<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS043690
Vrsta:Članki
Datum objave:01.12.2014
Publikacija:Pravosodni bilten 4/2014 str. 107
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:Ustavno sodišče - sodna praksa - ugotovitvene odločbe - razveljavitvene odločbe - učinkovanje
Področje:USTAVNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Avtor:doc. dr. Etelka Korpič - Horvat

Besedilo

Novejša sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije s področja delovnih in socialnih sporov s poudarkom na učinkovanju ugotovitvenih in razveljavitvenih odločb

Celotno besedilo



1. UVOD

V prispevku predstavljam posamezne odločitve Ustavnega sodišča na podlagi vloženih zahtev, pobud in ustavnih pritožb s področja delovnega prava in prava socialne varnosti, sprejete od 1. 1. 2011 do 1. 9. 2014, na podlagi katerih podrobneje obravnavam značilnosti, predvsem učinke ugotovitvenih in razveljavitvenih odločb, ki jih izdaja Ustavno sodišče. Gre za vprašanja, kdaj Ustavno sodišče izda ugotovitveno oziroma razveljavitveno odločbo(1) in kako so jih dolžna redna sodišča upoštevati(2) ter kakšni so pravni učinki načina izvršitve, ki ga določi Ustavno sodišče v teh odločbah po drugem odstavku 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).(3) K obravnavi tega vprašanja me je spodbudil tudi stavek, zapisan v sodbi Vrhovnega sodišča št. VII Ips 2/11 z dne 21. 2. 2011 na strani 6: »Temeljna značilnost prakse Ustavnega sodišča in rednih sodišč v zvezi z vprašanjem neposredne učinkovitosti ''golih'' ugotovitvenih odločb je, da ni jasna in nesporna.«

V tem obdobju ni bilo vloženih zahtev za presojo sprememb zakonov s področja kolektivnega delovnega prava (Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, Zakona o stavki ali Zakona o reprezentativnosti sindikatov), pa čeprav ti zakoni ne ustrezajo več spremenjenim družbenim razmeram; Zakon o stavki pa je še predpis iz nekdanje Jugoslavije. S področja delovnih razmerij je bil v aprilu 2013 uveljavljen nov Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Vložene so zahtevi in pobuda za oceno ustavnosti 224. člena tega zakona, ki določa možnost urejanja pravic in obveznosti, ki niso določene v zakonu, v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti le za člane pogodbenih strank, torej le za člane tistega(ih) sindikata(ov), ki je (so) podpisnik(ki) kolektivne pogodbe. Zaradi kratkega časovnega obdobja veljavnosti ZDR-1 in procesne predpostavke izčrpanosti pravnih sredstev pred sodišči še niso vložene ustavne pritožbe, ki bi se nanašale na ZDR-1.

S socialnega področja se največ vlog (zahtev, pobud in ustavnih pritožb) nanaša na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je zaradi vzdržnosti javnih financ in zmanjšanja odhodkov proračuna spremenil ali dopolnil predvsem predpise s socialnovarstvenega področja.(4)

2 PRAVNI UČINKI UGOTOVITVENIH ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA

Pravna podlaga za izdajo ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča ni določena v Ustavi, kot to velja za razveljavitvene odločbe, temveč v ZUstS. Če Ustavno sodišče presodi, da je zakon, drug predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, protiustaven ali nezakonit zato, ker določenega vprašanja ne ureja, pa bi ga moral (pravna praznina), ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave,(5) Ustavno sodišče sprejme o tem ugotovitveno odločbo (prvi odstavek 48. člena ZUstS) in ugotovi protiustavnost (nezakonitost) ter zahteva od pristojnega organa, da protiustavnost oziroma nezakonitost v roku, ki ga samo določi,(6) odpravi (drugi odstavek 48. člena ZUstS).

Če Ustavno sodišče ugotovi neskladje celotnega zakona(7) ali njegovega dela(8) z Ustavo, od zakonodajalca zahteva, da v določenem roku neskladje odpravi. Ustavno sodišče lahko izda ugotovitveno odločbo tudi za zakon, ki je prenehal veljati. Taka odločba ima učinke razveljavitvene odločbe, ker zakonodajalec zaradi pravne varnosti ne more popravljati zakona za nazaj.

2.1 Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča in njeno učinkovanje

Ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča za sodišča pomeni dolžnost ustavno skladne razlage zakona. Iz določb ZUstS, ki se nanašajo na ugotovitvene odločbe (47. in 48. člena), izhaja, da ugotovitvena odločba, ki se nanaša na zakonske določbe, ne more imeti strožjih (hujših) posledic, kot so določene v 44. členu za razveljavitveno odločbo. Po njem se zakonska določba, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To bi torej veljalo tudi za učinkovanje odločbe o ugotovitvi neustavnosti zakonske določbe, če iz ustavnosodne presoje ne bi izhajalo drugače. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da ugotovitev neustavnosti zakonske določbe ne pomeni, da se v postopkih (upravnih in sodnih) taka določba ne sme več uporabljati.(9) Pomeni pa, da jo je treba uporabljati tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo.

