<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00014384
Vrsta:Članki
Datum objave:01.07.2018
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 2/2018, str. 117
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:družinski spor - Center za socialno delo (CSD) - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - vloga centra za socialno delo - družinsko svetovanje - mnenje otroka - otrokova korist - starševska odgovornost - postopek za oceno ogroženosti otroka - odvzem otroka
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Avtor:Anita Bregar

Besedilo

Starševski spor v kolesju institucij (1)

Celotno besedilo

1. UVOD

    Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) je javni zavod, ki zagotavlja izvajanje socialnovarstvene politike v vseh lokalnih okoljih v Sloveniji in ima 62 samostojnih organizacijskih enot. Je mesto oziroma prostor, ki omogoča uporabnikom v stiski enak dostop in enake možnosti za reševanje njihovih težav, je mesto oziroma prostor, kamor ljudje prihajajo po moč, podporo, usmeritve, da bi zmogli urediti stanje, v katerem so se znašli. Centri pa imamo poleg drugih tudi javno pooblastilo za represijo, izvajanja ukrepov, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.2

    Človek je bitje odnosa. Medosebni odnosi spadajo med najpomembnejša področja našega življenja. Nanje vplivajo vzorci primarnih družin, nezavedne in potlačene frustracije, življenjsko obdobje in druge okoliščine. Družina je sistem odnosov, ki so močno prepleteni s čustvi, mislimi, različnimi vedenjskimi vzorci, oblikujejo jo odnosi. Družina vsakega človeka močno zaznamuje, vpliva na njegovo delovanje, doživljanje tako samega sebe kot drugih, mu da usmeritve za življenje in je z njo za vedno povezan. Družina je kot jedrska elektrarna; če deluje brez večjih napak, daje svojim članom ogromno moči, če je v okvari, pa povzroča predvsem otrokom težko popravljivo škodo.

    Urejanje odnosov v družini pomeni strokovno delo z družino, ki se je znašla v stiski zaradi različnih življenjsko neugodnih okoliščin, ki so povzročile, da je prišlo v družini do zastoja, nesoglasij, stisk, ogroženosti, suma o neustreznem ravnanju, z velikim poudarkom na zaščiti pravic, koristi in interesov mladoletnih otrok.

    S strokovnimi metodami socialnega dela skušamo skupaj s starši in otroki iskati možnosti za izboljšanje kakovosti medosebnih odnosov in starševskih veščin (prenehanja uporabe morebitnih neustreznih vzgojnih metod, neprimerne skrbi ali celo ogroženosti). Z vidika socialnega dela je namreč temeljna naloga raziskovanje možnosti za pomoč družini, da bi njeni člani znali in zmogli samostojno ter odgovorno opravljati svoje naloge. Zato je treba proučiti vse možnosti za vzpostavljanje delovnega odnosa z družino oziroma z vsemi člani družine. Tem družinam se skuša pomagati s svetovanjem in podporo ter drugimi razpoložljivimi oblikami pomoči (svetovanjem, vključevanjem v različne programe, s terapijo, skupinskim delom ipd.) z namenom usposabljanja družinskih članov, predvsem staršev, za njihov prispevek k obstoju družine, spreminjanju in razvoju ter ustrezni skrbi za zdrav razvoj otrok.

    Način delovanja v partnerskem odnosu je pridobljen s posnemanjem partnerskih vzorcev –odnosov, v katerih smo živeli. Nimamo jasnih smernic ali okvirov in delujemo spontano, nezavedno. Prav tako se zavedanje, da bi se bilo treba o zdravem partnerskem odnosu učiti, največkrat začne šele po negativni izkušnji, ki jo je posameznik doživel.

    2. STOPNJE V SPREMINJANJU DRUŽINE V KOLESJU INSTITUCIJ

      Ko eden izmed staršev ugotovi ali oba starša ugotovita, da skupno življenje oziroma partnerstvo za njiju ni več sprejemljivo, se podata na pot sprememb; pot, ki je največkrat ne poznata, vsak s svojimi pričakovanji, svojimi močnimi čustvi, stališči, zahtevami, obremenjena drug z drugim, največkrat z zavedanjem, da je treba urediti le nadaljnje življenje otroka. Kako bosta to uredila, pa se po izkušnjah vse prevečkrat dogaja, da se o tem ne uspeta sama dogovoriti. V sodelovanje s strokovnimi delavci na CSD vstopajo tako starši, družine katerih so nam dobro znane; starši, ki želijo od nas le t. i. »obrazce« za ureditev življenja otrok na sodišču; starši, ki so že tudi v vsakdanjem življenju speljali reorganizacijo družinskega življenja; starši, ki jih povabimo, ker nas sodišče poziva, da podamo mnenje k predlogu njihovega sporazuma; pa tudi starši, ki so že dlje časa v konfliktnem odnosu, ki se vse prevečkrat le stopnjuje in prerašča tudi v nasilje.

      Strokovni delavci CSD se tako z družino podamo na pot skozi stopnje spreminjanja3 in reorganizacije družinskega življenja. Vloge na posameznih stopnjah so različne, pot je lahko manj zahtevna, lahko pa tudi mučna, s številnimi ovirami in dolgotrajna. Na podlagi svojih izkušenj pri delu z družino ocenjujem, da je v procesu reorganizacije družinskega življenja vloga CSD zlasti pomembna ob prvih stikih, torej na prvi stopnji.

