovora na pritožbo, ker jih ni šteti za potrebne pravdne stroške, saj sta v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoje pravno naziranje.«27

Sodna praksa gospodarskega oddelka Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju: VS RS) je naklonjena povrnitvi stroškov odgovora na revizijo (prvi in drugi odstavek 375. člena ZPP), ki jih lahko primerjamo s stroški odgovora na pritožbo. VS RS kot pravne podlage za odločitev o povrnitvi stroškov odgovora na revizijo praviloma niti ne navaja 155. člen ZPP, ampak odloči po določbi prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP.28

3. 2 Delna uspešnost v glavni stvari in stroški postopka

V izpostavljenem primeru pritožnik hkrati izpodbija odločitev o glavni stvari in sklep o stroških postopka. V pritožbenem postopku delno uspe v glavni stvari, glede stroškov postopka pa v celoti.

Osnovno pravilo, ki ga je v takem položaju treba upoštevati, je določeno v 39. členu ZPP.29 Po določbi prvega odstavka 166. člena ZPP se sme izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. To pravilo pomeni, da pritožba zoper sodbo absorbira tudi pritožbo zoper sklep.30

Če je pritožnik glede glavne stvari delno uspel s pritožbo, sodišče odmeri pritožbene stroške le od delne uspešnosti v glavni stvari ne glede na to, da je uspel (očitno glede višine stroškov prvostopenjskega postopka) v celoti. Kot vrednost spornega predmeta pritožbeno sodišče upošteva le vrednost glavnega zahtevka. Če razloženo ponazorimo s primerom: pritožnik je od vrednosti spornega predmeta 1000 EUR uspel v pritožbenem postopku s 300 EUR, zato mu pritožbeno sodišče prizna pritožbene stroške le od vrednosti 300 EUR, pri čemer za odmero pritožbenih stroškov ni pomembno, da je uspel glede višine stroškov prvostopenjskega postopka. Te pritožbeno sodišče spremeni po načelu uspešnosti v postopku v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP.

V drugem primeru pritožnik izpodbija le odločitev o stroških postopka in nato v pritožbenem postopku uspe.

Stroški so vsebinsko akcesorni odločitvi o glavni stvari. Vprašanje se glasi: kako upoštevati uspešno izpodbito stroškovno odločitev v pritožbenem postopku glede dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka?

V tem primeru je treba kot podlago za odločitev o pritožbenih stroških upoštevati določbo drugega odstavka 39. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta predstavljajo le stroški postopka. Od te, če pritožnik uspe, se odmerijo vsi pritožbeni stroški postopka.

4. O OBRAZLOŽENOSTI STROŠKOVNIH ODLOČITEV

Z vidika obrazloženosti odločb, kar se nanaša tudi na obrazložitev odločitve sodišča o stroških postopka, je ustaljeno stališče, da je sodna odločba oziroma sklep o stroških dovolj obrazložen, če se sodišče sklicuje na stroškovnik v spisu, iz katerega stranke lahko razberejo način, kako je sodišče napravilo izračun, ki ga je nato v znesku navedlo v izreku svoje odločbe. Ob tem že v uvodu opozarjam na pomembno stališče iz sodne prakse, in sicer:

»Zgolj sklicevanje na obrazložene stroškovnike in predpise pomeni razumno obrazložitev samo takrat, kadar med pravdnimi strankami ne more biti sporno, katera pravdna dejanja so bila opravljena in še to pod pogojem, da se vrednost spora med postopkom ni spremenila ter če je iz stroškovnika samega razvidno, da se je sodišče prve stopnje z njim resno ukvarjalo.«31

Pomembno je tudi naslednje stališče o obrazloženosti odločitve sodišča o stroških postopka:

»Sodišče prve stopnje niti na stroškovniku v spisu (z morebitnim prečrtavanjem oziroma opombami), niti v pisni obrazložitvi odločbe ni obrazložilo svoje odločitve o (ne)priznanju pravdnih stroškov tožene stranke (za katera procesna dejanja je toženi stranki priznalo stroške oziroma nagrado po Odvetniški tarifi (OT)32 in za katera ne). Zaradi tega je sklep sodišča prve stopnje o odmeri pravdnih stroškov pomanjkljiv.»33

5. STROŠKI DRUGIH OSEB V POSTOPKU

5.1 Sosporniki

Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka je 161. člen ZPP.

