<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS047868
Vrsta:Članki
Datum objave:27.01.2014
Publikacija:PB 4/2014 str. 93
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:vknjižba v zemljiško knjigo - vzpostavitev etažne lastnine - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - upravičeni predlagatelj - pravni naslov - vzpostavitev zemljiškoknjižne listine - zaznamba spora - sklep - hipoteka - posebni skupni del - določitev solastniških deležev - vknjižba lastninske pravice - etažna lastnina
Področje:ZEMLJIŠKA KNJIGA - STVARNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Avtor:Jure Likar, mag. Barbara Jan Bufon

Besedilo

Vpisi v zemljiško knjigo v zvezi z Zakonom o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi(1)

Celotno besedilo



1. UVOD

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) je bil sprejet 9. 5. 2008, veljati pa je začel 24. 5. 2008. Prva novela zakona je bila sprejeta 25. 7. 2011 z namenom učinkovitejšega in hitrejšega predhodnega evidentiranja nepremičnin v zemljiškem katastru in katastru stavb ter olajšanja dela sodišč z razširitvijo kroga udeležencev postopka. Zakonsko besedilo je bilo dopolnjeno in spremenjeno z nekaj redakcijskimi popravki, predpisana pa je bila tudi prednostna obravnava vseh zadev po ZVEtL, v katerih je bil predlog vložen pred 31. 12. 2013. Zaradi čimprejšnje uskladitve nepremičninskih evidenc z dejanskim pravnim stanjem, nedoločnosti posameznih določb zakona glede nekaterih pomembnih vprašanj in nejasnosti glede razmerij določb ZVEtL z izvršilnimi ter stečajnimi postopki, ki so se kazale tudi v neenotni sodni praksi, je v pripravi že druga novela, ki bo bistveno posegla v dosedanjo ureditev.

V praksi Okrajnega sodišča v Ljubljani se je izkazalo, da so postopki po ZVEtL zelo zahtevni in zamudni, kar je predvsem posledica tega, da mora sodišče precej opravil (pridobivanje različnih podatkov) opraviti po uradni dolžnosti. Večina stavb tudi še ni vpisana v kataster stavb in niso določeni njihovi posamezni deli, zaradi česar mora sodišče v okviru pripravljalnih dejanj poskrbeti za ustrezen katastrski vpis. Prav tako je treba potencialnim udeležencem postopka zagotoviti primeren rok za vstop v postopek in prijavo udeležbe.

Zaradi dolgotrajnosti in kompleksnosti postopkov je bil na Okrajnem sodišču v Ljubljani 1. 1. 2013 zaradi pospešitve reševanja predlogov po določbah ZVEtL ustanovljen specializirani Oddelek za etažno lastnino. Iz statističnih podatkov je razvidno, da je bilo na dan 31. 8. 2014 nerešenih 907 zadev, od katerih se dve tretjini nanašata na postopke za vzpostavitev etažne lastnine, ena tretjina pa na postopke za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi. Okrajno sodišče v Ljubljani je od 1. 1. 2014 do 31. 8. 2014 skupaj rešilo 134 zadev, od tega 82 meritorno in 52 procesno. V primerjavi z istim obdobjem v letu 2013 to pomeni 61 % več rešenih zadev oziroma 315 % več rešenih meritorno in 9 % manj rešenih procesno. Tak rezultat je nedvomno posledica specializacije dela sodnikov.

2 POSTOPKI PO ZVEtL

2.1 Sestava zakona

Veljavni ZVEtL je pretežno interventni zakon, namenjen omejenemu številu neurejenih primerov, nastalih v preteklosti, sistemski pa je predvsem v delu, ki ureja določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, zgrajenim po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (SPZ),(2) na katerih je bila vzpostavljena etažna lastnina po ZVEtL.

Zakon ureja dva postopka, oba nepravdna: (1) postopek za vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe s sodno odločbo ter (2) postopek za ugotovitev in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi.(3) V primeru prvih zakon napolnjuje pravno praznino sistemske ureditve glede pravnega varstva interesa izvenknjižnih pridobiteljev posameznih delov stavbe, da se na stavbi, v kateri so odkupili posamezne dele ali drugače pridobili pravni naslov do pridobitve lastninske pravice na njih, vzpostavi in v nepremičninskih evidencah ustrezno evidentira etažna lastnina. S tega vidika zakon ureja nepravdni postopek za vzpostavitev etažne lastnine kot prvo fazo urejanja etažne lastnine na stavbi. Postopek za določitev ali ugotovitev njenega pripadajočega zemljišča pa je praviloma druga in sklepna faza ureditve etažne lastnine tako v primerih, ko se etažna lastnina vzpostavi po tem zakonu, ali pa je bila vzpostavljena že predhodno (vsaj kot nedokončana etaža). Vendar pa vzpostavitev etažne lastnine ni pogoj za začetek postopka ugotavljanja pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1.  2003 (interventni del zakona), ko je bila uveljavljena nova sistemska stvarnopravna ureditev v SPZ.

Glede na specifično problematiko urejanja so v zakonu predvidene posebne procesne rešitve, ki zasledujejo in poudarjajo zlasti načeli gospodarnosti in učinkovitosti postopka ter načelo, da bo postopek uporabniku prijazen, s čim manj administrativnimi ovirami. Cilj vsakega posameznega postopka je celovita ureditev konkretne situacije v obeh temeljnih nepremičninskih evidencah (katastru in zemljiški knjigi).