      2.1 Prva stopnja: predhodno družinsko svetovanje4

      Interes staršev je v mnogih primerih hitro urediti formalnosti na sodišču, ob tem pa premalo pozornosti namenijo dogovarjanju o poteku vsakdanjega nadaljnjega življenja otroka, skrbi zanj, vzgoji, pomembnih vprašanjih, vprašanju, kako bosta nadalje sodelovala kot oče in mama, kako bosta zagotovila, da bo otrok imel oba, koliko se zavedata, da si bosta otroka morala deliti, kako bosta otroku predstavila nadaljnjo organizacijo njegovega življenja, kako mu pomagala pri njegovih stiskah itn. Sodelovanje staršev pri skrbi za otroke po prekinitvi partnerstva je bistveno zahtevnejše in od staršev zahteva mnogo več kot le ureditev zakonsko določenih formalnosti. Vprašanje je tudi v zavedanju pomembnosti prvih pogovorov in postopanju strokovnih delavcev, ki vstopamo v prvi v stik z družino. Vprašanje je, koliko znamo in zmoremo čas pri srečanjih s starši izkoristiti. Izjemno je pomembno, kako starša nagovorimo, kako raziščemo njihova pričakovanja, kako pojasnimo našo vlogo, kako raziščemo njihov dotedanji potek življenja, kako vstopamo v delovni odnos z njimi in koliko smo radovedni, odprti za možnost različnih življenjskih scenarijev. Obema staršema je v enakem obsegu treba dati moč in odgovornost za nadaljnjo življenjsko usodo njunih otrok, saj imajo otroci naravno radi oba in tudi potrebujejo oba.

      Tudi v primerih, ko sta se starša uspela odgovorno dogovoriti sama ali pa z našo pomočjo o osnovnih vprašanjih glede otrokovega življenja (zaupanje v varstvo in vzgojo, o poteku stikov z drugim staršem in o preživljanju) in sta predlog sporazuma poslala na sodišče v potrditev, nas sodišče običajno tudi v primerih prekinitve zunajzakonske skupnosti5 pozove na oblikovanje mnenja glede predlaganega sporazuma staršev. CSD ima ob tem priložnost, da v pogovorih s starši preveri, kakšne so njihove nove življenjske razmere, potrebe in doživljanje otroka, kako sta ga obvestila o njuni odločitvi, prilagajanju na novo situacijo, kakšen odnos ima otrok s staršema, kako sodelujeta pri izvajanju starševstva, kako komunicirata, kje so morebitni zastoji, težave itn.

      Kadar sta se starša uspela sporazumno dogovoriti in uskladiti o otrokovem življenju, ko nimamo nikakršnih drugih znakov, da bi bila morebiti ogrožena otrokova korist, izhajamo s stališča zaupanja v starševsko odgovornost in njihovo sposobnost ustrezne skrbi za otroka. Vloga CSD na tej prvi stopnji je tako svetovalna, podporna in raziskovalna.

      Ob vsem tem, ko se starša uspeta sporazumeti in pošljeta predlog v potrditev sodišču (lahko tudi mimo CSD), pa se v praksi pri strokovnih delavcih pogosto porajajo dileme in najverjetneje tudi različna praksa glede v nadaljevanju navedenega.

      - Delavci na CSD nismo seznanjeni, koliko je že sodišče ugotavljalo ustreznost predloga staršev in koliko aktivnosti glede preverjanja, ali dogovor upošteva koristi otroka, je treba še opraviti, če nas sodišče zaprosi za mnenje. Neetično bi bilo namreč starše dodatno obremenjevati in s tem izkazovati nezaupanje v njihovo starševsko odgovornost, če je sodišče že opravilo potrebne postopke dokazovanja in ni dvoma glede zaupanja v starševsko odgovornost in njihovo sposobnost ustrezne skrbi za otroka.

      - Otrok mora biti seznanjen z odločitvijo staršev, starša pa povesta, da sta mu to sama povedala in zato ne želita dodatno obremenjevati otroka. Kako preveriti pri otroku, da ne potrebuje dodatne pomoči, ter ali gre zaupati staršem, da sta ga primerno seznanila s svojo odločitvijo?

      - Katere aktivnosti naj bi CSD kljub dogovoru staršev izvedel v primerih, ko gre za zelo majhnega otroka, otrok pa ni nikamor vključen? Ali bi bilo v vsakem primeru potrebno preverjanje ustreznosti sporazuma in skušati pridobiti dovoljenje staršev (npr. za pridobitev poročila pediatra, opraviti obisk na domu obeh staršev ali morda še kaj)?

      - Kako postopati, če starši ne podajo soglasja za pogovor z otrokom in pridobivanja poročil drugih institucij? Je to dovolj velik dvom o ustreznosti sporazuma staršev glede upoštevanja največje koristi otroka? Bi sodišče po taki informaciji predlog potrdilo ali ga lahko le zavrne? So še kakšne druge možnosti?

      - Nujno bi bilo oblikovati strokovne smernice glede oblikovanja in strukture poročila z mnenjem, saj je zdaj to prepuščeno presoji posameznih strokovnih delavcev oziroma CSD, zaradi česar prihaja do nedopustnih raznolikosti, različne kakovosti in tudi pomanjkljivosti.

