Strokovni članki

Besedilo

Odnosi z mediji v sodstvu

Celotno besedilo

Obravnava odnosov z javnostmi v sodstvu ne bi bila ustrezna, če bi se osredotočila zgolj na tehnike odnosov z javnostmi in preskočila dejavnike, ki se nanašajo na vlogo medijev in drugih deležnikov pri oblikovanju pomena in odnosa do pojmov, ter vpliv, ki ga to ima na razumevanje institucij pravne države v širši družbi. Šele razmislek o s tem povezanimi vplivi na sodstvo in sodne postopke daje ustrezno podlago za iskanje morebitnih rešitev.

Zaupanje javnosti

Zaupanje javnosti je kljub teoretsko nižji odvisnosti sodstva od javnega mnenja, ki politiko redno presoja na volitvah, ključno za učinkovitost in legitimnost sodne veje oblasti. Evropsko sodišče za človekove pravice v odločbi Prager in Oberschlick proti Avstriji(1)

opozarja na posebno vlogo sodstva v družbi. Kot porok pravičnosti, ki je temeljna vrednota v pravni državi, mora uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri izpolnjevanju svojih nalog.(2) V odločitvi Kyprianou proti Cipru je poudarilo, da fraza "avtoriteta sodstva" temelji na premisi, da so sodišča pravi forum za reševanje sporov ter ugotavljanje odgovornosti.(3) Kar je v igri, ko govorimo o "zaščiti avtoritete sodstva", je zaupanje, ki ga sodišča v demokratični družbi morajo uživati.(4)

Raziskave javnega mnenja sicer lahko dajo zelo različne rezultate glede na vzorec in način ocenjevanja ter tudi na kontekst drugih istočasnih vprašanj. To kaže tudi primerjava rezultatov Politbarometra in slovenskega javnega mnenja (SJM) v enakem obdobju, ko so rezultati SJM praviloma za okoli 10 odstotnih točk višji. Vseeno pa raziskavi kažeta podobna gibanja oziroma usmeritve. Če sledimo ugotovitvam raziskave SJM, se je zmanjševanje zaupanja v državne institucije v Sloveniji začelo že kmalu po osamosvojitvi leta 1991.(5) JM ugotavlja, da je začetno visoko zaupanje iz leta 1991 doseglo najnižjo točko leta 1995 oziroma leto prej.(6) V tistem obdobju je državni zbor užival 10 %, politične stranke 4 %, vlada 14 %, sodišča 24 %, vojska 29 %, policija 21 %, predsednik republike pa 36 %.(7) Zaupanje v institucije, vključno s sodstvom, se je nato ponovno dvigovalo in pri sodstvu leta 2000 doseglo celo 45,3 %,(8) nato pa do leta 2003 pri vseh institucijah ponovno začelo upadati.(9) Podobno izhaja iz nekaterih mednarodnih raziskav. Po World Values Survey izhaja, da je leta 1992 sodnemu sistemu zelo ali precej zaupalo 50,8 %, leta 1995 je bilo takih 35,8 %, leta 1999 43,7 %, leta 2005 pa le še 32,8 %.(10) Podatki Gallupa kažejo, da je 2011 v Sloveniji sodnemu sistemu zaupalo 22 %.(11) Po Politbarometru je stopnja zaupanja oziroma nezaupanja junija 2012 znašala 13 %.(12) Nižjo stopnjo zaupanja

od sodstva v Sloveniji sicer uživa vrsta drugih institucij, od vlade, državnega zbora do političnih strank, ki ga imajo le 5 %(13). vendar je to slaba tolažba.

Podatki so še posebej zanimivi, če jih primerjamo z dejansko učinkovitostjo sistema skozi čas. Čas, ko je bila stopnja zaupanja najnižja, torej 1993–1995, se pokriva z obdobjem, ko je bila izvedena nepremišljena in katastrofična reforma sodnega sistema. Obdobje, v katerem je sodstvo uživalo najvišje zaupanje, torej okoli preloma tisočletja, pa je bilo istočasno tisto, v katerem so se sodni zaostanki najbolj nakopičili, postopki pa so bili zaradi neučinkovitosti sistema najdaljši.(14) Iz sedanje distance lahko to obdobje objektivno ocenimo kot najmanj vredno zaupanja in zdi se skoraj ironično, da je zaupanje upadalo nasprotno sorazmerno s krepitvijo kakovosti. Prav gotovo pa lahko sklepamo, da učinkovitost in kakovost dela nista glavna dejavnika, ki vplivata na zaupanje.

Čeprav je bil letni pripad novih zadev na slovenska sodišča v letu 2011 več kot 1,1 milijona, jih že nekaj let zapored rešujejo več, kot jih prejmejo, povprečni pričakovani časi reševanja zadev pa so najkrajši v zgodovini samostojne Slovenije.(15) Izboljšanje poslovanja sodišč se je od začetka 2012 še pospešilo. Povprečen čas reševanja pomembnejših zadev je bil v septembru 2012 8,1 meseca (skrajšanje od začetka 2012 za 0,8 meseca), vseh zadev pa 3,7 meseca (skrajšanje za 0,6 meseca).(16) Za primerjavo – med letoma 1998 in 2002 je bil povprečni čas trajanja vseh zadev okoli 13 mesecev, pomembnejših celo več kot 20 mesecev, sodišča pa so takrat reševala za polovico zadev manj kot zdaj.(17) Povprečni časi postajajo povsem primerljivi z nemškimi(18) in številnimi drugimi evropskimi državami.(19) Nekatere države, kot na primer Francija, Španija in Italija, imajo bistveno daljše povprečne čase reševanja zadev,(20) a vseeno bistveno višjo stopnjo zaupanja v sodstvo.(21)V Franciji je 47 %, v Italiji, kjer so bili povprečni časi reševanja zadev na vseh treh stopnjah v letu 2008 kar 2625 dni,(22) ali 8 let, je stopnja zaupanja 38 %, v Španiji pa 27 %.(23)V Nemčiji, kjer so povprečni časi podobni slovenskim, je stopnja zaupanja 61 %.

Istočasno se je z upadom zaupanja v sodstvo v zadnjem desetletju v medijih silovito povečalo število s sodstvom povezanih objav. Povprečno letno število medijskih objav se je od leta 2003 (ko jih je bilo 3664) dvignilo na 15.168 leta 2007 in kar 23.142 v letu 2010, kar v sedmih letih pomeni skoraj sedemkratno povečanje medijske pojavnosti. Med glavne sistemske razloge za povečano medijsko pojavnost lahko uvrstimo predvsem spremembe zakonodaje o medijih(24) in o dostopu do informacij javnega značaja,(25) ki so (kljub nekaterim ustavnim in primerjalnopravnim pomislekom) izenačile obveznosti sodne in izvršilne veje oblasti glede zagotavljanja informacij medijem. Ob povečanem dostopu do informacij iz sodnih postopkov se je izrazito povečal interes medijev za spremljanje sodnih postopkov, vzporedno s tem pa je zraslo tudi število medijskih objav. Medijska pojavnost se je razširila s prejšnjih občasnih posamičnih novic s sodišč pri odmevnejših primerih in črne kronike na nove rubrike in oddaje ter postala del novega političnega diskurza – trajnega reformiranja oziroma reševanja sodstva.

Preglednost delovanja in možnost, da javnost komentira odločitve oblasti praviloma po medijih, sta poglavitna nadzorna mehanizma demokratičnih družb pred zlorabami oblasti.(26) Javnost sodnih postopkov je sicer eno temeljnih načel sodnega postopka, ki se nanaša predvsem na javnost glavne obravnave in izreka sodbe.(27) Predvsem izhaja iz zagotavljanja poštenega sojenja in preprečevanja kršitev pravic udeležencev v postopkih, vendar pa cilj sodnih postopkov in odločb ni omejen le na posamične oziroma konkretne primere ter njihove udeležence, temveč se še toliko pomembneje nanaša tudi na ustvarjanje splošne javne zavesti o pravu države za prihodnje podobne primere – generalno prevencijo in sodno prakso.

Videz izvršene pravice je s tega vidika skoraj pomembnejši od njene funkcionalne izvršbe. Čeprav je bil pomen dojemanja prava, pa tudi potrebnega odnosa do prava in dostopa do pravnih informacij, dobro razumljen skozi čas,(28) je njegovo avtoriteto v glavnem izvrševala izvršilna veja oblasti z uporabo sile. Samo sodstvo s silo ne razpolaga, njegova moč pa je odvisna zgolj od argumentacije in je vezana na spoštovanje postopka, pa tudi zaupanje v recipročno spoštovanje obveznosti s strani drugih vej oblasti. Če sodstvo ne uživa zaupanja javnosti ali podpore izvršilne veje oblasti, njegova avtoriteta ostane omejena na moč argumentov, besed, izrečenih v sodni dvorani in zapisanih v odločbah.(29)

R

azširitev obveznosti ZDIJZ in Zmed na sodstvo pa je zanemarila pomembno predpostavko, da v sodstvu med sprejemanjem te zakonodaje ni bilo sistemske infrastrukture za odnose z javnostmi, kot sta jo poznali izvršilna oziroma zakonodajna veja oblasti, niti je predlogi sprememb teh zakonov niso predvideli v pripravljalnem gradivu ali v oceni finančnih posledic. Odnosi z javnostmi so bili v političnih institucijah skoraj samoumevni, vezani predvsem na predstavljanje političnih posameznikov oziroma njihovih programov dela. V sodstvu tovrstnega pristopa oziroma se je celo štel za nasprotujočega naravi

sodnega postopka. Osnovno in praktično edino orodje komunikacije sodstva z javnostmi so bile sodne odločbe. Tovrstna umestitev je tudi ignorirala specifičnost že siceršnje javnosti sodnega postopka ter potrebne nepristranske obravnave strank v postopku.