Ugotovitvena odločba torej učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem njenega učinkovanja, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ugotovitev neskladnosti velja za naprej (ex nunc). Zaradi načel pravne varnosti po 2. členu Ustave lahko v pravnomočna razrešena pravna razmerja poleg postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi in ustavne pritožbe poseže le zakonodajalec na podlagi 158. člena Ustave.(10) »Zaradi instituta ustavnih pritožb, s katerimi je v skladu z Ustavo in ZUstS mogoče poseči v pravnomočne odločitve, je glede pravnih učinkov razveljavitvenih odločb, sprejetih v postopku ustavnosti in zakonitosti predpisov, ustaljeno stališče Ustavnega sodišča, da je treba razveljavitev zakonske določbe upoštevati tudi v postopku z ustavno pritožbo in posledično – ker se za vložitev ustavne pritožbe zahteva formalno in materialno izčrpanje vseh (tudi izrednih) pravnih sredstev – tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi. Izredna pravna sredstva, vložena v skladu s pogoji iz procesnih zakonov, in ustavna pritožba, vložena v skladu s pogoji iz ZUstS, zagotavljajo, da se učinki razveljavitve raztezajo tudi na pravnomočne zadeve.« Enako velja za ugotovitvene zadeve.(11)

Zato so sodišča dolžna ugotovitveno odločbo, ki jo izda Ustavno sodišče, upoštevati v vseh postopkih, in sicer da protiustavno zakonsko določbo uporabljajo tako, da ne bo v nasprotju z razlogi, ki jih je navedlo Ustavno sodišče v ugotovitveni odločbi. Sodnik ve, da uporablja ustavno neskladno zakonsko določbo, vendar jo mora uporabiti tako, da upošteva razloge Ustavnega sodišča, na katerih temelji njegova presoja, da gre za ustavno neskladen del ali celoten zakon. Pri tej presoji mora sodišče izrek in obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča upoštevati kot celoto.

2.2 Način izvršitve

Ustavno sodišče na podlagi 40. člena ZUstS določi način izvršitve, da prepreči kršitve Ustave. Ustavno sodišče z načinom izvršitve da usmeritev sodiščem, kako naj sodijo v konkretnih primerih, ko morajo uporabiti ustavno neskladno zakonsko normo. Z načinom izvršitve Ustavno sodišče zagotovi, da niso kršene človekove pravice, in vpliva na enotno sodno prakso. V primeru, ki je predstavljen v nadaljevanju, je Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-45/07, Up-249/06 z načinom izvršitve preprečilo kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Določilo je, da delodajalec delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če je bilo delavcu izdano opozorilo o kršitvi delovne obveznosti največ eno leto pred novo kršitvijo.

ZUstS ne določa, kakšne pravne učinke ima način izvršitve. Po stališču Ustavnega sodišča ima enako pravno moč kot zakon. Zato z načinom izvršitve Ustavno sodišče za določen čas, ki ga samo določi, sprejme prehodno ureditev, ki nadomesti zakonsko normo. Zato za način izvršitve veljajo metode njegove razlage in uporaba kot pri zakonu.(12)

Če sodišče ne sledi načinu izvršitve, ki ga je določilo Ustavno sodišče, se na prvi pogled zdi, da lahko redna sodišča spreminjajo presoje Ustavnega sodišča, sprejete v ugotovitvenih odločbah. Vendar gre pri upoštevanju odločb Ustavnega sodišča za vprašanje, ali je bilo ravnanje v skladu z Ustavo, in ne za vprašanje, ali je bilo ravnanje zakonito. To presojo pa morajo, kot je bilo že navedeno, po 125. členu Ustave opravljati tudi sodniki rednih sodišč, ker jih zavezujeta Ustava in zakon. Presoja rednih sodišč je lahko različna od presoje Ustavnega sodišča, vendar vedno mora biti ustavno skladna. Kadar Ustavno sodišče z načinom izvršitve določi le eno izmed več mogočih ustavno skladnih rešitev, redno sodišče lahko najde drugo ustavno skladno razlago zakona ali njegovega dela. Odklonitev uporabe načina izvršitve iz odločbe Ustavnega sodišča pa mora biti obrazložena, sicer sodišče ravna arbitrarno in samo krši Ustavo (22. člen Ustave).

Jasno je, da ustavnosodna praksa zavezuje tudi Ustavno sodišče. Pri določanju načina izvršitve Ustavno sodišče prevzame vlogo zakonodajalca. Tudi zato je zelo pomembno, kako Ustavno sodišče določi način izvršitve. Pri tem tudi za ustavne sodnike velja, da ne smejo sprejemati arbitrarnih odločitev, da morajo upoštevati dejavnike družbenih sprememb, vendar morajo varovati ustavnost in zakonitost predpisov ter človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker ima pri določanju načina izvršitve Ustavno sodišče vlogo zakonodajalca, način izvršitve pa ima enako pravno moč kot zakon, mora Ustavno sodišče upoštevati tudi to, ali in kako naj način izvršitve učinkuje v posameznih (nepravnomočnih oziroma pravnomočnih končanih) sodnih postopkih. Če v obravnavani zadevi iz splošnih pravil pri načinu izvršitve ne izhajajo dovolj jasni odgovori oziroma če splošna pravila niso dovolj jasna in uporabljiva, obstaja veliko tveganje, da se bo odločba Ustavnega sodišča razlagala in uporabljala v neskladju z Ustavo. Zato je pomembno, da Ustavno sodišče v odločbi jasno opredeli, kdo (kateri organ) in kako mora v času do nove zakonske ureditve upoštevati odločbo Ustavnega sodišča. K temu ga zavezuje drugi odstavek 40. člena ZustS.(13) Če namreč Ustavno sodišče nejasno oziroma pomanjkljivo določi način izvršitve, ima lahko njegova odločba nasprotne, tudi ustavno neskladne učinke. Lahko vpliva na neenotno sodno prakso, arbitrarno odločanje sodnikov in povzroča dodatne spore. Določitev načina izvršitve je zahtevna naloga Ustavnega sodišča, ker dejansko sprejema začasne (prehodne) zakonske določbe, ko obravnava posamezni primer, ne da bi lahko svojo odločitev preverilo v večfaznem postopku, kot to velja za zakonodajalca. Zato je za uveljavljenje pravne države (2. člen Ustave) in načela delitve oblasti (3. člen Ustave) pomembno, da se Državni zbor na odločitev Ustavnega sodišča odzove in prevzame svojo vlogo zakonodajalca tako, da v določenem roku sprejme ustavno skladen zakon.(14)

2.3 Primer ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014

Navedena odločba Ustavnega sodišča št. Up-624/11 je pomembna predvsem zato, ker celovito obravnava pravno naravo ugotovitvene odločbe, ki jo izda Ustavno sodišče, in ker v njeni vsebini najdemo odgovore na vprašanja, zastavljena v uvodu tega prispevka, predvsem kako morajo sodišča upoštevati tovrstne odločbe.

