<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS048307
Vrsta:Članki
Datum objave:27.10.2014
Publikacija:Pravosodni bilten 1/2014, str. 19.
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:izredna pravna sredstva - prekrški - pobuda - zahteva za varstvo zakonitosti - izrek odločbe - obrazložitev odločbe - dejansko stanje - odstop od ustaljene sodne prakse - zavrnitev pobude - istovetnost storilca - stroški postopka - izgon tujca iz države - odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti tujega vozniškega dovoljenja - omilitev sankcije - plačilni nalog - vročanje - zamuda roka - vrnitev v prejšnje stanje - nadaljevani prekršek - izrek odločbe po zahtevah za sodno varstvo
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Avtor:Hinko Jenull

Besedilo

Analiza odločitev državnega tožilstva o pobudah prekrškovnih organov in sodišč za varstvo zakonitosti

Celotno besedilo



1. Uvod

Namen izrednih pravnih sredstev v vseh sodnih postopkih je dvojen. Po eni strani se na zahtevo strank ali upravičenih predlagateljev preizkuša pravilnost in zakonitost pravnomočnih sodnih odločb z namenom, da se odpravijo morebitne storjene kršitve, čeprav le v omejenem procesnem prostoru, ki je opredeljen z ožjimi pravnimi podlagami, kot sicer velja v postopkih z drugimi pravnimi sredstvi. Po drugi strani se s tem omogoča najvišjim sodiščem zagotavljanje enotne uporabe prava in njegov razvoj prek sodne prakse. (1)

Zaradi narave postopka o prekrških je uporaba izrednih pravnih sredstev bistveno bolj omejena, kot sicer velja v kazenskem postopku. Taka ureditev je po eni strani pogojena z dejstvom, da so sankcije v tem postopku praviloma milejše narave, po drugi strani pa z »učinkovitostno naravnanostjo« nove zakonske ureditve prava prekrškov,(2) predvsem v želji po skrajšanju in poenostavitvi postopkov.(3)

Zahteva za varstvo zakonitosti je poleg odprave ali spremembe odločbe na predlog prekrškovnega organa(4) edino izredno pravno sredstvo v postopku o prekršku. Taka ureditev je po eni strani povečala obremenitve Vrhovnega državnega tožilca RS pri reševanju pobud za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti, po drugi strani pa se je s tem povečal tudi pomen odločitve o pobudi in hkrati odgovornost državnega tožilca kot edinega predlagatelja obravnavanja zadeve pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Izredno pravno sredstvo je v rokah državnega organa kot izključnega predlagatelja, in ne strank samih. Zato je v ospredje namesto interesa kršiteljev stopila potreba po usklajevanju sodne prakse na ravni celotne države, torej razlog javne (pravne) koristi.

V takih razmerah je Vrhovno državno tožilstvo RS že v prejšnjih letih uveljavilo dodatna vsebinska merila, na podlagi katerih je vlagalo zahteve za varstvo zakonitosti, upoštevajoč, da za vložitev zahteve velja načelo smotrnosti (oportunitete), ne pa načelo stroge zakonitosti (legalitete).(5) Državni tožilec ni dolžan v vsaki zadevi, čeprav ugotavlja, da je zakon kršen, vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Uveljavljena so bila strožja merila za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer da gre za:

kršitev zakona v zadevah, v katerih ni enotne sodne prakse, zlasti pri uporabi novih institutov prekrškovnega prava, kršitev zakona v zadevah, ki se pojavljajo v večjem številu in jih je mogoče šteti za vzorčne zadeve za delo posameznih prekrškovnih organov in sodišč, kršitev zakona, ki je hkrati tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti glede na ustavna jamstva v prekrškovnem postopku, posamične kršitve zakona, ki so za kršitelje posebnega pomena glede na naravo prekrška in izrečeno sankcijo.

Izpolnitev navedenih zahtev je državni tožilec praviloma vključeval v obrazložitev vložene zahteve za varstvo zakonitosti, če pobude ni sprejel, pa v odgovor pobudniku. Z novelo ZP-1I so bile navedene omejitve smiselno vključene v določbo novega tretjega odstavka 169. člena zakona.(6) Tako ima za uporabo zahteve tožilec zdaj naslednje možne podlage, seveda poleg domnevne kršitve zakona, ki jo mora v zahtevi zatrjevati in utemeljiti:

narava in teža domnevne kršitve,(7)

pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter

potreba po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava ali pomen za razvoj prava prek sodne prakse.

Po prehodni določbi tretjega odstavka 29. člena ZP-1I se ta merila uporabljajo (le) za zadeve, v katerih je odločba postala pravnomočna po uveljavitvi novele.(8) Vendar pa jih državni tožilci uporabljajo tudi za »starejše zadeve« po že omenjenih internih merilih, ki so veljala v preteklih letih.

Natančnejša vsebinska merila za vlaganje zahtev v prekrškovnem postopku so nujna tudi zaradi večjega obsega odločb, ki jih je mogoče izpodbijati pred vrhovnim sodiščem RS. Namreč, na podlagi 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar le glede tistih vprašanj, ki v ZP-1 niso (posebej) urejena.

Zoper katere odločbe v prekrškovnem postopku vrhovni državni tožilec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti je izrecno določeno v prvem odstavku 169. člena ZP-1, in sicer zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Glede na tako opredelitev se po presoji Vrhovnega sodišča RS določba prvega odstavka 420. člena ZKP,(9) ki pri nemeritornih odločbah kot pogoj za vložitev določa, da se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava – v prekrškovnem postopku smiselno ne uporablja.(10) Iz navedenega je razbrati namen zakona, da državni tožilec upošteva enaka merila, kot po ZKP veljajo za dostop na vrhovno sodišče prav zaradi tega, ker se v prekrškovnih zadevah vrhovno sodišče samo na ta merila ne more sklicevati.

Enotnost uporabe zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo zagotavlja v okviru kazenskega oddelka s spremljanjem prekrškovne in sodne prakse predvsem prek obravnavanja vloženih pobud, z medsebojnim strokovnim posvetovanjem pristojnih državnih tožilcev in strokovnih sodelavcev, ki sodelujejo pri preučitvi zadev in pripravi osnutkov tožilskih aktov, po potrebi pa tudi z oblikovanjem stališč in mnenj na kolegiju oddelka. Na omenjene načine se tožilstvo odloča za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti tudi v posameznih zadevah, v katerih sicer ni vložena formalna pobuda,(11) pač pa je drugače zaznana potreba po oblikovanju oziroma usklajevanju sodne prakse. Enako velja za primere, ko podlage, ki jih za vložitev zahteve navaja pobudnik, po presoji državnega tožilca niso podane, pri pregledu zadeve ali kako drugače pa ugotovi, da obstaja drug razlog, ki narekuje vložitev zahteve. V takih primerih lahko državni tožilec uporabi pooblastilo za vložitev zahteve po uradni dolžnosti.(12)

Iz navedenega izhaja, da tožilstvo zdaj tudi na izrecni zakonski podlagi v manj pomembnih zadevah ne vlaga zahtev za varstvo zakonitosti, čeprav je zakon kršen, pa ni podana potreba po vplivanju na prekrškovno in sodno prakso. Izjemoma pa se tožilstvo odloča za vložitev zahteve tudi v takih zadevah, predvsem če ugotovi širši obseg nepravilne razlage zakonskih določb ali zaznanih pomanjkljivosti pri vodenju postopka oziroma pri odločanju v praksi prekrškovnih organov ali sodišč. To pomeni, da vrhovni državni tožilci vlagajo zahteve tudi v primerih, o katerih je pred Vrhovnim sodiščem RS že bilo odločeno in bi bilo zato pričakovati enotno prakso, pa se ugotovi, da pri uporabi predpisov prihaja do odklonov, za katere po oceni tožilstva niso podane ustrezne podlage oziroma ustrezne obrazložitve.(13)

Natančneje so področja in pravna vprašanja, ki so bila v preteklih letih v ospredju pri obravnavanju pobud na Vrhovnem državnem tožilstvu, razvidna iz temeljnih statističnih podatkov. Ti so v prispevku obdelani glede pobud prekrškovnih organov in sodišč kot najbolj kvalificiranih predlagateljev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Podrobnejša analiza odločitev, sprejetih o teh pobudah, ni pomembna le z vidika odgovornosti, ki jo Vrhovno državno tožilstvo RS nosi za uporabo zaupanega izrednega pravnega sredstva, pač pa tudi v okviru kolegialne zaveze za strokovno pomoč tistim pobudnikom, ki nosijo največje breme odločanja o prekrških.

2 Statistični in splošni pregled obravnavanih zadev

V obdobju od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2014, torej v slabih dveh letih, je Vrhovno državno tožilstvo RS prejelo skupaj 862 pobud za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v postopku o prekršku. Od tega so prekrškovni organi vložili 91 pobud (10,5 %) sodišča 21 pobud (2,4 %), oboji skupaj torej112 pobud, kar je 13 % vseh vloženih pobud.