Odsotnost ustrezne infrastrukture je bila z vidika upravičencev do dostopa, torej medijev oziroma javnosti, še bolj pa predlagateljev tovrstne zakonodaje, seveda nepomembna. Sodstvo pa je ne nazadnje postavila v precej neenakopraven položaj s političnima vejama oblasti.

Po eni strani je z enakopravno obravnavo vzpostavila vtis enakega načina delovanja vej oblasti oziroma odsotnosti posebnosti pri delovanju sodstva in politike, po drugi strani pa omogočila izkoriščanje nepoznavanja teh posebnosti z vključitvijo sodstva v neenakopraven medijskopolitični diskurz. K večji preglednosti sodnih postopkov pa sama po sebi ni prispevala.

Možnosti za seznanjenost s sodnim sistemom in spremljanje postopkov so bile že pred sprejetjem nove zakonodaje široke. Tajnih sojenj prav gotovo ni bilo. Slovensko sodstvo je v zadnjih desetletjih samoiniciativno, brez izrecne zakonske obveznosti, pa tudi brez zagotovljenih proračunskih sredstev in drugih virov, naredilo kar nekaj dodatnih korakov, ki ga glede zagotavljanja javnosti in preglednosti uvrščajo med vodilne zglede v Evropi. Mednje spadajo predvsem podatkovne zbirke sodne prakse, sodišča pa so tudi ena redkih institucij, ki redno objavljajo sezname vseh obravnav in narokov, omogočajo udeležbo javnosti in v nekaterih primerih tudi snemanje medijem ter zagotavljajo dostop do vseh odločitev.

Kljub visoki preglednosti in izkazani učinkovitosti pa v slovenski javnosti še vedno prevladuje prepričanje o počasnosti in neučinkovitosti sodstva, saj je bila v zadnjem desetletju ta tema na prednostnem redu skoraj vseh političnih opcij oziroma ministrov za pravosodje. Sodni zaostanki so nekako postali vseprisoten mit, zaradi katerega so bile pogosto zanemarjene realne potrebe za normalno delovanje sistema. Poudarek v političnem diskurzu glede sodstva je bil dan sistemski kvantiteti, pri čemer pa je bilo vprašanje sistemske kakovosti skoraj povsem zanemarjeno.

Posledično skoraj vsaka novica o razmerah v sodstvu omenja sodne zaostanke, saj se kakšne informacije o relativnem ali absolutnem napredovanju sodstva glede vzpostavljanja učinkovitega sistema ne slišijo ali pa zatonejo po nekaj objavah. Istočasno se domnevna neučinkovitost uporablja kot pogost razlog za zakonodajne spremembe ali pa zavračanje potrebnih, ki jih predlaga ali zahteva sodstvo samo.

Izražanje zaupanja v institucije je odvisno od znanja, izobraženosti in stopnje politične kulture posameznika,(30) stopnja zaupanja v sodstvo pa je podobno neposredno odvisna od stopnje razumevanja javnosti o delu sodišč.(31) Izobraževalni sistem, vključno s pravnim študijem, kakšnih konkretnejših informacij o delovanju sodstva ne daje. Splošnih od konkretnih primerov neodvisnih informacij o vlogi in delovanju sodnega sistema v slovenski družbi prav tako praktično ni. Največji vtis na ustreznost delovanja sodstva posledično pustijo ravno medijsko izpostavljene zgodbe in informacije o sodstvu, ki se izoblikujejo v medijskopolitičnem diskurzu. Odsotnost drugega znanja in izobraženosti tako ustvarja informacijski vakuum, ki ga pogosto zapolnijo ravno medijsko posredovane informacije ter špekulacije.

V zvezi s tem se ponuja vprašanje, če in kako je razširitev možnosti dostopa javnosti do informacij iz sodnih dvoran vplivala na zaupanje. Najmanj, kar lahko sklepamo, je, da ni odrazila dejanskega stanja. Historični pogled na razmerje med zaupanjem in učinkovitostjo celo nakazuje, da je bil vtis javnosti o sodnem sistemu v ključnih trenutkih diametralno nasproten realnemu stanju, zato je treba pogledati nekaj razlogov, ki prispevajo k temu, kako javnost dojema sodstvo.

Poslovni model medijev in viri zgodb

Razloge za to lahko med drugim iščemo v načinu medijske predstavitve sodnega sistema. Slovenski mediji letno poročajo o okoli tisoč različnih sodnih zadevah. To je nereprezentativen delež, manjši od promila glede na število zadev, ki jih letno obravnavajo sodišča, vseeno pa s svojim načinom predstavitve ne glede na to opredeljujejo razumevanje celotnega sistema.

Nekateri mediji so se v tem obdobju prav specializirali za poročanje o sodnih postopkih in ti sestavljajo velik delež vsakodnevnih vsebin. Obravnav se kot javnost redno udeležuje veliko novinarjev. Predvsem njihova udeležba ter poslušanje ob sorazmernem poznavanju in upoštevanju ustreznega konteksta je tisto, kar lahko javnosti načeloma zagotovi objektivno seznanjenost. Vseeno pa ključno dinamiko v skoraj vseh visoko izpostavljenih postopkih opredeljujejo posamezni mediji s posebnim, zaznamovanim slogom, njihove zgodbe pa zaradi odmevnosti posledično povzemajo drugi. Tudi v uveljavljenih medijih so pogoste odmevne zgodbe, ki jih pokrijejo novinarji, ki so le redko stopili v sodno dvorano in ne razumejo posebnosti postopkov, medtem ko so izkušeni člani redakcij pri tem ignorirani.(32)

Mediji se pri redakciji programske sheme dnevno srečujejo s ključnima vprašanjema »kje in kako« dobiti ustrezne produkcijske vsebine. Izbira teme niti ni tako presenetljiva. Sodni postopki so z vidika poslovnih modelov medijev in tudi drugih dejavnikov v pravosodju in politiki zelo dobrodošla tema. Poleg brezplačne vsebine, ki jo zagotavlja javnost sodnih obravnav, izhajajo iz predhodnih sporov med strankami. Spori ustvarjajo dobre zgodbe. Omogočajo dramo in pritegnejo pozornost javnosti, imajo protagoniste, zaplet, dramatičnost in omogočajo moral(istič)ne zaključke.

(33) Treba jih je le umestiti v ustrezen format.

Fiske pravi, da mediji s takim izborom dogodkov ali psevdogodkov razlagajo realnost na podlagi svojih lastnih konvencij in žanrskih značilnosti, ki konstituirajo "strategije obvladovanja", s katerimi želijo nadzorovati realnost.(34) Sam format medija narekuje različne potrebe po pridobitvi akterjev, prilagoditvi scenarija za dvominutni prispevek ali besedilo, dolgo 2000 znakov. Spremlja se vrsta zgodb, od katerih se v programsko shemo na koncu uvrstijo le izbrane. V vsakdanji praksi se to kaže v temah informativnih programov, saj se dnevno ali pa celo neposredno izbirajo ter prirejajo vsebine v smer, ki bo uporabnika čim bolj pritegnila in odvrnila od prehoda na konkurenčno postajo ali časopis.

Kakovost vsebin je pogosto podrejena produkcijskim stroškom (predvsem času, ki je potreben za raziskovanje tematike), vsekakor pa usmerjena k privabljanju javnosti (tj. bralcev, gledalcev, poslušalcev)

.

Izbira in podajanje programskih vsebin sta tako podrejeni popularnosti in ceni produkcije, kar vodi v smer senzacionalizma

in tabloidizacije. Objektivne informacije, kaj šele pozitivne izpovedbe ali afirmativne informacije o tem, kaj je dejansko vloga sodnega sistema, so redke in praviloma medijsko nezanimive ali preslišane. Lutharjeva pravi, da so tabloidi, med katere šteje tudi televizijske tabloide, prešli k subjektivnemu načinu konstrukcije novic, v katerem so institucije personalizirane in zgodbe povedane s stališča žrtev, akterjev.(35) Dobra novica prav tako ni novica. Fiske ugotavlja, da je novica negativna, saj je tisto, kar poseže v normalno.

(36)

Statistike to potrjujejo, saj kažejo, da se mediji osredotočajo na poročanje o škandalih oziroma senzacionalnih vsebinah v razmerju 7 proti 1.

(37)

Med poslovnima modeloma sodstva in medijev je velika razlika, ki negativno vpliva na objektivnost poročanja in dojemanje delovanja sodstva. Hayslett pravi, da se sodišča osredotočajo na postopek in pravilnost končne odločitve (so

process-driven

), mediji pa na trenutni rezultat oziroma posamezne objave (so

product-driven

).(38)

Merc pravi, da pravica do obveščenosti sicer implicitno vključuje prepoved dezinformacije ali lažnega, pomanjkljivega in neobjektivnega obveščanja,(39) vendar lahko ugotavljamo, da skoraj vse medije muči želja po ekskluzivnosti. Široka preglednost sodnih postopkov sodiščem ni v korist, saj ne omogoča potrebne ekskluzivnosti oziroma primerjalne prednosti, zato mediji iščejo

tovrstne vsebine drugje. Za nastanek zgodbe sta na začetku ključna dogodek in informacija, ki uredništvu omogočata

pripravo zanimive zgodbe.

