<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:vs049091
Vrsta:Članki
Datum objave:01.10.2014
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) 3/2014, str. 205
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:individualni delovni spori - stvarna pristojnost - kompetenčno dejansko stanje - dejstva - spor o pristojnosti - pravno nasledstvo - dediči - odstop terjatve - spregled pravne osebnosti - odškodninski spor - obstoj delovnega razmerja - odgovornost naročnika - odgovornost izvajalca - napotitev na delo - premoženjskopravni spor - prenehanje pravne osebe - izbris iz sodnega registra - terjatve iz delovnega razmerja - tožba zoper odgovornost direktorja družbe - kadrovska štipendija - vrnitev štipendije - pristojnost delovnega sodišča - pristojnost upravnega sodišča - diskriminacija - izbira kandidata - avtorske in sorodne pravice iz delovnega razmerja - atrakcija pristojnosti - ustalitev pristojnosti - sodna pristojnost - pravica do sodnega varstva - praksa vrhovnega sodišča
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Avtor:Marjana Lubinič

Besedilo

Stvarna pristojnost v delovnih sporih(1)

Celotno besedilo

Ko sodišče prejme tožbo, mora opraviti preizkus, ali je za reševanje zadeve stvarno pristojno (prvi odstavek 17. člena ZPP).(2) Že ob predhodnem preizkusu tožbe se lahko izreče za nepristojno (drugi odstavek 247. člena ZPP). Če o tem vprašanju ob predhodnem preizkusu ne more odločiti, predsednik senata počaka z odločitvijo do prejema odgovora na tožbo (275. člen ZPP), lahko pa se sodišče za nepristojno izreče tudi pozneje, med postopkom, saj mora ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (prvi odstavek 19. člena ZPP).

Stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih(3) izhaja iz 5. člena ZDSS-1.(4) Ta določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih:

o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja;

o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki;

o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom;

v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom;

o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja;

o opravljanju dela otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov;

o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom;

o volonterskem opravljanju pripravništva;

za katere tako določa zakon.

I. KOMPETENČNO DEJANSKO STANJE

Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17 člena ZPP). Ta dejstva sestavljajo kompetenčno dejansko stanje. Preden se sodišče izreče za stvarno nepristojno, se mora o teh dejstvih prepričati in jih tudi prav ugotoviti. V skladu s prvim odstavkom 286. a člena ZPP lahko v ta namen stranko pozove k dopolnitvi navedb. Odločitev na podlagi ne dovolj razčiščenih dejstev in ugibanj lahko privede do nepotrebnih zapletov.

Do takega zapleta bi lahko prišlo na primer v zadevah, v katerih je Vrhovno sodišče odločalo v sporu o pristojnosti pod opr. št. VIII R 19/2007 z dne 19. 9. 2007 in VIII R 3/2013 z dne 23. 4. 2013. Tožeča stranka, poklicni športnik, je uveljavljala pravice iz pogodbe, sklenjene s športnim klubom. Iz te pogodbe ni bilo razvidno, ali je bilo med njima sklenjeno delovno razmerje, kar je bilo za opredelitev, ali gre za delovni spor, odločilnega pomena. V praksi smo se že srečali s podobnimi pogodbami; na podlagi nekaterih je bilo sklenjeno delovno razmerje, na podlagi drugih ne. Tožeča stranka v tožbi ni navedla, ali je bila v delovnem razmerju, in tudi ne tožena stranka v odgovoru na tožbo. Okrajno sodišče, na katero je bila tožba vložena, se je oprlo na pogodbo, ki je v 1. členu določala, da je športni klub poklicnega športnika „zaposlil“, se izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo delovnemu sodišču. Delovno sodišče ni sprejelo pristojnosti. Spet se je oprlo na pogodbo, češ da iz nje ne izhaja izrecno, da se na njeni podlagi sklepa delovno razmerje in da na neobstoj delovnega razmerja kaže tudi dogovor, da bo tožeča stranka prispevke za socialno zavarovanje plačevala sama iz bruto prejemkov. Vrhovno sodišče je pri odločitvi v sporu tehtalo pomen posameznih pogodbenih izrazov in tožbenih navedb. Ker je več dejstev posredno (nobeno pa neposredno) kazalo na to, da delovnega razmerja ni bilo, je določilo pristojnost okrajnega sodišča.

Če bi se v nadaljevanju postopka izkazalo, da je bilo delovno razmerje vendarle sklenjeno, bi prišlo do nepotrebnega zapleta in dileme: ali se lahko sodišče po ugotovitvi novih dejstev ponovno izreče za nepristojno (okoliščine, na katere se sklicuje tretji odstavek 17. člena ZPP,(5) se niso spremenile, ves čas so bile enake, le sodišče se o njih ni prepričalo prej) ali pa mora v zadevi zaradi sklepa Vrhovnega sodišča odločati, čeprav zanjo ni stvarno pristojno (in tvegati absolutno bistveno kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(6))? Menim, da se kljub odločitvi Vrhovnega sodišča v sporu o pristojnosti, ki je bil sprožen v zgodnejši fazi postopka, pozneje, ko se dejstva natančneje ugotovijo, sodišče lahko ponovno izreče za stvarno nepristojno. Na to možnost nakazuje ena od zadnjih odločitev Vrhovnega sodišča,(7) ki je s sklepom ob sicer ne dovolj razčiščenem kompetenčnem dejanskem stanju določilo pristojnost upravnega sodišča.