      2.2 Druga stopnja: sklenjeni sporazum med staršema ni v korist otroka

      Na tej stopnji smo starši in strokovni delavci že pridobili določene izkušnje drug o drugem, vzpostavili medsebojni odnos. Zelo pomembno je, kakšna je ta izkušnja, kakšen delovni odnos smo uspeli vzpostaviti, kakšen dialog smo vodili. CSD je ob predhodno izvedenih aktivnostih (predhodne obravnave, pridobljena poročila drugih institucij, pogovori s starši, otrokom, obiski na domu ipd.) ugotovil, da sporazum staršev otroku ni v korist, ker nobeden od staršev ni primeren za varstvo in vzgojo otroka. V mnenju sodišču CSD sporoči svojo ugotovitev. Ne glede na to, ali gre za razvezo zakonske zveze ali prekinitev zunajzakonske skupnosti, mora sodišče tak predlog sporazuma zavrniti. Sodišče namreč v postopku ne more zavarovati otrokove koristi z odločitvijo, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo drugi osebi, ampak predlog lahko le potrdi ali zavrne.6 Na tej točki se CSD takoj znajde v dvojni vlogi: svetovalni7 in oblastni (represivni). Takoj ob poslanem mnenju sodišču mora CSD namreč uvesti postopek za odvzem otroka po 120. členu ZZZDR. Strokovni delavci CSD se znajdemo pred dilemami.

      - Ali takoj obvestiti sodišče in poslati mnenje (rok) in začeti z upravnim postopkom po 120. členu ZZZDR, vodenje postopka za sprejem ukrepov ter izhajati iz pozicije moči, ali poskušati s staršema, ki sta pripravljena sodelovati, s svetovalnim delom in uvajanjem pomoči doseči, da bosta izboljšala svoje starševske veščine in postala funkcionalnejša. Če takoj začnemo postopek za ukrepanje, se namreč znajdemo v navzkrižju interesov, napetosti se zaostrijo in pripravljenost za sodelovanje se največkrat spremeni. Z vidika staršev oziroma družine, ki sta sicer sklenila nek sporazum, vendar po oceni stroke neustrezen, ogroženost družine prihaja od zunaj. Ob tem nastaja dilema, kako se lahko doseže največja korist otroka. V takih primerih, ko sta starša pripravljena za sodelovanje in spremembe, bi bila smiselna možnost, da starša predlagata sodišču mirovanje, CSD pa s storitvijo pomoči družini za dom8 oziroma osebne pomoči9 intenzivno skuša s staršema doseči spremembe pri izboljšanju starševske skrbi in po potrebi predlaga izdajo začasne odredbe glede poteka stikov. Z ukrepi CSD namreč poseže v družino praviloma šele takrat, kadar se z drugimi pomočmi družini ne dosežejo zastavljeni cilji, otrokove koristi pa so hudo kršene.

      - Pogosta strokovna dilema v takem primeru, ko strokovni delavci pred oblikovanjem mnenja sodišču opravljajo aktivnosti za preverjanje ustreznosti sporazuma staršev in ugotavljajo, da sporazum ni ustrezen, je tudi, ali začeti takoj s postopki po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND)10 ali naj najprej izvedejo storitev prve socialne pomoči.11

      - V nadaljevanju, ko se izdeluje ocena ogroženosti za posameznega otroka, so sicer oblikovana merila za ocenjevanje, vendar je ob tem pomembno zavedanje, da so ti podvrženi subjektivnosti ocenjevalca, zato je pomemben pri tem skupni pristop različnih strokovnjakov, s čimer se zmanjša tveganje za subjektivnost.

      - V primeru, kadar CSD ugotavlja, da sporazum staršev otroku ni v korist, gre največkrat za starše, ki imajo slabe strategije za spoprijemanje s težavami, slabe življenjske izkušnje, starše, ki so polni občutkov krivde in strahu, s pomanjkanjem volje in energije, ki zavzamejo obrambno držo in jim primanjkuje motivacije za sodelovanje. Strokovni delavci ob tem iščemo najrazličnejše vzvode, da bi starše uspeli pritegniti in pridobiti za sodelovanje. Pri tem iskanju prave poti je lahko uvedeni postopek odvzema tudi način oziroma »sredstvo za motiviranje« staršev k pripravljenosti za sodelovanje v skupnem projektu spreminjanja tedanjih vzorcev in odnosov s ciljem, da se pomaga staršem postati »boljši« starši. Strokovni delavec izhaja v takem primeru iz pozicije moči z možnostjo, da sprejema ukrepe s ciljem strokovne pomoči. Uspeh na poti do cilja je večinoma odvisen od na eni strani zmožnosti staršev, na drugi strani pa od strokovne in osebne avtoritete, ki jo je uspel ali pa ne zgraditi strokovni delavec,12 in s tem vzpostavljenega sodelovanja.

        2.3 Tretja stopnja: sporazuma ni – reševanje starševskega spora preide na sodišče v odločanje

        Na tej stopnji se razdiralni partnerski odnos poglablja, sodelovanje med staršema se poslabša ali ga sploh ni več, komunikacija med njima največkrat ni več konstruktivna. V takšni napetosti pa ostaja otrok, ki nekako mora preživeti. Naloga CSD je v vseh nalogah in postopanjih ščititi koristi otroka. Starševstvo je temeljna človekova pravica (54. člen Ustave RS)13, ki jo mora država spoštovati in se vzdržati posegov vanjo, dokler starši ravnajo v otrokovo korist.