2.2 Upravičeni predlagatelj

2.2.1 Postopek za vzpostavitev etažne lastnine

V skladu s 14. členom ZVEtL se postopek za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu začne na predlog upravičenega predlagatelja, ki ga zakon opredeljuje kot pridobitelja posameznega dela stavbe. Po 3. členu ZVEtL pa je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, pri čemer pa je zmožnost vpisa v zemljiško knjigo izrecno izključena kot predpostavka za izkazovanje upravičenosti do pridobitve lastninske pravice. Navadno bo torej predlog vložil predlagatelj, ki bo s pravnim naslovom izkazoval upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ne bo pa še vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik te nepremičnine. Pri tem se je v praksi pojavilo vprašanje, ali lahko postopek po ZVEtL predlaga oseba, katere solastniški delež je sicer že vpisan v zemljiško knjigo in gre za zemljiškoknjižnega lastnika oziroma solastnika nepremičnine. Po stališču nekaterih sodišč prve stopnje taki predlogi (ker jih vložijo solastniki) zaradi pomanjkanja pravnega interesa niso dovoljeni in jih zavržejo. Nekatere odločitve pritožbenih sodišč temu pritrjujejo, češ da imajo solastniki na razpolago »redni« nepravdni postopek za delitev nepremičnine v solastnini, v katerem bo delitev opravljena z vzpostavitvijo etažne lastnine, če sporazum (pogodba) o tem ne bo mogoč.(4) Druga zavrženje predloga zavračajo z argumentom, da je treba v primerih, ko je predlagatelj solastnik nepremičnine, o vzpostavitvi etažne lastnine odločiti po SPZ in Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP),(5) češ da sodišče ni vezano na pravno podlago predloga (podanega po ZVEtL),(6) le izjemoma pa z argumentom, da predlog lahko vloži vsakdo, ki izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ne glede na to, da je v zemljiško knjigo že vpisan kot solastnik nepremičnine.(7),(8) Okrajno sodišče v Ljubljani je izoblikovalo stališče, da je treba v teh primerih razlikovati med predlagateljem, ki razpolaga s pravnim naslovom, po katerem je pridobil lastninsko pravico na točno določenem posameznem delu stavbe, in predlagateljem, ki s svojim pravnim naslovom izkazuje le pridobitev solastninske pravice na nepremičnini. Slednji namreč ni upravičen predlagati postopka za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL. Lahko pa po mnenju sodnikov Okrajnega sodišča v Ljubljani tak postopek predlaga vsakdo, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe in želi vzpostaviti etažno lastnino ne glede na to, ali je že vknjižen v zemljiško knjigo. Bistvena je torej ugotovitev, ali je izvorni lastnik stavbe razpolagal z lastninsko pravico na stavbi tako, da jo je hkrati razdelil na etažno lastnino in ob prenosu posameznih delov te stavbe določil tudi idealne deleže. Tako stališče je skladno s temeljnim ciljem zakona, da se čim prej in čim preprosteje vzpostavi etažna lastnina kot temelj pravne varnosti prometa z nepremičninami. Drugačna razlaga zakonskih določb po najinem mnenju osebo, ki sicer s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, je pa predhodno že poskrbela za vpis v zemljiško knjigo, neupravičeno postavlja v slabši pravni položaj od osebe, ki izkazuje enako upravičenje, vendar njena lastninska pravica v zemljiško knjigo ni vpisana. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da so materialna pravila in posebne procesne rešitve, ki jih je z namenom zasledovanja načel gospodarnosti in učinkovitosti postopka uzakonil ZVEtL, v marsičem za predlagatelja postopka po ZVEtL ugodnejše in enostavnejše od ureditve v zakonih, ki sicer urejajo pravo etažne lastnine.

V praksi so se pojavili tudi primeri, pri katerih iz zemljiškoknjižnih izpiskov na prvi pogled izhaja, kot da je etažna lastnina(9) na stavbi že v celoti vzpostavljena, dejansko pa gre za nedokončano etažno lastnino. Tipični primeri nedokončane etažne lastnine, ki se množično pojavljajo v praksi, so primeri, ko je do vpisa nekaterih delov stavbe prišlo po določbah Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavb v zemljiško knjigo (ZPPLPS),(10) primeri podržavljenih stavb, pri katerih je prišlo do izvzetja posameznih delov iz nacionalizacije, primeri stavb, pri katerih so bili po določbah ZDen vrnjeni le nekateri posamezni deli stavbe, in drugi primeri, ko so se pred uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)(11) v zemljiško knjigo vpisali nekateri, a ne vsi deli stavbe. Čeprav je v določbi 31. člen ZVEtL dokončanje etažne lastnine po določbah ZVEtL izrecno predpisano le za postopke, ko je bila etažna lastnina na stavbi delno vzpostavljena na podlagi določb ZPPLPS, je zaradi primerljivosti različnih situacij vložitev predloga po ZVEtL ustrezna za vse primere nedokončane etažne lastnine. Etažna lastnina je namreč dokončana šele takrat, ko je vzpostavljena na vseh posameznih delih stavbe in so hkrati določeni tudi solastniški deleži na skupnih delih stavbe.

2.2.2 Postopek za določitev/ugotovitev pripadajočega zemljišča

Pri določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi, na kateri je bila vzpostavljena etažna lastnina po ZVEtL, lahko predlog vložijo vsi udeleženci tega (predhodnega) postopka in druge osebe, ki izkazujejo pravni interes.(12) Poleg njih so udeleženci postopka še zemljiškoknjižni lastnik stavbe, zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, ki bi lahko prišlo v poštev kot pripadajoče zemljišče, druge osebe, katerih pravni interes bi bil lahko z odločbo prizadet, in občina, na območju katere je stavba, h kateri se določa pripadajoče zemljišče.(13) Ko pa se določa pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred uveljavitvijo SPZ, je aktivno legitimirani lastnik stavbe, ki je vpisan v zemljiško knjigo, pridobitelj posameznega dela stavbe po določbah ZVEtL, oseba, ki izkazuje pridobitev lastninske pravice na stavbi kot celoti, zemljiškoknjižni lastnik pripadajočega zemljišča in občina, na območju katere stavba stoji.(14)