II. PODLAGA ZA PRISTOJNOST V DELOVNIH SPORIH – KLJUČNA IZHODIŠČA

Delovna sodišča so specializirana sodišča, ki odločajo o sporih z določenimi posebnostmi. Delovni spor opredeljujejo stranke in njegova vsebina. Ta ključna elementa morata obstajati kumulativno: delovni spor lahko sprožijo ali so v njem tožene le osebe, ki so po zakonu lahko stranke v delovnem sporu, hkrati pa mora spor po vsebini ustrezati zakonski opredelitvi delovnega spora. Ko sprejmemo to tezo, odločanje o pristojnosti večinoma ne pomeni večje težave.

Primarno je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporu med delavcem in delodajalcem ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Z zakonom pa je določenih tudi nekaj izjem od tega pravila, ki jih je treba obravnavati restriktivno, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti čez zakonske okvire.

Izjeme so zajete v prvem odstavku 5. člena ZDSS-1 in so glede na stranke v postopku naslednje:

pravni nasledniki delavca ali delodajalca (točka b);

uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (točka c);

neizbrani kandidat (točka č);

vajenci, dijaki, študenti (točki e in f);

volonterski pripravniki (točka g);

če tako določa drug zakon (točka h);

glede na predmet spora pa naslednje:

pravice in obveznostih iz razmerja med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (točka c);

postopek izbire kandidata (točka č);

pravice in obveznosti iz industrijske lastnine (točka d);

delo otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov (točka e);

kadrovska štipendija (točka f);

volontersko pripravništvo (točka g);

če tako določa drug zakon (točka h).

Posebno izjemo vsebuje drugi odstavek 5. člena ZDSS-1, ki določa pristojnost delovnega sodišča tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča, kot sospornik tožena zavarovalnica.

III. PRAVNO NASLEDSTVO

1. Dediči

Pri fizičnih osebah pride do nasledstva največkrat na podlagi dedovanja.

Pravno nasledstvo je vstop v pravice in obveznosti, ki jih je imel pravni prednik. Že sama jezikovna razlaga pojma „nasledstvo“ je jasna: pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem.(8) Pravna narava pravic in obveznosti, ki so predmet nasledstva, ostane nespremenjena, le njihov nosilec se menja. To pomeni, da za delovni spor ni pomembno le vprašanje, ali je nekdo dedič oziroma pravni naslednik katere od strank, ampak tudi, ali je pravica (obveznost), ki jo uveljavlja, pravica (obveznost) njegovega pravnega prednika. Povedano drugače – ali pravica (obveznost) izvira iz pravnega nasledstva.

Delovna sodišča so obravnavala več primerov tožb dedičev, ki so od delodajalca zahtevali plačilo odškodnine za škodo, ki jim je nastala zaradi smrti delavca (ki je umrl v delovni nesreči). Seveda je dedič upravičen terjati odškodnino od delodajalca za škodo, nastalo zaradi smrti npr. očeta, vendar ta pravica ne izvira iz delovnega razmerja in tudi ne gre za pravico, ki bi izvirala iz pravnega nasledstva, ampak je to njegova izvirna pravica. Do povrnitve škode, ki jo utrpi npr. otrok umrlega delavca kot ožji družinski član, je ta upravičen po določbi 180. člena OZ oziroma kot oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral po 173. členu OZ.(9)

Vrhovno sodišče je sicer 23. 7. 2008 sprejelo sklep VIII R 15/2008, s katerim je bilo res odločeno, da je tak spor delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Na ta sklep so se tudi sodišča splošne pristojnosti sklicevala v več primerih, v katerih so se izrekla za nepristojna in so zadeve odstopila delovnemu sodišču, oziroma pritožbeno sodišče, ko je razveljavilo sklepe delovnih sodišč prve stopnje o nepristojnosti.

Glede citirane zadeve je treba pojasniti, da ne pomeni „ustaljene sodne prakse“, ki bi sodišča zavezovala, ker gre za eno in edino tovrstno odločitev starejšega datuma. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepu VIII R 9/2014 z dne 20. 5. 2014, se citirani sklep sklicuje na obrazložitev predloga ZDSS-1, v katerem je bilo zapisano, da se s predlogom zakona določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v vseh odškodninskih sporih iz delovnega razmerja (po dotedanjem ZDSS(10) so bili odškodninski spori za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v pristojnosti sodišč splošne pristojnosti), saj ne obstajajo stvarno utemeljeni razlogi, da o odškodninskih sporih iz delovnega razmerja odločajo različna sodišča po različnih procesnih pravilih.(11) Iz te obrazložitve ne izhaja, da je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi o odškodnini za škodo, ki jo utrpijo dediči delavca, ki se smrtno ponesreči pri delu, ampak le, da je smiselno vrniti pristojnost delovnim sodiščem za vse odškodninske spore iz delovnega razmerja. Do tedaj so bila pristojna za odločanje o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem,(12) ne pa tudi v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (2. točka 4. člena ZDSS). Za tako razmejitev ni bilo utemeljenih stvarnih razlogov, zato je bilo predlagano, naj bo delovno sodišče pristojno za odločanje v vseh odškodninskih sporih iz delovnega razmerja. Rešitev, ki je v ZDSS-1 prišla s 1. 1. 2005 (v primerjavi s prejšnjo ureditvijo), je torej v tem, da so vsi odškodninski spori, ki so posledica škode, nastale delavcu pri delu ali v zvezi z delom, spet v pristojnosti delovnih sodišč, in pa v tem, da po sedanjih predpisih dediči kot pravni nasledniki lahko sami začnejo pravdo za uveljavitev pravic iz delovnega razmerja (tudi morebitne odškodnine, ki je lahko predmet dedovanja), ki bi sicer šle delavcu, pred delovnim sodiščem. Po prejšnjih predpisih so namreč dediči pred delovnim sodiščem pravdo lahko le nadaljevali (vstopili so v procesna razmerja), medtem ko za začetek take pravde pred delovnim sodiščem (ki se je lahko začela le med delavcem in delodajalcem) ni bilo podlage; dediči so tak spor lahko sprožili le pred sodiščem splošne pristojnosti.