Pri tem so pogosto dovzetni za enostranske informacije različnih neformalnih virov, ki praviloma izvirajo iz bolj ali manj sofisticirane medijske strategije strank ali drugih interesentov za vpliv na mnenje javnosti oziroma deležnikov glede odločitve ali njene legitimnosti.

Udeleženci v postopkih in različne interesne skupine oziroma viri tovrstnih zgodb pri uresničevanju svojih interesov pogosto skušajo izkoristiti to razliko in vplivati na oblikovanje medijske pojavnosti posamično oziroma v konkretnih postopkih, pa tudi splošno, zaradi ustvarjanja videza legitimnosti za širše zakonske ali organizacijske spremembe. Po pogostnosti vzorcev tem in ponavljajočih se imen se zdi, da so nekatere odvetniške družbe in posamezniki medijsko obravnavo pravnih vprašanj že razvile kot svojo posebnost, nekateri odvetniki pa v intervjujih celo izjavljajo, da medije uporabljajo zato, da vplivajo na postopek.(40)

Sodišče se takemu pristopu zaradi narave svojega dela težko prilagodi. Javnost dela sodišča je vezana predvsem na glavno obravnavo, ta pa je zaradi poteka postopka časovno odmaknjena od storitve in odkritja dejanja.(41) Zaradi poteka postopka je časovno razpršena skozi daljše obdobje, čeprav posamezni naroki predstavljajo celoto. Medijska

obravnava prehiteva formalni postopek, ki je relativno dolgotrajen, pogosto pa tudi nezanimiv in suhoparen, zato nemalokrat temelji na ugibanjih in

nepreverjenih podatkih.(42) Sodna obravnava zahteva enotnost časa, prostora in delovanja, prav to enotnost pa mediji pogosto raztrgajo na koščke.(43) V takih okoliščinah začnejo mediji sami odkrivati pomembne okoliščine in začne se neformalno sojenje, v okviru katerega sami izoblikujejo pričakovanja, kako bi »morali« udeleženci v postopku ravnati.(44)

Sodišča so v takih primerih pogosto soočena z novinarskimi vprašanji, prejetimi okoli poldneva ali še pozneje in pogosto ne daljšimi od: »Za jutri pripravljam prispevek na to in to temo. Kolikokrat

naredite tako napako? Prosim, odgovorite danes do 15.00.« Zgodba je v tisti fazi določena že nekaj dni, če ne že tednov, in od sodišča se takrat pričakuje predvsem potrditev posameznih dejstev, ki ustrezajo njenemu cilju. Fiske navaja primer ameriškega novinarja, ki je leta 1960 med prisilnim umikom Belgije iz Konga pristal na letališču v Lusaki. Ko je zagledal skupino belk, ki so čakale na evakuacijo, je nanje navalil s klasičnim vprašanjem: „Ali je bila tu katera posiljena in govori angleško?“ Fiske ugotavlja, da je bila zgodba napisana, preden je letalo pristalo, in vse, kar je potreboval, je bilo nekaj lokalnih podrobnosti.

(45)

Podobno so zgodbe že napisane v sodnih primerih in želeni odgovor mora ustrezati cilju oziroma konvenciji medija.

Dinamika medijskega okolja zahteva redukcijo procesa odločanja na raven zgodbe, v kateri ni prostora za vse podrobnosti. Mediji poljubno in selekcionirano zbirajo in posredujejo informacije, jih poljubno razlagajo ter s svojimi komentarji poljubno oblikujejo predstave o resničnih dogodkih in udeležencih, pa tudi o sodnem razreševanju posameznih primerov.(46)

Leighley smiselno navaja, da medijsko poročanje zataji pri poročanju o vplivu in posledicah sodnih odločb, kar državljanom zagotavlja pristranski in površen pogled na sodišča.

(47)

V nekaterih medijih lahko zaznavamo celo odkrito tendenciozno in navijaško poročanje, ki se morda lahko skuša upravičiti s svetovnonazorsko drugačnostjo, a tovrstna opravičila hitro postavijo pod vprašaj splošno objektivnost.

(48)

Keiser celo ugotavlja, da so mediji v želji po nadzoru nad posredovanjem informacij sposobni zgraditi opravičila za posege in minimizirati pomen mnenj posameznikov ali celo predstavnikov institucij, tako da jim ne dajo ustreznega glasu.

(49)

Vsakdanja praksa potrjuje,

(50)

da se odgovore, ki ne pritrdijo tezi, ki jo zasleduje novinar ali medij, ali pa ji celo z dejstvi nasprotujejo, preprosto ignorira. Vseeno pa še naprej skušajo v medijski dialog vključiti same sodnike ali druge akterje v konkretnih postopkih, saj je pogosto "uradni" odgovor institucije manj zanimiv kot pa informacija iz samega "vira" oziroma protagonista.

Sodnik oziroma sodišče mora, drugače kot to velja za same stranke ali druge vire informacij, zaradi zagotovitve poštenega sojenja in predvsem varovanja videza

nepristranskosti upoštevati zakonsko določeni sodni postopek, to pa med drugim tudi omejuje njegovo možnost za komuniciranje z javnostmi. Sodnikova komunikacija je omejena na stranke v postopku in javnost v sodni dvorani ter s tem povezano odločanje, pri

čemer etične in postopkovne omejitve nalagajo, da se preostalega komentiranja vzdrži. To je predvsem

pomembno pri odprtih, nepravnomočnih postopkih, ko obstaja dodatno tveganje, da so posredovani podatki uporabljeni v izkrivljenem kontekstu, ali ko je v ogrinjalo javnega

interesa zavit kak drug. Uradno komentiranje sodišča je tako omejeno na poročilo o statusu zadeve in opravljenih dejanjih ter na dostopnost sodne dokumentacije. K temu prispeva tudi dejstvo, da sodišče ni stranka v postopku, niti nima možnosti lastnega izbiranja zadev, ki jih obravnava. Podatki, ki jih lahko sodišče posreduje javnosti, so dodatno omejeni z zakonom. Institucija le redko lahko komentira ali kontekstualizira odločbe, saj to s seboj nosi nevarnost napačne ali podvojene interpretacije. Tako kot postopek sam sta tudi izrek in obrazložitev težko deljiva celota ter od interpreta zahtevata vsaj osnovno razumevanje strukture in strokovnega jezika.

Položaj sodnikov nadalje izrecno zahteva odsotnost samouveljavljanja in zadržanost pri javnem nastopanju, v lastnih zadevah pa jim izjave oziroma ustno dajanje informacij nasploh prepoveduje.

(51)

Zunajobravnavna zavzetost bi namreč lahko hitro popeljal v polemiko, ki vodi na tanek led očitkov o pristranskosti. Sodniku bi bil s tem odvzet nadzor nad potekom postopka, ta pa spremenjen v medijsko sojenje brez ustreznih kavtel.

Učinek medijskega poročanja o sodnih vprašanjih na posameznih segmentih posledično prehaja v stanje, ko realnih posledic sodnega postopka ali sodbe ne izvajajo več sodišča, temveč se skušajo dosegati z vzporednim medijskim ali celo političnim prizoriščem. Kadar sodišče odloči drugače, kot je predv

idela medijska dinamika, se prst najglasnejšega praviloma obrne proti

razsodniku oziroma delegitimizaciji njegove vloge.

(52)

Dolgoročno se s tem ustvarja občutek nedelovanja sistema ter kriznih razmer.

Interes politike

Podobno lahko najdemo pomembne razlike, ki onemogočajo enakopraven diskurz v medijih, med naravo delovanja sodstva in politike, čeprav je pozivanje k temu skoraj dnevno. Tu je treba biti pozoren predvsem na načelo delitve oblasti in na to, da je sodstvo pogosto edini dejavnik, ki lahko omeji moč političnih vej oblasti, zaradi česar so kljub načelni nesprejemljivosti poskusi jemanja legitimnosti sodstvu razumljivi. Obstoj sodstva je primerjalno gledano odvisen od političnih vej oblasti, to pa politiki tudi omogoča slabljenje institucije – bodisi skozi jemanje sredstev za delo bodisi skozi kritiko, ki jemlje legitimnost. Ameriška politika se je kljub ali pa kot podlaga tako dolgotrajnemu delovanju sistema temu tradicionalno izogibala.

(53) Države v prehodu postsocialistične Evrope pa ustreznega ravnotežja očitno še niso vzpostavile, kar se kaže tudi v retoriki in dejanjih političnih vej oblasti.

Politična obravnava pravnih vprašanj pogosto izhaja iz logike moči glasu za prevlado nad močjo logike. Nasprotje med retoričnim (tj. političnim) ter strokovnim (tj. pravnim) diskurzom bo v medijih strokovnemu argumentu le redko dalo ustrezno težo, ampak bo raje izkoriščalo predhodno ustvarjen okvir stereotipnih predstav. Pod pritiskom medijskega sojenja se strokovna obravnava trivializira ali postavlja v ciljno motiviran kontekst, splošna percepcija pa podlega senzacionalistični obravnavi.(54) Kot pravi Ude, nosilci oblasti pojma pravne države in njenih vsebin ne razumejo kot bistveni element države in omejenosti oblasti pri njenem delovanju, pravo pa želijo urejati programsko.(55)

Pri tem se le redko upošteva, da si sodišča v primerjavi s političnimi vejami oblasti ne morejo izbirati niti dela niti pogojev, v katerih ga opravljajo, saj morajo reševati vse primere, ki jih pred njih predložijo stranke.(56) Sodstvu je agenda opredeljena že z zakonodajo ter proračunskimi sredstvi, ki mu jih določata drugi dve veji.