Zadeva se nanaša na presojo dopustnega časovnega obdobja od izdanega opozorila, v katerem lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zakon o delovnih razmerjih(15) iz leta 2002 (v nadaljevanju ZDR) v prvem odstavku 83. člena ni določal dolžine roka med opozorilom in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tako po prejšnji (ZDR) kot po sedanji ureditvi (ZDR-1) je sodno varstvo pritožniku zagotovljeno šele v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, samega opozorila pa ni mogoče izpodbijati. V obravnavanem primeru je delodajalec delavcu po 18 mesecih od izdanega opozorila odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.(16)

Ustavno sodišče je pred obravnavanim primerom v zvezi z vprašanjem časovnega obdobja dopustnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po izdanem opozorilu presojalo ustavnost prvega odstavka 83. člena ZDR zaradi kršitve pritožnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave. Z odločbo št. U-I-45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007 je ugotovilo, da gre za poseg v navedeno ustavno pravico, ker zakonodajalec ni izkazal ustavno dopustnega cilja, zaradi katerega rok za odpoved ni določen. Zato je odločilo, da je prvi odstavek 83. člena ZDR v neskladju z Ustavo, in naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno neskladje odpravi v šestih mesecih od objave odločbe. Določilo je način izvršitve, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi pisnega opozorila, ki ne sme biti starejše od enega leta pred novo kršitvijo delavca.

Novela Zakona o delovnih razmerjih, ki je začela veljati novembra 2007(17) (v nadaljevanju ZDR-A), je po navedeni odločitvi Ustavnega sodišča št. U-I- 45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007 določila, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu dopustna v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Veljavni Zakon o delovnih razmerjih iz 2013 leta(18) (v nadaljevanju ZDR-1) je navedeno ureditev prevzel (85. člen ZDR-1).

V obravnavanem primeru je torej delodajalec delavcu izdal opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga med takrat veljavnim ZDR, ki ni določal roka, v katerem lahko delodajalec po izdanem opozorilu delavcu, če stori novo kršitev pogodbene ali druge delovne obveznosti, odpove pogodbo o zaposlitvi. Obravnavani primer se je nanašal na to obdobje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 2. 2005 nezakonita. Ugotovilo je, da je delodajalec ravnal v skladu z ZDR. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s sodbo št. VIII Ips 360/2007 z dne 6. 4. 2009 zavrnilo njegovo revizijo. Razložilo je, da ZDR ne določa roka, v katerem mora delodajalec pisno opozoriti delavca o kršitvi, niti roka, v katerem mu mora po izdanem opozorilu odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Med odločanjem Vrhovnega sodišča je že bila objavljena odločba Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06.

Pritožnik je zoper navedeno odločitev vložil ustavno pritožbo in navajal, da zaradi dolžine obdobja 18 mesecev med pisnim opozorilom in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogel učinkovito izpodbijati pisnega opozorila, ter se je skliceval na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-45/07 in Up-249/06 z dne 17. 5. 2007. Navajal je, da bi moral način izvršitve v navedeni odločbi veljati tudi v njegovem primeru.

Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-803/09 z dne 9. 12. 2010 navedeno sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 360/2007 z dne 6. 4. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, ker je ugotovilo, da je med odločanjem Vrhovnega sodišča že učinkovala odločba Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007, ki je Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Presodilo je, da je bila pritožniku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).

Vrhovno sodišče je v ponovnem odločanju (sodba št. VIII Ips 2/2011 z dne 21. 2. 2011) moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. U-I 45/07, Up-249/06. Odločilo je, da dejanski potek časa ni vplival na učinkovito izpodbijanje opozorila v sodnem postopku, pa čeprav je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu (pritožniku) izdana po preteku več kot leto dni od izdanega opozorila, in zato tožniku (pritožniku) ni bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Le kot obiter dictum je še ugotovilo, da tožnik neutemeljenosti opozorila niti ni zatrjeval. Zato je zavrnilo pritožnikovo revizijo.

Vrhovno sodišče torej ni upoštevalo načina izvršitve glede roka odpovedi, določenega v izreku odločbe Ustavnega sodišča št. U-I- 45/07, Up-249/06, in ni štelo, da le zgolj zato, ker odpoved ni bila sprejeta v enem letu po opozorilu na podlagi 83. člena ZDR (tč. 26 in 27 sodbe VS št. VIII 25/06), odpoved ni zakonita. Ugotavljalo je razloge, ki jih je Ustavno sodišče uporabilo za ugotovitev ustavne neskladnosti zakonske določbe 83. člena ZDR, in sklenilo, da v obravnavanem primeru časovna odmaknjenost opozorila od dane odpovedi ne pomeni neučinkovitega sodnega varstva. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. 45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007 poudarilo, da »samo dejstvo časovne odmaknjenosti možnosti izpodbijanja opozorila še ne pomeni, da je takšno sodno varstvo vedno neučinkovito. Neučinkovito bi bilo le v primer, če bi ta časovna odmaknjenost trajala tako dolgo, da bi bilo dokazovanje neutemeljenosti pisnega opozorila bistveno oteženo« (tč. 11 obrazložitve). Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da časovna odmaknjenost sama po sebi ne pomeni neučinkovitega sodnega varstva, in zato ni upoštevalo načina izvršitve glede roka dopustnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je določilo Ustavno sodišče, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov le na podlagi pisnega opozorila, ki je bilo izdano v največ enem letu pred novo kršitvijo. Na podlagi presoje v konkretnem primeru je Vrhovno sodišče ravnalo ustavno skladno, ker je v obravnavanem konkretnem primeru argumentirano, z ustaljenimi pravili in metodami pravne razlage in upoštevanjem ustavnopravnih omejitev razložilo, zakaj ne gre za kršitev 23. člena Ustave. Če tega ne bi storilo, bi se mu lahko očitalo arbitrarno ravnanje, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave.