Vprašanje iz tega sklopa se glasi: kako odločiti o stroških, če je več tožnikov ali tožencev? Stranke v primeru sosporništva zahtevajo le, da se tožeči ali toženi stranki povrnejo stroški postopka. Pri tem pa ne navedejo, koliko stroškov bremeni posameznega tožnika ali toženca. ZPP pri stroških razlikuje, ali gre za solidarne ali navadne sospornike. Kakšen je položaj, če je več tožnikov ali več tožencev, več tožnikov in en toženec, en tožnik in več tožencev? Pri vsaki od teh kombinacij je mogoče, da stranka uspe ali ne uspe v celoti ali delno. Ali je treba v primeru, če je tožnikov ali tožencev več, odločiti, kakor da gre za „enotno stranko,“ brez delitve stroškov in kako je s pobotom stroškov v primeru delne uspešnosti?

Zakon v uvodu navedenem členu določa le, kako se sospornikom naloži plačilo pravdnih stroškov. To torej pomeni, da ureja le položaj, ko so sosporniki stroškovni zavezanci.34 Nanaša pa se na vse vrste sosporništva. Po vrstah sosporništva ločimo enotne sospornike, to so tisti, pri katerih je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike in se štejejo ti za enotno pravdno stranko.35 Kdaj so stranke enotni sosporniki, določa materialno pravo, na primer, če je vložena tožba več družbenikov, ki uveljavljajo ničnost skupščinskega sklepa po 390. členu ZGD-1, ali ničnost vpisa v sodni register po 41. členu Zakona o sodnem registru (ZSReg).36 Pri tem ni treba, da sodišče razdeli plačilo stroškov med dva (ali več) sospornikov. Sodišče torej odloči:

„Toženca (toženci, enotni sosporniki) so dolžni tožniku plačati 1000,00 EUR pravdnih stroškov.“ Pri tem se razume, da bosta v medsebojnem razmerju toženca plačala vsak 500,00 EUR ali trije vsak 333,33 EUR.

Če so sosporniki navadni, je vsak od njih samostojna pravdna stranka (195. člen ZPP).

Če stranke ne navedejo, kolikšen znesek stroškov mora plačati posamezna stranka, se šteje, da so stroške dolžni plačati v enakih delih.

Če vsi sosporniki uspejo z enakim deležem, je treba v skladu z doseženo uspešnostjo uporabiti eno od metod za odločanje o povrnitvi stroškov po 154. členu ZPP. Pobotanje medsebojnih stroškov pravdnih strank pri delni uspešnosti je vedno mogoče, le obrazložitev bo morala biti v nekaterih primerih bolj obsežna kot v drugih.

Če v pravdi uspe eden ali več sospornikov, drugi pa niso uspeli, se obveznost sospornikov, ki niso uspeli, razdeli le med njih. Primer:

Če so štirje sosporniki bili toženi za plačilo stroškov, ki znašajo 1000 EUR, in je dvema plačilo stroškov v sodbi naloženo, dvema pa ne, bosta dva sospornika plačala skupaj 1000 EUR, torej vsak po 500,00 EUR. Druga dva ne bosta plačala nič.

Po drugem odstavku 161. člena ZPP pa velja, da če so precejšnje razlike med sosporniki glede njihovega deleža pri spornem predmetu, da sodišče po tem razmerju določi, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov.

Primer: Enemu od sospornikov je naloženo plačilo 500,00 EUR, drugemu 100,00 EUR, tretjemu pa 1.600,00 EUR (vse skupaj 2.200,00 EUR).

Prvi sospornik bo plačal 22,5 %, drugi 4,5 % in tretji 73 % vseh stroškov.

Zato je bilo v sodni praksi sprejeto naslednje stališče:

„Načeloma sosporniki krijejo stroške po enakih delih, če pa je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov (drugi odstavek 161. člena ZPP). V konkretnem primeru je med tožnicama precejšnja razlika glede njunega deleža pri spornem predmetu, saj je prva tožnica zahtevala plačilo 41.387,42 EUR, druga tožnica pa 1.499.242,73 EUR. Zato jima je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu nepravilno naložilo solidarno povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o stroških postopka vsako tožnico obravnavati posebej in upoštevati, da vsaka od tožnic odgovarja le za tisti del stroškov, ki se nanaša na njen zahtevek, ki ga je umaknila (v skladu z drugim odstavkom 161. člena ZPP). Pravdne stroške je tako treba odmeriti ob upoštevanju, da je delež v spornem predmetu 1.540.630,15 EUR, ki odpade na prvo tožnico 2,69 %, medtem ko je delež druge tožnice 97,31 %.“37