Velika večina pobud je prišla iz okrajnih sodišč, kar pomeni, da so v zadnjih dveh letih višja sodišča le izjemoma zaznala probleme, ki bi jih bilo treba obravnavati zaradi izenačevanja sodne prakse na Vrhovnem sodišču RS. Najpogostejši predlagatelj je bilo Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, ki je vložilo 13 pobud (62 %), za njim Okrajno sodišče v Mariboru s tremi pobudami (14 %).

Pri prekrškovnih organih je najpogostejši pobudnik policija z 61 pobudami (67 % od vseh prekrškovnih organov) nato inšpekcije s 14 pobudami (15 %) ter redarstva z 9 (10 %). Poleg navedenih so pobudniki z eno do tremi pobudami bili še DURS, CURS, DARS in informacijska pooblaščenka.

Izid vloženih pobud z vidika odločitve državnega tožilca kaže naslednja tabela:



K podatkom v preglednici je treba dodati, da je bilo skupaj 6 pobud policije vrnjenih pobudniku z napotkom, naj vloži predlog za odpravo ali spremembo odločbe na predlog prekrškovnega organa po 171.a členu ZP-1.

Pri vsebinskem ocenjevanju izida postopkov je treba upoštevati, da tudi morebitna zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti ne pomeni, da je bila ta neuspešna z vidika poenotenja sodne prakse. Vrhovno sodišče se o pravilni razlagi zakona lahko izreče z razveljavitvijo izpodbijanih odločb, z njihovo spremembo, z ugotovitvijo kršitve (v korist storilca) pa tudi v primeru zavrnitve, če je le bila zahteva vsebinsko pravilno zastavljena, tako da je pravno stališče jasno razvidno iz razlogov, s katerimi se je sodišče opredelilo do zahteve.

Na katerih področjih prekrškovnega prava (v zvezi s katerimi področnimi zakoni) je največ pravne problematike glede na pobude prekrškovnih organov in sodišč, je razvidno iz pravne opredelitve prekrškov, v zvezi s katerimi so bile vložene pobude in tudi poznejše zahteve za varstvo zakonitosti. Največ pobud je bilo tako vloženih s področja cestnoprometnih predpisov (ZP-1, ZPrCP, ZMV, ZVoz, Uredbe), in sicer 59 (53 %). Sledi področje javnega reda in miru (ZJRM-1), s katerega je bilo 12 pobud (11 %). Na tretjem mestu je Zakon o omejevanju tobačnih izdelkov (ZOUTI) s 7 pobudami (6 %). Z drugih področij je bilo manj kot 5 % zadev, gre pa za naslednje zakone: ZNPPol, ZCes-1 (ZJC), ZTuj-2, ZDCOPMD-2, ZVPot, ZZZiv, ZDavP-2, ZICPES, ZOro-1, ZVRK, ZIN, ZGozd, ZKme-1, ZVMS-1.

Navedeni podatki so v skladu s pričakovanjem, da bo največ odprtih pravnih vprašanj glede na število obravnavanih zadev s področja varnosti v cestnem prometu ter javnega reda in miru.

Pravna problematika, ki je bila obravnavana na teh področjih, je lahko procesne ali materialnopravne narave, pri slednji v zvezi z uporabo splošnega materialnega prava (določb ZP-1) ali posebnega materialnega prava (področnih, matičnih predpisov).

Analiza je pokazala, da je bilo s področja splošnega materialnega prava 59 pobud (53%), s področja posebnega materialnega prava oziroma uporabe področnih zakonov 24 pobud (21 %) in s področja procesnega prava 29 pobud (26 %).

Med splošnimi materialnopravnimi vprašanji so prevladovale zadeve, v katerih niti ni nujno šlo predvsem za pravno problematiko, ampak se je Vrhovno sodišče RS odločilo za smiselno uporabo 427. člena ZKP, saj se mu je pojavil precejšnji dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni odločbi, in sicer glede domnevne (ne)prištevnosti storilca, kar je pomembno za presojo tako procesnih(14) kot tudi materialnopravnih kršitev.(15) Na tej podlagi je bilo obravnavanih 17 pobud (15 % vseh pobud). S področja uporabe določb o odvzemu vozniškega dovoljenja, prepovedi vožnje ali prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je bilo 8 pobud (7 %), glede višine globe, odgovornosti pravne osebe, podjetnika, zasebnika in odgovorne osebe pa po 7 pobud (6 %). S področja splošnega materialnega prava so bile še pobude, ki so se nanašale na čas storitve prekrška in stek prekrškov oziroma nadaljevane prekrške. Pretežno na to področje sodi tudi uporaba določb o stroških postopka, takih pobud je bilo 11 (10 %).

Na področju posebnega materialnega prava je prevladovala problematika pravne opredelitve prekrškov oziroma obstoja znakov kršitve, pri čemer je šlo v največjem številu primerov za področje varnosti v cestnem prometu oziroma kršitve Zakona o cestah.

S procesnega področja je bilo največ uveljavljenih kršitev glede ugotavljanja istovetnosti storilca, in sicer 10 pobud (9 %). Po pogostosti sledijo kršitve pri odločanju o pravočasnosti vloge, procesnega (dokaznega) predloga in s tem v zvezi obravnavanja pravnega sredstva s 7 pobudami (6 %), pomanjkljive obrazložitve odločb s 5 pobudami (4 %) ter enako s področja stvarne pristojnosti. V preostalem je šlo za napake v izreku odločbe ali glede pogojev za vložitev obdolžilnega predloga.

Navedeni podatki seveda ne izražajo celotne podobe podanih pobud in na tej podlagi vloženih zahtev za varstvo zakonitosti, pač pa le v tistem delu, ki se nanaša na prekrškovne organe in sodišča. Ugotoviti je mogoče, da je pravna problematika (če odmislimo probleme zaradi neprištevnosti in istovetnosti storilca, do katerih prihaja zaradi hitrosti postopka) različna. Z vidika odprtih vprašanj uporabe zakona se nobeno področje ne odpira kot posebej problematično, kar kaže, da prekrškovni organi in sodišča nimajo posebnih težav s pravilnim in zakonitim reševanjem prekrškovnih zadev, ali pa vsaj te niso izražene v večjem obsegu niti pri tistih institutih, ki so v ospredju zanimanja splošne in strokovne javnosti. Če bi na podlagi lastnega ocenjevanja vseh prejetih pobud in tudi izmenjave mnenj ali posvetov s svojimi kolegi določeno področje ocenil kot zahtevnejše, pravno zapleteno in zaradi tega »na meji« pri odločitvi državnega tožilca, ali naj zahtevo vloži ali ne, bi to veljalo na materialnopravnem področju predvsem za odgovornost pravnih oseb, podjetnikov, zasebnikov in njihovih odgovornih oseb, na procesnem področju pa za stopnjo (ustrezne) obrazloženosti sodb, s katerimi so zavrnjene zahteve za sodno varstvo kršiteljev v povezavi z dolžnim obsegom preizkušanja dejanskega stanja prek ponovitve ali dopolnitve dokazovanja pred sodiščem.

Odločitve Vrhovnega sodišča RS o vloženih zahtevah, tudi tistih, pri katerih je prišla pobuda od prekrškovnih organov in sodišč, so znane in dosegljive v ustreznih evidencah. Zato v nadaljevanju podajam stališče in opredelitve glede nekaterih aktualnih vprašanj le v tistem delu, ko državni tožilec zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil. V takem primeru je namreč z njegovo odločitvijo in razlogi seznanjen le pobudnik, ne pa tudi širša strokovna javnost.

Pregledu najpogostejših razlogov za zavrnitev pobud je dodana še vsebinska analiza pomembnejših obravnavanih strokovnih dilem z ugotovitvami in osebni razmisleki, ki utegnejo biti koristni za nadaljnje delo prekrškovnih organov in sodišč.

3. Najpogostejši razlogi za zavrnitev pobud prekrškovnih organov

3.1 Dejansko stanje

Iz statističnih podatkov je razvidno, da so državni tožilci sprejeli manjši delež sicer številčnejših pobud prekrškovnih organov, kar je razumljivo glede na njihovo pristojnost v postopku, ki je povezana predvsem z razreševanjem dejanskih vprašanj, saj ta ne morejo biti predmet obravnavanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.(16)

Zato ne preseneča ugotovitev pregleda, da je bilo največje število pobud prekrškovnih organov vsebinsko zavrnjenih zaradi poskusa uveljavljanja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.(17) Iz narave dela teh organov in razmerja do okrajnih sodišč kot organov druge stopnje izhaja tudi ocena, da je razlog za vložitev pobude praviloma v neposrednem nasprotovanju odločitvi, s katero je sodišče na podlagi ponovljenih oziroma dodatno izvedenih dokazov ali njihove drugačne presoje (dokazne ocene) poseglo v izdan plačilni nalog ali odločbo prekrškovnega organa. To velja tudi za pobude, ki so se opirale na dejstva, ki jih sodišče ni ugotovilo, saj bi na taki podlagi državni tožilec uveljavljal zgolj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.(18)

Načeloma je mogoče ugotoviti, da so bile pobude zavrnjene zlasti v primerih, ko gre za razlago znakov prekrškov ali glede podlag odgovornosti, ki jih je treba napolniti z »vrednotenjem« konkretnih okoliščin, še posebej v primerih, ko se odloča o tem, in kakšna oblika krivde je podana, ali je izpolnjeno dolžno nadzorstvo, ali so podani (zadostni) razbremenilni razlogi glede verodostojnosti dokazov in drugih v predpisu opisno in nedoločno opredeljenih pojmov.