Z upoštevanjem obrazložitve Vrhovnega sodišča je zato Ustavno sodišče z odločbo št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014 zavrnilo ustavno pritožbo zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 2/2011 z dne 21. 2. 2011, čeprav Vrhovno sodišče ni upoštevalo enoletnega roka, navedenega v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I- 45/07 in Up-249/06.

Iz navedene odločitve, ki ni tipična, lahko povzamem, da morajo sodišča v odprtih postopkih, kot je obravnavani, navesti, da poznajo odločitev Ustavnega sodišča, ki bi bila lahko uporabljiva v presoji konkretne zadeve, vendar lahko ustavno skladno razložijo, zakaj ne upoštevajo načina izvršitve Ustavnega sodišča. Kot je bilo že navedeno, so v obravnavanem primeru sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem, sledila svoji ustavno skladni presoji in presoji Ustavnega sodišča tako, da niso upoštevala določenega enoletnega roka, ki ga je Ustavno sodišče določilo v načinu izvršitve, so pa upoštevala razloge, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi in na tej podlagi presodilo, da ne gre za kršitev učinkovitega sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave. Tveganja, da sodišče ustavno neskladen zakon ne razloži ustavno skladno, so večja, če Ustavno sodišče v svoji odločbi nejasno prikaže razloge, zaradi katerih je sprejelo ugotovitveno odločbo.

3 PRAVNI UČINKI RAZVELJAVITVENE ODLOČBE USTAVNEGA SODIŠČA,

PRIMER RAZVELJAVITVENE ODLOČBE ŠT. U-I-281/09

Pravno podlago za izdajo razveljavitvenih odločb določa Ustava v 161. členu. Na podlagi tega člena ima Ustavno sodišče pooblastilo, da lahko v celoti ali delno razveljavi zakon(19) ali njegov del, če ugotovi, da je protiustaven. Pravne posledice razveljavitve operacionalizira 43. člen ZUstS, ki določa, da razveljavitev zakona ali njegovega dela z odločbo Ustavnega sodišča učinkuje naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga določi Ustavno sodišče (razveljavitev z odložnim rokom). Ta rok po 161. členu Ustave ne sme biti daljši od enega leta.

Učinkovanje razveljavljenega zakona ali njegovega dela pomeni, da zakon ali njegov del več ne velja,(20) izloči se iz pravnega reda. Zakonodajalcu ni treba, da se odzove na razveljavitev, če določenega področja ne želi urediti v zakonu ali v njegovem delu (primer nepremičninskega zakona, št. U-I- 313/13 z dne 21. 3. 2014). V domeni zakonodajalca je, v katerem zakonu bo uredil in če bo uredil določeno področje. (21)

Razveljavljeni zakon ali njegov del pa ne velja za nazaj in ne za pravnomočno rešena razmerja (44. člen ZUstS). Kot je bilo že navedeno pri ugotovitvenih odločbah, je treba po doktrini Ustavnega sodišča razveljavitev zakonske določbe upoštevati tudi v postopku z ustavno pritožbo, in ker je procesna predpostavka za obravnavo ustavne pritožbe izčrpanost pravnih sredstev, so upoštevana tudi izredna pravna sredstva. Zato učinki razveljavitvene odločbe veljajo tudi za pravnomočne zadeve.(22)

3.1 Primer razveljavitvene odločbe št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011

Kot primer razveljavitvene odločbe obravnavam odločbo št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011, ki se nanaša na plačevanje prispevkov zaposlenim zavarovancem. Ustavno sodišče je prvi odstavek 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(23) (v nadaljevanju ZPIZ-1) razveljavilo v delu, ki se glasi: »odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi svet zavoda«, kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ustavno sodišče je presodilo, da gre za nedopusten poseg v pravico zavarovancev (delavcev) do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ko je davčna uprava dovoljevala odpise, delne odpise, odloge in obročna odplačevanja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ustavno sodišče je ponovilo stališče iz ustavnosodnih presoj,(24) da je ustavni pojem lastnine širši od civilnopravnega in zato Ustava ne varuje le lastninske pravice, temveč tudi druge pravne položaje posameznika, ki imajo premoženjsko vrednost. Zato je po 33. členu Ustave (pravica do zasebne lastnine) varovano tudi upravičenje zavarovanca delavca, da bo delodajalec zanj plačal zaslužene prispevke za socialna zavarovanja. Prispevki pomenijo plačilo za opravljeno delo in zato obvezno zakonsko dajatev delodajalca. Zato zakonska določba, ki omogoča odlog, obročno plačilo ali odpis, da prispevki niso plačani, posega v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Zakonodajalec je navajal, naj bi zakonska ureditev omogočala nadaljnje poslovanje pravnih oseb in zaposlitev delavcev zavarovancev. Ustavno sodišče je presodilo, da sicer gre za ustavno dopusten cilj, vendar pa sredstva, ki jih je uporabil zakonodajalec za uresničitev tega cilja, niso ustavno dopustna, ker vsa tveganja in škodljive posledice nosi le delavec, pri čemer delavec niti ni vedel za odlog, obročno plačilo ali odpis prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dodalo je, da je tako sredstvo ustavnopravno nedopustno tudi zato, ker ZPIZ-1 temelji pretežno na zavarovalnem načelu (tč. 17 obrazložitve). Zato je razveljavilo prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1 v delu, kot je navedeno zgoraj.