Proti razlagi, ki jo je zavzelo sodišče v zadevi VIII R 15/2008, govori tudi to, da po drugi strani, če bi razlago sprejeli, ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje med primeri, ko delavec v delovni nesreči ne umre, ampak se „le“ hudo telesno poškoduje in postane invalid, ali med primeri, ko škodo zaradi smrtne nesreče utrpijo osebe, ki sicer niso dediči.(13) Tudi v tem primeru škoda izvira iz nesreče pri delu, pa vendar ni dvoma, da tovrstni spori ne spadajo v pristojnost delovnih sodišč.(14)

2. Odstop terjatve – cesija

Delavec lahko določene terjatve odstopi tretjim osebam. Ko pride do spora, stranki nista v razmerju delavec in delodajalec. V tem primeru je prevzemnik singularni pravni naslednik stranke (če gre seveda za terjatev, ki jo je dovoljeno cedirati (417. člen OZ)), zato je podana pristojnost delovnega sodišča.(15)

3. Spregled pravne osebnosti

Pri spregledu pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1(16) pa ne gre za pravno nasledstvo. Primeri, v katerih bi se tožeča stranka sklicevala na spregled pravne osebnosti, so redki, vendar mogoči.(17) Spregled pravne osebnosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila, da družbe odgovarjajo za svoje obveznosti (le) s svojim premoženjem. O spregledu govorimo takrat, kadar zakon, sodna ali upravna odločba zanemari, zavestno prezre samostojno z zakonom zagotovljeno bit pravne osebe in prenese učinke nekega prvotno na pravno osebo navezanega stanja na osebo ali osebe, ki stojijo za pravno osebo. Spregled pravne osebnosti pomeni, da se zanika ločenost med pravno osebo in njenimi pripadniki. Iz tega (in iz samega izraza spregled) izhaja, da družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe. Spregled je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena.(18) Ko gre za spregled pravne osebnosti …, ne gre za pravno nasledstvo družbenika, pač pa za dvojno odgovornost za obveznosti družbe: družbe same in družbenika.(19) Za spore, ki bi nastali med delavcem in s sklicevanjem na spregled pravne osebnosti med družbenikom, zato delovno sodišče ni pristojno, čeprav bi bile predmet spora pravice iz delovnega razmerja.

IV. IZVAJALCI, NAROČNIKI

Merilo za določitev pristojnosti delovnega sodišča ne more in ne sme biti „podobnost“ razmerja z delovnim razmerjem.(20) V praksi se pogosto pojavi dilema, ali je podana pristojnost delovnega sodišča v odškodninskih sporih, ki jih sproži zoper naročnika (ki ni delodajalec) ali glavnega izvajalca (ki tudi ni delodajalec) delavec podizvajalca, ki je bil napoten na delo k naročniku oziroma „posojen“ glavnemu izvajalcu, pa med njima ni razmerja, ki bi izhajalo iz napotitve na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom.(21)

Ko gre za odškodninske spore, je mogoče v skladu s 5. členom ZDSS-1 med individualne delovne spore uvrstiti le spore med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točka b prvega odstavka) ter spore med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka). Za tak individualni delovni spor je pristojno delovno sodišče še, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana.

Vrhovno sodišče je obravnavalo kar nekaj tovrstnih sporov o pristojnosti. V zadevi VIII R 25/2005(22) je tožeča stranka vložila tožbo za plačilo odškodnine zoper pravno osebo, ki ni bila njen delodajalec. Delala je na gradbišču, kjer je opravljalo delo več izvajalcev. Tožena stranka je bila eden izmed njih in njeni delavci so tožeči stranki povzročili škodo (jo poškodovali). Vrhovno sodišče je sprejelo sklep, da za tak spor ni pristojno delovno sodišče, ker to ni spor med delavcem in delodajalcem oziroma delavcem in uporabnikom. Ob pomanjkanju bistvenega opredelilnega elementa individualnega delovnega spora je določilo pristojnost sodišča splošne pristojnosti.(23)

Podobno velja za druge premoženjskopravne spore. Če je temelj zahtevka na primer v pogodbi o poslovnem sodelovanju, je treba sporno razmerje med strankama opredeliti kot spor iz premoženjskih razmerij fizičnih in pravnih oseb v smislu določb 1. člena ZPP in ne kot delovni spor(24) ne glede na to, da je bila pozneje med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi, in ne glede na to, da je bila tožba vložena, potem ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Ob taki sorazmerno obsežni in povsem jasni sodni praksi presenečajo drugačne odločitve,(25) v katerih sodišče logiko „podobnosti pravnega razmerja z delovnim razmerjem“ neutemeljeno izpeljuje iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII R 38/2008 z dne 18. 12. 2008. Prvič zato, ker gre za povsem neprimerljivo zadevo, ki s problematiko odgovornosti za škodo, nastalo delavcu na skupnem gradbišču, nima nobene stične točke, drugič pa zato, ker odločitev v tej zadevi niti ne temelji na „podobnosti“ z delovnim razmerjem. V njej se je obravnavalo vprašanje pristojnosti v sporu med delavcem, ki je v stečajnem postopku prijavil svojo terjatev, in drugim stečajnim upnikom, ki je prerekal delavčevo terjatev. Delavec je moral zaradi prerekane terjatve vložiti tožbo za ugotovitev obstoja le-te. Vrhovno sodišče je odločilo, da je za tak spor pristojno delovno sodišče, podlaga za pristojnost delovnega sodišča pa ni bila „narava pravnega razmerja“, ampak drug zakon,(26) in sicer določbe takrat veljavnega ZPPSL(27) v povezavi s 101. členom ZS.(28) Tudi iz sedanje ureditve uveljavljanja prerekanih terjatev (po ZFPPIPP)(29) izhaja, da je sodišče, pristojno za ugotovitev obstoja terjatve delavca, ki jo je prerekal stečajni dolžnik, pristojno tudi, če terjatev prereka drug upnik.