V opisani okvir spornih dejstev sodijo tudi tiste pobude, ki so zmotno ali nepopolno dejansko stanje uveljavljale v izhodišču zatrjevanega spornega pravnega vprašanja, na primer glede sodne opustitve dokazne prekluzije(19) ali glede videza (osnovne barve) prometnega znaka, ki ni bil prilagojen novemu pravilniku.(20) Enako velja glede pobud v zadevah odgovornosti pravnih oseb, če je (ob ustrezni obrazloženosti) postal neizpodbojen dejanski zaključek sodišča, da iz konkretnih okoliščin izhaja izpolnitev dolžnega nadzorstva in s tem obstoj ekskulpacijskega razloga,(21) ob tem ko je neposredni storilec prekrška zavestno kršil navodila in pravila pravne osebe.

3.2 Izreki in obrazložitve odločb

Državni tožilci so zadržani glede pobud za izpodbijanje odločitev sodišč, s katerimi so bile spremenjene pravne opredelitve prekrškov ali postopki ustavljeni zaradi neustreznega opisa znakov prekrška v izreku odločbe oziroma v kratkem opisu ali vsebinskem očitku. Izrek, četudi kratek, vendar jasen in določen, mora ustrezno konkretizirati (odločilni) dejanski stan prekrška, zato se v svojih bistvenih delih ne more opirati na morebitno širšo razlago v obrazložitvi odločbe. To je razlog, da večinoma niso bile sprejete pobude prekrškovnih organov zoper sodbe, s katerimi je sodišče na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo v dopustnih mejah spremenilo (popravilo) izrek izpodbijane odločbe,(22) če poseg ni bil mogoč, pa ustavilo postopek o prekršku, ker dejanje, kot je bilo opisano, ni prekršek.(23)

Pri vprašanju zadostne stopnje obrazloženosti odločb prekrškovnih organov oziroma sodišč državno tožilstvo zakonski usmeritvi sledi z razlago, da se mora pomanjkljivost oziroma nerazumljivost (odločilnih razlogov)(24) nanašati na odločilna dejstva. Za odločilna štejejo predvsem dejstva, na katerih temelji ugotovitev, da so podani znaki prekrška in da je podana odgovornost za prekršek.(25) Le v takem položaju se lahko uveljavlja absolutna bistvena kršitev postopka. Če pa sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ne odgovori na trditve zahteve o drugih okoliščinah, pa gre lahko le za relativno bistveno kršitev.(26) V takem primeru mora državni tožilec kot vlagatelj po uveljavljeni sodni praksi izkazati, da je kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost sodbe.(27) Zaradi opisane jasne sodne prakse vrhovnega sodišča, ki je bila izražena v večjem številu sodnih odločb,(28) je državno tožilstvo strogo presojalo izpolnitev pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti glede zadostne obrazloženosti sodb o zahtevah za sodno varstvo ali pritožbah.(29)

3.3 Odstop od ustaljene sodne prakse

Z zahtevami za varstvo zakonitosti državni tožilci ne skrbijo le za razvoj prava z vsebinskimi odločitvami najvišjega sodišča, ampak tudi za pravno varnost, ki se zagotavlja z enotnim in doslednim uveljavljanjem že oblikovane sodne prakse. Tako kot kršitelji tudi prekrškovni organi in sodišča v svojih pobudah večkrat opozarjajo na odločbe, ki odstopajo od ustaljene sodne prakse.

Državni tožilci takih pobud, če je šlo za posamične primere, praviloma niso sprejemali zlasti v zadevah, v katerih je sodna in prekrškovna praksa sicer jasna in ustaljena oziroma je z zahtevo vloženo v škodo storilca mogoče doseči le ugotovitveno odločbo o vprašanju, ki za prakso nima večjega pomena. Po drugi strani pa se državni tožilec za vložitev zahteve tudi v takem primeru lahko odloči, kadar je bila domnevna kršitev (z odstopom od ustaljene prakse ali s sporno razlago zakonske določbe v posameznem primeru) storjena v postopku pred višjim sodiščem. Ker zoper odločbe višjih sodišč ni rednih pravih sredstev, imajo take odločbe nujno večji vpliv na delo organov prve stopnje.

V okviru skrbi za enotno uporabo prava pa je bilo upoštevano tudi stališče vrhovnega sodišča, da podlaga za vložitev zahteve ne more biti arbitrarno odstopanje od ustaljene sodne prakse, če bi se s tem uveljavilo materialnopravno napačno izhodišče. S sklicevanjem na enakost ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločili enako napačno.(30)

3.4 Drugo pravno sredstvo ali rešitev

V primerih, ko so bili izpolnjeni zakonski pogoji po 171.a do 171.č členu ZP-1, je državni tožilec prekrškovne organe napotil na uporabo izrednega pravnega sredstva odprave ali spremembe odločbe na predlog prekrškovnega organa. Vrhovno državno tožilstvo je take zadeve spremljalo do končnega izida postopka, za kar je z zadnjo novelo ZP-1 pridobilo tudi ustrezno zakonsko pooblastilo.(31)

V posameznih primerih je državni tožilec prekrškovni organ napotil, naj pomanjkljivosti odpravi tudi z uporabo drugih procesnih sredstev, zlasti vrnitvijo v prejšnje stanje, izdajo popravnega sklepa ali opravo kakšnega drugega procesnega dejanja, ki še ni zamujeno oziroma je dopustno glede na stanje postopka. Včasih je za rešitev zadoščalo tudi konkretno dejanje prekrškovnega organa, na primer z vrnitvijo neupravičeno zaračunane (druge) polovica plačane globe, če za njeno plačilo ni bil izdan noben formalni pravni akt, na podlagi katerega bi bil znesek terjan oziroma posredovan v izvršitev, ali z vrnitvijo zaseženega ali odvzetega predmeta, če za tak ukrep ni bilo podlage.

3. 5 Drugi razlogi za zavrnitev pobude

V posameznih primerih pobude prekrškovnih organov in sodišč za varstvo zakonitosti niso bile sprejete zaradi drugih vsebinskih ali procesnih (formalnih) razlogov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, če je vrhovni državni tožilec zoper isto pravnomočno odločbo to možnost že izrabil ne glede na to, da morda zatrjuje nove (druge) kršitve zakona.(32) V takih primerih mora državni tožilec za vložitev zahteve uporabiti drugo primero zadevo.

Zahteve se ne vlagajo tudi v primerih, ko so v pravno istovrstnih zadevah že vložene, pa o njih še ni (bilo) odločeno.

Posamezne pobude je državno tožilstvo zavrnilo, ker izpodbijane odločbe še niso bile pravnomočne, če je bila sporna pravnomočnost, pa z napotilom, da se popravi po določbah ZUP.(33)

Po sodni praksi zahteve tudi ni mogoče vložiti zaradi kršitve načela ne bis in idem v zadevah plačilni nalogov, če ne obsegajo opisa dejanja po določbah 57. člena ZP-1.(34) Smiselno enako velja tudi v primeru izdanega sklepa sodišča, s katerim se zahteva za sodno varstvo zoper izpodbijani plačilni nalog kot prepozna zavrže, če hkrati ni bil izpodbijan tudi plačilni nalog.(35)

V praksi državni tožilci pri svoji odločitvi o pobudi, predvsem v mejnih primerih, upoštevajo tudi (neformalni) pogoj predhodne izčrpanosti pravnih sredstev, na katerega se v postopku z zahtevo vrhovno sodišče ne more ozirati. Tako ravnanje ni v nasprotju z namenom zakonske ureditve, po kateri je zahteva pridržana predvsem izenačevanju sodne prakse, varovanju interesa kršitelja pa le izjemoma, pri čemer ne more biti brez pomena, koliko je v postopku sam skrbel za varstvo svojega položaja in procesnih pravic.

Poleg vsega navedenega so državni tožilci pri odločanju o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti upoštevali tudi možnost, da se zaradi vrste (vsebine) odločitve doseže sprememba oziroma razveljavitev odločbe ali pa zgolj ugotovitev kršitve (deklaratorni učinek). Brez pomena pa tudi nista narava in pomen prekrška ob izhodišču, da mora zadeva, v kateri se zahteva varstvo zakonitosti (če je le mogoče), tudi glede na vsebino s svojo sporočilno vrednostjo ustrezati načelu zakonitosti.