Sosporniki, ki so nerazdelno (solidarno) odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki. Nerazdelna obveznost stroškovnih dolžnikov mora biti razvidna iz izreka in se ne domneva.38

Sosporniki so nerazdelno odgovorni za pravdne stroške, če so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari. Če pa niso nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, torej tudi niso nerazdelno odgovorni za povrnitev stroškov. To seveda velja tudi za posameznega sospornika na strani tožene stranke. Če ni odgovoren v glavni stvari, mu tudi ni treba nositi stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, temveč lahko zahteva povrnitev stroškov od tožeče stranke.39

To pomeni, da če stranka ni zahtevala v tožbi nerazdelne povrnitve pravdnih stroškov, je sodišče samo ne sme dodajati. Prav pa bi bilo že ob predhodnem preizkusu tožbe pozvati tožečo stranko, ki zahteva od tožencev nerazdelno plačilo zneska o glavni stvari, da dopolni tožbo tudi glede nerazdelne obveznosti plačila pravdnih stroškov.

ZPP ne pozna posebnih pravil, če so sosporniki upravičeni do povrnitve stroškov, torej so upravičenci. Če torej sodišče zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in sta na pasivni strani dva sospornika, je v teoriji uveljavljeno stališče, da mora tožeča stranka plačati stroške vsakega sospornika.40 Če pa tožeča stranka uspe proti enemu od toženih sospornikov, pa je v sodni praksi zavzeto stališče, da je po analogiji s prvim odstavkom 161. člena ZPP druga tožena stranka upravičena le do povrnitve polovice stroškov obeh toženih strank, ki ju je v postopku zastopala ista pooblaščenka oziroma odvetnica.41

V primeru, ko je morala tožeča stranka povrniti stroške sospornikov, torej sta bila oba na pasivni strani upravičena do povrnitve stroškov, pa je bilo v sodni praksi izraženo naslednje stališče:

„Toženca sta bila dva. 161. člen ZPP ne ureja povrnitve pravdnih stroškov v takšnem primeru. Zato je bilo treba o povrnitvi stroškov odločiti na temelju pravil, ki jih je postavil Obligacijski zakonik (OZ)42 za terjatve več oseb. Zakonske določbe, ki bi določala, da bi bila obveznost solidarna, ni (406. člen OZ). Obveznost tožeče stranke je denarna in torej deljiva (prvi odstavek 393. člena OZ). Glede na drugi odstavek 393. člena OZ se mora obveznost deliti na dva enaka dela. Tožeča stranka bo morala vsakemu tožencu povrniti 1.578,01 EUR. Ta znesek bo tožeča stranka morala plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če se bo znašla v zamudi, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).„43

5. 2 Stranska intervencija

Subjekt stroškovnega zahtevka je tudi stranski intervenient, ki pa je lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).44

V medsebojni zavezi glede povrnitve stroškov sta le stranki. Če stranski intervenient povzroči stroške nasprotni stranki, jih mora plačati stranka, ki se ji je stranski intervenient pridružil in je pravdo izgubila. Njegovo upravičenje do povrnitve njegovih stroškov od nasprotne stranke pa se ravna po enakih merilih, ki veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil. Če stranski intervenient vloži na primer pritožbo, glavna stranka, ki se ji je pridružil, pa je ne vloži, je neposredni zavezanec za plačilo teh stroškov stranski intervenient, če s pritožbo ni uspel. Analogno je treba uporabiti pravila o krivdi (156. člen ZPP).