V. DIREKTORJI, POSLOVODNE OSEBE, ČLANI UPRAV

Ne ravno pogosto, a vendarle kdaj pa kdaj pride do spora, ki ga sproži delavec zoper direktorja, če svoje terjatve iz delovnega razmerja ne more izterjati od delodajalca – ker ga npr. ni več. V zadevi VIII R 20/2013(30) je delavec vložil tožbo zoper direktorja in od njega zahteval izplačilo odpravnine in odškodnine za neizrabljen dopust. Delodajalec, pri katerem je bil zaposlen, je prenehal obstajati in je bil izbrisan iz sodnega registra brez izvedenega postopka likvidacije. V sklepu je Vrhovno sodišče pojasnilo, da med izbrisano družbo in direktorjem ni pravnega nasledstva, pač pa je podlaga za odškodninski zahtevek zoper direktorja (čeprav gre za plačilo odpravnine in odškodnine za neizrabljen dopust, torej terjatev iz delovnega razmerja) 442. člen ZFPPIPP, ki je določil odškodninsko odgovornost članov poslovodstva v zvezi z izbrisom pravne osebe brez likvidacije. Zakon ni določil prenosa obveznosti, ampak samostojno obveznost članov poslovodenja. Zato delovno sodišče za reševanje tega spora ni pristojno.

Podobna je situacija v sporu med delodajalcem in poslovodno osebo (ki ima sklenjeno delovno razmerje), v katerem bi delodajalec npr. na podlagi 263. člena ZGD-1 vložil tožbo zoper poslovodno osebo za plačilo odškodnine. Za naravo oziroma vsebino spora dejstvo, da je poslovodna oseba tudi v delovnem razmerju s tožečo stranko, ni pomembno. To pomeni, da ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče, ampak gre za spor med družbo in članico organa upravljanja, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb (VIII R 15/2010 z dne 14. 9. 2010).

Do vprašanja pristojnosti lahko pride tudi v sporih, ki izvirajo iz odpoklica člana uprave oziroma poslovodne osebe. Vrhovno sodišče je na občni seji 12. 6. 2008 sprejelo načelno pravno mnenje, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami pristojno okrožno sodišče (sodišče splošne pristojnosti), tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ob odpoklicu oziroma razrešitvi poslovodne osebe, ki ima sklenjeno tudi delovno razmerje, pa lahko pride tudi do prenehanja delovnega razmerja in posledično do uveljavljanja pravic v zvezi s tem. V zadevi VIII R 2/2013(31) je bila tožeča stranka odpoklicana s funkcije zaradi hujših kršitev obveznosti, hkrati pa je nadzorni svet odločil tudi o prenehanju delovnega razmerja. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala „ugotovitev, da ni huje kršila obveznosti“ in da ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito; zahtevala je tudi odpravnino. Vrhovno sodišče je odločilo, da je za tak spor podana pristojnost delovnega sodišča, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi in za plačilo odpravnine, ki ima tudi podlago v pogodbi o zaposlitvi. Terjatev torej ne izvira iz korporacijskega razmerja (iz tega razmerja izvira le odpoklic, ki ni bil predmet spora), ampak iz pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja.

VI. ŠTIPENDISTI

Delovni spor je tudi spor med delodajalcem in dijakom ali študentom o kadrovski štipendiji.

S sklepom I Upr 1/2013 z dne 6. 6. 2013 je Vrhovno sodišče rešilo spor o pristojnosti med upravnim in delovnim sodiščem tako, da je določilo pristojnost delovnega sodišča z obrazložitvijo, da ni pomembno, če tožena stranka (štipenditor) ni delodajalec, ampak je pomembno le, da gre za kadrovsko štipendijo.

Tožeča stranka (študentka) je izpodbijala odločbo tožene stranke (štipenditor) o vračilu prejetih štipendij, ki jih je prejela na podlagi tristranske pogodbe, sklenjene med njo, štipenditorjem in (bodočim) delodajalcem.

Delovno sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno, ker stranke niso bile „prave“,(32) zakaj je pristojno upravno sodišče, kateremu je zadevo odstopilo, pa ni posebej obrazložilo. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila in pritožbeno sodišče je sklep o nepristojnosti potrdilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka nosilec javnih pooblastil, ker je sklenila z Ministrstvom za delo in Javnim skladom za razvoj kadrov in štipendije tristransko pogodbo o sofinanciranju operacije Regijska štipendijska shema. Upravno sodišče je sprožilo spor o pristojnosti, v katerem je Vrhovno sodišče določilo pristojnost delovnega sodišča, ker obstoj javnega pooblastila ni bil izkazan; pogodba, na katero se je sklicevalo pritožbeno sodišče, ne dokazuje obstoja javnega pooblastila.

Pogoj za pristojnost upravnega sodišča je bil torej v tem primeru obstoj javnega pooblastila. Tožena stranka je oseba zasebnega prava (d. o. o.). Ni dvoma, da bi tako pooblastilo lahko pridobila (121. člen Ustave RS ter ZSRR-2(33) in ZJZP(34)), vendar pa sodišči, ki nista sprejeli pristojnosti, nista razčistili vprašanja, ali javno pooblastilo obstaja ali ne. Ob nepopolno ugotovljenem kompetenčnem dejanskem stanju je odločitev Vrhovnega sodišča razumljiva, ni pa nujno dokončna. Osebno menim, da predmet spora (kadrovska štipendija) ni zadosti za določitev pristojnosti delovnega sodišča, če ne gre hkrati tudi za spor med štipendistom in delodajalcem. Če bi v nadaljevanju sodišče ugotovilo, da javno pooblastilo vendarle obstaja, je za reševanje zadeve pristojno upravno sodišče; če pa je na podlagi katerega od področnih zakonov mogoče izenačiti položaj štipenditorja s položajem delodajalca (za katerega štipenditor štipendira štipendista), je podana pristojnost delovnega sodišča. Ob izostanku vseh navedenih meril pa bi bila lahko podana tudi pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

VII. NEIZBRANI KANDIDATI

Pravice neizbranih kandidatov so od uveljavitve ZDR(35) omejene le na odškodninske zahtevke zaradi diskriminacije. Le v res redkih primerih bo predmet delovnega spora tudi sklep o izbiri kandidata.