4. Pomembnejša obravnavana strokovna vprašanja(36)

4.1 Istovetnost storilca prekrška

V primerih lažne identitete kršitelja je Vrhovno državno tožilstvo RS sprva dosledno

uveljavljalo kršitev zakona, in sicer pravice do izjave (zapisanega) storilca, Vrhovno

sodišče RS pa je dosledno uporabljalo pooblastilo iz 427. člena ZKP, ker je štelo, da je bila

pravica do izjave dana tistemu, ki je bil kot pravi kršitelj (dejansko) obravnavan, vendar pa

se pojavlja dvom o resničnosti njegove identitete.

V zadnjem obdobju se take zadeve, poleg uporabe novega izrednega pravnega sredstva,(37) pri kršitvah manjšega pomena rešujejo tudi z zavračanjem pobud s sklicevanjem na (zgolj) zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pri vročitvi plačilnega naloga osebi, ki ni storilec (zaradi zmotno ugotovljene identitete na podlagi neresnične izjave), pa lahko državno tožilstvo uveljavi tudi stališče, da ni nastopila pravnomočnost, zaradi česar vložitev izrednega pravnega sredstva ni dopustna. V takem primeru bo pristojnemu prekrškovnemu organu predlagano, naj plačilni nalog (dejansko) vroči osebi, na katere ime je bil izdan, hkrati zadrži izvršitev, nato pa ga odpravi bodisi na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo pravega naslovnika ali na podlagi izrednega pravnega sredstva, vloženega pri pristojnem okrajnem sodišču.

4.2 Stroški postopka

Problematiko pravilne odmere stroškov prekrškovnega postopka (tako z vidika uporabe materialnega prava, glede tarifnih številk in z vidika uporabe procesnega prava, glede obrazloženosti odmere znotraj razpona ter tudi glede teka zamudnih obresti) je državno tožilstvo vsebinsko uveljavilo v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.(38) Vrhovno sodišče je zahtevo zavrglo z razlago, da pravnomočni sklep, s katerim sta prekrškovni organ oziroma sodišče zagovorniku priznala stroške in nagrado za zagovarjanje na podlagi Zakona o odvetniški tarifi in Odvetniške tarife, ne more biti predmet postopka za varstvo zakonitosti.(39) Enako je odločilo glede uporabe Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku in Pravilnika o stroških postopka o prekršku. Ob stališču, da ne gre za kršitve določb Zakona o prekrških oziroma predpisa, ki določa prekršek, državni tožilci kljub podanim pobudam novih zahtev niso vlagali, stališča do navedene problematike pa so bila podrobneje predstavljena v strokovni literaturi.(40) Da odločanje o stroških postopka ne more biti predmet presoje po zahtevi za varstvo zakonitosti, je vrhovno sodišče odločilo tudi glede uporabe določb Zakona o sodnih taksah.(41)

Za nedovoljeno je Vrhovno sodišče RS štelo tudi zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o nagradi izvršitelja, saj je bila njen predmet kršitev pravilnika in ne kršitev ZP-1 ali materialnega predpisa, ki določa prekršek.(42) Sicer pa so državni tožilci pri pobudah za izpodbijanje vseh odločb o nagradah šteli, da je določitev njihove višine (v mejah dovoljenega razpona in v skladu s pravičnim preudarkom ob upoštevanju vseh okoliščin) praviloma dejansko in ne pravno vprašanje in tudi zato zahtev niso vlagali.

Iz zakonskih določb in ustaljene razlage v odločbah sodišč jasno izhaja, da odločitev o plačilu sodne takse za pravno sredstvo ni (nujno) enaka odločitvi o plačilu stroškov postopka.(43) Kljub temu se v praksi še vedno zgodi, da sodišče deloma (lahko tudi le s spremembo opisa dejanja) odloči v korist kršitelja, morda tudi po uradni dolžnosti,(44) pri tem pa spregleda, da sodne takse za postopek s pravnim sredstvom ne sme določiti (prvi in drugi odstavek 147. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1). Tožilstvo pa je pri vlaganju zahtev tudi v teh primerih praviloma ravnalo omejevalno, izhajalo je iz manjšega pomena kršitev in že oblikovane sodne prakse.

To velja tudi za primere, ko stranke svojih vlog, ki so izražale vsebinsko nestrinjanje z odločitvijo prekškovnega organa, niso izrecno naslovile kot zahtevo za sodno varstvo, po zavrnitvi in odreditvi plačila takse pa so v pobudah vztrajale, da niso vložile pravnega sredstva. Primeri so vredni opombe zaradi opozorila, da bi se takim zapletom prekrškovni organi in sodišča lahko izognili z uporabo zakonskega pooblastila za popravo oziroma dopolnitev vloge v smeri jasno izražene volje glede njihove narave in namena.(45)

4.3 Izgon tujca iz države

Uvodoma je treba opozoriti na odločbo Ustavnega sodišča RS,(46) ki je bila sicer izdana v zadevi presoje skladnosti z Ustavo RS glede Zakona o tujcih,(47) v tej zvezi pa je bilo odločeno tudi o ustavitvi postopka o prekršku. Iz odločbe je mogoče povzeti, da bo tudi pri odločanju o izgonu tujca iz države po 24. členu ZP-1 poleg roka (trajanja) izgona nujno treba določiti tudi rok, v katerem mora storilec zapustiti Slovenijo. Šele po izteku tega roka se bo lahko štelo, da tujec nezakonito prebiva na njenem ozemlju.

Posredno pa se je Vrhovno državno tožilstvo s to problematiko srečalo v kazenski zadevi,(48) ko je Vrhovno sodišče RS v postopku za izredno omilitev kazni povzelo merila ESČP in se natančneje opredelilo do podlag, ki morajo biti upoštevane pri morebitnem izreku stranske sankcije izgona tujca iz države. Zaradi teže te sankcije je oblikovana merila koristno povzeti, saj se lahko uporabijo tudi v prekrškovnem postopku.

Vrhovno sodišče RS je med merili, ki jih je za izgon v svoji sodni praksi natančneje oblikovalo ESČP, posebej poudarilo: čas prebivanja v državi, iz katere naj bi bil državljan EU izgnan, starost osebe, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere ter socialno in kulturno vključenost v državo gostiteljico ter obseg vezi osebe, ki naj bo izgnana v izvorno državo. V obravnavani zadevi je (ob upoštevanju ustavnih določb o varstvu zakonske zveze in družine, pravicah in dolžnostih staršev in pravicah otrok oziroma do družinskega življenja) stransko kazen izgona tujca iz države skrajšalo z desetih na sedem let, upoštevajoč obstoj družinske skupnosti na ozemlju Republike Slovenije.

Čeprav je ta nastala šele po izreku kazenske sodbe, celo potem, ko se je kazen izgona že začela izvrševati in čeprav je obsojenec v času, ko je stopil v zvezo s svojo partnerko in spočel otroka, vedel, da v Sloveniji ne sme prebivati in je to nedvomno vedela tudi njegova partnerka, je tudi tako družinsko skupnost treba obravnavati kot okoliščino, ki vpliva na trajanje izgona. V tem primeru je bila posebej izpostavljena trdna vez med obsojencem, njegovo partnerko in hčerko, navezanost hčerke na očeta, obiskovanje v zaporu, iz česar izhaja, da ni mogoče zaključiti, da bi družina lahko skupaj živela v kakšni drugi državi. Partnerka ne govori litvanskega jezika, medtem ko obsojenec že dvanajst let prebiva v Sloveniji in govori slovensko. Zato je z znižanim trajanjem izgona vzpostavljeno primerno ravnovesje med pravico obsojenca in hčerke do družinskega življenja ter interesom države, da na svojem ozemlju prepreči izvrševanje hudih kaznivih dejanj.

4.4 Odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti tujega vozniškega dovoljenja

V praksi Vrhovnega državnega tožilstva je bilo sprejeto stališče, da ukrepov začasnega odvzema, vrnitve in prenehanja veljavnosti ni mogoče uporabiti za tuja vozniška dovoljenja tako, kot velja za domača. Poleg jezikovne zakonske razlage se tako stališče opira predvsem na pričakovane tehnične ovire, če gre za tujce (vročanje, nadzor, izvrševanje, stroški).

Razlogi za tako stališče so v neposredni navezanosti instituta začasnega odvzema vozniškega dovoljenja z institutom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, s tem pa tudi odložitve izvršitve prenehanja. Začasni odvzem bi se po zakonu moral všteti v čas za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja, kar pa pri tujem ni mogoče, ravno zaradi tega, ker to ne preneha veljati, pač pa se le začasno ne uporablja.

Odprto pa je še vedno vprašanje, ali ne bi bilo mogoče instituta začasne vrnitve in pogojne odložitve smiselno uporabiti za imetnike vozniških dovoljenj, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali imajo v Republiki Sloveniji zaposlitev, v praksi predvsem za t. i. dnevne delovne emigrante. V tem primeru namreč obstaja močna navezna okoliščina na Slovenijo kot državo izvršitve ukrepa. Namenska razlaga bi v takem primeru bila potrebna ne le glede določb 22. člena ZP-1, pač pa tudi 44. in 45. člena Zakona o voznikih.(49) Spremembo bi bilo mogoče zagotoviti z ustrezno sodno prakso, po potrebi pa utrditi z zahtevo za varstvo zakonitosti, z uporabo »začasnega odvzema« v obliki »začasne prepovedi uporabe«.(50)

4.5 Omilitev sankcije

V posameznih primerih državno tožilstvo sicer lahko oceni, da omilitev sankcije po sodbi sodišča (ki je spremenilo globo v opomin) glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša (prvi odstavek 158. člena ZP-1), ni ustrezna.