Če sodišče ni dopustilo stranske intervencije, mora obema strankama povrniti njune stroške intervenient. Tudi pri intervenientovih stroških je treba uporabiti pravilo o potrebnosti stroškov (155. člen ZPP). Če sodelovanje intervenienta kot pomočnika stranke ni bilo v koristilo pri zbiranju procesnega gradiva, potem mu stroškov ni mogoče priznati.45

V sodni praksi je bilo v zvezi s tem sprejeto naslednje stališče:

»Odločitev, da toženka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo in sicer vsaki tožnici 210,68 EUR, drugi tožnici pa dodatno še stroške davka na dodano vrednost. Čeprav je drugotožnica vložila tako odgovor na revizijo toženke kot na revizijo stranskega intervenienta, revizijsko sodišče v toženkino breme (saj podlage za nekrivdno stroškovno obremenitev stranskega intervenienta v ZPP ni) ni naložilo plačila dvojnih stroškov. Tako je ravnalo ob presoji vsebine obeh odgovorov v luči pravila o za pravdo potrebnih stroških iz 155. člena ZPP.«46

V primeru sklenjene sodne poravnave je bilo glede intervenientovih stroškov oblikovano naslednje stališče:

»Glede povračila pravdnih stroškov stranski intervenient deli posledice (ne)uspeha v pravdnem postopku tiste stranke, kateri se je pridružil, kar je splošno načelo določb ZPP o povračilu stroškov, ki niso procesne, pač pa materialnopravne narave. Tako ne gre za pravno praznino v primeru med pravdnima strankama sklenjene sodne poravnave, zato tudi smiselna uporaba določbe 197. člena OZ ni utemeljena. Ne gre namreč prezreti, da je položaj tožene stranke v primerjavi s stranskim intervenientom, kolikor zadeva njuno udeležbo v postopku, različen. Medtem ko je tožena stranka v postopek pritegnjena po volji tožnika, ki zoper njo uveljavlja tožbeni zahtevek, torej proti svoji volji, pa stranski intervenient prostovoljno vstopi v pravdo, zato mora nositi tudi riziko izida postopka in v razmerju do stranke, ki se ji je pridružil v postopku, nima nobenega zahtevka na povračilo stroškov. «47

Sosporniški intervenient ima položaj enotnega sospornika (prvi odstavek 202. člena ZPP). Zato zanj veljajo pravila 161. člena ZPP.

6. ODMERA STROŠKOV V ODŠKODNINSKIH SPORIH

Osnovno pravilo, ki velja v postopku, je načelo uspešnosti, ki se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. V praksi sta uporabljeni dve metodi.48

Po prvi, ki temelji na proporcionalnem merilu s pobotanjem, sodišče upošteva v odstotkih ovrednoteni delež uspešnosti vsake od strank v postopku, nato po medsebojnem pobotanju naloži plačilo pribitka stranki, katere stroški so manjši. Na gospodarskem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani uporabljamo to metodo.

Po drugi metodi sodišče stroške posamezni stranki (odvetniške, sodnih taks) odmeri in prizna glede na vrednost prisojenega zneska, temu pa se sledi medsebojno pobotanje. V tem primeru se stroški (na primer izvedenca), ki niso odvisni od prisojenega zneska, priznajo v celoti. Po oceni avtorice komentarja ZPP ta metoda ni primerna, če gre za odločanje o stroških, ki niso odvisni od prisojenih zneskov, ampak le, če sodišča odločajo o stroških glede na prisojene stroške, to so instančna sodišča.

Korektiv tega pravila je tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov in predpisuje upoštevanje vseh okoliščin primera. Sodišče lahko torej sprejme takšno odločitev o stroških, ki ne bo lezgolj rezultat matematične operacije, ampak bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

Tak pristop potrjuje tudi v sodni praksi oblikovano stališče:

„Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ne sme biti zreducirana le na matematično operacijo, temveč je odvisna od celovite presoje. Tožeča stranka si je s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom, ki sta bila vsebinsko podobna, le utemeljena na drugi dejanski podlagi, prizadevala pridobiti sporne nepremičnine. Zaradi podrednega zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, se tudi vrednost spornega predmeta ni spremenila.„49

V odškodninskih sporih se je izoblikovala metoda, ki je različica metode proporcionalnega merila s pobotanjem, po kateri sodišče ovrednoti uspešnost strank ločeno „po temelju“ in „po višini“, končni uspeh pa je rezultat aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.50

Primer:

Tožeča in tožena stranka uspeta vsaka po temelju 50- odstotno. Po višini tožeča stranka uspe 30- odstotno, tožena stranka pa 70- odstotno. Aritmetična sredina in s tem končna uspešnost tožeče stranke znaša po navedenem obrazcu za tožečo stranko: 50 + 30 = 80 : 2 = 40 odstotkov. Uspešnost tožene stranke znaša: 50 + 70 = 120 : 2 = 60 odstotkov.