4 POMEMBNEJŠE ODLOČITVE USTAVNEGA SODIŠČA S PODROČJA DELOVNIH IN SOCIALNIH SPOROV OD 1. 1. 2011 DO 1. 9. 2014

Družbena in finančna kriza, ki je značilna za navedeno obdobje, je s spremembami posameznih zakonov, predvsem pa z Zakonom za uravnoteženje javnih financ(25) (v nadaljevanju ZUJF) vplivala na zmanjšanje pravic iz delovnih razmerij in socialnovarstvenih pravic. To je vplivalo tudi na delo Ustavnega sodišča ne samo zaradi obsega dela zaradi vloženih pravnih sredstev, ampak zaradi oblikovanja novih stališč do prilagajanja prava družbenim razmeram, vključno s stališči, ali varčevalni ukrepi lahko zmanjšujejo navedene pravice, kar je tudi predmet urejanja prava Evropske unije in odločanja sodišča Evropske unije.

4.1 Odločba Ustavnega sodišča št. 186/12 z dne 14. 3. 2013

Z odločbo št. U-I-186/12 z dne 14. marca 2013 je Ustavno sodišče na zahtevo varuha človekovih pravic presojalo nekatere določbe 143. člena ZUJF, na podlagi katerih so se zmanjšale pokojnine, ki niso temeljile na vplačanih prispevkih (posebne pokojnine). Gre za pokojnine, pridobljene pod posebnimi pogoji, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah (vsaj na 36 zakonih), in ki so bile ob uveljavitvi ZUJF višje od 622 evrov. Te pokojnine se financirajo neposredno iz proračuna Republike Slovenije in so predvsem: vojaške pokojnine, uživalci katerih so vplačali prispevke pri nosilcih socialnega zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ; pokojnine udeležencev NOB, narodnih herojev, nosilcev partizanske spomenice 1941 in žrtev vojnega nasilja; pokojnine, uživalcem katerih je v pokojninsko dobo vštet čas neupravičenega odvzema prostosti in neupravičenega kaznovanja zaradi političnih razlogov, in druge. Ustavno sodišče je po opravljeni primerjavi posameznih vrst pokojnin in opravljenih testih razumnosti(26) ugotovilo, da je zakonodajalec uživalce pokojnin različno obravnaval, čeprav so bili njihovi položaji podobni, ali pa enako obravnaval, čeprav so bili njihovi položaji različni. Ustavno sodišče je zato presodilo, da je bila izpodbijana ureditev v neskladju s splošnim načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker je bilo obravnavanje uživalcev pokojnin pri določanju znižanja njihovih pokojninskih prejemkov arbitrarno.

Navedena odločba pa je pomembna tudi zato, ker v njej Ustavno sodišče ponovi ali pa na novo, jasneje oblikuje stališča, ki se nanašajo na zmanjševanje pravic, kar je aktualno v kriznih razmerah. Iz navedene odločbe povzemam naslednje:

Načelo pravne države (2. člen Ustave) zagotavlja, da država posamezniku njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Isto načelo zakonodajalca zavezuje, da prilagaja zakonodajo družbenim razmeram. Zato se pokojnine in drugi socialni transferji lahko znižajo zaradi javnofinančne nezmožnosti države, da bi plačala te izdatke. Ekonomska nezmožnost države za pokrivanje socialnih dajatev je torej lahko ustavno dopusten razlog, zaradi katerega zakonodajalec lahko zmanjša zakonsko določene pridobljene pravice, vendar le za naprej in z upoštevanjem načela enakosti pred zakonom (tč. 19–21 obrazložitve). Zato tudi pravnomočna odločba o odmeri pokojnine uživalcu pokojnine ne zagotavlja, da se višina pokojninskega prejemka v prihodnje ne bo spremenila z učinkom za naprej.(27) Kljub premoženjskopravni (poleg socialnovarstveni) naravi pokojnine to ne pomeni, da Ustava zagotavlja pokojnino v določeni višini (tč. 16 obrazložitve).(28) Ko gre za zakonski pridržek, se obseg pravic lahko zmanjša, vendar mora zakonodajalec s spreminjanjem zakonskih norm varovati jedro pravice, ker bi jo sicer izvotlil in s tem kršil Ustavo. Vezanost zakonodajalca na ustavno varovano jedro pravice pa je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej.(29)

Enako izhaja iz prakse ESČP. Pravica do pokojnine, če jo država zagotavlja, je premoženjska pravica, ki jo varuje 1. člen Protokola št. 1 k EKČP. Določena višina te pravice sicer ni zagotovljena; država lahko poseže v to pravico, vendar mora pri tem zagotavljati ravnotežje med splošnimi interesi družbe in temeljnimi pravicami posameznikov. To ravnotežje ni doseženo, če morajo prizadete osebe nositi čezmerno in nesorazmerno breme v primerjavi z drugimi ali če je njihova pravica izvotljena. Prav tako omejitve ne smejo biti diskriminatorne in v nasprotju s 14. členom EKČP. Država tako ne sme različno obravnavati oseb v podobnih položajih, če za to ni nobenega objektivnega ali razumnega razloga, če različno obravnavanje ne sledi legitimnemu cilju ali če ni razumne sorazmernosti med uporabljenim ukrepom in ciljem, ki se želi doseči. ESČP pa na tem področju državam priznava precej široko polje proste presoje.(30)