Vendar pa iz smiselne uporabe določb o zahtevi za varstvo zakonitosti po ZKP izhaja, da v takem primeru praviloma ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva namreč ni dopustna zaradi izbire in odmere kazenske sankcije (prvi odstavek 420. člena ZKP), razen če je pri tem prekoračena zakonska pravica, ki jo ima pristojni organ. Seveda pa ni izključeno, da v takem posameznem primeru zahteva ne bi bila vložena zaradi bistvene kršitve določb postopka, če sodba o tem nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi.

V isti sklop sodi tudi del zavrnjenih pobud, ki se nanašajo na primere, ko prekrškovni organ sam ocenjuje, da ni bilo (ustreznih ali zadostnih) razlogov za omilitev izrečene sankcije. Uveljavljanje take (dejanske) podlage ni dopustno, v povezavi z morebitnimi procesnimi kršitvami pa ne omogoča poseganja v pravnomočno sodbo na škodo storilca.

4.6 Plačilni nalog po drugem odstavku 57. člena ZP-1

V praksi ne prihaja več pogosto do težav pri razmejitvi med plačilnim nalogom po prvem in (novim plačilnim nalogom) po drugem odstavku 57. člena ZP-1,(51) pač pa zlasti v razmerju med slednjim in odločbo (56. člen ZP-1). Glede na krajši čas uporabe teh določb lahko pričakujemo, da se vsa sporna vprašanja v praksi še niti niso odprla v vsej razsežnosti. Če so glede osebne (neposredne) zaznave in uporabe tehničnih sredstev in naprav, zagotavljanja pravice do izjave, seznanitve kršitelja z dejstvi in dokazi ter dopolnitve postopka na prvi in drugi stopnji odločanja natančnejše razlage že sprejete, pa to ne velja, vsaj ne v celoti, za vodenje postopka pri ugotavljanju kršitve.

Vprašanja se zastavljajo predvsem glede časovnih in krajevnih meja zakonskih pojmov »neposredno po kršitvi« in »na kraju, kjer je bil prekršek storjen« glede predhodne seznanitve kršitelja s prekrškom in pridobitve njegove izjave. Pričakovati je, da bodo celoviti odgovori lahko pridobljeni na podlagi pobud v zadevah, ki bodo ustrezale pogojem za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti predvsem glede vpliva uporabljene vrste postopka (in odločbe) na njeno zakonitost.

Menim, da zakonski pogoj za uporabo posebnega plačilnega naloga, da morajo biti obvestila in dokazi zbrani neposredno po kršitvi na kraju storitve, ne more veljati absolutno. Gotovo ne more (vsaj takrat, ko je podan razumen razlog) to veljati za pridobitev izjave kršitelja, za katerega določba drugega odstavka 57. člena ZP-1 izrecno zahteva možnost, da se osebno izjavi o prekršku pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga, ne pa tudi, da se mora izjaviti že na kraju samem. Možnost pridobitve izjave drugje kot na kraju izhaja tudi iz sklicevanja na (vse) določbe 55. člena, saj njegov četrti odstavek vključuje pisno izjavo. Do drugačnega sklepa ne vodi niti natančnejša analiza uporabljenega pojma »osebno izjavi«, saj po drugem odstavku 55. člena ZP-1 to ne pomeni le ob »ugotovitvi«, ampak lahko tudi ob »obravnavanju prekrška« še pred izdajo odločbe o prekršku. (52)

Stroga razlaga ne more veljati niti za druga obvestila in dokaze. Pogoj neposrednosti mora biti izpolnjen, kolikor je možno glede na stanje na kraju, kjer je bil prekršek storjen. Določbo zato razumem kot zahtevo, da mora biti (obvezno) opravljen ogled, z vsemi dejanji, ki jih pooblaščena oseba tam (na kraju) lahko izvrši. Pretirana pa bi bila zahteva, naj se prav vsi dokazi zberejo neposredno po kršitvi in na kraju kršitve. Celo če bi šteli, da zahteva mora veljati (vsaj) za ugotavljanje odločilnih (nosilnih) dejstev, bi posamezne dokaze in obvestila, zlasti tiste, za katere že iz njihove narave izhaja, da jih ni mogoče takoj pridobiti, prekrškovni organ lahko zbral tudi pozneje.

Tako zbiranje obvestil in dokazov ni v nasprotju z ureditvijo pravice do izjave kršitelja v primeru »posebnega plačilnega naloga«. Za izdajo plačilnega naloga po drugem odstavku 57. člena ZP-1 namreč ni zahtevano (čeprav je koristno in smotrno), da mora biti kršitelj že pred podajanjem izjave seznanjen z vsem, kar je bilo kot obvestilo in dokaz pridobljeno na kraju storitve prekrška ali pozneje. Tega zakon ne zahteva niti pri odločbi (po 56. členu ZP-1). Zahteva le, da se kršitelj najpozneje z vročitvijo plačilnega naloga seznani z dejansko in pravno podlago očitkov, v tem okviru pa tudi z dokazi, na katerih očitki temeljijo.

Pravica do izjave (v smislu kontradiktornosti, kot del pravice do poštenega sojenja) se v polnem obsegu uveljavlja šele z zahtevo za sodno varstvo. V delu (obsegu), v katerem ni mogla biti uveljavljena pred prekrškovnim organom, se zagotavlja pred sodiščem, ki je pooblaščeno in dolžno samo odpraviti morebitne kršitve te pravice (po petem in devetem odstavku 65. člena ZP-1).(53)

Ker zakon ne zahteva, da se kršitelju po določbah 55. člena omogoči pravica do izjave o vsem dokaznem gradivu, pač pa le »o prekršku«, bo za presojo zakonitosti odločilno nadaljnje ravnanje prekrškovnega organa in sodišča, ki morata zagotoviti kontradiktornost postopka tudi glede tistega, kar ni bilo mogoče kršitelju predstaviti na kraju samem oziroma pri pridobitvi njegove izjave. O vsem, glede česar se kršitelj ni mogel izjaviti pred oziroma ob podajanju izjave, mu bo to pravico treba omogočiti z možnostjo seznanitve z dokaznim gradivom in možnostjo zagovora, seveda tudi predlaganja dokazov, v nadaljnjem postopku pred prekrškovnim organom oziroma po zahtevi za sodno varstvo.

Iz tega izhaja, da morebitne kršitve določb o ugotavljanju dejstev na kraju prekrška in neposredno po kršitvi, torej z izvedbo postopka na drugem kraju ali s časovnim zamikom, morda tudi brez navzočnosti kršitelja,(54) zaradi česar niso bili (v celoti) izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo plačilnega naloga po drugem odstavku 57. člena ZP-1, prekrškovni organ in sodišče lahko odpravita v postopku z zahtevo za sodno varstvo, kar sta po zakonu tudi dolžna storiti.

V opisanem primeru zato ni mogoče smiselno uporabiti določbe petega odstavka 163. člena ZP-1 o razveljavitvi (v tem primeru plačilnega naloga) in vrnitvi v novo odločanje. To ni dopustno, saj je 65. člen ZP-1 popolna in vsebinsko zaokrožena pravna norma, ki odločanje o zahtevi za sodno varstvo ureja celovito in izjem ne dopušča. Zato niso podani pogoji za smiselno uporabo določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku.(55) Sodišče mora o zahtevi za sodno varstvo tudi v takem primeru odločiti na enega od načinov, ki je predviden v zakonu.

V takem primeru bo v postopku po zahtevi za sodno varstvo treba ugotoviti, ali oziroma v kakšnem obsegu je prišlo do kršitve pravice do izjave, in ukrepati po devetem odstavku 65. člena ZP-1, torej storilcu omogočiti, da poda izjavo, in nato odločiti o zahtevi glede na stanje stvari. Pri tem bo pomembno predvsem, kako je prekrškovni organ izpolnil svojo obveznost iz četrtega odstavka 57. člena ZP-1 glede »navedbe dokazov«.(56) Če so dokazi (izjave prič) tudi vsebinsko (neposredno ali posredno) povzeti v kratkem opisu, bo sodišče lahko že glede na vsebino zahteve (navedb in morebitnih ponujenih dodatnih dokazov kršitelja) ocenilo, ali in v kakšnem obsegu je treba dopolniti dokazni postopek. Če prekrškovni organ ni tako ravnal, pa bo o tem lahko odločilo šele, ko bo kršitelj zaslišan pred sodiščem in se bo lahko (prvič) seznanil in izrekel o izjavah prič ter morebitnih drugih dokazih. Ukrepati je torej treba s pridobitvijo izjave, če ta ni bila pridobljena pred prekrškovnim organom, bo to moralo biti storjeno pred sodiščem (četrti odstavek 63. člena oziroma deveti odstavek 65. člena ZP-1).