Dodatno breme povzroča količina zadev, ki jih sodstvo obravnava na letni ravni. Zgolj vrhovno sodišče letno reši okoli 5000 različnih zadev, ki jim mora skladno s postopkom posvetiti povsem enako mero pozornosti, preostala pa še dodaten

milijon. Za zagotovitev pozornosti je potrebna izbira. Toda pri samoiniciativnem medijskem izpostavljanju posameznih zadev se hitro trči ob interese in pravice strank v postopkih, izbiranje zadev pa bi utegnilo kazati videz pristranskosti ali neobjektivnosti,(57) preden bi sploh lahko izpostavili vprašanje, kdo naj opravlja in pripravlja prevode strokovnega gradiva v medijsko berljiva sporočila. Sodišča so istočasno omejena tudi z možnostjo seznanjanja javnosti o že izdanih odločbah, tudi v medijsko že izpostavljenih primerih, saj velja pravilo, da morajo biti o odločitvi najprej obveščene stranke. Ker so odločbe najpogosteje poslane s priporočenimi pošiljkami, točen trenutek oziroma celo dan, ko jo prejme stranka, sodišču istočasno ni znan, zato so pri odmevnejših zadevah ravno stranke tiste, ki prve seznanijo javnost z odločitvijo in jo komentirajo, kar vpliva na določitev nadaljnjega diskurza.

Nezmožnost vplivanja sodstva na določanje lastne agende, ki bi pritegnila pozornost medijev, ter apriorna postavljenost v reaktivni položaj, se kaže tudi v vzorcu pojavnosti nekaterih ključnih posameznikov v medijskih objavah na temo sodstva. Nepresenetljivo vodijo ravno politiki, medtem ko so predstavniki sodstva udeleženi le z manjšim deležem. Primer: pravosodna ministra Šturm in Zalar sta se v obdobju od 2005 do 2011 v medijskih objavah, povezanih s sodstvom, pojavila v 4677 oziroma 6725 primerih, predsednika vrhovnega sodišča Testen in Masleša pa zgolj v 1447 oziroma 754 primerih.(58)

Trajni mandat od sodnikov zahteva odsotnost političnega udejstvovanja, vzdrževanje osebne integritete in predvsem popolno nezdružljivost sodniške toge z drugo pridobitno dejavnostjo, pa tudi samopromocijo. Po drugi strani je politika odvisna predvsem od pozornosti javnosti ter razpolaga z vso potrebno infrastrukturo odnosov z javnostmi. Potrebuje le povod in najmanjšo priložnost, temu pa lahko prilagaja tudi svojo vsakodnevno agendo, istočasno pa (praviloma) nima sodstvu primerljivih dnevnih obveznosti vodenja konkretnih, strogo formuliranih postopkov.

Medijska senzacionalizacija posameznih primerov z ustvarjanjem občutka kriznih razmer vzpostavlja plodna tla za intervencijo politike, ki se na to rada odzove. McRobbiejeva ugotavlja, da je predvsem moralna panika sredstvo "orkestracije soglasja", ki z aktivnim interveniranjem v prostor javnega mnenja in družbene zavesti s pomočjo visoko čustvenega in retoričnega jezika ustvarja občutek, da je "nekaj treba narediti",(59) dodatno pa v ljudi vceplja strah ter jih s tem odvrača od kompleksnosti in vidnih družbenih problemov vsakdanjega življenja v "obsedno mentaliteto", občutek brezupnosti, politične nemoči in paralize.(60)

Pri tem izrecno poudarja, da je moralna panika neločljivo povezana s konzervativizmom in označuje trenutek povezave med "mediji" in "družbeno kontrolo".(61)

V bližnji preteklosti se je tako zvrstila cela vrsto primerov parlamentarnih odborov, katerih "dokazi" so temeljili izključno na medijskih objavah, a so resno posegali v pristojnosti sodne veje oblasti ali pa bili le ozadje za ustvarjanje videza neučinkovitosti.(62) Teme, ki so dejansko pomembne za vzpostavitev normalnega delovanja sodnega sistema, se ne obravnavajo ali pa se trivializirajo. Odgovornost zakonodaje za povzročeno stanje se ne presoja, kazuistično in po hitrem postopku pa se ustvarja hipertrofija norm, ki pravo dušijo.

A tudi če bi sodstvo pristalo na medijski ples s politiko, bi bilo v njem številčno krepko neenakopravno – zgolj izvršilna veja oblasti ima na svoji strani urad vlade za komuniciranje, čete piarovcev in podobnih svetovalcev v kabinetih posameznih ministrov ter vrsto najetih svetovalnih podjetij. Sodstvo ima za skupno 4800 zaposlenih le nekaj predstavnikov za odnose z javnostmi, prepoved zaposlovanja novega osebja in proračun, ki ne zadošča niti za osnovne materialne stroške poslovanja. Zaradi neprirejene delitve enotne oblasti na tri nominalno neodvisne dele, a brez vzpostavitve organizacijske in funkcionalne samostojnosti sodstva, ki pa jo lahko zagotovita le drugi dve, je sodstvo lahka tarča in izgovor.(63)

Oblikovanje mnenja

Razlike v poslovnih modelih sodstva in medijev oziroma sodstva in politike ter siceršnja nezmožnost sodstva za določanje in učinkovito predstavljanje lastne agende, le-to posledično prepuščajo močnejši opciji ter s tem omogočajo tako teme, po katerih se v javnosti sodstvo prepoznava, kot tudi način, na katerega so te teme predstavljene oziroma uokvirjene.

Javnost po medijih tako ne sliši in nima možnosti za presojo vseh strani zadeve, posamične ali vloge sodstva v okviru širših vprašanj, saj je to namesto nje že naredila narava medijskega dela in interesov virov. Interesi virov in izbira ter konvencijske omejitve medijev skozi vnaprej določen format vzpostavljajo diskurz, v katerem se sodstvo po naravi stvari pojavlja v reaktivni vlogi.

Mnenje medijev ni javno mnenje, dolgoročno pa ga soustvarja. Bourdieu trdi, da je javno mnenje, ki ga izražajo naslovnice, umetno narejen artefakt, katerega naloga je prikrivanje, da je mnenjsko stanje v nekem trenutku posledica delovanja družbenih sil.(64)

Ena sama medijska objava ima razmeroma omejen vpliv. Predpostavimo pa lahko, da senzacionalističen članek prebere več ljudi kot pa na primer popravek članka v poznejši izdaji. Zaradi zanimivosti ga povzamejo drugi mediji, radijske postaje, televizije, popravek pa doseže le redke. Učinek objavljene ali predstavljene zgodbe je na koncu težko izbrisati. Pridruži se oblaku vseprisotnih informacij ter sovpliva na individualna in tudi splošna dojemanja. Vpliv medijev je kumulativen in dolgoročen.(65)

Čeprav so koraki majhni in posamični, določajo vprašanja, o katerih javnost govori, misli in čuti.(66) Za posameznike so najbolj pereče tiste zadeve, o katerih mediji največ poročajo. Manj kot je tema prisotna v medijih, manj jo posameznik dojema kot pomembno.(67) V komunikologiji je znan koncept prednostnega tematiziranja (agenda-setting), ki ugotavlja, da čeprav imajo mediji malo vpliva na smer ali moč stališč, postavljajo agende za kampanje in vplivajo na izpostavljenost stališč glede političnih vprašanj.(68)

McCombs in Shaw ugotavljata, da ljudje dajejo različno mero pozornosti informacijam, ki jih prejmejo od medijev. Nekateri, predvsem bolje izobraženi in najbolj politično zainteresirani, informacije iščejo aktivno, v različnih medijih in drugih virih zaradi ugotavljanja dejstev. Za večino pa se zdi, da jih sprejemajo brez posebnega truda.(69)

Dodaten vpliv na dojemanje ima tudi uokvirjanje, ki predvsem vključuje izbiro in poudarjanje. Entman opredeli uokvirjanje kot izbiro posameznih vidikov dojete resničnosti, ki se pri komunikaciji bolj poudarijo, tako da se v zvezi z določeno tematiko uveljavljajo določena opredelitev problema, vzročna interpretacija, moralna ocena oziroma priporočena rešitev.(70) Uokvirjanje, ki ga določa prednostno tematiziranje, lahko vpliva na novinarsko objektivnost, saj ne omogoča enakopravnega poudarjanja različnih pogledov na isto tematiko oziroma problemsko področje. Prav tako ima močan vpliv na dojemanje javnega mnenja in normativno demokratično odločanje.(71)

Podobne zgodbe tako postopno tvorijo mite in stereotipe.(72) Po Barthesu je mit semiološki sistem vrednosti predstavljen kot brezoblična, nestabilna, nebulozna kondenzacija, katere enotnost in koherentnost služita predvsem njegovi funkciji izkrivljanja resnice. Izhaja iz analogije med pomenom in obliko, zato ni mita brez motivirane forme, njegov namen pa razkrije šele ponavljanje koncepta v različnih oblikah in vztrajnost določene oblike.(73) Tisto, kar mit najbolj odlikuje, je, da se resnično in neresnično, dejstvo in izmišljija, poročilo in domišljija pojavljajo z enako verodostojnostjo.(74) S ponavljanjem se krepi in s časom izkrivi dojemanje resničnosti.(75)

O

d vzorca stereotipov v središču naših pravil je v veliki meri odvisno,

katero skupino dejstev bomo videli in v kakšni luči jih bomo videli.