4.2 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013

V odločbi št. U-I-146/12 z dne 14. novembra 2013 je Ustavno sodišče na podlagi zahteve varuha človekovih pravic presojalo ustavno skladnost določb 188. in 246. člena ZUJF, ki se nanašata na prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve zakonskih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev presojalo z več vidikov, z vidika jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave), z vidika prepovedi diskriminacije glede na starost in spol (prvi odstavek 14. člena Ustave), z vidika prepovedi diskriminacije javnih uslužbencev v primerjavi z delavci v zasebnem sektorju, z vidika načela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) ter z vidika avtonomnosti univerze in drugih visokih šol v zvezi s svobodo znanosti in umetnosti (58. in 59. člen Ustave). Jedro odločitve se je nanašalo na presojo, ali ureditev krši prepoved diskriminacije na podlagi starosti in na podlagi spola. Ustavno sodišče je ugotovilo, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev, kot je določeno v izpodbijani ureditvi, pomeni poseg v pravico starejših javnih uslužbencev do nediskriminacijskega obravnavanja po prvem odstavku 14. člena Ustave. Po presoji, ali poseg temelji na ustavno dopustnem cilju, in oceni po izvedenem strogem testu sorazmernosti (presoji primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega v ožjem smislu) pa je presodilo, da gre za ustavno dopusten cilj, ki zadosti tudi navedenim trem vidikom testa sorazmernosti. Ob hkratnem upoštevanju temeljnih ciljev izpodbijane ureditve, to je vzdržnih javnih financ, vzpostavitve uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev (možnost zaposlovanja mladih) in preprečevanja potencialnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti, je presodilo, da ne gre za kršitev človekovih pravic. Ukrep prav tako ni nesorazmeren, ker so prizadete osebe upravičene do »polne« starostne pokojnine, poleg tega pa se lahko ponovno zaposlijo. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti po prvem odstavku 14. člena Ustave.

Ustavno sodišče pa je ugotovilo neskladje izpodbijanih določb ZUJF s prepovedjo diskriminacije zaradi spola po prvem odstavku 14. člena Ustave zaradi različnih upokojitvenih pogojev, določenih v ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2, ki veljajo za moške in ženske ter se nanašajo na delovno dobo. Ocenilo je, da gre za poseg, ki ga zakonodajalec ni upravičil niti razlogi zanj niso bili razvidni iz zakonodajnega gradiva. Zato ni izpolnjen pogoj – ustavno dopustni cilj za tako razlikovanje. Ustavno sodišče je odločilo, da gre za ustavno neskladnost izpodbijanih določb ZUJF, kolikor se nanašajo na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke. S sprejeto odločitvijo je tudi upoštevalo prakso Sodišča Evropske unije.

Ustavno sodišče je pri presoji kršitve načela prepovedi diskriminacije upoštevalo presoje Sodišča Evropske unije.(31) Načelo prepovedi diskriminacije po starosti in spolu je določeno že kot splošno načelo prava Evropske unije v Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije ter konkretizirano z Direktivo 2000/78/ES in Direktivo 2006/54/ES in upoštevano v praksi Sodišča Evropske unije. Ustavno sodišče je dolžno na podlagi tretjega odstavka 3. a člena Ustave pri presoji predpisov upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo ter sodno prakso Evropske unije. V odločbi je jasno zapisano stališče, da »zaradi tretjega odstavka 3. a člena Ustave so temeljna načela, ki opredeljujejo razmerje med notranjim pravom in pravom EU, hkrati tudi notranja ustavnopravna načela, ki zavezujejo z močjo Ustave« (tč. 32 obrazložitve). Zato ta načela zavezujejo tudi Ustavno sodišče pri izvrševanju njegovih pristojnosti.

Iz navedene odločitve Ustavnega sodišča št. U-I-146/12 bom v nadaljevanju podrobneje obravnavala tudi presojo Ustavnega sodišča z vidika neenakega obravnavanja javnih uslužbencev v primerjavi z delavci (drugi odstavek 14. člena Ustave).

Predlagatelj, varuh človekovih pravic, je menil, da izpodbijane določbe postavljajo javne uslužbence v manj ugoden položaj v primerjavi z delavci, ker za delavce splošna delovnopravna ureditev ne predvideva prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve zakonsko določenih pogojev za upokojitev, kot to velja po ZUJF za javne uslužbence. Ustavno sodišče je v obravnavani odločbi št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da se položaja delavca in javnega uslužbenca v več pogledih bistveno razlikujeta. Za javne uslužbence veljajo številne posebnosti v delovnopravni ureditvi, v Zakonu o javnih uslužbencih, Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju in drugih zakonih. Posebnosti veljajo tudi glede prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti. Bistvena razlika je tudi v tem, da se delo javnih uslužbencev financira iz javnih sredstev. Na podlagi zgornjih ugotovitev je Ustavno sodišče presodilo, da pri javnih uslužbencih in delavcih ne gre za bistveno enake položaje in jih je zakonodajalec lahko različno urejal. Zato izpodbijane določbe niso v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

V zvezi s presojo, ali gre pri javnih uslužbencih in delavcih za primerljiva položaja, ki dopuščata različno ureditev pravic in obveznosti javnih uslužbencev in delavcev, se pogostokrat utemeljuje le na splošni ravni. V teoriji ni sporno, da različnost položaja javnega uslužbenca od položaja delavca glede na poslovanje oseb javnega prava izhaja iz dveh temeljnih elementov:(32) javni uslužbenec porablja za svoje plačilo za delo javna sredstva in s svojim delom uresničuje javni interes. Tudi K. Kresal Šoltes navaja: »Za javni sektor je značilno, da država zaradi odgovornosti za izvajanje ustrezne makroekonomske politike bolj ali manj intenzivno posega na področje določanja plač«.(33)