        V vseh postopanjih mora biti v središču zavedanje, da ni upravičeno ogrožati koristi otrok zaradi varovanja pravic staršev. V zaostrovanju starševskega spora se mora za vpletene institucije prižgati »oranžna luč«, ki morajo s posebno skrbnostjo spremljati otrokov položaj, skrb za njegove potrebe in pravice, doživljanje in morebitne stiske. Starša kljub temu, da imata svojega otroka rada in mu ne želita škodovati, zaradi hude čustvene stiske in lastnega ukvarjanja z razreševanjem partnerstva pogosto nenamerno spregledata otrokove potrebe in doživljanje ter »otroka ne vidita več«.

        Na tej stopnji se vloga CSD spremeni, sodišče zbira dokaze in odloča, zagotavlja pravno varnost in ureditev pravnih razmerij. Sodelovanje med sodiščem in CSD se okrepi. CSD je nekakšen posebni pomočnik sodišča in z njim sodeluje pri varstvu javnega interesa. Zbira podatke o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev, opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, obenem pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj podoben položaju sodnega izvedenca.14

        Ob zaostrovanju starševskega spora, ko se starša ne uspeta dogovoriti o ureditvi nadaljnjega življenja njunega otroka in za to sprejeti odgovornosti, v skladu s svojimi prepričanji in interesi pričakujeta pravično rešitev institucij. Starša, ki se v medsebojnem odnosu toliko zapleteta, da se ne zmoreta dogovoriti o najosnovnejših vprašanjih glede otrokovega nadaljnjega življenja, da bi mu povzročila čim manjšo škodo, ne zmoreta več razmejevati otrokovih potreb in pravic od lastnih, otrokovi interesi niso več prepoznavni. Ob tem, ko se institucije vpletemo s sprejemanjem mnenj in odločitev za njunega otroka, se tudi njuna odgovornost prerazporedi oziroma preloži. S problematiko, ki nam jo izražata kot veliko skrb za svojega otroka, le nezavedno preusmerjata pozornost od lastnih občutij neuspešnosti, žalosti, jeze in bolečine, ki spremlja razpad nekega odnosa in uničenja »življenjskega projekta«, in s tem blažita svoje rane.

        Institucije, ki se vpletemo v razreševanje starševskega spora, smo tako del skupnega projekta, v katerem moramo najti rešitve za sedanjost in nadaljnje življenje posameznega otroka ob upoštevanju njegove največje koristi oziroma vsaj čim manjše škode. Če želimo kar najbolje opraviti svoje delo, moramo imeti jasno razmejene in določene vloge, po najboljših močeh moramo opraviti svojo nalogo in nositi vsak svoj del odgovornosti pri sodelovanju za želeni izid. Dileme, ki se nam ob tem porajajo, so:

        - sodelovanje med institucijami; kako naj poteka, kaj drug od drugega pričakujemo, katere aktivnosti posamezna institucija opravi, kako naj poteka medsebojna komunikacija itn. Protokol sodelovanja ni izdelan, izkušnje so zelo različne, zato obstajajo številne prakse, ki so tako dobre kot slabe. Za učinkovitejše delo in sodelovanje bi bilo zato smotrno izdelati protokol s smernicami sodelovanja in dela posameznih institucij;

          - preden sodišče odloči o varstvu in vzgoji, stikih in preživnini, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje CSD. Poročilo z mnenjem naj bi sodišču pomagalo pri razjasnitvi dejanskih vprašanj in oblikovanju pravilne ocene glede koristi otroka za pravilno odločitev. Vsebina in oblika poročila z mnenjem pa nista jasno razdelani, zato v praksi prihaja do velikih razlik. Nekatera poročila z mnenji so izjemno skopa, nekatera vsebinsko pestra in navajajo CSD znana dejstva, podatke, poročajo o opravljenih aktivnostih, morebitno že izvedenih postopkih in oblikah pomoči, ravnanjih staršev, njuni pripravljenosti sodelovanja, medsebojnem odnosu, otroku, pomembnih okoliščinah, opisu in tehtanju razlogov za predlog, do tega, kdo pripravlja in oblikuje poročilo in mnenje CSD, o uporabljeni metodologiji, delovnih pristopih, strokovnem izražanju, ugotovitvah, mnenju otroka itn. Predlogi CSD niso vedno jasni, ne odgovorijo vedno na vprašanja, če jim jih sodišče zastavi, in se pogosto ne opredelijo glede največje koristi otroka. Za rešitev te zagate bi bilo zato nujno izdelati smernice in poenotiti zahteve glede vsebine in oblike poročil in mnenj;

          - praksa sodišč glede pošiljanja zahtev za poročilo je zelo različna. Ena so tipska, druga skrbno pripravljena, s konkretnimi vprašanji. V posameznih primerih sodišča že pred pridobitvijo mnenja CSD sami opravijo določene aktivnosti (zaslišijo stranke, pridobijo mnenje drugih institucij) in s tem seznanijo CSD ter zastavljajo vprašanja, na katera naj bi CSD odgovoril, druga centru podajo pooblastilo, da opravi poizvedbe, in šele po pridobitvi poročila nadaljujejo z aktivnostmi. Tudi na področju dela sodišč bi bilo smiselno poenotiti prakso, izdelati protokol, ki bi omogočil hitrejše postopanje in odločanje;

          - težave pri opredelitvi glede predloga, kateremu staršu naj se otroka zaupa v varstvo in vzgojo, so pogoste v primerih, ko imata oba starša primerne starševske zmožnosti in se CSD jasno ne opredeli glede otrokove koristi. V takih primerih menim, da je treba opraviti več aktivnosti in poglobljeno raziskati okoliščine, ki bi otroku prinesle čim manj sprememb v njegovo življenje, jih vrednotiti in pretehtati glede na največjo korist otroka v sedanjosti z napovedjo za prihodnost;