2.3 Pravni naslov in vzpostavitev zemljiškoknjižne listine

V skladu z določbo 3. člena ZVEtL mora pridobitelj razpolagati s pravnim naslovom, ki izkazuje njegovo upravičenje do pridobitve lastninske pravice, vendar pa ta pravni naslov ni primeren za neposredni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. ZVEtL v 4. členu natančno določa, kakšen mora biti pravni naslov, in ga opredeljuje kot listino o pravnem poslu ali pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe. S tako opredelitvijo zakon ne odstopa od zemljiškoknjižnih predpisov (primerjaj z določbo prvega odstavka 29. člena in prvega odstavka 150. člena ZZK-1). Izraz »pravni naslov« je uporabljen v pomenu listine, ki dokazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice − etažne lastnine v ožjem pomenu. Pravni temelj je nabor pravnih dejstev, ki morajo obstajati, da nastane ustrezna pravna posledica (v obravnavanem primeru pridobitev oziroma prenos lastninske pravice na posameznem delu v etažni lastnini).(15)

V praksi se je zastavilo vprašanje, ali je za izkazovanje upravičenja do pridobitve lastninske pravice po določbah ZVEtL treba, da pridobitelj posameznega dela stavbe predloži tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Za primere, ko gre za prenos lastninske pravice na podlagi pravnega posla, sklenjenega po uveljavitvi SPZ, za učinkovito pridobitev lastninske pravice na zadostuje le zavezovalni pravni posel, temveč tudi razpolagalni (49. člen SPZ). To pa pomeni, da mora pridobitelj posameznega dela predložiti tudi zemljiškoknjižno dovolilo.(16) Drugače velja za situacije, ko je bil pravni posel sklenjen pred 1. januarjem 2003, torej pred uveljavitvijo SPZ. Določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)(17) zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice in pridobitve lastninske pravice niso pogojevale z zemljiškoknjižnim dovolilom (33. člen ZTLR). Med veljavnostjo ZZK/95 se je zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice dosegel, če so bili pravni posli overjeni sodno ali notarsko (22. člen ZZK/95), izjemoma pa tudi na podlagi neoverjene pogodbe, če je bila dokazana prijava pogodbe za davčno odmero (drugi odstavek 136. člena ZZK/95). Zemljiškoknjižno dovolilo je bilo potrebno le za vpis obligacijskih pravic v zemljiško knjigo (23. člen ZZK/95). Vse to je med veljavnostjo ZZK/95 veljalo ne glede na to, kdaj je listina nastala, torej čeprav je nastala pred uveljavitvijo ZZK/95. Glede na tako predhodno zakonsko ureditev je bila torej tudi overitev listine prej namenjena temu, da se v zemljiškoknjižnem postopku ne preverja njena pristnost, kot pa v funkciji predpisane obličnosti, ki bi pogojevala veljavnost in učinkovitost pravnega posla. Obličnosti po danes veljavni sistemski ureditvi niso bile in niso potrebne za nastop stvarnopravnih posledic pri privatizacijski prodaji nekdanjih družbenih stanovanj in stanovanjskih stavb na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ/91)(18) oziroma Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA. Za učinkovit prenos lastninske pravice v takih primerih zadostuje zgolj sklenitev pogodbe (118. člen SZ/91), kar upošteva tudi ustaljena sodna praksa.(19) V opisanih primerih bi zahteva, da se za izkazovanje pridobitve oz. prehoda upravičenja do pridobitve lastninske pravice predloži tudi zemljiškoknjižno dovolilo, pomenila nedopustno retroaktivno uporabo določb SPZ, ki je bila v prehodnih določbah tega zakona izrecno izključena (267. člen SPZ). Ker je bilo eno od temeljnih načel zakonodajalca pri sprejemanju ZVEtL tudi to, da se s tem zakonom ne posega v obstoječe materialne predpise in ne spreminjajo ali razvrednotijo vzporedne ureditve, je treba to upoštevati tudi v postopkih po ZVEtL.(20)

V zvezi z ustreznostjo pravnega naslova se je v praksi Okrajnega sodišča v Ljubljani zastavilo še vprašanje, ali morajo biti listine, ki izkazujejo pravni interes ali pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, v postopku po ZVEtL predložene v izvirniku ali zadošča njihova fotokopija. Sodniki Oddelka za etažno lastnino Okrajnega sodišča v Ljubljani smo sprejeli stališče, da gre v tem primeru za pomembne konstitutivne listine, s katerimi se ustanavlja pravno razmerje, zaradi česar jih mora udeleženec postopka predložiti vsaj v overjenem prepisu. Oseba, ki potrjuje, da se prepis listine ujema z izvirnikom, je notar (prvi odstavek 61. člena Zakona o notariatu – ZN).(21) Notarsko potrdilo pa daje polno verodostojnost celemu prepisu. Overjene prepise odločb lahko izdajajo tudi sodišča in drugi državni organi. Poudariti je treba, da se v postopku po ZVEtL obstoj lastninske pravice šele ugotavlja, zato se ne uporabljajo stroga pravila zemljiškoknjižnega prava. Podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je sklep sodišča in ne listina, na podlagi katere je bila ugotovljena lastninska pravica. Zato se v zemljiškoknjižnem postopku pri odločanju o utemeljenosti predlaganega vpisa presoja le, ali utemeljenost zahtevka za vpis izhaja iz sodne odločbe, na podlagi katere je bil vpis predlagan. Predlogu za vpis je tako treba predložiti zgolj pravnomočni sklep sodišča, s katerim je bil ugotovljen obstoj lastninske pravice.(22)