(76)

K

ljučne uporabljane metafore določajo, kaj in kako dojemamo ter kako razmišljamo o lastnih dojemanjih oziroma percepcijah. Ko je sistem stereotipov dodobra utrjen, se naša pozornost usmeri k tistim dejstvom, ki sistem podpirajo, odvrača pa od

tistih, za katere se zdi, da mu nasprotujejo.

(77) Na ravni poročanja se pri ustvarjanju mnenja pojavi vrsta šumov, tam, kjer posebnih razlag ni, pa sprejeti stereotipi prejemnikov sporočila prestrežejo informacije na poti do zavesti in praznino zapolnijo.

Ellul v svojih delih ločuje več tipov, pa tudi faz propagande, njegova razmišljanja pa se v luči povezanih tem in akterjev zdijo koristna ob obravnavi vprašanja razlogov za medijsko pojavnost sodstva v slovenski družbi. Pri fazah ločuje predhodno ali subpropagando ter aktivno propagando.(78) Predhodna propaganda je namenjena predpripravi posameznikov za njihovo mobilizacijo v primernem trenutku, pripravi človeka, da je občutljiv na določen vpliv, spraviti ga v stanje za čas, ko bo efektivno, brez oklevanja sodeloval v akciji. Predhodna propaganda nima ideološkega cilja; nima nič skupnega z mnenjem, idejo ali doktrino. Temelji na psihološki manipulaciji in spreminjanju odnosa z ustvarjanjem čustev ali stereotipov, ki bodo koristni, ko pride pravi trenutek. Biti mora trajna, počasna in nezaznavna. Ustvariti mora določeno psihološko vzdušje. Dve glavni poti, ki jih uporablja, sta pogojni refleks in mit. Predvsem skuša pri posamezniku ustvariti pogojne reflekse, tako da posamezne besede, znaki, ali simboli, pa tudi osebe ali dejstva, vzbudijo gotove reakcije. Oba načina zahtevata dolgotrajno pripravo, predhodna propaganda pa mora biti stalno pomlajevana in obujana, sicer atrofira. Zato mora biti stalna, medtem ko je lahko aktivna propaganda občasna, ker je njen cilj določen učinek, aktivnost ali udeležba. Ko delujeta v posamezniku, je ta namreč pripravljen na mobilizacijo z aktivno propagando, ki uporabi psihološke vzvode za refleks in vzbuditev mita.(79)

Med tipi propagande pa Ellul vidi predvsem glavno delitev na integracijsko in agitacijsko.(80) Integracijska propaganda želi stabilizirati družbeno telo, ga poenotiti in okrepiti. Praviloma je instrument vlade oziroma države, s katerim želi doseči globinsko vkalupljenje osebe v sistem. Na drugi strani pa je agitacijska propaganda subverzivna. Je tudi najvidnejša in najbolj razširjena, saj privlači vso pozornost. Pogosto je povezana z opozicijo, saj jo izvaja stran, ki želi uničiti vlado ali ustaljeni red. Zasleduje upor ali vojno in je bila prisotna vso zgodovino, predvsem v revolucionarnih gibanjih in ljudskih uporih. V nekaterih primerih pa so jo izvajale tudi same vlade: kadar so želele ljudstvo pripraviti za vojno ali pa za dokončni obračun z notranjim sovražnikom in konsolidacijo moči. Agitacijska propaganda je najlažja, saj je s pomočjo najosnovnejših sredstev naslovljena na najpreprostejša in nasilna čustva. Sovraštvo je praviloma najučinkovitejše, saj je verjetno najbolj spontano in splošno čustvo. Temelji na pripisu nesreče in grehov enega "drugemu", ki mora biti ubit ali odstranjen, da se zagotovi odprava tistih nesreč in grehov. Ellul ugotavlja, da vsebuje agitacijska propaganda pomemben problem za njenega izvajalca. Ko enkrat revolucionarna stranka prevzame oblast, mora takoj začeti z integracijsko propagando, da uravnoteži moč in stabilizira razmere. Vendar pa je prehod iz enega tipa propagande v drugega izredno občutljiv in težaven. Po letih vzburjanja množic in krepitvi njihovega sovraštva jih je težko integrirati v normalen okvir politike in ekonomije. Največja težava je v tem, da agitacijska propaganda vodi k zelo hitrim in spektakularnim učinkom, medtem ko integracijska propaganda deluje počasi, postopno in nezaznavno. V določenih primerih je nadzor nemogoče vzpostaviti in Ellul ugotavlja, da je za ponovno vzpostavitev normalnega stanja pogosto učinkovita le diktatura.(81)

Posledice

Prikaz stanja v sodstvu posledično ni niti reprezentativen niti objektiven, temveč uokvirjen in nesorazmerno izkrivljen zaradi kombinacije interesov udeležencev v postopkih, politike in poslovnih modelov medijev. Ugotovimo lahko, da na temo sodstva oziroma pravne države v samostojni Sloveniji kakšne integracijske propagande nikoli ni bilo. Izobraževalnih vsebin na temo pravne države ni, obstajajo le suhoparna besedila predpisov in literatura za strokovno javnost. Kulturnoinformativnega programa v javnih medijih, ki bi bil namenjen objektivnejši predstavitvi delovanja pravnega sistema, prav tako ni, čeprav obstaja za institucije, kot sta policija ali vojska. Širšega razumevanja prava in delovanja pravnega sistema posledično ni, javnost pa je zato dojemljivejša za senzacionalne predstavitve, ki so z njenega vidika edina znana resničnost.

Agitacija, usmerjena zoper sodstvo oziroma nekatere posameznike v njem, je po drugi strani vseskozi prisotna. V njej pogosto prednjačita kar obe politični veji oblasti oziroma nekateri njuni predstavniki kljub ugotovljenim nedoslednostim, neučinkovitostim ali celo ponesrečenim poskusom "reševanja" oziroma reformiranja pravosodnih institucij v preteklosti. Velikokrat se poudarjajo sodni zaostanki kot glavni kazalnik neučinkovitosti sodstva. Po eni strani se pozablja, da je zaostanke ustvarila katastrofalna reforma sodnega sistema leta 1994. Po drugi pa se tudi spregleduje, da jih skoraj ni več in da sodstvo že vrsto let kaže pozitivne trende ter da je sistemsko doseglo visoko kakovost na evropski ravni. Poudarjena je domnevna kontinuiteta oziroma nelustriranost sodnikov, čeprav so bili leta 1994 vsi podvrženi ponovni izvolitvi v državnem zboru, pri čemer so se presojale tudi morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin v prejšnjem režimu.(82)

V zvezi s tem je treba ponovno spomniti na v začetku prikazano razmerje med zaupanjem in učinkovitostjo sodstva v devetdesetih. Razmeroma stabilen sistem je bil v času, ko je užival nizko stopnjo zaupanja, reformiran s strani politike na neustrezen način, ki je nakopičil sodnih zaostankov za celo desetletje. Kljub temu je ob njihovem kopičenju zaupanje v sodni sistem raslo do najvišje stopnje leta 2000 kljub dejanski in izraziti neučinkovitosti, in na kar je treba posebej opozoriti, brez kakršnih koli propagandnih ukrepov sodstva samega. Obseg tega prispevka ne dopušča morebitne raziskave, ki bi z analizo medijskih objav iz tistega obdobja ugotavljala, ali je bil vzrok za padec zaupanja v prvi polovici devetdesetih let ravno političen diskurz o potrebnih spremembah sodnega sistema, katerega cilj je bil tlakovati pot hitri, politično motivirani reformi, ki se je šele čez desetletje pokazala kot nepremišljena. Očitno pa je za poznejšo rast zaupanja zadoščalo zgolj to, da je po reformi leta 1994 politika sodstvo nekaj časa pustila pri miru.

Prikazana domnevna neučinkovitost sistema se ponovno skuša uporabljati kot alibi za različne zakonske spremembe, od kazuističnega urejanja posameznih vprašanj prek prelaganja odgovornosti do prevzemanja pristojnosti in vnovične reforme sodnega sistema, ki je v nasprotju z izraženimi ocenami potreb sodstva. Da prehitro ali prepogosto spreminjanje ali sprejemanje zakonodaje rešitev ne prinaša in vsekakor ne prispeva h koherentnosti pravnega reda, istočasno pa zahteva temeljite in hitre spremembe načina dela med strankami v postopkih in na sodiščih, ki pogosto povzročijo še večje težave, se rado spregleda. Prav tako se ne upoštevajo razlogi, ki so sploh pripeljali do spornih vprašanj, ki se presojajo pred sodišči. To še najbolj velja za gospodarske zadeve, ko je sama politika dajala soglasja k pozneje spornemu delovanju uprav ali nadzornih svetov. A kot je rekel že Tacit:

Corruptissima re publica plurimae leges.

(83)Videz odgovornosti sodišča za nastale razmere se da nato enostavno ustvariti po načelu podajanja vročega krompirja, saj je po naravi stvari končna institucija presoje.

Nezaupanje je vseprisotno in zdi se, da se celo načrtno spodbuja kljub nekaterim izrecnim zavezam iz najvišjih političnih sporazumov.

Schulz pravi, da je nerealistično pričakovati, da lahko organizacija preživi trajno kritiko in javno zaničevanje, ne da bi se preoblikovala.