Neizbrani kandidat po ZDR in zdaj ZDR-1(36) ne more izpodbijati sklepa o izbiri. Izjemi sta izbira kandidata po javnem natečaju po ZJU(37) (65. člen) in izbira kandidata za direktorja po ZZ(38) (36. člen). Za prve je v ZJU določena pristojnost upravnega sodišča, za druge pa je pristojnost odvisna od tega, kdo direktorja imenuje. Direktorja zavoda po prvem odstavku 32. člena ZZ imenuje ustanovitelj, če ni z zakonom določeno drugače. Po drugem odstavku 36. člena ZZ se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, če direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta. V vseh drugih primerih se zahteva za sodno varstvo vloži pri delovnem sodišču. S sklepom I Upr 1/2005 z dne 12. 11. 2008 je Vrhovno sodišče odločilo v sporu o pristojnosti in sklenilo, da je za odločanje o tožbi za razveljavitev sklepa o izbiri direktorice centra za socialno delo (CSD) pristojno delovno sodišče, ker je po ZSV(39) za imenovanje direktorjev CSD pristojen svet zavoda in ne organ iz drugega odstavka 36. člena ZZ.

VIII. AVTORSKA IN SORODNE PRAVICE

Do dileme, katero sodišče je pristojno, lahko pride tudi pri uveljavljanju avtorske in sorodnih pravic iz delovnega razmerja.

Delovno sodišče (in sicer izključno krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani) je pristojno za odločanje samo o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja (točka d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1).

Avtorska in sorodne pravice niso pravice iz industrijske lastnine, torej za spore, ki iz njih izvirajo, ni pristojnosti po točki d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Lahko bi bila podana le na podlagi točke h prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, če bi bilo tako določeno v drugem zakonu. Vendar pa drug zakon – konkretno ZASP(40) – ki ureja to področje, tega ne določa.

Pogosto pride do težav z razmejitvijo med delom po pogodbi o zaposlitvi in avtorskim delom. Da si v teh sporih pri določitvi pristojnosti pomagamo z dejansko podlago zahtevka, posredno izhaja npr. iz sklepa VIII R 1/2002 z dne 21. 3. 2002, v katerem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da naravo spora označujeta trditvena in pravna podlaga. Določilo je pristojnost sodišča splošne pristojnosti v sporu, v katerem je tožeča stranka trdila, da je v sklopu delovnih nalog lektoriranja opravljala tudi predelavo avtorskih del. Plačila za to delo ni dobila. O pristojnosti je odločilo na podlagi dejstva, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo za avtorsko delo (in ne plačila po pogodbi o zaposlitvi ali kolektivni pogodbi), izrecno po ZASP.

Podobno se je Vrhovno sodišče v sklepu I R 100/2004 z dne 27. 10. 2004 oprlo na naravo spora. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila pogodbo o prevajalskih storitvah. Tožena stranka ji ni plačala opravljene storitve, zato je vložila tožbo na delovno sodišče, ki se je izreklo za stvarno nepristojno, češ da gre za spor iz avtorske pravice, za katerega je pristojno okrožno sodišče. To sodišče je sprožilo spor o pristojnosti in predlagalo določitev pristojnosti okrajnega sodišča (glede na vrednost spornega predmeta). Vrhovno sodišče je odločilo, da je za reševanje zadeve pristojno okrožno sodišče, ker je spor o plačilu za prevajalske storitve spor iz avtorske pravice po ZASP, za te spore pa je vedno pristojno okrožno sodišče ne glede na vrednost spora.

Omeniti je treba tudi zadevo Pdp 1348/2008 z dne 21. 5. 2009, ki jo je reševalo Višje delovno in socialno sodišče. Tožbo je vložila izvajalka, violinistka v simfoničnem orkestru, in zahtevala plačilo nadomestila za prenos materialnih in drugih pravic na izvedbah. Sklicevala se je na ureditev v kolektivni pogodbi, v kateri je bilo na podlagi 126. člena ZASP dogovorjeno, kako se prenašajo moralne in materialne pravice članov simfoničnega orkestra na izvedbah. Za delovno sodišče ni bilo dileme, da je pristojno, ker je izhajalo iz tega, da gre za pravico, določeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, čeprav je svojo odločitev utemeljevalo prav z določbami ZASP.

Menim, da je pravna podlaga v vsakem sporu, ki se nanaša na avtorske pravice, tudi če so te posebej urejene v kolektivni ali drugi pogodbi, ZASP. Ta v 126. členu samo glede izvedb avtorskih del (v opernih hišah, filharmonijah, RTV, gledališčih itd.), ki jih zaposleni ustvarijo v okviru delovne zadolžitve, napotuje na ureditev razmerij v kolektivni ali drugi pogodbi. Vendar pa to, da se neko vprašanje s področja avtorskega prava posebej uredi še s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, ne spremeni narave spora. Tako pravica izvajalca kot pravica avtorja, ki ustvari avtorsko delo pri izpolnjevanju delovnih obveznosti (razna predavanja, članki, arhitekturni načrti, fotografije itd), sta pravici iz ZASP. Če sta posebej urejeni s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, je to samo po pooblastilu ZASP. Kdaj gre v resnici za avtorsko ali sorodne pravice, pa se vedno presoja po ZASP. Zato mislim, da je v vseh tovrstnih sporih podana pristojnost okrožnega sodišča.(41)

IX. ATRAKCIJA PRISTOJNOSTI

Po drugem odstavku 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica.