Ob povedanem je treba poudariti, da je z določbami ZVEtL posebej urejen tudi postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine.(23) Zanj je predvidena smiselna uporaba določb ZZK-1. Glede na to, da o začetku postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine odloča sodnik, posebnega sklepa o začetku tega postopka ni mogoče izpodbijati z ugovorom, ampak le s pritožbo.(24) Sklep o dovolitvi zemljiškoknjižne listine se izda v okviru sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine, saj je s tem sklepom med drugim odločeno o obstoju lastninske pravice v korist udeleženca, ki je predlagal vzpostavitev zemljiškoknjižne listine.(25)

2.4 Zaznamba

V skladu z določbo 15. člena ZVEtL sodišče, če ne zavrže predloga za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu, nemudoma po uradni dolžnosti odredi vpis zaznambe postopka vzpostavljanja etažne lastnine (to velja smiselno tudi za pripadajoča zemljišča), če predlagatelj v zemljiški knjigi ni sam predlagal take zaznambe. Okrajno sodišče v Ljubljani odredi zaznambo postopka takoj po prejemu predloga in ne šele po njegovem predhodnem preizkusu, saj je tako nemudoma zagotovljeno varstvo vrstnega reda pravic udeležencev postopka: vsi vpisi, dovoljeni po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba, namreč učinkujejo pod razveznim pogojem. Z zaznambo se zagotovi tudi publiciteta postopka in omogoči končanje postopka z istimi strankami ne glede na morebitno odtujitev stvari. Pred izdajo odredbe za zaznambo postopka je treba vedno pogledati veljavno zemljiškoknjižno stanje.

Če se predlog nanaša na postopek za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča, je treba z dvema ločenima odredbama odrediti zaznambo obeh postopkov, pri čemer se vedno najprej zaznamuje postopek za vzpostavitev etažne lastnine (zaznamba vrstnega reda za pridobitev etažne lastnine).

Kadar je treba zaznamovati tako postopek za vzpostavitev etažne lastnine kot tudi postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča, se zemljiškoknjižnemu oddelku pošljeta obe odredbi istočasno skupaj z dopisom, iz katerega je razvidno, da mora zemljiška knjiga zaznamovati najprej postopek za vzpostavitev etažne lastnine in šele nato postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča.

a) Zaznamba postopka za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL

Zaznamba postopka za vzpostavitev etažne lastnine se v zemljiško knjigo vpisuje s tipom izvedene pravice/zaznambe 303 – zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice.(26)

Glede na zemljiškoknjižno stanje se zaznamba vpiše:

če etažna lastnina (vsaj kot nedokončana) sploh še ni vpisana v glavni knjigi:

pri parceli oziroma parcelah, ki so pripadajoče zemljišče stavbe;

če je v zemljiški knjigi že vpisana nedokončana etažna lastnina:

pri nerazdeljenem delu (številka 900 oziroma 9999),

vseh posameznih delih,

pri parceli,

pri stavbi.

Ob sedanjih možnostih aplikacije e-ZK se zaznamba vpiše v korist prvega predlagatelja, pri čemer se v dodatnem opisu navede:

»Zaznamuje se postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani z opr. št. … na podlagi določb ZVEtL, v korist predlagateljev in ostalih udeležencev postopka.«

b) Zaznamba spora o določitvi pripadajoče nepremičnine

Zaznamba spora o določitvi pripadajoče nepremičnine se v zemljiško knjigo vpisuje s tipom izvedene pravice/zaznambe 304 – zaznamba spora o določitvi pripadajoče nepremičnine.

Glede na zemljiškoknjižno stanje se zaznamba vpiše pri parcelah, za katere predlagatelj predlaga, da se določijo za pripadajoče zemljišče stavbe:

če etažna lastnina (vsaj kot nedokončana) sploh še ni vpisana v glavni knjigi:

zaznamba se vpiše v korist stavbe 5000 -1 (pojasnilo: gre za izmišljeno stavbo, ki je ustvarjena zaradi vpisa te zaznambe) in se v dodatnem opisu navede:

»Zaznamuje se postopek določitve pripadajočega zemljišča, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani z opr. št. … na podlagi določb ZVEtL, v korist stavbe na naslovu …, ki stoji na parceli št. …«(27)

če je v zemljiški knjigi že vpisana nedokončana ali dokončana etažna lastnina, v obeh primerih pa je stavba vpisana s podatki iz katastra stavb: zaznamba se vpiše v korist stavbe in se v dodatnem opisu navede:

»Zaznamuje se postopek določitve pripadajočega zemljišča, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani z opr. št. ... na podlagi določb ZVEtL.«

2.5 Sklep sodišča

2.5.1 Sklep o vzpostavitvi etažne lastnine

Skladno z določbo prvega odstavka 24. člena ZVEtL z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine sodišče:

1. odloči, da se na nepremičnini vzpostavi etažna lastnina,

2. določi pripadajoče zemljišče in druge skupne dele stavbe, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo,

3. določi morebitna bremena na skupnih delih stavbe in njihove imetnike, če se vpisujejo v zemljiško knjigo,

4. določi posamezne dele stavbe in solastniške idealne deleže, ki pripadajo njihovim vsakokratnim lastnikom na skupnih delih stavbe,

5. za vsak posamezen del stavbe določi lastnika, morebitna bremena in njihove imetnike, če se vpisujejo v zemljiško knjigo in so jih uveljavljali v tem postopku,

6. odredi vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavljanja etažne lastnine ob upoštevanju določb predpisov, ki urejajo zemljiško knjigo.