Pri odločanju o domnevnih kršitvah, do katerih lahko pride pri uporabi drugega odstavka 57. člena ZP-1, je z vidika pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva treba upoštevati, da nezakonito izdajo posebnega plačilnega naloga lahko uveljavi kot absolutno bistveno kršitev postopka v primeru, če (pri tem) storilcu (sploh) ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku.(57) Če pa je to možnost imel, prekršena pa je bila le določba o tem, da se plačilni nalog izda neposredno po kršitvi na kraju, kjer je bil prekršek storjen oziroma, da se tam ugotovijo in zberejo obvestila in dokazi, pa gre lahko za relativno bistveno kršitev postopka.

To je po zakonu in ustaljeni sodni praksi mogoče uveljavljati le, če je kršitev vplivala (po širši razlagi tudi, če bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar je podano zlasti v primeru, če kršitelju ni bila dana možnost izjave o obremenilnih dokazih oziroma uveljavljanja razbremenilnih dokazov, torej z vidika spoštovanja načel poštenega sojenja.

4.7 Vročanje

Glede na učinkovite zakonske možnosti za vročanje v prekrškovnem postopku, kar se kaže v uporabi najmanj zahtevnih določb splošnega upravnega postopka, je državno tožilstvo pri presoji kršitev, ki so lahko podlaga za varstvo zakonitosti, razmeroma strogo na strani formalnih pogojev za veljavnost vročitve.

Z vročitvijo pisanja pooblaščencu za vročitev (89. člen ZUP v zvezi s prvim odstavkom 58. člena ZP-1) nastopi zakonska fikcija, da je opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba pisanje vročiti. Zaradi take posledice je treba formalne določbe zakona o pogojih za veljavnost vročitve po pooblaščencu razlagati strogo. Glede na navedeno štejem, da vročilnica, ki jo je podpisal pooblaščenec za vročitve brez polno navedene izjave pooblaščenca, da ga je naslovnik za prevzem pooblastil z napisanim osebnim imenom in številko osebnega dokumenta, ne izkazuje pravilnosti vročitve po pooblaščencu za vročitev. Res je sicer, da je sam sprejem v tem primeru izražen s konkludentnim dejanjem, vendar pa zanesljiva ugotovitev veljavnosti pravnega dejanja in polno varstvo pravice do izjave ter potreba po izognitvi zapletom zahtevajo formalno strogo presojo.

Po drugi strani pa ni mogoče podpirati pretiranih birokratskih zahtev v primerih vročanja pravnim osebam, še posebej državnih organov, pri katerih mora biti delo tako organizirano, da pravilno naslovljena pošta pride na pravo mesto. Zato je bila zavrnjena pobuda v zvezi z zatrjevano nepravilno vročitvijo (in s tem povezano zamudo roka) v primeru, ko je pošta pošiljko pravilno dostavila na lokacijo naročnika, pri čemer so na označenem naslovu sedež imele različne uprave oziroma območni uradi istega državnega organa. Kako se opravi prerazporeditev pošte med različnimi oddelki in enotami oziroma organi v sestavi na istem naslovu je (če je ta pravilno označen) stvar njihove notranje organizacije.

4.8 Zamuda roka in vrnitev v prejšnje stanje

O navedeni problematiki se je v zvezi z zakonskimi roki v postopkih pogojne odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja Vrhovno sodišče RS opredelilo že večkrat.(58) Iz odločb je razbrati načeloma strogo zahtevo po spoštovanju materialnopravnega roka za predložitev zahtevanih dokazil o izpolnjevanju obveznosti kot (paricijskega) prekluzivnega roka, predvsem pri sodišču prve stopnje. Vrhovno sodišče je izrecno zavrnilo stališče, da je preklic zaradi nepredložitve dokazila nesorazmeren celo v primeru, če je storilec pozneje obveznost izpolnil, ni pa izkazal, da obveznosti predložitve ni mogel pravočasno izpolniti.

Vendar pa je vrhovno sodišče hkrati to strogost nekoliko razrahljalo z vsebinsko odobritvijo uporabe instituta vrnitve v prejšnje stanje v okviru širše razlage pritožbenega razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja na razlagalni podlagi, ki jo ponuja pravna teorija.(59) Tako »širše« stališče je treba razumeti zgolj kot »smiselno uporabo« (sicer v teh zadevah materialnopravnega) instituta vrnitve v prejšnje stanje, tako da še vedno formalno ostaja v okviru pritožbenega odločanja.

Argumentacijo vrhovnega sodišča, da je smiselna uporaba vrnitve v prejšnje stanje v tem primeru v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka ter načelom varstva pravic, je uporabilo tudi Vrhovno državno tožilstvo RS, ko je v novejši zadevi zavrnilo pobudo zoper odločitev višjega sodišča o ugoditvi pritožbi in razveljavitvi sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Vendar pa se pri ugotovitvi, da je odločitev pritožbenega sodišča zakonita in utemeljena, državno tožilstvo ni oprlo (tako kot to sodišče) na institut opravičljive dejanske zmote (ki bi se sicer le smiselno lahko uporabil kot opravičilo izpolnitve obveznosti, saj po svoji naravi pojmovno prilega krivdi). Oprlo se je (znotraj načela varstva pravic strank) na določbo drugega odstavka 68. člena ZP-1, po kateri je dolžnost sodišča skrbeti, da nevednost ali nepoučenost ni v škodo pravicam, ki gredo udeležencem v postopku. S tem je Vrhovno državno tožilstvo poglobilo smer, ki jo je začrtalo vrhovno sodišče.

4.9 Nadaljevani prekršek

V sodni praksi je utrjeno stališče (podprto tudi posredno glede na določbe KZ-1),(60) da nadaljevani prekršek (enako kot nadaljevano kaznivo dejanje) ne more biti podan, če gre za dve ali več kršitev, ki pomenijo poseg v osebnostno pravico posameznikov.

S tega vidika se je zastavilo vprašanje pravne opredelitve (po določbah o steku ali kot nadaljevanega prekrška) v primeru, ko je istega dne ob 11.45 na istem kraju kršitelj inšpektorjema najprej onemogočal opravljanje nadzora z vlečenjem dokumentacije iz rok in s tem ni dovolil vpogleda in fotografiranja dokumentacije, nato pa še ob 12.06 na istem kraju, tokrat »s fizičnim odrivanjem in vlečenjem dokumentacije iz rok inšpektorja«, s čimer prav tako ni dovolil vpogleda in fotokopiranja dokumentacije.

Prekrškovni organ je kršitvi opredelil kot dva prekrška po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 38. člena ZIN, okrajno sodišče pa je presodilo, da ne gre za dva samostojna prekrška, saj je med ravnanjema podana kontinuiteta, kršitvi sta medsebojno povezani in se kažeta kot celota. Nato je namesto dveh izreklo le eno globo v višini 500 evrov, ki jo je hkrati spremenilo v opomin.

Če zanemarimo vprašanje pravilnosti tehnike spreminjajo odločbe prekrškovnega organa oziroma izreka sodbe okrajnega sodišča, ki bi lahko bil bolj jasen,(61) državno tožilstvo pobude inšpektorata za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni sprejelo. Ocenilo je, da je pravilna opredelitev prekrška kot nadaljevanega, še zlasti ker gre za podobna (v bistvu deloma istovrstna) prekrška v kratkem časovnem razmiku. Zadevi bi bilo smiselno obravnavati kot dve kršitvi, če bi bila nova kršitev storjena po izvedbi nadzornega oziroma prekrškovnega postopka (za prvo kršitev) in če bi inšpektor storilcu kršitev ne le ustno naznanil, pač pa bi že izdal odločbo (plačilni nalog) ali zapisnik, torej v naslednji fazi postopka inšpekcijskega nadzora.

Opozoriti pa je treba, da je sama kršitev v obravnavanem primeru sicer na meji posega v osebnostno pravico (torej take narave, da nadaljevane kršitve ne bi dopuščala), vendar pa po drugi strani ni bil namen storilca predvsem posegati v osebno varnost inšpektorja, pač pa tako preprečiti izvedbo nadzora.

4.10 Izreki odločb po zahtevah za sodno varstvo

Iz pregledanih zadev izhaja, da bi bilo treba večjo pozornost nameniti jasnosti izrekov odločb o zahtevah za sodno varstvo. Izkušnje pri odločanju o pobudah in ugotovitve ob pregledovanju spisov kažejo, da sprememba z vstavljanjem, črtanjem ali nadomeščanjem besedila v izrekih odločb oziroma plačilnih nalogov ni vedno najbolj primerna, saj se ob takem načinu večkrat izgubi jasnost izreka. Kadar gre za večje in zahtevnejše posege, je primerneje nadomestiti celotno besedilo izreka bodisi v opisu kršitve bodisi v pravni opredelitvi (ali v obojem), prav enako pa velja za izrek (pravnomočne) prekrškovne sankcije.(62)

Ne glede na navedeno pa državni tožilci niso pogosto vlagali zahtev za varstvo zakonitosti zaradi pomanjkljivosti v izrekih sodb o zahtevah za sodno varstvo. Praviloma je bilo vsebino tudi pri spremembah vendarle mogoče razbrati iz vzporednega branja prekrškovne in sodne odločbe. Poleg tega od pričakovane razveljavitve ali ugotovljene kršitve glede na pestrost obravnavanih zadev ni bilo videti večje koristi za sodno prakso.