Atrakcija pristojnosti za zavarovalnico velja samo tedaj, ko ta nastopa kot sospornik (in ne, če je tožena samo zavarovalnica). V sklepu VIII R 4/2014 z dne 25. 3. 2014 je Vrhovno sodišče izrecno zapisalo, da je udeležba zavarovalnice v delovnem odškodninskem sporu določena v zakonu kot izjema in omejena zgolj na položaj sospornika.

V praksi so bila nižja sodišča kar nekajkrat v dilemi, do kod seže atrakcija pristojnosti. V sklepu VIII R 14/2013 z dne 24. 10. 2013 je Vrhovno sodišče sprejelo jasno stališče, da je v točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 vsebovana objektivna in subjektivna opredelitev individualnega delovnega spora (torej: pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja = objektivna; delavec in delodajalec oz. izjemoma z zakonom določene osebe = subjektivna). V tem sporu je bila tožeča stranka delodajalec, toženi stranki pa delavec in konkurenčno podjetje (spor iz kršenja konkurenčne klavzule). Ker med delodajalcem in podjetjem, ki mu dela konkurenco (prek toženega nekdanjega delavca), ne gre za razmerje delavec in delodajalec, niti ne gre za nobeno od izjem iz 5. člena ZDSS-1 in tudi ne za atrakcijo pristojnosti iz drugega odstavka 5. člena ZDSS-1, ko je v odškodninskem sporu lahko kot sospornik tožena zavarovalnica, v tem delu(42) ni podana pristojnost delovnega sodišča.

Da ne gre za atrakcijo pristojnosti, je Višje delovno in socialno sodišče odločilo tudi v zadevi Pdp 1288/2010 z dne 24. 3. 2011. Presodilo je, da za škodo, ki jo delodajalčevi delavci povzročijo tretji osebi (med katere spadajo tudi sodelavci), odgovarja delodajalec po določbah 147. člena OZ,(43) ki ima zoper delavca, ki je škodo povzročil, regresni zahtevek (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu VIII R 17/2010 z dne 14. 9. 2010). Oškodovanec ima sicer pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, ki je škodo povzročil namenoma, vendar to lahko ob upoštevanju pravil o stvarni pristojnosti uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti (1. člen ZPP).

Vendar pa določba drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 ne pomeni, da lahko kot sospornik v odškodninskem sporu nastopa vsaka zavarovalnica ne glede na podlago zavarovanja. V zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče reševalo spor o pristojnosti, je delavec vložil tožbo za plačilo odškodnine zoper delodajalca in zavarovalnico. Bil je delavec na cestninski postaji, kjer ga je pri prečkanju vinjetne steze s svojim vozilom zbil voznik X. Zavarovalnica, zoper katero je vložil tožbo, ni bila zavarovalnica, pri kateri je imel delodajalec zavarovano odgovornost, ampak zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno avtomobilsko zavarovanje voznik X. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII R 4/2013 z dne 23. 4. 2013 odločilo, da za ta del spora ni podana pristojnost delovnega sodišča, ker zavarovalnica ni tožena kot zavarovalnica delodajalca, ampak kot nosilec zavarovalnega kritja tretje osebe (voznika). Ker za spor med tožnikom in tretjo osebo (voznikom) ni pristojno delovno sodišče, tudi ne more priti do atrakcije pristojnosti „njegove“ zavarovalnice.

X. USTALITEV PRISTOJNOSTI

Ustalitev pristojnosti velja samo za krajevno pristojnost in deloma stvarno – če stranka zniža zahtevek. To izrecno izhaja iz tretjega odstavka 17. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če se spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste. V vseh drugih primerih institut ustalitve pristojnosti ne pride v poštev. Kakor hitro zaradi spremenjenih okoliščin med postopkom pride do situacije, ko bi bilo pristojno sodišče druge vrste (pri delovnih sodiščih npr. sodišče splošne pristojnosti ali upravno sodišče), se mora sodišče izreči za stvarno nepristojno. Zato ni ustalitve pristojnosti v primerih, ko v odškodninskem sporu (npr. zaradi umika tožbe zoper delodajalca) ostane tožena le zavarovalnica iz drugega odstavka 5. člena ZDSS-1. Kakor hitro se to zgodi, mora slediti sklep o nepristojnosti, ker imajo sicer stranke pravico uveljavljati absolutno bistveno kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V skladu s temi določbami je odločilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 826/2006 z dne 12. 7. 2007. Če delavec tožbo zoper delodajalca umakne ali kako drugače konča postopek zoper njega, delovno sodišče v tem primeru izgubi pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku zoper zavarovalnico, ki je zaradi takega procesnega dejanja izgubila položaj sospornika.

XI. SODNA PRISTOJNOST – DOVOLJENOST SODNEGA VARSTVA

Nekateri zahtevki pa sploh ne morejo biti predmet sodne presoje. Sodnega varstva ne uživajo posamezni akti delodajalca, ki ne vsebujejo odločitve o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Tožbo s takim zahtevkom je treba zavreči.