          - pridobivanje otrokovega mnenja: preden sodišče odloči o varstvu in vzgoji ter stikih, upošteva poleg mnenja CSD tudi otrokovo mnenje, če ga je izrazil sam ali prek osebe, ki ji zaupa in jo je sam izbral, in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.15 Pogovor z otrokom lahko opravi sodišče ali pa za to zaprosi CSD. Izkušnje v praksi so zelo različne. Kadar pogovor z otrokom opravlja CSD, da bi pridobilo njegovo mnenje, bi bilo po mojem mnenju treba zelo natančno opisati, kako je pridobivanje potekalo, za kakšnega otroka gre, kakšne so njegove sposobnosti razumevanja, izražanja, kako je bil otrok seznanjen z vsemi pravicami, kako so bile zagotovljene pravice, metodologija, ki je bila uporabljena, kdo je pogovor opravljal, koliko stikov z otrokom je bilo opravljenih, kako sta starša pripravila otroka na pogovor, kje je pogovor potekal, otrokovo odzivanje, opažanja strokovnega delavca itn. Vse prevečkrat je strokovna presoja objektivnih in subjektivnih dejavnikov ter njihovega pomena za organizacijo otrokovega nadaljnjega življenja pomanjkljiva. V izvajanje pogovorov z otrokom je treba pristopiti izjemno subtilno in taktno, da mu nehote ne naložimo odgovornosti in s tem morebitnega občutka krivde za »srečo njegovih staršev«. Menim, da imamo institucije na tem področju še precej neizkoriščenih možnosti in dela;

          - poraja se tudi dilema o sodelovanju s sodnimi izvedenci. Praksa je zelo različna in centri imamo s tem različne izkušnje. Dogaja se, da izvedenci po telefonu poizvedujejo o zadevah, ne da bi bil center sploh obveščen o postavitvi izvedenca. Poleg tega bi pričakovali, da se nam ob zahtevi za dodatno spisovno dokumentacijo predloži tudi sklep, iz katerega izhaja zahteva. Ob tem se nam zastavlja tudi vprašanje o etičnosti sporočanja naših mnenj in s tem vplivanja na mnenje izvedenca;

          - dostopnost CSD do izvedenskih mnenj: ugotovitve in izvedenska mnenja bi bili CSD v pomoč in zanj uporabna usmeritev pri nadaljnjem delu z družino. Vprašanje je, ali CSD lahko pridobi izvedensko mnenje neposredno od sodišča in kakšna zakonska podlaga bi bila za to primerna, ali le, če ga predloži kateri od staršev. V postopku, ko še ni odločitve in je izdelano izvedensko mnenje, na katerega starša lahko podajata pripombe in zahtevata pojasnila, CSD pa ni stranka v postopku, bi bilo smotrno, da bi bilo mnenje poslano tudi CSD, da bi lahko po potrebi podal morebitne pobude za razjasnitev in zastavil dodatna vprašanja.

            2.4 Četrta stopnja: spor staršev se poglablja

            V hudih starševskih sporih, ko je vključenih vedno več strokovnjakov, ko čas teče, odločitev pa se ne more sprejeti, saj starša »partnerskega obračunavanja« ne spustita in ga vztrajno vzdržujeta in uporabljata najrazličnejša orodja s tem, ko se pritožujeta, vlagata zahteve za začasne odredbe, kazenske ovadbe, prijave na policijo ipd., spor postaja vse obsežnejši in globlji. Govorimo lahko o ekspanziji in eskalaciji spora. CSD je na tej stopnji izključno v vlogi pomočnika sodišča, da mu pošilja ugotovitve, pomembne podatke, pobude in pazi le še na morebitno ogroženost otroka. Starša ob zaostrovanju spora namreč nista več sposobna »slišati«, svetovalno delo ni več mogoče. V praksi se med strokovnimi delavci zastavljajo vprašanja, in sicer:

            - kako ravnati v primeru domnevnega psihičnega in čustvenega nasilja nad otrokom ob zelo zaostrenih starševskih sporih med sodnim postopkom. Strokovni delavci po mojem mnenju premalokrat ukrepajo in po uradni dolžnosti ugotavljajo morebitno ogroženost otroka, za kar glede na razmere obstajata velika verjetnost in tveganje. CSD v času sodnega postopka res nima pooblastil, da bi izvajal ukrepe, vendar pa bi na podlagi ugotovitev v primerih ogroženosti sodišču lahko predlagal zaščito otroka oziroma začasno odredbo. Če pa ogroženosti otroka, na podlagi katere bi bilo nujno ukrepati, CSD ne bi ugotovil, bi sodišču lahko poslal dopolnjeno poročilo o izvedeni aktivnosti in sodišče seznanil o tem, kako je z otrokom. Uvedeni postopek ugotavljanja ogroženosti otroka ima lahko tudi za starše pomembno sporočilno vrednost, saj v posameznih primerih starša morda le uvidita škodo, ki jo s svojim brezkompromisnim postopanjem povzročata svojemu otroku;