Če sodišče v odškodninskih sporih uporabi metodo odmere stroškov glede na vrednost prisojenega zneska, stroškov, ki se ne ugotavljajo v odvisnosti od vrednosti zahtevka (na primer strošek izvedenca ali prič), že pojmovno ni mogoče vrednotiti po uspešnosti.

Če pa sodišče izbere metodo proporcionalnega merila s pobotanjem, je treba razlikovati, ali je izvedenec postavljen v zvezi s temeljem ali višino tožbenega zahtevka. Če je stranka s temeljem tožbenega zahtevka in njegovo višino uspela le delno, je dosledno in v skladu z metodo proporcionalnega merila le priznavanje stroškov (izvedenca in prič) v sorazmerju z deležem uspešnosti.

Nasprotno stališče je bilo izraženo v naslednjem primeru:

„Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno uporabili (materialno) določbo 154. člena ZPP, ko sta vrednotili uspeh strank ločeno "po temelju" in " po višini" in za končni uspeh vzeli rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine. Ker bi materialnopravno pravilna odločitev o stroških pravdnega postopka pomenila spremembo v škodo tožnika, revizijsko sodišče v stroške na prvi in drugi stopnji ni posegalo. Glede stroškov postopka v zvezi z revizijo pa je uporabilo kot metodo priznavanje in odmero stroškov od zneska, s katerim je tožnik v reviziji uspel. V zvezi z revizijo so tožniku tako priznani stroški za sestavo revizije v višini 450 točk, 2 % materialni stroški, 20 % DDV in sodna taksa (91,80 EUR), kar skupaj znaša 343,80 EUR. Prvotoženka in drugotoženka morata zato tožniku solidarno povrniti 343,80 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.“51

V primeru, ko je sodišče odločalo o denarnem tožbenem zahtevku, ki ni bil odškodninske narave, je bilo sprejeto naslednje stališče:

»O stroških postopka se ne odloča ločeno glede na uspeh po temelju in višini. Pomemben je celoten uspeh, ki se ga ugotovi s primerjavo celotnega prisojenega zneska iz zahtevanega zneska.«52

7. STROŠKI KILOMETRINE V SPORIH S PODROČJA INTELEKTUALNE LASTNINE

V sodni praksi, ki je na gospodarskem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani na tem področju glede odločanja o stroških postopka poenotena, je bilo oblikovano naslednje stališče:

»Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov kilometrine, ker to ni strošek, ki ga je dolžna nositi nasprotna stranka, saj bi si lahko tožeča stranka poiskala pooblaščenca v Ljubljani, kjer ima tudi sama sedež. Takšno stališče ne upošteva, da je izbira odvetnika v Republiki Sloveniji prosta, in še posebej, tudi za stranko, smotrna prav v zadevah, v katerih je potrebno posebno znanje. V tej zadevi je šlo za spor iz področja avtorskega prava, za katerega je zakonodajalec določil pristojnost enega samega prvostopenjskega sodišča za celo državo (drugi odstavek 103. člena Zakona o sodiščih).53 Takšno sodišče je torej specializirano za odločanje v takšne vrste zadevah. Zanj je spor lahko preprost in rutinski, takšen pa ne bi bil za nespecializiranega odvetnika. Iz tega razloga pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je bil upravičen tudi strošek kilometrine. »54

8. SKLEP

V prispevku je bilo opozorjeno na različne dileme, ki nastajajo v sodni praksi pri odločanju o stroških postopka. V sodni praksi je bilo v številnih odločbah, ki so javno objavljene v zbirki sodnih odločb, izraženih veliko različnih stališč o enakih pravnih vprašanjih, ki se prilegajo enakim dejanskim okoliščinam, ki jih je treba upoštevati kot dejansko podlago za odločitev o stroških postopka. Ob pregledu sodne prakse je mogoče zaznati, da je sodna praksa, ko se oblikujejo stališča do enakih vprašanjih različna. Iz tega izhaja ugotovitev, da pri odločanju na tem področju še vedno ni dosežen kvalitativni preskok, ki bi ob upoštevanju vseh argumentov omogočal strankam v postopku predvidljivost pri sprejemanju odločitev sodišč, kar vpliva tudi na njihovo pravno varnost. Pri odločanju o stroških postopka bi bilo zato ob upoštevanju vseh materialno pravnih določb v posameznih zakonih potrebno poenotenje sodne prakse tudi z dodatnimi formalnimi oblikami sodelovanja med sodišči vseh stopenj.