Vrhovno sodišče je obravnavalo več sporov o pristojnosti v zvezi s takimi zahtevki:

Delavka je izpodbijala obvestilo o neizbiri v javnem zavodu (knjižničarka), sprožen je bil spor o pristojnosti med delovnim in upravnim sodiščem. Če bi že prvo sodišče razčistilo kompetenčno dejansko stanje, bi tožbo lahko zavrglo, saj neizbrani kandidat (če ni kandidat za direktorja zavoda) v delovnem sporu ne more zahtevati razveljavitve sklepa o neizbiri (ne po ZDR ne po ZZ, kar je obrazloženo v poglavju VII), ampak lahko zahteva le odškodnino; takega zahtevka pa ni bilo. Tudi za tožbo pred upravnim sodiščem po 65. členu ZJU (na katerega napotuje ZUJIK,(44) ki ga je bilo treba uporabiti, ker je bila tožena stranka javni zavod s področja kulture) ni bilo podlage, ker ni šlo za izbiro na podlagi javnega natečaja. Torej je imela tožeča stranka možnost sodnega varstva le pred delovnim sodiščem, če bi zahtevala plačilo odškodnine zaradi diskriminacije pri izbiri. Za kakršen koli drugačen zahtevek (npr. izpodbijanje sklepa o izbiri) ni sodnega varstva. Ker tožbe za razveljavitev sklepa o izbiri ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je moralo to storiti Vrhovno sodišče ob reševanju spora o pristojnosti (I Up 134/2013 z dne 7. 11. 2013).

Pred delovnim sodiščem je bila vložena tožba zoper obvestilo o neuspelem postopku pred poravnalnim svetom pri Uradu RS za intelektualno lastnino po določbah ZPILDR.(45) Delovno sodišče se je izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo upravnemu sodišču, ki je sprožilo spor o pristojnosti. Spori o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja, spadajo v pristojnost delovnega sodišča. Sprožitev postopka pred poravnalnim svetom je le procesna predpostavka za vložitev tožbe pred tem sodiščem. Zato delovno sodišče ni imelo podlage za odstop zadeve drugemu sodišču, ampak bi moralo tožbo na podlagi 18. člena ZPP zavreči. Ker tega ni storilo, je ob reševanju spora o pristojnosti to storilo Vrhovno sodišče (VIII R 28/2012 z dne 23. 4. 2013).

Prav tako ni mogoče uveljavljati sodnega varstva zoper mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi(46) (VIII R 32/2007 z dne 28. 9. 2007). To mnenje je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in samo po sebi ne ustvarja pravnih učinkov; podobno kot pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz 83. člena ZDR oziroma 85. člena ZDR-1. Tudi v primeru zahtevkov za izpodbijanje tovrstnih aktov delodajalca je treba tožbo na podlagi 18. člena ZPP zavreči.

Končno sodnega varstva tudi ne uživajo zahtevki, s katerimi se zahteva ugotovitev dejstev (npr. „Ugotovi se, da tožnica ni kršila delovnih obveznosti“; „Ugotovi se, da tožnik ni dolžan plačati tožencu odpravnine“). Kljub temu v praksi zasledimo številne primere „meritornega“ odločanja o njih. Podobnih primerov bi lahko našteli še celo vrsto, vendar to že presega okvir tega prispevka.

XII. SKLEPNE UGOTOVITVE

Pravočasen odziv na nepristojnost je lahko zlasti v delovnih sporih ključnega pomena. V zadevi VIII Ips 240/2011 z dne 6. 11. 2012 je stranka vložila tožbo na sodišče, ki se je izreklo za krajevno nepristojno. Po pravnomočnosti je zadevo odstopilo pristojnemu sodišču. Šlo je za spor o ugotovitvi nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in obstoju delovnega razmerja, torej je bila tožba vezana na rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Sklep o nepristojnosti je bil izdan, potem ko se je ta rok že zdavnaj iztekel. Na nepristojno sodišče je bila sicer tožba vložena v roku. Nižji sodišči sta presodili, da 112. člena ZPP v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker so bila po vložitvi tožbe opravljena tudi posamezna procesna dejanja (drugi in tretji odstavek 23. člena ZPP). Vrhovno sodišče pa je presodilo, da za tako stališče ni pravne podlage. Določba drugega in tretjega odstavka 23. člena ZPP je splošna in pomeni, da (bodisi stvarno ali krajevno) pristojno sodišče po prejemu tožbe procesnih dejanj, ki so že bila opravljena, ne izvaja ponovno; vendar to velja le, če se postopek nemoteno nadaljuje pred pristojnim sodiščem, ker rok za vložitev tožbe ni določen. Kadar pa je vložitev tožbe po posebnih predpisih vezana na rok (deveti odstavek 112. člena ZPP),(47) se po popolnoma jasni in nedvoumni določbi prvega in osmega odstavka 112. člena ZPP šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče, razen če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika (ta pogoj v navedeni zadevi ni bil izpolnjen). Ker tožba ni bila izročena pristojnemu sodišču pred iztekom 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, je Vrhovno sodišče odločitvi nižjih sodišč razveljavilo in tožbo zavrglo.

Kljub določbi devetega odstavka 112. člena ZPP pa je Vrhovno sodišče naredilo izjemo v zadevi VIII Ips 1/2014 z dne 19. 5. 2014. V njej je zavzelo stališče, da se zastaralni rok prekine že z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču. Oprlo se je na prvi odstavek 367. člena OZ(48) in presodilo, da se zastaranje prekine tudi, ko se tožba zaradi nepristojnosti ne zavrže, ampak se sodišče s sklepom izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču že po poteku roka, v katerem bi terjatev zastarala. Sprejeto je bilo stališče, da sklep o nepristojnosti za stranko ne more imeti hujših posledic od sklepa o zavrženju zaradi nepristojnosti.(49)

----------------

(1)

Tema je bila predstavljena na Letnem posvetu sodnikov delovnih sodišč prve stopnje 27. maja 2014.

(2)

Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 in nadaljnji.

(3)

Prispevek je omejen le na te spore.