To pa ne pomeni, da navedena razloga v vsakem obravnavanem primeru zadoščata za ugotovitev, da položaj javnih uslužbencev ni enak položaju delavcev. V določenih pravicah sta položaja enaka (praviloma v vseh primerih, ko velja subsidiarna uporaba ZDR-1). Pa tudi, če se ugotovi neenakost položajev, je treba v vsakem primeru še posebej skrbno presoditi, ali za drugačno ureditev pravic in obveznosti javnim uslužbencem obstaja razumen razlog, ki temelji na stvari sami, na predmetu urejanja. Zakonodajalec, predvsem v sedanjem času sprejemanja varčevalnih ukrepov, javnim uslužbencem pogosto določi pravice manj ugodno, kot to velja za delavce po splošni delovnopravni zakonodaji.(34) Da bi bilo zmanjševanje pravic ustavno skladno, mora zakonodajalec razumni razlog drugačnega urejanja navesti že v zakonodajnem gradivu(35) in izkazati, da ne gre za ureditev, ki je samovoljna, arbitrarna, v nasprotju z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave. Pogosto pri zmanjševanju pravic obstajajo tveganja, da zakonodajalec poseže tudi v drugo ustavno pravico in ne le v pravico enakosti po 14. členu Ustave. V tem primeru mora biti presoja dopustnosti takega ravnanja strožja, ker ne zadošča samo »test razumnosti«, ampak je treba poseg v ustavno pravico presojati v skladu z načelom sorazmernosti, s preverjanjem vseh treh elementov načela sorazmernosti: primernost, nujnost, sorazmernost v ožjem smislu. Pa tudi, če se tem pravnim standardom zadosti, pri zmanjševanju pravic javnim uslužbencem vedno ostaja dejansko vprašanje smotrnosti sprejemanja takih odločitev. Uspešnost poslovanja države je cilj vseh treh vej oblasti oziroma vsakega poslovnega subjekta, kamor štejem tudi državo. Vsak poslovni subjekt pa je lahko uspešen le, če so uspešni njegovi izvajalci nalog, v državi javni uslužbenci in funkcionarji. Zato pri takih posegih vedno ostaja odprto vprašanje, ali hudi varčevalni ukrepi dolgoročno ne bodo povzročali manjših učinkov od načrtovanih. Država bi morala svoji vlogi delodajalca in oblastnega organa uravnotežiti in lahko tudi v imenu varčevalnih ukrepov spremeniti klasični uslužbenski sitem, ki temelji na uravnilovki pri nagrajevanju, formalnih kvalifikacijah in administrativnem napredovanju, ter razviti sisteme, ki omogočajo nagrajevanje uspešnih javnih uslužbencev, ki prispevajo k uresničevanju temeljnega cilja, uspešnega poslovanja države in drugih oseb javnega prava.

Vse navedeno ne pomeni, da se javni uslužbenci ne bi prilagajali kriznim razmeram, pomeni pa, da morajo biti tudi oni varovani po Ustavi, pomeni pa tudi, da lahko država izkoristi sedanji čas kriznih razmer in vzpostavi sistem uspešnega upravljanja kadrov v javnem sektorju.

4.3 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013

Gre za primer, ko različna ureditev zgolj zaradi pavšalnih navedb zakonodajalca, da ne gre za enake položaje primerljivih oseb, ni utemeljena. Ustavno sodišče torej preverja, ali zakonodajalčeve odločitve temeljijo na stvarnih in razumnih razlogih, sicer presodi, da so arbitrarne, samovoljne in zato neskladne z Ustavo. Tako je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo peti odstavek 113. člena Zakona o dohodnini, ki je določal davčno olajšavo le čezmejnim delovnim migrantom, ne pa tudi drugim zavezancem za dohodnino (domačim delavcem). Vlada in državni zbor nista izkazala razumnih in stvarnih razlogov za določitev davčne olajšave čezmejnim delovnim migrantom. Utemeljevala sta jo zgolj s pavšalnim sklicevanjem na zaposlitev pri delodajalcu, ki je v tujini in ni rezident Slovenije. Zato različna ureditev enakih položajev ni utemeljena in je zato zakonska določba v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je odločilo: »Čezmejni delovni migranti so glede na načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije in upoštevajoč metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčenja v enakem položaju kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine.«

5. LITERATURA

NERAD, Sebastian: Interpretativne odločbe, Ljubljana, Uradni list RS, 2007.

KRESAL ŠOLTES, Katarina: Razvoj pravnega položaja zaposlenih v javni upravi, Podjetje in delo, št. 5, GV, Ljubljana, 1999.

VIRANT, Gregor: Pravna ureditev javne uprave, Visoka upravna šola, Ljubljana, 1998.

VODOVNIK, Zvone: Razvijanje kolektivnega dogovarjanja v javnem sektorju, Delavci in delodajalci, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 1/2007, letnik VII.

-------------

(1) Poleg ugotovitvenih in razveljavitvenih odločb lahko Ustavno sodišče izda tudi interpretativne odločbe. To so odločbe, ko Ustavno sodišče ohrani pravno normo, jo pa razloži na ustavno skladen način, ker se praviloma norma v praksi uporablja na več načinov, tudi na ustavno neskladen način (glej Nerad, 2007, str. 64).

(2) Za vse odločbe, ki jih izdaja Ustavno sodišče, velja, da so obvezne (tretji odstavek 1. člena ZUstS) in učinkujejo erga omnes, za vse, ne le za udeležence postopka. Upoštevati jih morajo tudi sodišča v konkretnih postopkih.

(3) Zakon o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12, v drugem odstavku 40. člena določa: »Če je potrebno, določi ustavno sodišče, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način. Odločba mora biti obrazložena.«

(4) S področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so se nanašala na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je bilo od 1. 1. 2011 do 1. 9. 2014 rešenih največ (48) zadev.

(5) Glej odločbo št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (tč. 28 obrazložitve). Ustavno sodišče je v tej zadevi ugotovilo ustavno neskladnost 66. člena ZPIZ-1, kolikor se nanaša na zavarovance iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Presodilo je, da brez razumnega razloga neenako obravnava zavarovance samozaposlene in kmete v primerjavi z drugimi zavarovanci, ker jim ob nastanku invalidnosti III. kategorije niso zagotovljene nobene pravice iz invalidskega zavarovanja, čeprav ti zavarovanci plačujejo prispevke. Ustavno sodišče je presodilo, da gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in prvega odstavka 50. člena Ustave (pravice do socialne varnosti). Za izdajo ugotovitvene odločbe se je odločilo, ker je presodilo, da razveljavitev 66. člena ZPIZ-1 ni mogoča, ker zavarovanci niso vsi v enakem položaju.