Iz pregleda dosedanje prakse je razvidno, da odločbe pretežno vsebujejo dikcijo in obliko zemljiškoknjižnih sklepov, kar pomeni, da je že s sklepom v postopku po ZVEtL odločeno o (ne)dopustnosti vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo (smiselno primerjaj z določbami od 148. do 151. člena ZZK-1). Taka praksa je sporna, saj na podlagi prvega odstavka 152. člena ZZK-1 o dovolitvi vpisa odloča sodišče v zemljiškoknjižnem postopku in ne v postopku po ZVEtL. Povedano drugače, tako ravnanje vodi v podvajanje odločitev istega sodišča kljub jasnosti navedene določbe 24. člena ZVEtL, iz katere nedvomno izhaja, da sodišče v postopku po ZVEtL izda odločbo, ki ima ugotovitveno naravo. Sicer pa podlaga za izdajo take (ugotovitvene) odločbe izhaja že iz določbe 3. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, iz katere je prav tako jasno razvidno, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo (in ne odredilo vknjižbe) obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga.

Zaradi poznejšega vpisa v zemljiško knjigo mora izrek sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine vsebovati:

1. identifikacijski znak stavbe, razviden iz katastra stavb;

2. za vsak posamezen del stavbe, ki ima položaj posameznega dela v etažni lastnini:

− identifikacijski znak, razviden iz katastra stavb,(28)

− ugotovitev, da ima položaj posameznega dela v etažni lastnini,

− podatke o imetniku lastninske pravice v skladu z določbami ZZK-1,

− idealni delež solastnine na splošnih skupnih delih stavbe, ki pomeni delež vsakokratnega lastnika posameznega etažnega dela na skupnih delih stavbe in je enak razmerju med površino posameznega etažnega dela in skupno površino vseh posameznih etažnih delov po podatkih iz katastra stavb.(29), (30)

Opis rabe posameznega dela z vidika vpisa sklepa v zemljiško knjigo ni potreben in se vanjo ne vpisuje, je pa smotrno, da se v sklepu o vzpostavitvi etažne lastnine povzame predvsem zaradi jasnosti sklepa oziroma z namenom, da si bo stranka lažje predstavljala, katero identifikacijsko številko ima njen posamezni del. Povedano velja tudi za navedbo površine posameznega dela, ki se v sklep povzame le zaradi lažje in preglednejše določitve solastniških deležev, ki so glede na navedeno določbo nujni.

Če je sodišče v postopku ugotovilo, da je lastninska pravica na posameznem delu obremenjena z izvedeno pravico, mora izrek sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine glede te izvedene pravice vsebovati:(31)

1. identifikacijski znak nepremičnine, ki je obremenjena z izvedeno pravico,

2. vrsto izvedene pravice,

3. podatke o vsebini izvedene pravice v skladu z določbami ZZK-1,

4. podatke o imetniku izvedene pravice v skladu z določbami ZZK-1.

3. Za vsak posamezen del stavbe ali zemljiško parcelo, ki ima položaj splošnega skupnega dela stavbe:

− identifikacijski znak, razviden iz katastra stavb ali zemljiškega katastra,

− ugotovitev, da ima položaj splošnega skupnega dela stavbe.

Zaradi boljše preglednosti sklepa je pri določitvi solastniških deležev smiselno sklicevanje na točko izreka, v kateri so dejansko določeni.

4. Za vsak posamezen del stavbe ali zemljiško parcelo, ki ima položaj posebnega skupnega dela stavbe:

− identifikacijski znak, razviden iz katastra stavb ali zemljiškega katastra,

− ugotovitev, da ima položaj posebnega skupnega dela stavbe,

− identifikacijske znake posameznih delov v etažni lastnini, v korist katerih je določena solastninska pravica na tem posameznem delu, z določitvijo idealnega deleža solastnine vsakokratnih lastnikov teh posameznih delov v etažni lastnini.(32)

5. ID izvedene pravice, s katero je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba predmetnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine, saj je pravnomočni sklep o vzpostavitvi etažne lastnine podlaga za izvedbo vpisov v zemljiško knjigo v vrstnem redu zaznambe postopka za vzpostavitev etažne lastnine.

Sodišče, ki je izdalo sklep o vzpostavitvi etažne lastnine, mora obvestiti zemljiškoknjižno sodišče o tem sklepu v 15 dneh po dnevu, ko postane pravnomočen. Obvestilu mora priložiti sklep o vzpostavitvi etažne lastnine s potrdilom o pravnomočnosti (drugi odstavek 46. člena ZZK-1). Sklep o vzpostavitvi etažne lastnine se izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti.

2.5.2 Sklep o določitvi pripadajočega zemljišča

Zakon v poglavju o ureditvi pripadajočega zemljišča sicer nima posebnih določb o vsebini sklepa o določitvi pripadajočega zemljišča, ampak smiselno napotuje na uporabo določbe 24. člena ZVEtL. Pri vsebini njegovega izreka je treba upoštevati posebnosti posameznega primera, kar pomeni, da je njegov izrek odvisen od ugotovitve, ali gre za določitev pripadajočega zemljišča k posamezni stavbi v etažni lastnini ali k več stavbam v etažni lastnini (skupno pripadajoče zemljišča). Pri teh primerih pa je treba ločiti situacije, ko je večstanovanjska stavba že vpisana v zemljiško knjigo od primerov, ko se to še ni zgodilo. Posebna ureditev velja tudi za individualne stavbe, torej stavbe, ki nimajo več kot enega posameznega dela.