SEZNAM VIROV IN LITERATURE:

- Betetto, Nina. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba in Uradni list RS, 2010.

- Bloudek, Breda. Nadaljevanje zaradi stečaja prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve in pravdni stroški, Pravna praksa, 2012, št. 35, str. 9.

---------------

1 Prispevek je bil pripravljen za seminar z naslovom Stroški postopka 2018 v organizaciji Centra za izobraževanje v pravosodju in je potekal v Ljubljani 15. oktobra 2018.

2 Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 110/02 - ZDT-B, 12/03 - uradno prečiščeno besedilo, 58/03 - odl. US, 2/04, 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, 2/04 - ZDSS-1, 69/05 - odl. US, 90/05 - odl. US, 43/06 - odl. US, 52/07, 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US, 10/17 in 32/18.

3 VSL sklep I Cpg 1181/2010 z dne 1. 2. 2011.

4 Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10 -– ORZFPPIPP21, 26/11, 47/11 -– ORZFPPIPP21--1, 87/11 -– ZPUOOD, 23/12 -– odl. US, 48/12 -– odl. US, 47/13, 63/13 -– uradno prečiščeno besedilo, 100/13, 13/14 -– uradno prečiščeno besedilo, 10/15 -– popr., 10/15 -– popr., 27/16, 31/16 -– odl. US, 38/16 -– odl. US, 63/16 -– ZD-–C, 30/18 -– ZPPDID in 54/18 -– odl. US.

5 Pobuda za sprejem načelnega pravnega mnenja: Su 280/2017 z dne 26. 5. 2016.

6 VSL sklep I Cpg 1502/2010 z dne 5. 1. 2011, VSL sklep I Cpg 999/2012 z dne 13. 11. 2012, VSC sklep I Cpg 349/2013 z dne 12. 2. 2014, VSL sklep I Cpg 123/2016 z dne 20. 4. 2016, VSL sklep I Cpg 941/2016 z dne 14. 9. 2016, VDSS sklep Pdp 904/2012 z dne 18. 1. 2013, VDSS sklep Pdp 1412/2014 z dne 25. 2. 2015.

7 VSL sklep I Cpg 638/2013 z dne 11. 11. 2014 , VSK sklep Cpg 405/2015 z dne 24. 5. 2016 , VSL sklep I Cpg 1968/2014 z dne 15. 12. 2014 , VSM sklep I Cpg 344/2014 z dne 15. 1. 2015 , VSM sklep I Cpg 235/2012 z dne 10. 9. 2012 , VSL sklep I Cpg 1485/2012 z dne 10. 1. 2013, VSL sklep I Cpg 1983/2014 z dne 13. 1. 2015, VSL sklep I Cp 460/2016 z dne 13. 4. 2016.

8 VSK sklep Cpg 130/2013 z dne 13. 6. 2013, VSL sklep I Cpg 684/2014 z dne 29. 5. 2014, VSL sklep I Cpg 1181/2015 z dne 17. 6. 2015, VSL sodba I Cpg 685/2016 z dne 14. 3. 2017.

9 VS RS Sklep III Ips 67/2017 z dne 22. 5. 2018.

10 VSK sklep II Ip 45/2017 z dne 9. 3. 2017, v katerem pritrjuje sklepu istega sodišča II Ip 276/2016 z dne 30. 8. 2016 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici I 238/2016 z dne 29. 6. 2016.

11 III Ips 33/2018 z dne 28. 8. 2018.

12 Bloudek: nav. delo, str. 9.

13 Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP določa: Če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana.

14 VSL sklep I Cpg 26/2018 z dne 18. 7. 2018.

15 VSC sklep III Cpg 279/2016 z dne 11. 1. 2017.

16 VSL sodba in sklep I Cpg 12/2018 z dne 18. 4. 2018.

17 VSL sklep I Cpg 1239/2010 z dne 4. 11.2010.

18 VSL sklep I Cpg 627/2010 z dne 8. 6. 2010.

19 VSL sklep I Cpg 129/2012 z dne 14. 2. 2012.

20 VSL sklep I Cpg 5/2013 z dne 17. 9. 2013, VSL sklep I Cpg 1936/2014 z dne 11. 12. 2014.

21 Uradni list RS, št. 42/06, 60/06 -– popr., 26/07 -– ZSDU--B, 33/07 -– ZSReg--B, 67/07 -– ZTFI, 10/08, 68/08, 42/09, 65/09 -– uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 -– skl. US, 32/12, 57/12, 44/13 -– odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17.