(6) ZUstS ne določa roka, v katerem je Ustavno sodišče dolžno naložiti zakonodajalcu, da ustavno neskladnost odpravi, vendar ta rok v sodni praksi Ustavnega sodišča ni daljši od enega leta.

(7) Ustavno sodišče v svoji ustavnosodni praksi še ni ugotovilo ustavne neskladnosti celotnega zakona.

(8) V prispevku obravnavam primere ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča, izdanih na podlagi ocen o ustavni neskladnosti zakonov, ne obravnavam pa primerov ustavne neskladnosti drugih predpisov ali splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil.

(9) Glej Up-758/06 z dne 6. 12. 2007.

(10) Ustava v 158. členu določa: »Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.«

(11) Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014, tč. 12 obrazložitve.

(12) Glej odločbo št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014, tč. 15 obrazložitve.

(13) Drugi odstavek 40. člena ZUstS določa: »Če je potrebno, določi ustavno sodišče, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način. Odločba mora biti obrazložena.«

(14) Glej odločbo št. U-I-163/99 z dne 15. 7. 1999, tč. 10 obrazložitve).

(15) Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 42/02.

(16) Delodajalec je delavca (pritožnika) na podlagi prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02) 24. 6. 2004 pisno opozoril na kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. V tem opozorilu je bil delavec v skladu z ZDR tudi opozorjen, da mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, če se bodo kršitve ponovile. Zaradi novih kršitev delovnih obveznosti je bila delavcu po 18 mesecih (19. 12. 2005) pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga.

(17) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 103/07.

(18) Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 21/13.

(19) Ustavno sodišče je štirikrat razveljavilo celoten zakon. Zakoni se niso nanašali na delovno in socialno področje. Razveljavljeni so bili Zakon o dedovanju kmetijskih zemljiščih in zasebnih kmetijskih gospodarstev, Zakon o kmetijskih zemljišči, Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini ter Zakon o davku na nepremičnine.

(20) Ustavno sodišče zato v izreku odločbe opredeli, kdaj začne učinkovati razveljavitev: Razveljavitev zakona začne učinkovati (na primer: naslednji dan po objavi te odločbe v Uradnem listu RS; ali razveljavitev določb 3. 4. in 5. člena naslednji dan po objavi teh določb v Uradnem listu RS, drugih določb pa po preteku enega leta po objavi).

(21) Ustavno sodišče je v zadevi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2013 razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine v celoti, ki je bil objavljen v Uradni listu RS, št. 101/13. V isti odločbi je ugotovilo neskladje z Ustavo Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin (Uradni list RS, št. 50/06 in 87/11), kolikor se nanaša na množično obdavčenje nepremičnin, ne pa v delu, ki se nanaša na socialne transferje. V obrazložitvi je zapisalo, da zakonodajalec lahko določi davčno osnovo za obdavčitev nepremičnin v novem zakonu o davku na nepremičnine ali pa v Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin. Zato tudi za ta zakon ni določilo roka uskladitve zakona z Ustavo.

(22) Glej odločbo št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014, tč. 12 obrazložitve.

(23) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo.

(24) Glej odločbo ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 in druge.

(25) Zakon za uravnoteženje javnih financ, Uradni list RS, št. 40/12 in 105/12.

(26) S testom razumnosti Ustavno sodišče najprej preveri 1) enakost položajev, ali sta dejanska položaja pobudnika in tistega, s katerim se primerja, v bistvenem enaka, 2) ali gre za različno zakonsko ureditev in 3) ali za razlikovanje obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Če za različno zakonsko ureditev primerljivih položajev ni najti razumne pravne obrazložitve glede na predmet urejanja, potem gre za kršitev enakosti po drugem odstavku 14. člena. Navedene presoje se morajo opravljati za vsak primer posebej in ne na abstraktni, splošni ravni.

(27) Glej sodbo ESČP Kloniakina proti Gruziji z dne 19. 6. 2012. 1. člen Protokola št. 1 EKČP ne zagotavlja pokojnine v določeni višini.

(28) Do višine pokojnine se Ustavno sodišče še ni opredelilo, je pa v odločbi št. U-II-1/11z dne 10. 3. 2011 zapisalo, da mora biti »polna« pokojnina višja kot socialnovarstveni prejemek.

(29) Ustavno varovano jedro pravice do pokojnine zajema pravico dobiti pokojnino, ki zagotavlja socialno varnost. Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008.

(30) Glej npr. sodbe ESČP: Andrejev proti Latviji z dne 18. 2. 2009; Carson in drugi proti Veliki Britaniji z dne 16. marca 2010; Grudić proti Srbiji z dne 17. 4. 2012, Kjartan Ásmundsson proti Islandiji z dne 12. oktobra 2004. ESČP je v teh zadevah znižanje pokojnin štelo za poseg v pravico.

(31) Glej združena zadeva G. Fuchs, C-159/10, in P. Kohler, C-160/10, z dne 21. 7. 2011; zadeva Félix Palacios de la Villa proti Cortefiel Servicios SA, C-411/05, z dne 16. 10. 2007; zadeva Reinhard Prigge in drugi proti Deutsche Lufthansa AG, C-447/09, z dne 13. 9. 2011; zadeva Seda Kücükdeveci proti Swedex GmbN & Co. KG, C-555/07, z dne 31. 3. 2009 in druge.

(32) Glej Vodovnik, 1/2007, letnik VII, str. 15.

Virant, 1998, str. 187.

(33) Kresal Šoltes, 1999, str. 723.

(34) Tipičen primer je sprejetje ZUJF, ki znižuje raven pravic predvsem javnim uslužbencem.

(35) Glej odločbo št. U-I-210/10 z dne 1. 12. 2011.


Zveza:

ZUstS 40, ZUstS 47, ZUstS 48
Datum zadnje spremembe:
27.01.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00NTkyNw==