Postopek za določitev pripadajočega zemljišča, kadar se zahteva določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, na kateri je bila vzpostavljena etažna lastnina po tem zakonu (sistemska rešitev iz 26. člena ZVEtL), pomeni nadaljevanje in sklepno fazo vzpostavitve etažne lastnine. V takem postopku se dokončno ugotovi obseg skupnega zemljišča stavbe, ki predstavlja njen skupni del. Navedena možnost za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi po ZVEtL v razmerju do določb SPZ je izredni način vzpostavitve etažne lastnine. S to dodatno možnostjo vzpostavitve etažne lastnine je zakonodajalec zapolnil pravno praznino veljavnega pravnega reda glede možnosti pridobiteljev posameznih delov stavbe, da dosežejo vzpostavitev etažne lastnine, če je zemljiškoknjižni lastnik kršil svojo obveznost, da za to sam poskrbi, in ostaja pasiven.(33)

Drugi primer odločanja o pripadajočem zemljišču po ZVEtL pa je ugotovitev njegovega obsega po 30. členu zakona, po katerem se lahko zahteva ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki je bila zgrajena pred 1. januarjem 2003 (uveljavitev SPZ), ne glede na to, ali je bila na taki stavbi vzpostavljena etažna lastnina oziroma ali gre sploh za stavbo v etažni lastnini. Zakonodajalec je s tem predpisal podlago za nepravdni postopek, v katerem se ugotovi, katero zemljišče je po predpisih, veljavnih pred 1. januarjem 2003, postalo last lastnika stavbe po pravilih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini oz. gradnji na tujem svetu. Gre za interventno rešitev, ki naj bi omogočila gospodarno procesno možnost za rešitev tovrstnih v praksi še zmeraj množičnih sporov.(34)

Pripadajoče zemljišče k večstanovanjskim stavbam je ne glede na ugotovitev, ali gre za uporabo sistemskih ali interventnih določb ZVEtL, po samem zakonu skupni del stavbe v solastnini njenih vsakokratnih etažnih lastnikov kot akcesorna pravica na stavbi oziroma njenih posameznih delih.(35) Skladno z veljavnimi pravili ZZK-1 se v zemljiško knjigo vpiše kot splošni skupni del stavbe, katerega lastnik je stavba sama, torej po sistemu nepremičnine kot imetnika pravice. To odraža akcesorno vezanost lastninske pripadnosti skupnega dela na lastninsko pravico na posameznih delih stavbe skladno z vsakokrat veljavnimi solastniškimi idealnimi deleži vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na skupnih delih. Takega vpisa pa ni mogoče opraviti, kadar stavba še ni vpisana v zemljiško knjigo. V teh primerih je treba stavbo v izreku določiti opisno (z navedbo parcele, na kateri stoji, in njenim naslovom).

Kadar gre za določitev pripadajočega zemljišča k individualni stavbi, torej stavbi, ki nima več kot enega posameznega dela,(36) pa veljavni pravni red lastninske pravice na njenem pripadajočem zemljišču ne določa kot akcesorne pravice na sami stavbi, stavba pa skladno z veljavnimi pravili ZZK-1 tudi ni vpisana v zemljiško knjigo. Za tak primer vpis lastninske pravice na pripadajočem zemljišču v korist vsakokratnega lastnika stavbe nima pravne podlage in tudi tehnično ni mogoč, saj stavba, na kateri ni etažne lastnine, v zemljiški knjigi ni vpisana kot nepremičnina. Zato mora sodišče lastninsko pravico na takem zemljišču ugotoviti in zemljiškoknjižno vpisati le v korist poimensko določenega lastnika stavbe.

Poseben materialnopravni režim velja za skupna pripadajoča zemljišča k več stavbam. Veljavna sistemska zakonodaja taka zemljišča opredeljuje kot skupno last vsakokratnih lastnikov takih stavb (23. člen SZ-1), kar potrjuje in povzema tudi 8. člen ZVEtL. Zato je pravilno, da se skupno pripadajoče zemljišče več stavb v zemljiški knjigi evidentira kot skupna last vsakokratnih lastnikov več stavb, torej po sistemu nepremičnin kot imetnikov nedoločenih deležev na taki skupni lastnini. To velja tudi, kadar na posamezni od takih stavb še ni vpisana etažna lastnina, čeprav za to obstajajo pogoji. Tudi v takih primerih je glede na omenjeno materialnopravno izhodišče nedoločen delež na skupnem pripadajočem zemljišču vendarle akcesorno vezan na lastništvo na stavbi sami. Če posamezna stavba še ni vpisana v zemljiški knjigi, je treba stavbo v izreku določiti opisno (z navedbo parcele, na kateri stoji, in njenim naslovom). Če pa se določa skupno pripadajoče zemljišče k več individualnim stavbam, gre za skupno lastnino v korist vsakokratnih lastnikov zemljiških parcel, na katerih te stavbe stojijo. Pravno podlago za ugotovitev skupne lastnine predstavlja določilo petega odstavka 23. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1), iz katerega je razvidno, da je zemljiška parcela, na kateri je skupni del (torej tudi skupno pripadajoče zemljišče), skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin, ki jim takšen del služi.

3. TEŽAVE PRI IZVEDBI (IZVRŠITVI) SKLEPOV

Kljub večjemu številu meritorno izdanih sklepov v zadnjem letu pri njihovih vpisih v zemljiško knjigo ni bilo zaznati težav, razen v primerih, ki bodo predstavljeni.

3.1 Določitev pravnih prednikov

V skladu z načelom (knjižnega) pravnega prednika, ki je uzakonjeno v drugem odstavku 9. člena, so vpisi dovoljeni samo proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi opisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. To pomeni, da bi moral biti v sklepu o vzpostavitvi etažne lastnine za vsak posamezen del razviden njegov prednik. Tega v primerih, ko po ZVEtL poteka postopek za dokončanje etažne lastnine, pogosto ni mogoče določiti. Trenutna zemljiškoknjižna aplikacija pa računalniškega vnosa predloga v takih primerih ne dopušča.