(84)

To dodatno pojasni z modelom ustaljenega medijskopolitičnega diskurza, ki izhaja najprej iz (1) nestrinjanja s posamezno sodno odločitvijo ali institucijo nasploh, preide v (2) diskurz nespoštovanja, nato (3) zmanjševanja verodostojnosti sistema samega, in slednjič v (4) diskurz usmerjanja političnih sprememb.

(85)

Če to pogledamo z vidika nedokončane tranzicije, dinamike razvoja družbe ter različnih sodnih postopkov, v katere so vključeni najvišji predstavniki politične oblasti, lahko ugotovimo namen mitiziranja, ki ga zahteva Barthes. Kosar ugotavlja, da neprestano udrihanje politikov po sodnikih najbolj niža javno zaupanje v sodstvo in njegovo neodvisnost, učinek pa je še okrepljen, kadar politiki ustvarijo "nesveto alianso" z mediji in začnejo skupno kampanjo proti sodstvu. Ko doseže svoj vrh, je končni ukrep političnih sil sprememba pravil igre, pogosto s paketnim imenovanjem novih sodnikov ali zmanjševanjem proračunskih sredstev.

(86)

Zdi se, da je namen tovrstnih kontinuiranih reform predvsem vzdrževanje statusa quo dežurnega krivca, če že ne kar izrecna podreditev sodstva političnim interesom oziroma odvzem funkcionalne ali personalne neodvisnosti, ne pa dejansko ustvarjanje razmer, v katerih bi lahko institucije pravne države delovale normalno in neodvisno. Tovrstna obravnava dodatno ustvarja vzdušje, ki iz in od sodnega sistema odganja kakovostne in obetajoče ljudi, ter kakršno koli normalizacijo dodatno otežuje.

Kritična obravnava sodstva je legitimna in potrebna, vendar ni neomejena. Če je določena institucija stalno udeležena v zgodbah z negativnimi asociacijami, bodo te pomembno prispevale k oblikovanju njene percepcije v javnosti. Pavšalno pejorativen, stereotipiziran odnos do pravosodja ima realne posledice na individualni ravni in tudi za pravno kulturo ter splošno raven pravne in dejanske varnosti v državi. Negativen vtis o pravu in sodstvu, ki se postopoma ustvarja, lahko posledično vodi do realnih destruktivnih posledic ne le na politični, temveč tudi splošni družbeni ravni.(87)

Državljani ne prijavljajo kaznivih dejanj, ne dvigujejo sodnih pisanj, niso pripravljeni pričati ali izvršiti sodnih odločb. S padanjem zaupanja lahko dolgoročno pada tudi pripravljenost za mirno in proaktivno razrešitev potencialnih sporov oziroma relativizacijo lastne vloge v vsakodnevnih pravnih razmerjih. V družbi se krepi apatija do učinkovitosti pravnega reševanja zadev, ustvarjeno vzdušje pa dodatno krepi poskuse diskreditacije posameznih sodnih postopkov ali sistema. Brez ustrezne stopnje zaupanja v avtoriteto sistema in enotnega dojemanja skupnih pravil igre se krepita

individualna percepcija lastnega prav in pripravljenost na spor ne glede na njuno utemeljenost. Število sporov, ki najdejo pot pred sodišča, se tako le povečuje, kar potrjujejo

vsakoletne statistike pripada zadev. V istem času, ko je merjena stopnja zaupanja Slovencev v sodstvo s skoraj polovične podpore padla na nekaj več kot desetinsko, se je število novih zadev na letni ravni več kot podvojilo z nekoliko več kot 400.000 na več kot milijon. To bi lahko razlagali tudi kot izraz realnega zaupanja. Vendar pa lahko še dolgoročneje ob predpostavki še nižjega padca zaupanja ali podpore javnega mnenja v povezavi s kakšnimi ključnimi sprožilnimi dejavniki vodi tudi v nenaden odstop od reševanja sporov po sodni ali celo mirni

poti, verjetneje zgolj v politične reforme, ki bodo temeljile na trhlih podlagah in sistem popeljale v (objektivno gledano) napačno smer oziroma zasledovale motivirane cilje.

(88)

Omejevanje svobode govora za ohranitev avtoritete in nepristranskosti sodstva predvideva tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v drugem odstavku 10. člena, ki se posebne občutljivosti sodstva z vidika siceršnje svobode izražanja zaveda in jo izrecno poudarja. Ker izvrševanje svobode izražanja predpostavlja dolžnosti in odgovornost, je lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi državne varnosti, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, varovanja zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za, kar je za to analizo najpomembnejše, varovanje avtoritete in nepristranskost sodstva.(89)

Primerljivi sistemi področje urejajo bodisi v medijski zakonodaji bodisi skozi tradicionalne instrumente vzdrževanja reda, kot je na primer "contempt of court". Avstrijski zakon o medijih iz leta 1981(90) (dopolnjen 2005) je skoraj v celoti posvečen ravno zaščiti osebnostnih pravic in sodnih postopkov ter izrecno določa visoke denarne kazni za kršitve domneve nedolžnosti, neresničnega poročanja s sodišč, prepoveduje snemanje sodnih razprav in drugih neodvisnih komisij in podobno. Prav tako v 30. paragrafu ustvarja jasno ločnico s poročanjem iz parlamentarnih razprav, ki mora biti le resnično, sicer pa nima posebnih omejitev.(91)

Britanska ureditev temelji na zakonu o nespoštovanju sodišča iz 1981.(92) Državno tožilstvo, ki je pristojno za njegovo izvajanje, ugotavlja, da se uporablja precej redko, kar kaže na to, da ustrezno postavlja mejo med svobodo izražanja in pravico do poštenega sojenja, ter zagotavlja, da porotni sistem, ki

leži v srcu kazenskega sistema, ni ogrožen. Britanci poudarjajo tudi zavest lastnih medijev, ki ne želijo, da se sojenje predčasno ustavi zaradi samega poročanja. Generalni državni tožilec tako ocenjuje, da se mediji zavedajo ne le nuje, da se obdolžencu sodi na podlagi dokazov, ki so predstavljeni na sodišču, temveč tudi travm, ki jih lahko povzročijo pričam in drugim udeležencem zaradi povzročenih zastojev v postopkih ali v najhujših primerih celo prekinitvi postopka zaradi prejudicirajočega poročanja.(93) Vsekakor tega ni dosegla le zakonodaja iz leta 1981. V veliki meri so na razvoj odgovornosti in samoomejevanja vplivale že kazni, izrečene v preteklosti, in že kratek pogled v angleške medije (tudi na njihovih spletnih straneh) pokaže, da so novice o kaznivih dejanjih praviloma omejene na povzetke že izrečenih sodb in ugotovitev, ki izhajajo iz njih.

Vsega tega pri nas ni. Ustreznih zakonskih določb ali organizacijskih rešitev, ki bi to določbo Evropske konvencije o človekovih pravicah prenesle v Slovenijo

, ni.

Posledično je omejena tudi moč sodnika nad strankami in drugimi udeleženci v odprtih zadevah, pa tudi disciplinska odgovornost kvalificiranih udeležencev, kot so na primer odvetniki, je omejena. Žalitev sodišča ali zloraba procesnih pravic je praviloma lahko kaznovana le takrat, kadar jo izražajo stranke ali odvetniki v sodni dvorani ali v vlogah, ne pa tudi, kadar je izrečena v kamero zunaj sodišča, kar se pri nekaterih odvetnikih dogaja pogosto.(94) V teh primerih je posamičnemu sodniku prepuščena le možnost, da sam sproži kazenski postopek zaradi razžalitve pred drugim sodiščem, za kar pa se sodniki praviloma ne odločajo. Omenjene primerljive ureditve to po uradni dolžnosti zahtevajo od generalnega državnega tožilca. Ne gre namreč za zaščito posameznega sodnika, temveč državnega sistema oblasti.

Pogosto nekateri menijo, da je institut "contempt of court" instrument anglosaškega prava, ki izhaja iz uporabe laične porote pri sojenju v kazenskih zadevah. Medijsko poročanje, ki bi presegalo okvir dokazov, dovoljenih pred sodiščem, bi namreč lahko vplivalo na objektivnost presoje porotnikov in onemogočilo pošteno sojenje. Pri tovrstnih analizah se pogosto spregleda, da laični sodniki porotniki sodelujejo tudi pri kazenskih postopkih pred slovenskimi okrožnimi sodišči in da je zaradi pogoste nezmožnosti koncentriranega sojenja vpliv medijskega poročanja nanje še večji kot v anglosaških sistemih, v katerih je porota praviloma sekvestrirana. Vsekakor pa se vprašanje poštenega sojenja ne nanaša le na odločitev sodišča, temveč tudi na dojemanje javnosti o krivdi posameznika ter vplivu poročanja na preostale udeležence v postopku, predvsem priče.

Uvedba tovrstnih instrumentov težav slovenskega pravno-političnega okolja prav gotovo ne bi takoj rešila. Najverjetneje bi celo vzbudila vtis avtoritarnega tišanja kritike, za katero zaradi let neomejenega širjenja prevladuje občutek, da je utemeljena. S tem bi se vsaj kratkoročno doseglo še večje nezaupanje. Upoštevanje te odsotnosti oziroma normativne praznine pa je vseeno pomembno za razumevanje razlogov in okolja, v katerem se je tako vzdušje ustvarilo in zaradi katerih se je Pandorina skrinjica odprla.