            - kako spremljati doživljanje otroka in kako mu nuditi pomoč. Dokler CSD ne začne s postopkom ugotavljanja ogroženosti, lahko le na podlagi soglasja staršev opravlja poizvedbe v drugih institucijah in pogovore ter otroka vključuje v najrazličnejše oblike pomoči, kar pa je lahko tudi zelo oteženo. Poleg tega se v zvezi s tem zastavlja vprašanje, koliko pogovorov z otrokom za pridobitev njegovega mnenja je primernih. Centri smo kadrovsko zelo različni, vsi centri niti nimajo psihologa, strokovni delavci imamo različna znanja in stališča, zato bi bilo treba delavce dodatno in stalno izobraževati ter poenotiti prakso;

            - tako kot je vsaka družina svet zase, tudi vsak otrok na svoj način izraža svoje počutje, doživljanje in stiske. Glede na težo procesa spreminjanja družine in navzkrižje interesov menim, da bi morala biti otrokom zagotovljena ves čas dostopna dodatna strokovna pomoč oziroma oseba (zaveznik, »boter«), neobremenjena s starševskim sporom, ki bi ga spremljal v težkem obdobju njegovega življenja in mu pomagal pri razbremenjevanju odgovornosti ga obvaroval pred občutki krivde. Tako bi otrok lažje in manj obremenjujoče predeloval težke situacije, delil svoje občutke in bolečino in imel dovoljenje, da jih sploh doživlja, saj je sicer zaposlen s skrbjo za starše in njihovo počutje. Kakšen zastoj v otrokovem razvoju povzroča takšen položaj, si lahko le mislimo;

            - na tej stopnji je v razreševanje starševskega spora običajno že vključenih tudi več strokovnjakov (sodišče, CSD, izvedenci, odvetniki). Otrok je izpostavljen številnim »pregledom«, zasliševanjem. Ob stiski pred vsemi novimi situacijami je največkrat tudi pod pritiskom staršev, poleg svojih notranjih, ki mu jih nalaga položaj. Namesto da bi bila pregledom o njunih starševskih kompetencah izpostavljena starša, se pozornost vse prevečkrat usmerja na otroka, ki je le prizadeti v sporu, in ne udeležena oseba. Pri tem je vprašanje, koliko smo institucije pod vplivom sugestij staršev, ki izrabljajo svojo moč in niso pripravljeni popustiti, ter s tem otroka dodatno viktimiziramo še institucije. Menim, da je v vsakem sporu in vedno nujno posebej preudarno tehtati, kdaj je sploh smiselno otroka vpletati v zadevo in ga izpostavljati zasliševanjem oziroma od njega pridobivati mnenje ter ga tako skušati obvarovati pred bremenom odgovornosti. Vsekakor pa je otrokova pravica in naša dolžnost, da ga seznanimo z zadevo in mu omogočimo sodelovati v procesu;

            - ob najtežjih sporih, ki jih je na žalost vse več in trajajo tudi več let, se sprašujem, koliko uveljavljeni sistem in institucije pripomoremo pri vzdrževanju medsebojnega obračunavanja in s čim bi lahko vsaj malo omilili »položaj otrok«;

            - v praksi se kljub dolgotrajnim in hudim sporom, ko se starši na vseh predhodnih stopnjah niso uspeli sporazumeti, postopek večkrat konča s sodno poravnavo tako, da imajo starši skupno vzgojo in varstvo. Kadar starši ne zmorejo sodelovati, ko včasih tudi ne komunicirajo in se niso sposobni usklajevati, se take poravnave ne bi smele niti predlagati niti tako končati.16 Praksa kaže, da je to bolj izhod iz nemoči in iskanje lažje poti kot pa odločitev, ki je v korist otroka. Taki starši se zelo hitro vrnejo z novo težavo ali pa breme nosi otrok, ki je ves čas na poti med enim in drugim domom, živi napetosti in mora biti ves čas na preži in skrbeti, da ne bo povzročal težav še on;

            - delo odvetnikov: v številnih primerih si jezni starši, ki to finančno zmorejo, najamejo odvetnike, ki se morda niti ne spoznajo na družinsko pravo in koristi otroka, vendar jih zato, ker so v javnosti znani kot strokovni, starši pooblastijo za zastopanje. Odvetniki tudi svojo nalogo dobro opravljajo za svoje stranke, torej starše, vendar za ceno velike škode za otroke. Mnogokrat se zgodi, da se po nasvetu odvetnikov marsikaj s trudom doseženega in dogovorjenega v predhodnem družinskem posredovanju podre. Menim, da bi bilo glede na občutljivost zastopanja v družinskih sporih in v skladu s temeljnim načelom največje koristi otroka, ki ga moramo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom,17 morda treba tudi na tem področju razmišljati o potrebnih dovoljenjih za zastopanje;

            - manipulacija z otrokom: z otrokom manipulira tisti od staršev, ki ima moč. Starš, ki otroka odtujuje, nima empatije do otroka, svojih potreb ne more ločiti od potreb otroka.18 Otrok se ne odloči brez pravega razloga odtujiti od svojega starša. Prisiliti otroka, da se zaradi lojalnosti in navezanosti na enega starša odreče drugemu, je nespoštovanje otrokovih čustev in psihične stabilnosti in je resna kršitev otrokovih pravic. Za starša, ki indoktrinira, je pomemben čas, ki ga ima na voljo. Ključnega pomena za preprečitev posledic bi bila torej pravočasna prepoznava in ukrepanje. Kako lahko tako kršitev preprečimo? Ali bi bile že izdaje začasnih odredb na začetnih stopnjah postopka, s katerimi bi uredili vsaj stike, dovolj? Ali bi bila izdaja začasne odredbe o odvzemu otroka morda manjša škoda za otroka? Morda bi hudo škodo, ki nastaja zaradi odtujevanja otroka, preprečil kazenski postopek?