22 Uradni list SRS, št. 30/86, 20/88 -– popr., Uradni list RS, št. 87/02 -– SPZ, 131/03 -– odl. US, 77/08 -– (ZDZdr) in 10/17 -– ZPP--E.

23 VSL sklep I Cpg 1285/2016 z dne 21. 12. 2016.

24 VSM sklep I Cpg 453/2012 z dne 22. 11. 2012.

25 VSL sklep II Cp 1387/2012 z dne 9. 1. 2013.

26 VSL sklep I Cpg 116/2017 z dne 24. 3. 2017.

27 VSM sklep I Cpg 335/2017 z dne 11. 1. 2018.

28 Primerjaj: VSRS sodba in sklep III Ips 108/2015 z dne 12. 2. 2018, VSRS sodba III Ips 11/2015 z dne 31 z dne 31. 8. 2016, VSRS sodba III Ips 111/2016 z dne 23. 1. 2018.

29 39. člen ZPP določa: »Če je za ugotovitev stvarne pristojnosti in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.«

30 Primerjaj še: Betetto, nav. delo, str. 65.

31 VSL sklep I Cpg 959/2009 z dne 24. 2. 2010.

32 Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18.

33 VSL sodba I Cpg 944/2009 z dne 24. 2. 2010.

34 Več glej, Betetto, prav tam, str. 51–53.

35 196. člen ZPP.

36 Uradni list RS, št. 13/94, 31/00 -– ZP-–L, 91/05, 114/05 -– uradno prečiščeno besedilo, 42/06 -– ZGD--1, 33/07, 54/07 -– uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 65/08, 49/09, 82/13 -– ZGD-–1H, 17/15 in 54/17.

37 VSL sklep I Cpg 116/2017 z dne 24. 3. 2017.

38 VSL sodba I Cpg 987/2015 z dne 23. 9. 2015.

39 VSL sklep I Cpg 1171/2014 z dne 10. 7. 2014.

40 Betetto, prav. tam, stran 52.

41 VSL sodba in sklep I Cp 450/2002 z dne 16. 10. 2002, VSL sklep I Cpg 1052/2013 z dne 24. 9. 2013.

42 Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 -– odl. US, 40/07, 97/07 -– uradno prečiščeno besedilo, 64/16 -– odl. US in 20/18.

43 VSL sodba I Cpg 987/2015 z dne 23. 9. 2015.

44 VSL sodba in sklep I Cpg 765/2017 z dne 15. 2. 2018.

45 Betetto, prav tam, stran 34.

46 VSRS sodba II Ips 298/2015 z dne 31. 3. 2016.

47 VSL sklep I Cpg 507/2007 z dne 11. 7. 2007.

48 Betetto, prav tam, stran 30.

49 VSL sodba in sklep I Cpg 811/2017 z dne 7. 12. 2017.

50 Aritmetična sredina (ali aritmetično povprečje) je srednja vrednost, ki jo dobimo tako, da vsoto vseh podatkov delimo s številom podatkov N.

51 Sodba II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011.

52 VSL sklep I Cpg 978/2016 z dne 14. 9. 2016.

53 Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 26/99 -– ZPP, 28/00, 26/01 -– PZ, 67/02 -– ZSS--D, 110/02 -– ZDT--B, 56/02 -– ZJU, 73/04, 23/05 -– uradno prečiščeno besedilo, 72/05, 100/05 -– uradno prečiščeno besedilo, 127/06, 49/06 -– ZVPSBNO, 27/07 -– uradno prečiščeno besedilo, 67/07, 94/07 -– uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 -– ZJNepS, 33/11, 75/12, 63/13, 17/15, 23/17 -– ZSSve in 22/18 -– ZSICT).

54 VSL sodba V Cpg 1145/2015 z dne 18. 5. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP člen 39, 151, 152, 154, 155, 158, 161, 163, 166, 480
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP člen 20, 46, 60, 60/2, 60/2-3, 60/4, 60/6, 131, 227, 301, 301/2, 301/6, 354, 354/1, 355
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 člen 50, 51, 52, 614
Zakon o nepravdnem postopku (1986) - ZNP člen 35
Datum zadnje spremembe:
04.08.2020

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00OTU5OA==