Pozitivna normativna ureditev

Glavne pravne vire, ki trenutno urejajo odnose z javnostmi v sodstvu, lahko poenostavljeno za namene tega prispevka razdelimo na postopkovno in splošno zakonodajo.

Postopkovna zakonodaja se ne nanaša le na Zakon o pravdnem postopku in Zakon o kazenskem postopku, temveč tudi na Zakon o sodiščih in Sodni red. Kombinacija ureditve je tradicionalno določala posebnosti izvajanja načela javnosti v zvezi s sodnimi postopki, pri čemer je dajala posebno pozornost varovanju pravic udeležencev. Oba zakona vsebujeta določbe glede izvajanja načela javnosti sodnih postopkov(95) ter o pravici do pregledovanja in prepisovanja sodnega spisa.(96)Za oba je značilno, da sta pregled in prepis posameznih spisov dovoljena osebam, ki imajo opravičen interes (ZKP) oziroma korist (ZPP). ZKP dodatno ureja tudi snemanje glavne obravnave.(97) V sodni dvorani niso dovoljena slikovna snemanja. Izjemoma pa sme predsednik vrhovnega sodišča dovoliti tako snemanje na

posamezni glavni obravnavi. Če je bilo dovoljeno snemanje, sme senat na glavni obravnavi iz opravičenih razlogov odločiti, da se posamezni deli glavne obravnave ne snemajo. ZPP, čeprav je bil sprejet pozneje, podobne določbe nima.

Med splošno zakonodajo pa ločeno uvrščamo predpise, ki se ne nanašajo le na sodne postopke, temveč tudi na vse druge zavezance, iz konteksta tega prispevka mišljeno predvsem vse državne organe oziroma institucije. To so zlasti Zakon o medijih (ZMed), Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), Zakon o varovanju osebnih podatkov (ZVOP-1) in Zakon o tajnih podatkih (ZTP).

ZDIJZ je ključni predpis, ki določa obveznosti državnih organov glede omogočanja dostopa do informacij javnega značaja vsem prosilcem. Ob sprejemanju ZDIJZ so se pojavile dileme zaradi opustitve ustavne določbe o dostopu do informacij pod pogojem izkaza upravičenega interesa, ki se zdijo v nasprotju z določbami postopkovne zakonodaje glede pregledovanja in prepisa posameznih spisov. ZDIJZ je posledično izenačil obveznosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti glede omogočanja dostopa do informacij javnega značaja, ter taksativno določil izjeme, na podlagi katerih se sme dostop zavrniti.(98) Splošni rok za odgovor je največ 20 delovnih dni od prejema zahteve.(99)

Zmed je ozko povezan z ZDIJZ, saj je za nadzor nad informacijami za medije pristojen organ, pooblaščen za odločanje o pritožbi po določbah zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, torej Urad informacijskega pooblaščenca.(100) Informacije za medije po Zmed so informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ pošlje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa.(101) Mediji lahko informacije zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja,(102) med te pa spadajo tudi vsa sodišča.

Organi morajo medijem poslati odgovor na vprašanje najpozneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki,(103) kar je bistveno krajši rok od tistega, ki ga določa ZDIJZ. Organ lahko mediju zavrne ali delno zavrne odgovor na vprašanje, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.(104) O morebitni zavrnitvi mora pisno obvestiti medij do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja.(105)

Pri vsakodnevnem delu je pomemben tudi ZVOP-1.(106) Osebni podatki udeležencev v postopkih morajo biti pred posredovanjem na podlagi Zmed ali ZDIJZ izbrisani (anonimizirani), podobno pa je treba paziti tudi pri različnih javnih objavah, na primer na spletnih straneh.(107) V teh primerih so osebni podatki objavljeni skladno z zakonom (npr. objave narokov, dražb, nadomestne vročitve ipd.), vendar vezani na rok, zato po poteku aktualnosti na spletnih straneh ne smejo biti več vidne oziroma jih je treba umakniti v arhiv. Spletne strani sodišč imajo vzpostavljen avtomatiziran sistem umikov po določenem roku, vendar pa je njegovo delovanje odvisno od pravilnega vnosa podatkov s strani urednikov posameznih sodišč. ZVOP-1 za kršitve varovanja osebnih podatkov določa razmeroma visoke prekrškovne kazni.(108)

Posebnost predpisov splošne zakonodaje je v tem, da so bili sprejeti razmeroma pozno glede na sprejetje postopkovne zakonodaje. Dodatno je bilo tudi sodstvo med njihove zavezance vključeno razmeroma pozno v zakonodajnem postopku.

Ena od posledic je bila težavna umestitev določb v poslovni model, ki ga je oblikovala postopkovna zakonodaja. Umestitev je v veliki meri povezana z organizacijo ter naravo delovanja sodnih institucij, ki se na ravni interesa javnosti močno razlikujejo od političnih in drugih organizacij, ki za (pozitivno) pozornost praviloma tekmujejo, in imajo v ta namen razvito ustrezno infrastrukturo.

V zvezi s tem je ozko povezan drugi vidik, torej obseg postopkov oziroma dokumentov, s katerimi se vsakodnevno ukvarjajo posamezna sodišča. Samo dejstvo, da lahko posamezen spis vsebuje več tisoč strani dokumentacije, vzpostavlja realno nevarnost, da morebitni slaboverni prosilec z večjim številom zahtevkov povsem zablokira delo organa, ki mora za njihovo izpolnitev angažirati veliko število zaposlenih, stroškov njihovega dela pa na prosilca ne more prenesti, čeprav ustvarjajo izgubo na drugih delovnih področjih.

Relevantna pa je tudi narava neodvisnega dela sodnikov, ki sodnemu sistemu ne omogoča hierarhične organizacije, primerljive z upravno birokratskimi ali političnimi sistemi, posledično pa tudi ne enotnega komuniciranja, ki ga lahko izvaja izvršilna veja. Predsednik sodišča od sodnika prav gotovo ne sme zahtevati, naj zadevo reši na določen način, niti tega, naj zgolj reši določeno zadevo. Na vsebinski ravni so posegi mogoči le s postopkovno določenimi pravnimi sredstvi, ki so praviloma v rokah strank samih, disciplinska odgovornost in možnost ukrepanja pa sta tudi v rokah zakonsko določenih disciplinskih organov. Drugačna ureditev bi predstavljala realno nevarnost za neodvisnost sodnika in sodnega postopka.

Primerjalno gledano(109) slovenska pozitivna zakonodaja daje nesorazmerno veliko pravic prosilcem in uporabnikom informacij, vezanih na sodne postopke, ter skoraj nobenih obveznosti glede načina njihove uporabe, kar sodstvo postavlja v posebej neugoden položaj.

Organizacija dela

Kljub temu so sodišča morala sprejeti pravila igre in vzpostaviti potrebne mehanizme za zadovoljevanje zahtev vse zakonodaje ter uravnoteženje vsebinskih nasprotij med njimi. V obdobju 2004–2006 so vsi predsedniki slovenskih sodišč pooblastili eno uradno osebo po ZDIJZ in ZMed.(110)

Zaradi velikega obsega dela in bistvenih razlik v načinu obravnave obeh vrst zahtevkov je bila leta 2006 funkcija na VSRS razdeljena med dve osebi, sodišča pa so sama prevzela pristojnost za obravnavo zahtev, ki so jih prejela, VSRS pa jim je zagotavljalo strokovno pomoč. Naraščanje zahtev po ZMed in splošne medijske pojavnosti sodišč je zahtevalo celovitejšo organizacijo, sistematizacijo in depersonalizacijo področja, vendar več let za to ni bilo ustreznega posluha. Služba za odnose z javnostmi (SOJ) je bila pri Vrhovnem sodišču RS ustanovljena šele konec leta 2009.

SOJ izvaja obveznosti sodišča oziroma sodstva glede komunikacij z javnostmi, nudi strokovno pomoč sodiščem, nadzira javno podobo in pojavnost sodstva, skrbi za spletne strani in informativne publikacije ter oblikuje in vzdržuje odnose z različnimi javnostmi.(111) Trenutno ima zaposlene štiri ljudi, od katerih sta dva polno namenjena razvoju oziroma urejanju spletnih strani sodstva ter koordinaciji urednikov po sodiščih, dva pa komunikaciji z javnostmi.(112)

Posamezna sodišča so pri svojem delu samostojna, za komunikacijo z javnostmi na posameznem sodišču pa so posledično odgovorni predsedniki teh sodišč. Predsedniki sodišč lahko v ta namen tudi pooblastijo druge osebe, sodišče pa lahko ustanovi tudi posebno službo.(113) Posebej sistemizirani osebi za odnose z javnostmi sta tako še na obeh prvostopenjskih sodiščih v Ljubljani, na drugih sodiščih pa to nalogo poleg drugih nalog opravljajo praviloma direktorji sodišč.

Ob tem je treba poudariti, da tovrstne osebe ali službe ne morejo nadomestiti volje ali vsebine, ki jo lahko komuniciranju institucije določi zgolj njeno vodstvo. Za vsebino so predvsem odgovorni predsedniki, pooblaščene osebe oziroma službe pa skrbijo predvsem za strokovno podporo in izvedbo.

SOJ tako nudi tudi strokovno podporo drugim sodiščem pri pripravi ustreznih odgovorov na medijska vprašanja, kadar gre za vprašanja načelne narave, pa sodišča vprašanje pošljejo VSRS.(114) Za učinkovitejšo komunikacijo sodnega sistema in v izogib podvajanju opravil je usklajevanje s SOJ na splošno priporočljiva pri vseh zahtevah.