              2.5 Peta stopnja: sodišče sprejme odločitev

              V zahtevnih in zapletenih starševskih sporih lahko do odločitve sodišča preteče tudi leto ali več. Odločitev sodišča ni vezana na podan zahtevek staršev. Lahko zatrdim, da po dolgotrajnem procesu zmagovalcev ni, vprašanje je le, koliko starša sprejemata odločitev in kolikšna je oškodovanost otroka. Sodišče praviloma ne more rešiti spora, sodišče odloči, spor pa ostaja in poteka naprej prek otrok. CSD znova vstopa v pomoč pri izvrševanju sodb s svetovanjem, reševanjem težav, izvajanjem starševstva, reševanjem stisk otroka. Tako smo lahko v vlogi predlagatelja sodišču ali pa moramo sami voditi upravne postopke.

              Strokovnim delavcem se ob tem porajajo dileme in zastavljajo v nadaljevanju navedena vprašanja.

              - Glede na dolg proces odločanja in otrokovega prilagajanja razmeram je največkrat od staršev odvisno, ali bodo prepoznali, da otrok morebiti potrebuje pomoč, da bo predelal vse naloženo breme. Ko so vsi postopki končani, se otroka lahko spremlja in mu nudi pomoč namreč le ob soglasju staršev. Zato se večkrat lahko le sprašujemo o doživljanju posameznega otroka in poteku njegovega življenja.

              - Postopki na sodišču se lahko začnejo na različne načine glede na statusna razmerja staršev v postopkih razveze ali prekinitve zunajzakonskih skupnosti, končajo pa se lahko s poravnavo, sklepom ali sodbo. Kadar so ti akti pravnomočni, v življenju pa je prišlo do ogrožanja otroka, se zastavlja vprašanje, kdaj bi moral biti CSD predlagatelj, v katerih primerih pa bi moral sam izpeljati upravni postopek po 120. členu ZZZDR. Da bi se izognili nepotrebnim postopkovnim zagatam, bi bilo smiselno pripraviti pojasnilo za centre.

                3. POGLED SKOZI PRAKSO IN ANALIZO PRIMEROV

                  - Na podlagi podatkov matičnega centra (podatkov drugih centrov nimam) ocenjujem, da se velik delež staršev uspe sporazumeti o pomembnih vprašanjih otrokovega nadaljnjega življenja, mnogi tudi s strokovno pomočjo.

                  - Urejanje stikov, ko je otrok po odvzemu staršem nameščen v rejniško družino, pogosto poteka v individualni projektni skupini namesto na sodišču. Zaradi posebnosti in zahtevnosti posameznega primera je večkrat treba zelo postopno in previdno uvajati stike ali jih omejevati ter jih tudi sprotno ocenjevati. Šele po strokovnem opazovanju, spremljanju in ocenjevanju je mogoče predlagati spremembe. Zaradi navedenega določanje stikov staršev z otrokom običajno ni mogoče takoj s končno odločbo, ampak je potrebnih več zaporednih začasnih odredb. V postopkih urejanja stikov so rejniki nasprotni udeleženci, v praksi pa se pogosto še dogaja, da se jih spregleda.

                  - Starši, katerim so otroci odvzeti z odločbo CSD in nameščeni v rejniške družine ali pa v institucionalno varstvo, glede urejanja stikov niso v enakem položaju. Za otroke v rejništvu se stiki določajo v postopkih na sodišču, medtem ko otrokom, nameščenim v institucionalno varstvo, le v okviru individualnih načrtov, ki jih izdelajo v domovih skupaj s strokovnimi delavci doma, strokovnim delavcem CSD in starši ter otroki.

                  - Zatika se pri merilih, kdo je »dovolj dober starš« in kaj je »korist otroka«. Standardi so vse preveč pod vplivom subjektivnosti ocenjevalca in drugih okoliščin.

                  - Uporabljena terminologija in izrazoslovje sta pogosto neustrezna. Stikovanje namesto stik z otrokom, skrbništvo namesto zaupanje v varstvo in vzgojo, prepoved stikov namesto odvzem pravice do stikov, sostarševstvo namesto skupna vzgoja in varstvo…

                  - Lahko pri hudih starševskih sporih sploh še govorimo o koristi otroka? Ali ne gre le za vprašanje, kaj je manjša škoda?

                  - Psihološka zloraba otrok, manipulacija z otroki. V Sloveniji ni prakse kazenskih postopkov. Morda bi z ukrepi v kazenskih postopkih lahko dosegli, da bi se starši vključili v ustrezne obravnave ali pa opustili škodljiva ravnanja.

                  - Katera oblika pomoči staršem je primerna? Neustrezna napotitev lahko povzroči še dodatno škodo.

                    4. SKLEPNA MISEL

                      Družine, s katerimi se srečujemo, svoje stiske izražajo na številne, mnogokrat nam nerazumljive načine. Ob naših odzivih je pomembno, da ohranimo spoštovanje, da jih ne razvrednotimo in ob tem skrbno izbiramo besede.