3.2 Določitev pripadajočega zemljišča na parceli, na kateri je vpisana hipoteka

V praksi pogosto naletimo na to težavo: investitorju so bila zemljišča v družbeni lastnini oddana za gradnjo, po končani gradnji pa je glede na zemljiškoknjižno stanje ob uveljavitvi ZLNDL postal njihov (zemljiškoknjižni) lastnik in jih obremenil s hipoteko ali zemljiškim dolgom, praviloma pred začetkom postopka po ZVEtL (pogosto pred uveljavitvijo tega zakona sploh).

Določbe ZVEtL sodišču ne dajejo pooblastila, da bi odločilo o izbrisu hipoteke. Zemljiškoknjižna aplikacija pa, kadar je na zemljišču vknjižena hipoteka, ne omogoča zemljiškoknjižne pretvorbe pravnega položaja nepremičnine pod lastninsko pravico v pravni položaj nepremičnine, ki je splošni skupni del stavbe v etažni lastnini. Posledično je odločba nepravdnega sodišča neizvršljiva vse do takrat, dokler je v vrstnem redu pred zaznambo postopka določitve pripadajočega zemljišča vpisana hipoteka. Zato se postavlja vprašanje, kako naj ravna sodnik v takem primeru. Ali naj izda sklep o določitvi pripadajočega zemljišča in odredi zemljiškoknjižni vpis v vrstnem redu zaznambe, pri tem pa predlagatelje (v obrazložitvi sklepa) napoti na vložitev tožbe zaradi izbrisa hipoteke oziroma zemljiškega dolga (243. člen ZZK-1)?

3.3 Vpis lastninske pravice v primeru posebnega skupnega dela v korist več stavb

Nemalokrat naletimo na primere, ko je posamezen del v eni stavbi namenjen zadovoljevanju potreb več stavb. V skladu s tretjim odstavkom 23. členom SZ-1 se tak del določi kot poseben skupni del in se šteje, da je skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin in etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim je tak skupni del namenjen. V skladu z določbo 4. točke 2. odstavka 3. člena (ZZK-1) pa je posebni skupni del stavbe v etažni lastnini zemljiška parcela ali posamezni del stavbe, ki je predmet solastnine, vključene v etažno lastnino v dobro vsakokratnih etažnih lastnikov enega ali več, vendar ne vseh posameznih delov v etažni lastnini v posamezni stavbi v etažni lastnini. Ob doslednem upoštevanju navedene določbe ZZK-1 se posameznemu delu, ki je namenjen zadovoljevanju potreb več stavb ne more določiti položaja posebnega skupnega dela, saj zemljiškoknjižna izvedba ne bi bila možna. Neskladje med omenjenima določbama SZ-1 in ZZK-1 kaže rešiti tako, da se temu delu v skladu z določbo 23. člena SZ-1 prizna poseben pravni status in se glede na določbo 3. točke 2. odstavka 3. člena ZZK-1 določi kot splošni skupni del več stavb v etažni lastnini, pri katerem se ugotovi obstoj skupne lastnine v korist vsakokratnih lastnikov vseh posameznih delov stavb, ki jim je ta del namenjen.

3.4 Vpis skupnega pripadajočega zemljišča, če ena od stavb ni vpisana v zemljiško knjigo

Ob upoštevanju določb ZVEtL lahko sodišče pripadajoče zemljišče določi tudi k stavbi, na kateri še ni vzpostavljena etažna lastnina in tako ni vpisana v zemljiško knjigo. V teh primerih ni mogoče upoštevati pravil ZZK-1, da se v zemljiško knjigo tako zemljišče vpiše kot splošni skupni del stavbe, katerega lastnik je stavba sama, torej po sistemu nepremičnine kot imetnika pravice, zaradi česar je treba stavbo v izreku določiti opisno (z navedbo parcele, na kateri stoji, in njenim naslovom). Na podlagi takega izreka pa ni mogoč računalniški vnos predloga v zemljiškoknjižno aplikacijo.

3.5 Določitev solastniških deležev

V praksi so pogoste sodniške napake, ko sklep o vzpostavitvi etažne lastnine ni vknjižljiv zaradi nepravilno izračunanega solastniškega deleža na splošnih skupnih delih stavbe, ki pomeni delež vsakokratnega lastnika posameznega etažnega dela na skupnih delih stavbe in je enak razmerju med površino posameznega etažnega dela in skupno površino vseh posameznih etažnih delov po podatkih iz katastra stavb (smiselna uporaba določbe 3. točke 9. člena ZVEtL). To je običajno posledica nepravilno določenega skupnega imenovalca ali očitne pisne napake. V takem primeru je treba sklep sodišča vrniti z dopisom, v katerem se na napako opozori.

Predstavljene težave se v praksi rešujejo z ročnim vnosom predlogov, v pripravi pa je že ustrezna sprememba aplikacije, saj nedodelana aplikacija ne sme narekovati odločitve sodišča.

-----------

(1) Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Uradni list RS, št. 45/08 in 59/11).

(2) Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13.

(3) Božič Penko.

(4) Na primer sklep VSK Cp 730/2009, ki mu sledi sklep VSL I Cp 1455/2012. Tudi Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 265/2012 izključilo aktivno legitimacijo predlagatelja, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik večstanovanjske hiše in parcele, na kateri je hiša zgrajena, solastniki pa so sklenili dogovor o razdružitvi solastninske skupnosti, na podlagi katerega sta mu pripadli v last stanovanji. Stališče sklepa je, da je treba pravila iz 3. in 14. člena ZVEtL o aktivni legitimaciji razlagati ozko; kajti 1) sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL ne uredi vseh (tistih) medsebojnih razmerij etažnih lastnikov (ki jih uredi sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po SPZ), 2) odločanje je omejeno le na najnujnejša vprašanja, zaradi česar je mogoče 3) uveljavljanje zahtevkov v pravdi tudi po vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL. Predlagatelj lahko zato, čeprav izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznih delih stavbe, vzpostavitev etažne lastnine zahteva po SPZ (in ne po ZVEtL).