(4)

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/04.

(5)



Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste

.



Iz te določbe izhaja, da se mora v vseh drugih primerih (ko, kot v predstavljenem primeru, ne gre za drugo sodišče iste vrste) po spremembi okoliščin sodišče izreči za nepristojno.

(6)

„... 4. če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ...“

(7)

VIII R 23/2013 z dne 17. 6. 2014:



Ne dovolj razčiščeno kompetenčno dejansko stanje (vsaj v tej fazi postopka, kar bo v nadaljevanju zahtevalo tudi ustrezno ukrepanje sodišča), vendarle kaže na pristojnost Upravnega sodišča

.



(8)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, str. 625, DZS, 1994.

(9)

Kot pravni naslednik bi v delovnem sporu lahko uveljavljal le odškodnino, ki bi imela podlago v 184. členu ZDR, zdaj 179. členu ZDR-1. Gre za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom in ki je lahko predmet dedovanja. Le za uveljavljanje te škode je pristojno delovno sodišče.

(10)

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94.

(11)

Objava ob prvi obravnavi 16. 10. 2003, EVA:2003-2011-0017.

(12)

Npr. tudi o odškodnini za škodo, za katero odgovarja delodajalec, ker jo je delavcu povzročil drug delavec (147. člen OZ); za škodo, za katero odgovarja delodajalec, ker je delavcu nastala zaradi ravnanja organa delodajalca (148. člen OZ); za škodo, ki je nastala delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (drugi odstavek 184. člena ZDR oz. drugi odstavek 179. člena ZDR-1) itd.

(13)

Npr. starši.

(14)

Prim. tudi sklep VIII R 10/2014 z dne 20. 5. 2014.

(15)

Več o tem sodba VIII Ips 178/2013 z dne 25. 11. 2013.

(16)

Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/06.

(17)

Prim. sklep VDSS Pdp 464/2009 z dne 29. 10. 2009,

(18)

Glej sodbo II Ips 265/2013 z dne 3. 4. 2014.

(19)

Glej sklep II Ips 493/2001 z dne 4. 4. 2002.

(20)

Delovna sodišča so „specializirana“ samo za spore, ki so kot delovni opredeljeni v zakonu, glej II. poglavje tega prispevka.

(21)

57. do 62. člen ZDR oziroma 59. do 63. člen ZDR-1.

(22)

Sklep z dne 27. 5. 2005.

(23)

Podobno je odločilo v sklepih VIII R 4/2014 z dne 25. 3. 2014, VIII R 47/2007 z dne 9. 4. 2008 in VIII R 9/2009 z dne 17. 3. 2009.

(24)

Glej sklep VIII R 17/2008 z dne 23. 6. 2008.

(25)

Npr. sklepa VDSS Pdp 446/2012 z dne 6. 6. 2012 in Pdp 454/2012 z dne 19. 3. 2014.

(26)

Po točki h prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je podana pristojnost delovnega sodišča tudi, če tako določa (drug) zakon.

(27)

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93 in naslednji.

(28)

Zakon o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in naslednji.

(29)

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 13/14 – UPB8, ki v petem odstavku 301. člena določa:

„Če je upnikovo terjatev iz prvega odstavka tega člena prerekal drug upnik, mora upnik v roku iz tretjega odstavka tega člena tožbo

razširiti

na upnika, ki je prerekal terjatev, kot novega toženca.“

(30)

Sklep z dne 17. 12. 2013.

(31)

Sklep z dne 23. 4. 2013.

(32)

Ni bilo spora med štipendistom in delodajalcem.

(33)

Zakon o spodbujanju regionalnega razvoja, Uradni list RS, št. 20/11.

(34)

Zakon o javno-zasebnem partnerstvu, Uradni list RS, št. 126/06.

(35)

Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 42/02 in naslednji.

(36)

Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 21/13.

(37)

Zakon o javnih uslužbencih, Uradni list RS, št. 56/02 in naslednji.

(38)

Zakon o zavodih, Uradni list RS, št. 12/91 in naslednji.

(39)

Zakon o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 3/07.

(40)

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 16/07 – UPB3.

(41)

Tudi iz komentarja k ZASP (Miha Trampuž, Branko Oman, Andrej Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997) izhaja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojno samo za spore iz industrijske lastnine, ne pa tudi za spore iz avtorske in sorodnih pravic, čeprav lahko tudi te nastanejo v delovnem razmerju.

(42)

Torej v sporu med delodajalcem in konkurenčnim podjetjem.

(43)

Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01 in naslednji.

(44)

Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, Uradni list RS, št. 77/07 – UPB in naslednji.

(45)

Zakon o izumih iz delovnega razmerja, Uradni list RS, št. 15/07 – UPB.

(46)

Iz 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in naslednji.

(47)

Določbe prvega do osmega odstavka veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice.

(48)

Če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo.

(49)

Dilemo o smiselnosti različnih posledic zasledimo tudi v komentarju k 112. členu ZPP (dr. A. Galič) v Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, 1. knjiga, str. 465.


Zveza:

ZDR-1 85, ZPP 1, ZPP 17, ZPP 17/1, ZPP 17/2, ZPP 17/3, ZPP 18, ZPP 19, ZPP 19/1, ZPP 247, ZPP 247/2, ZPP 275, ZPP 275, ZPP 286a, ZPP 286a/1, ZDSS 4, ZDSS 4-2, ZDSS-1 5, ZDSS-1 5/1, ZDSS-1 5/2, ZZ 32, ZZ 32/1, ZZ 36, ZZ 36/1, ZZ 36/2, ZJU 65, ZDR 83, OZ 173, OZ 180, OZ 417, ZGD-1 9, ZGD-1 263, ZFPPIPP 442
Datum zadnje spremembe:
01.02.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NzcxNQ==