Z vidika odločanja v širšem pomenu (odločba ali sklep) se odpira vprašanje vrste odločbe, zlasti v zadevah, ki štejejo za »glavno stvar«. V hitrem prekrškovnem postopku mora biti uporaba sklepa za rešitev določenega vprašanja z zakonom izrecno določena,(63) nanaša pa se le na (po)stranska vprašana. Iz prvega odstavka 46. člena ZP-1 namreč izhaja, da o storitvi prekrška, sankciji in drugih vprašanjih postopka o prekršku, prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa zakon. Izbrana vrsta odločbe v postopku pred prekrškovnim organom namreč vpliva tudi na vrsto odločbe sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Zato je pravno sporna uporaba sklepa (pa čeprav z razlago, da prilega odločitvi o razveljavitvi, za katero pa sodišče ni pooblaščeno) v primeru vložene zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku.

V praksi pa gre lahko tudi za drugačen pravni položaj, da se o zadevah, ki morajo biti predmet odločanja s sklepom, izda sodba. Če prekrškovni organ po pridobljeni izjavi kršitelja ustavi postopek z zaznamkom (po četrtem odstavku 51. člena ZP-1) in s sklepom zavrne zahtevo zagovornika kršitelja za opravljeno delo, bi sodišče po zahtevi za sodno varstvo v skladu s črko zakona moralo odločiti s sklepom zgolj o spornem vprašanju stroškov.(64)

Menim, da v takem primeru tudi ni potrebna posebna odločitev sodišča o ustavitvi postopka s sodbo (po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1), ki temelji na stališču, da bi o tem sicer moral odločiti že prekrškovni organ z odločbo. Res je, da se je v tem primeru s pridobitvijo izjave postopek o prekršku začel, vendar pa zakon obveznost izdaje pisne odločbe (o prekršku, 56. člen ZP-1) določa le, če se zaradi storjenega prekrška izreče sankcija.

5. Druge ugotovitve

5.1 Procesni zapleti

Pri odločanju o pobudah za varstvo zakonitosti ali pri analizi posameznih zadev se večkrat pokaže, da ne gre za pravna vprašanja, ampak različne procesne zaplete, največkrat zaradi napačnih, morda celo v zakonu nepredvidenih odločitev, ki vodijo do resnično ali navidezno nasprotujočih si izidov posameznih delov postopka. Zapletov včasih ni mogoče rešiti drugače kot z novo odločitvijo, ki po načelu pospešitve in poenostavitve postopek vrne na pravo pot.

Tak je primer, ko kršitelj v zahtevi za sodno varstvo uveljavi spregled dolžnosti izločitve uradne osebe prekrškovnega organa, sodišče pa se, namesto da bi odločilo o zahtevi za sodno varstvo, izreče za nepristojno, s tem da naloži prekrškovnemu organu, naj ravna po določbi 63. člena ZP-1. Prekrškovni organ, ki mu je bil spis vrnjen, je (namesto da bi sprožil spor o pristojnosti) izdal sklep o tem, da ni pristojen, in zadevo ponovno odstopil sodišču. Zoper ta sklep se je pritožil kršitelj, njegovo pritožbo pa je sodišče zavrglo kot nedovoljeno (ker bi moral biti glede na potek postopka sprožen spor o pristojnosti). Višje sodišče je na pritožbo kršitelja razveljavilo sklep o zavrženju pritožbe (zoper odstop zadeve od prekrškovnega organa sodišču) in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje.

Menim, da je v takem primeru najbolje, da sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, pri čemer šteje svoj prvotni sklep o nepristojnosti za »izčrpan« in zato brezpredmeten ter obravnava zadevo, kot da jo je prvič prejelo.

Smiselno enako velja za primere, ko se v nasprotju z zakonom ugotovi delna pravnomočnost odločbe (ali sodbe), čeprav bi v zvezi z odločanjem o pravnem sredstvu pristojno sodišče moralo obravnavati vse kršitve, za katere so bile izrečene sankcije, ne glede na izpodbijanje zgolj posameznih ali (v tem delu) celo plačanih polovičnih višin globe.

5.2 Urejenost spisov

Državno tožilstvo v posameznih zadevah, predvsem iz pristojnosti policije in redarstva kot prekrškovnih organov, ugotavlja, da niso urejeni v skladu z določbami veljavne Uredbe o upravnem poslovanju tako glede evidentiranja dokumentov kot glede vlaganja dokumentov v ovoj.(65)

Zato bi bilo koristno, da prekrškovna sodišča, če v posameznem primeru ob reševanju zahtev za sodno varstvo prejmejo pomanjkljivo urejene spise, le-te vrnejo pristojnemu organu, da jih uredi v skladu s predpisi. Stopnja neurejenosti je namreč taka, da se v posameznih primerih pojavlja celo dvom o tem, ali so v spis vložene vse listine v zvezi z vodenjem postopka.

5.3 Načrtovane zahteve

V vsebinskem pregledu je opozorjeno na posamezne institute in pravna vprašanja, glede katerih so mogoče in tudi zaželene pobude, na podlagi katerih bo lahko vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Posamezne so tudi na podlagi sodelovanja in posvetovanja s sodniki ali prekrškovnimi organi že v preučevanju.

Gre za problematiko odločanja o odvzemu premoženjske koristi z vidika deljene pristojnosti prekrškovnih organov in sodišč, dopustnosti dela v splošno korist, odmere sodne takse pri spremembi sankcije po zahtevi za sodno varstvo in pristojnosti za njeno odmero ter sporna vprašanja pravilne pravne opredelitve posameznih kršitev.

6 Sklep

Sodelovanje prekrškovnih organov in sodišč z državnim tožilstvom v obliki formalnih pobud, strokovnih posvetov ali opozoril na vprašanja, ki so lahko predmet odločanja pred Vrhovnim sodiščem RS, je odločilnega pomena za usklajevanje in razvoj sodne prakse na področju prekrškovnega prava.

Dosedanje izkušnje in ugodni izidi postopkov tako pred vrhovnim državnim tožilstvom kakor tudi pred vrhovnim sodiščem kažejo, da na strani pristojnih organov pri tem ne sme biti nobenih zadržkov niti glede strokovnosti predlogov, še manj pa z vidika pripravljenosti državnega tožilstva za reševanje odprtih strokovnih vprašanj.

Večje število pobud kvalificiranih predlagateljev ter večji vpogled v razmere in težave pri delu na prvi in drugi stopnji, ki ga bodo prek tega pridobili organi odločanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, lahko le izboljša podlage za delo na vseh stopnjah odločanja.

------------

(1) Podrobneje za kazenski postopek v Dežman, Z., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 897 in 912–918; Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 874 in 907–911.

(2) Zakon o prekrških, ZP-1, neuradno prečiščeno besedilo št. 19, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregled Predpisa?id= ZAKO2537.

(3) Podrobneje o pomenu in ureditvi zahteve za varstvo zakonitosti v prekrškovnem postopku v Jenull, H., Zakon o prekrških s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2009, str. 720–735.

(4) 171.a do 171.č člen ZP-1.

(5) Seveda le v smislu opustitve doslednega uveljavljanja potrebe po odločitvi, ki bo v celoti skladna z zakonom, ne pa tudi glede potrebe po zakonitem ravnanju državnega tožilca pri vlaganju zahteve.

(6) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1I, Uradni list RS, št. 111/13 z dne 27. 12. 2013.

(7) Večji pomen morajo imeti kršitve ustavnih pravic, ki se sicer ne uveljavljajo in ne ugotavljajo neposredno, ampak prek kršitve procesnih ali materialnih določb zakona v zvezi z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami (odločba VS RS, opr. št. IV Ips 37/2014).

(8) Od 1. januarja 2014.

(9) Zakon o kazenskem postopku, uradno prečiščeno besedilo – ZKP-UPB8, Uradni list RS, št. 32/12, in ZKP-L, Uradni list RS, št. 47/13.

(10) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 98/2013.

(11) Z novelo ZP-1I je formalno pooblastilo za pobudo po drugem odstavku 169. člena ZP-1 podeljeno vsaki osebi, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, ne le tisti, ki ima pravico do pritožbe.

(12) Drugi odstavek 171. člena ZP-1.

(13) Predvsem v primerih, ko gre za odločbe višjih sodišč kot zadnje redne »instance«, saj te pomembno vplivajo na prakso nižjih sodišč in prekrškovnih organov.