(5) Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr., Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ, 131/03 – odl. US in 77/08 – ZDZdr.

(6) Sklep VSL II Cp 3761/2012.

(7) Sklep VSL I Cp 3011/2012.

(8) Božič Penko.

(9) Etažna lastnina je samostojna lastninska pravica na posameznem delu stavbe, ki vključuje tudi solastnino na skupnih delih te stavbe.

(10) Uradni list RS, št. 89/99, 97/01, 32/02 – odl. US, 15/03 in 58/03 – ZZK-1.

(11) Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 37/08 – ZST-1, 28/09 in 25/11.

(12) Prvi odstavek 26. člena ZVEtL.

(13) Tretji odstavek 26. člena ZVEtL.

(14) Drugi odstavek 30. člena ZVEtL.

(15) Plavšak.

(16) To velja tudi, kadar posamezen del stavbe še ni bil vpisan v zemljiško knjigo in nima svojega identifikacijskega znaka; skladno s sodno prakso zadostuje in je treba, da je posamezen del v takem primeru v zemljiškoknjižnemu dovolilu opredeljen vsaj opisno (npr. odločba VSRS II Ips 196/2010).

(17) Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 – popr., 36/90, Uradni list RS – stari, št. 4/91, Uradni list RS, št. 50/02 – odl. US in 87/02 – SPZ

(18) Uradni list RS/I, št. 18/91 in 19/91 – popr., Uradni list RS, št. 13/93, 9/94 – odl. US, 22/94 – odl. US, 21/94, 29/95 – ZPDF, 24/96 – odl. US, 23/96, 44/96 – odl. US, 1/00 – odl. US, 22/00 – ZJS, 87/02 – SPZ, 29/03 – odl. US, 69/03 – SZ-1 in 90/09 – odl. US.

(19) VSRS II Ips 349/95, II Ips 665/95, II Ips 659/96, II ips 417/99, II Ips 519/2006, II Ips 733/2009.

(20) Osnutek obrazložitve predloga ZVEtL-B, različica 27. 8. 2014.

(21) Uradni list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94, 41/95 – odl. US, 83/01 – OZ, 73/04, 98/05, 17/06 – ZIZ-C, 115/06, 33/07 – ZSReg-B, 45/08 in 91/13.

(22) Določba prvega odstavka 150. člena v zvezi s 40. členom ZZK-1.

(23) Določba petega odstavka 23. člena ZVEtL.

(24) Smiselno primerjaj z določbo 236. člena ZZK-1.

(25) Smiselno primerjaj z določbo tretjega odstavka 241. člena ZZK-1.

(26) Na podlagi drugega odstavka 15. člena ZVEtL se za zaznambo postopka vzpostavljanja etažne lastnine smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja zemljiško knjigo, o zaznambi spora.

(27) Tako ravnanje velja tudi za primere, ko je stavba sicer vpisana v zemljiško knjigo z izmišljeno ident. št., ni pa vpisana v kataster stavb (npr. stavba št. 900 ipd.).

(28) Pri vpisani nedokončani etažni lastnini tudi identifikacijski znak vpisanih posameznih delov v etažni lastnini, ki so predniki tega posameznega dela v etažni lastnini, ali ugotovitev, da ta posamezni del v etažni lastnini nima vpisanega prednika.

(29) Odšteti je treba površino skupnih delov.

(30) Solastniški delež je smiselno določiti že v tej točki izreka, saj je poznejša določba izreka o ugotovitvi lastninske pravice za vsak posamezen del preglednejša.

(31) Smiselno enako velja tudi za izvedene pravice na splošnih in posebnih skupnih delih.

(32) Solastniški deleži se določijo glede na skupno površino teh posameznih delov.

(33) Osnutek obrazložitve predloga ZVEtL-B, različica 27. 8. 2014.

(34) Prav tam.

(35) To velja v primerih, ko je stavba že vpisana v zemljiško knjigo, in primerih, ko to še ni bilo storjeno.

(36) To je pojmovno mogoče le, kadar gre za stavbo, zgrajeno pred 1. januarjem 2003, oz. za stavbe, zgrajene po tem datumu, saj se po ZVEtL kot sistemskem predpisu pripadajoče zemljišče določa le, kadar je bila na stavbi vzpostavljena etažna lastnina po tem zakonu.

LITERATURA

- Plavšak, Nina: Pripombe k osnutku ZVEtL – B(1), interno gradivo.

- Božič Penko, Ana: referat z naslovom ZVEtL, interno gradivo.

- Osnutek obrazložitve predloga ZVEtL-B, različica 27. 8. 2014, interno gradivo.


Zveza:

ZVEtL 3, ZVEtL 4, ZVEtL 8, ZVEtL 9, ZVEtL 9/2, ZVEtL 9-3, ZVEtL 14, ZVEtL 15, ZVEtL 24, ZVEtL 26, ZVEtL 30, ZVEtL 31, ZNP , ZPPLPS , ZDen , ZZK-1 3, ZZK-1 3/2, ZZK-1 3/2-3, ZZK-1 3/2-4, ZZK-1 29, ZZK-1 29/1, ZZK-1 40, ZZK-1 40/1, ZZK-1 40/1-3, ZZK-1 46, ZZK-1 46/2, ZZK-1 148, ZZK-1 150, ZZK-1 150/1, ZZK-1 151, ZZK-1 152, ZZK-1 152/1, ZZK-1 243, SPZ 49, SPZ 267, ZTLR 33, ZZK 22, ZZK 23, ZZK 136, SZ 118, ZN 61, ZN 61/1, SZ-1 23, SZ-1 23/3, SZ-1 23/5
Datum zadnje spremembe:
27.01.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NjgwMQ==