                      V razreševanje starševskih sporov vstopamo različne službe z različnimi strokovnimi znanji, različnimi delovnimi izkušnjami, srečujemo se z ljudmi z različno življenjsko zgodovino in pogledi na življenje. Vzpostavljamo odnose, ki tudi v nas puščajo najrazličnejše vtise in občutke. Ob tem je pomembno zavedanje, da v katerekoli odnose vstopamo, nesemo sebe s seboj, s projekcijo na podlagi svojih »slik«, z lastnimi vzorci, vrednotami, pogledi, pomanjkljivostmi…Vsa naša zaznavanja so zato deloma subjektivna. Ker je naše poslanstvo upoštevati in ščititi največjo korist otrok in odločati o njihovi sedanjosti, ki jih bo zaznamovalo tudi v prihodnosti, je naša odgovornost, da vsak posameznik v sistemu družbene skrbi za otroka, ki sodeluje pri odločanju, svojo nalogo opravi kar najbolj odgovorno, zavzeto in strokovno. Samo z željo za sodelovanje in ob zavedanju, da ima v tem procesu vsak svojo vlogo, ki pomembno vpliva na soustvarjeni končni izid, bomo lahko vsaj malo omilili stiske otrok, starši katerih zaradi lastne čustvene prizadetosti v procesu spreminjanja družine ne zmorejo upoštevati potreb in koristi otrok.

                      UPORABLJENA LITERATURA IN DRUGI VIRI:

                      - Bouwkamp, R. in S. Blizu doma: priročnik za delo z družinami. Ljubljana: Znanstvena založba pri Filozofski fakulteti Univerze, 2014.

                      - Buljan Flander, G. Odtujevanje in manipulacija z otroki ob visoko konfliktnih razvezah, osebni zapiski s predavanja, Portorož, 2017.

                      - Burkelc, F. Mnenje centra za socialno delo (delovno gradivo). Posvet družinskih sodnikov in strokovnih delavcev CSD, 2014.

                      - Debeljak, A. Srečen sem: spodbude za nova spoznanja. Radovljica: Orfin, 2011. Dirnberger Puchner, S. Konfliktni management, osebni zapiski predavanja, 2011.

                      - Domiter Protner, K. Zloraba otrok v družini: možnosti ukrepanja. Ljubljana: Zavod za šolstvo, 2014.

                      - Filipčič K. Nasilje v družini: poglavje: otrok žrtev družinskega nasilja v kazenskem postopku. Ljubljana: Bonex založba, 2002.

                      - Končina Peternel, M. Pravna praksa, 14. 2. 2008, str. 29–30.

                      - Novak, B. :Odvzem otroka v sodnem ali upravnem postopku, Pravnik, št. 5–6/2009, str. 321–333.

                      - Peklaj, J. Stiki – problem ali simptom, Firis, strokovno-pravni informator , 1996, let. 4, št. 5, str. 34–41.

                      - Romih, M. Proces transformacije družine in zakona (partnerstva) iz matične družine z razveze in ločitvijo v enostarševsko in dopolnjeno družino – spremembe drugega reda v konceptu Margaret Robinson, Firis, strokovno-pravni informator, 1999, letn. 7, št. 5, str. 21–32.

                      - www.pravice-otrok.si

                      - https://book.coe.int/smernice-odbora-ministrov-sveta-evrope-za-otrokom-prijazno-pravosodje.html

                        ------------------

                        1 Prispevek je bil predstavljen na seminarju Sodno izvedenstvo v postopkih družinskega sodstva, ki ga je organiziral Center za izobraževanje v pravosodju

                        2 119. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl. US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US, 82/15 – odl. US in 15/17 – DZ) (v nadaljevanju ZZZDR), ukrepi CSD.

                        3 Romih , »nav. delo«, str. 21–32.

                        4 105. člen ZZZDR (pomoč staršem pri sklenitvi sporazuma).

                        5 Poimenovanje uporabljam za starše, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, niso sklenili zakonske zveze

                        6 B. Novak, Kolizija med sodno in upravno pristojnostjo v družinskih zadevah, (2009), str. 321–333.

                        7 10. člen ZSV (storitve), (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10) v povezavi s Pravilnikom o standardih in normativih socialno varstvenih storitev Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 45/10, 28/11, 104/11, 111/13, 102/15 in 76/17), v nadaljevanju Pravilnik o standardih in normativih.

                        8 15. člen ZSV v povezavi s 5. členom Pravilnika o standardih in normativih (pomoč družini za dom).

                        9 13. člen ZSV v povezavi s 4. členom Pravilnika o standardih in normativih (osebna pomoč).

                        10 22. b člen ZPND (Uradni list RS, št. 16/08, 68/16 in 54/17 – ZSV-H).

                        11 12. člen ZSV v povezavi s 3. členom Pravilnika o standardih in normativih (storitev prve socialne pomoči).

                        12 Bouwkamp, nav. delo«,2014, str. 249–255.

                        13 Ustava RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a).

                        14 Sodba II Ips 682/2007.

                        15 105/3 člen, 106 a/5 člen ZZZDR, 410. člen ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007 UPB3) otrokovo mnenje.

                        16 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 912/2008 z dne 13. 11. 2008.

                        17 3.čl. KZNOP, 5. a člen ZZZDR.

                        18 Buljan Flander, nav. delo«.


                        Zveza:

                        RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
                        Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo) (2004) - ZZZDR-UPB1 člen 120
                        Datum zadnje spremembe:
                        22.04.2020

                        Pravno sporočilo

                        Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

                        Opombe:

                        P2FydC00OTAwMw==