(14) Vrhovno državno tožilstvo RS v vseh takih zadevah praviloma uveljavlja kršitev pravice do obrambe, do izjave in do sodnega varstva zaradi nesposobnosti sodelovanja v postopku oziroma ustavnih pravic do enakega varstva pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, ki domneva sodelovanje procesno sposobnega subjekta, ki razume procesni položaj in je tudi sposoben aktivno ravnati v smeri zaščite svojih pravic, kar za posameznika, ki je duševno bolan, vselej ni mogoče trditi.

(15) Iz 2. točke 154. člena ZP-1, na način iz 2. točke 156. člena ZP-1, glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek.

(16) Drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1.

(17) V posameznih primerih neposredno ali pa posredno, z zatrjevanjem bodisi procesnih kršitev (glede obrazloženosti sodbe) bodisi materialnopravnih (glede obstoja znakov prekrška), ki temeljijo na drugačni »spodnji premisi« od ugotovljene.

(18) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 2/2011.

(19) Ob tem, ko je bila določena dokumentacija (fotografije) dana kršitelju na vpogled šele na sodišču in se je šele takrat lahko opredelil do dejstev in dokazov v zvezi z očitanim prekrškom.

(20) Pri čemer iz spisa ni izhajalo, da bi bil storilec zaradi tega v upoštevni dejanski ali pravni zmoti glede pomena prometnega znaka, ki prepoveduje promet.

(21) Po 2. alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1.

(22) Na problematiko glede jasnosti (razumljivosti) izrekov sodb, s katerimi se posega v odločbe prekrškovnih organov, je posebej opozorjeno v naslednjem poglavju.

(23) Prva točka prvega odstavka 136. člena ZP-1.

(24) 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1.

(25) Kot odločilno dejstvo je državno tožilstvo štelo tudi obstoj »medsebojne zveze« kot pogoja za vložitev enotnega obdolžilnega predloga (iz drugega odstavka 55.a člena ZP-1). Zato ni sprejelo pobude prekrškovnega organa zoper sklep okrajnega sodišča, s katerim je bil v tem delu pomanjkljivo obrazložen predlog zavrnjen in zadeva, glede dejanja iz njegove pristojnosti, vrnjena prekrškovnemu organu.

(26) Drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1.

(27) Po strožji razlagi bi bilo na podlagi določbe 171. člena ZP-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP tudi v postopku o prekršku mogoče uveljavljati le kršitve, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

(28) Sodba VS RS, opr. št. IV Ips 2/2009, IV Ips 112/2012 in druge.

(29) Po določbi tretjega odstavka 420. člena ZKP sme vrhovni državni tožilec v kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi »vsake kršitve zakona«, torej tudi zaradi »nebistvenih kršitev« (ki niso vplivale na zakonitost sodbe). Vendar pa iz navedene sodne prakse izhaja, da po oceni Vrhovnega sodišča RS ni mogoča smiselna uporaba te določbe (na podlagi 171. člena ZP-1) za prekrškovni postopek.

(30) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 72/2012.

(31) Z novelo ZP-1I (Uradni list RS, št. 111/2013) v zadnjem stavku prvega odstavka 171.b člena ZP-1, po katerem mora prekrškovni organ o vložitvi predloga in odločitvi sodišča obvestiti državnega tožilca ali sodišče, ki je vložilo pobudo.

(32) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 2/2014.

(33) Zakon o splošnem upravnem postopku-ZUP, neuradno prečiščeno besedilo št. 11, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1603; V zadevi IV Ips 185/2010 je Vrhovno sodišče RS izrecno odločilo, da zahteva ni dopustna zoper potrdilo (klavzulo) o pravnomočnosti, saj ne gre za odločbo prekrškovnega organa, pač pa le za akt v smislu 180. člena ZUP.

(34) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 13/2009, ob dejstvu, da je po primerjavi plačilnih nalogov mogoče ugotoviti le, da je storilka (navedene) kršitve storila, ne pa tudi pritrditi zatrjevanju zahteve, da je šlo za iste prekrške in da je kršeno načelo ne bis in idem, saj navedenega na konkretni ravni sploh ni mogoče presoditi.

(35) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 172/2010.

(36) V nadaljevanju podana pravna stališča izhajajo iz avtorjevih pogledov in razlage, deloma tudi iz neformalno posredovanih strokovnih vprašanj in opravljene strokovne razprave. Zato, čeprav povzemajo konkretne odločitve posameznih državnih tožilcev ali drugih pristojnih organov, ne pomenijo uradne doktrine državnega tožilstva.

(37) Po 4. točki prvega odstavka 171.a člena ZP-1.

(38) Tako z vidika materialnega prava glede uporabe pravilnih tarifnih številk kot s procesnega vidika glede obrazloženosti odmere znotraj razpona in tudi zaradi spornega teka zamudnih obresti.

(39) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 109/2013.

(40) Lesar, T., Dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju odločbe o stroških v postopku o prekršku, Pravna praksa, št. 13/2014, str. 14–15.

(41) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 3/2010.

(42) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 34/2012

(43) Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 127/2013.

(44) Zakon ne zahteva, da je ugodeno zahtevi vlagatelja, pač pa le, da je (v celoti ali deloma) odločeno v njegovo korist.

(45) Prvi odstavek 58. člena ZP-1 v zvezi s 67. členom ZUP in prvi odstavek 67. člena ZP-1 v zvezi z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 76. člena ZKP.

(46) Opr. št. Up 456/10, U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011.

(47) ZTuj, Uradni list RS, št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo.

(48) Opr. št. IX Ips 54257/2012.

(49) ZVoz, Uradni list RS, št. 109/10 in 25/14.

(50) Zlasti, če ne bo uspešna že vložena zahteva po ustavnosodni presoji veljavnih določb zakona.

(51) Po noveli ZP-1H, Uradni list RS, št. 21/2013, ki velja in se uporablja od 14. 6. 2013.

(52) Taka razlaga ustreza tudi uvodnemu delu četrtega odstavka 57. člena ZP-1, ki se glasi »če kršitelju plačilnega nalog ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška«, ki domneva odsotnost kršitelja.

(53) »S tem se ureditev „navadnega“ plačilnega naloga … približuje t. i. posebnemu plačilnemu nalogu in celo odločbi o prekršku. V obeh položajih, ko je izdan plačilni nalog, se pravica do izjave torej zagotavlja tako, da se v fazi postopka pred prekrškovnim organom omogoča predvsem seznanitev z relevantnim procesnim gradivom (kot predpogoj učinkovite pravice do izjave), stališče do dejanskih in pravnih podlag zadeve pa kršitelj zavzame v zahtevi za sodno varstvo brez omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov. «, (Odločba VS RS, IV Ips 58/2010).

(54) Na primer z zaslišanji na policijski postaji.

(55) Tretji odstavek 59. člena ZP-1.

(56) »Če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška, se mu ga vroči po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. V tem primeru se kršitelju hkrati s plačilnim nalogom iz prvega odstavka tega člena vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu.«

(57) 62. oziroma 62.a člen ZP-1.

(58) Odločbe št. IV Ips 98/2013, IV Ips 111/2013 in IV Ips 119/2013.

(59) Kovač, P., Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis?

(60) Kazenski zakonik – uradno prečiščeno besedilo – KZ-1-UPB2, Uradni list RS, št. 50/12.

(61) Čeprav ni mogoče reči, da v končni izpeljavi ni bil razumljiv.

(62) Pregledani izreki sodb o zahtevah za sodno varstvo kažejo na različne »tehnike«, ki jih sodišča uporabljajo pri odločanju, pa tudi na večinsko odstopanje od ustaljene prakse višjih sodišč in vrhovnega sodišča v kazenskih zadevah. Za tako stanje ni videti razumnih razlogov. Zato bi morda bilo koristno opraviti posvetovanja in dodatna usposabljanja za uveljavitev enotnih in jasnih izrekov. Enako velja glede dosledne uporabe posameznih zakonskih pojmov, na primer: storilec, obdolženec – obdolženi, dejanje – kršitev in podobno.

(63) Kot na primer v drugem odstavku 63., prvem odstavku 64. in prvem odstavku 66. člena ZP-1, v postopku z vozniškimi dovoljenji ali o pridržanju. Drugače velja za redni sodni postopek, ki izrecno predvideva tudi možnost izdajanja sklepov (97. člen ZP-1) in pritožbeni postopek zoper sklepe (148. člen ZP-1).

(64) Enajsti odstavek 65. člena ZP-1.

(65) Uredba o upravnem poslovanju, neuradno prečiščeno besedilo št. 11, http://www.pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=URED3602.


Zveza:

ZP-1 22, ZP-1 24, ZP-1 46, ZP-1 55, ZP-1 56, ZP-1 57, ZP-1 59, ZP-1 65, ZP-1 68, ZP-1 136, ZP-1 147, ZP-1 158, ZP-1 163, ZP-1 169, ZP-1 171a - 171č, ZKP 420, ZKP 427, ZUP 89
Datum zadnje spremembe:
31.01.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NjEyMg==