Odnosi z javnostmi se pogosto površno imenujejo odnosi z javnostjo ali pa odnosi z mediji. Dejstvo je, da obstajajo različne vrste javnosti, ki imajo različne interese, kot tudi predznanje in razumevanje informacij, ki se nanašajo na posamezno vprašanje, zaradi česar delo z njimi zahteva različne pristope. V kontekstu sodstva lahko med drugim ločimo vpleteno javnost, strokovno javnost, politične institucije (vlada, druge institucije, opozicija), interno javnost, pa tudi splošno javnost. Splošno javnost lahko nadalje vidimo kot morebitne stranke ali pa kot državljane, ki imajo pravico in dolžnost demokratičnega odločanja. Mediji so po opredelitvi posrednik sporočila ter sami po sebi niso javnost, razen kadar jih nagovarjamo neposredno.

Odnosi z javnostmi vključujejo več nalog. Primarna je obveščanje javnosti o delu institucije, sekundarni pa sta upravljanje ugleda institucije ter podpora njenim poslovnim procesom. Komunikacija z javnostmi tako vključuje vrsto dejavnosti in oblik delovanja. Med dejavnosti spadajo samoiniciativna sporočila za javnost, odgovori na vsa vprašanja medijev in splošne javnosti ali na zahteve za informacije javnega značaja ter tudi razvoj informacijskih sistemov, interneta za njihovo splošno razširjanje, podatkovne zbirke sodne prakse, notranja produkcija vsebin, nekatere oblike izobraževalnih in protokolarnih dejavnosti in usklajevanje sistema govorcev, če naštejemo le najočitnejše. Oseba, ki je pristojna za odnose z javnostmi, po naravi stvari deluje tudi kot svetovalec vodstva institucije ter predlaga morebitne vsebinske ukrepe ali možnosti.

Proaktivno pripravo različnih informativnih sistemov in vsebin določa letni ali dolgoročnejši komunikacijski načrt, ki praviloma temelji na načrtu dela vodstva institucije in deluje v smeri njegove komunikacijske podpore.

Obseg nalog, ki jih lahko realno opravlja neka služba, je seveda odvisen od obsega področja delovanja in virov, ki so temu namenjeni. Narava dela in dnevno število zahtev po Zmed praviloma zahteva podreditev dolgoročnih načrtov izpolnjevanju dnevnih obveznosti. Pri tem je ključnega pomena dnevna triaža pojavnosti. Praviloma poteka s pomočjo spremljanja medijev (kliping) ter analize prejetih vprašanj medijev ali drugih javnosti, s pomočjo česar se določijo prednostne naloge pri dnevnem delovanju. V teh primerih je to odziv na že izpostavljeno temo, ko je ton v večini primerov že zastavljen. Za proaktivno preprečevanje negativne pojavnosti je zato pomembna ustrezna interna identifikacija potencialnih primerov v postopkih, za kar so iz praktičnih razlogov najprimernejši in najodgovornejši kar sodniki ali vodje oddelkov.

Odnosi z javnostmi v sodstvu se prav tako ne nanašajo le na posamične sodne postopke, temveč v enaki ali pa celo še večji meri na sodno upravo oziroma vodenje sodnega sistema. Pri posameznih sodnih postopkih je zagotavljanje preglednosti in dajanje informacij v glavnem že rutinirano. SOJ koordinira sistem okoli 140 urednikov spletnih strani vseh sodišč, ki dnevno objavljajo različne objave. Spletne strani sodišč mesečno obišče več kot 270.000 različnih uporabnikov, kar je primerljivo s 15 najbolj obiskanimi spletnimi stranmi v Sloveniji.(115) Sodišča so ena redkih institucij, ki na spletnih straneh redno objavljajo sezname vseh obravnav in narokov ter s tem omogočajo neposredno udeležbo javnosti, vključno z mediji. Slednjim je na podlagi dovoljenj predsednika VSRS lahko omogočeno tudi snemanje kazenskih obravnav,(116) v letu 2011 pa je bilo izdanih 578 odločb, od katerih je bilo zavrnjenih 9. SOJ na podlagi prošnje zagotavlja dostop do vseh odločb, za katere zaprosijo, praviloma v nekaj urah oziroma še isti dan. Prav tako skuša še isti dan zagotoviti odzivnost na vprašanja medijev ali medijsko pojavnost, kar pa ni vedno mogoče. V letu 2011 je SOJ prejel in odgovoril na 610 različnih sklopov vprašanj medijev, preko modula spletnih strani pa je prejel 1340 vprašanj splošne javnosti. Zlasti pri medijskih vprašanjih in medijski pojavnosti dela ni mogoča rutina, saj vsako vprašanje zahteva posebno obravnavo. Pomemben omejitveni dejavnik, ki ga zato ne smemo zanemariti, je velika kadrovska podhranjenost in odvisnost delovanja sistema od le nekaj posameznikov, kar je za institucijo lahko veliko tveganje.

Posledično je pomemben cilj SOJ nadaljnja depersonalizacija dela in prenos znanja ter metod dela na druge zaposlene. Na tem mestu želim zato poudariti nekaj ključnih pravil in praktičnih napotkov pri najznačilnejših ali pa kritičnih področjih delovanja.

Sporočilo za javnost

Sporočilo za javnost se uporabi predvsem, kadar je zaradi odmevnosti ali splošne pomembnosti teme nujno zagotoviti ustrezno seznanjenost vseh medijev oziroma celotne javnosti s stališčem ali drugimi informacijami institucije.

Sporočilo mora biti verodostojno, jasno, vsebinsko zanimivo in za medij oziroma javnost pomembno. Poudariti je treba predvsem verodostojnost in jasnost. Verodostojno pomeni pravilna in resnična vsebina, ki jo da kompetenten in zaupanja vreden vir. Jasnost pomeni preprosto, neposredno, jedrnato in dovolj podrobno besedilo. Tu se je predvsem treba izogibati strokovni terminologiji, predvidevanju, da bosta medij ali javnost razumela stroki samoumevne izraze, postopke ali strokovne namige. Javnost ni specializirana, vsega ne bo prebrala in tema je ne zanima enako kot institucijo. Podobno se je treba izogibati žargonu in klišejem, inicialkam in kraticam.

Pogoste so tudi splošne, a zgrešene domneve, da so mediji javnost, ki ji je namenjen odgovor ali sporočilo. Podobno velja za pisanje za vodjo – na sodiščih predsednika sodišča, direktorja ali vodjo oddelka, oziroma domnevo, da obseg in kompleksnost večata vrednost sporočila.

Kompleksnost in dolžina, ki presegata pozornost novinarja ali urednika oziroma format medija, bosta praviloma odvrnili od branja ali pa zmanjšali verjetnost, da bodo zaznani in prepoznani ključni želeni poudarki.

Sporočilo za javnost naj bi vsebovalo največ 2000 do 4000 znakov (s presledki vred), odvisno od kompleksnosti, pomembnosti in aktualnosti tematike. Terminološka raven mora biti prilagojena splošni javnosti (terminologija razumljiva osebi s srednješolsko izobrazbo), če pišemo specializirani javnosti, pa je lahko višja. Pisano mora biti enotno po načelu "ene roke". Če imamo možnost, uporabimo citate govornikov, ki so sodelovali pri oblikovanju sporočila.

Razlika s tradicionalnim akademskim ali sodnim strokovnim pisanjem narekuje strukturo obrnjene piramide. Sporočilo moramo oblikovati tako, da mediju olajša uporabo. Določiti moramo naslov, ki mora biti preprost in sporočilen, ter kratek uvodni povzetek celotnega sporočila, ki odgovori na klasična vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj. Šele v nadaljevanju se osredotočimo na vprašanje –"kako", čim prej pa mora besedilo bralcu, v prvi vrsti predvsem novinarju ali uredniku, odgovoriti na vprašanje "Pa kaj?".

Kratke odstavke skušamo napolniti z jedrnatimi navedbami vseh podrobnosti, imen, nazivov, lokacij, dejstev, številk in učinkov ter po možnosti vključujemo izjave konkretnih posameznikov, ki podrobneje pojasnijo naslov. Navedbe so v padajočem zaporedju po pomembnosti, saj je v naravi številnih uredništev, da vsebino zaradi prilagajanja formatu in prostoru odstavke enostavno režejo. Nekateri mediji v svojih spletnih izdajah dopusten obseg kljub temu širijo, zlasti v tiskanih, še posebej pa elektronskih medijih, kot sta radio in televizija, pa se prostorskim oziroma dolžinskim omejitvam ne morejo izogniti.

Pišemo v tretji osebi in če se da v slogu medijskega pisanja. Izogibati se je treba superlativom, razen če jih lahko upravičimo s konkretnimi dejstvi. Nedokazane trditve in izjave morajo biti v narekovajih.

Sporočilo sklenemo z obvezno navedbo stika za dodatne informacije. Spremni dopis oziroma besedilo v telesu elektronskega sporočila naj vsebuje povzetek, prav tako za naslov uporabite naslov samega sporočila ter navedbo institucije. Zgolj pripet dokument ne bo dosegel ustrezne pozornosti prejemnikov.

Različna strokovna pojasnila ali dokumentacijo je smiselno vključiti v priloge (.pdf, www), v samem sporočilu pa le navesti ključne poudarke, ki iz nje izhajajo. Dodamo lahko tudi kakovostno slikovno gradivo, saj to predvsem tiskanim medijem zviša uporabnost prispevka. K temu lahko dodamo tudi odgovore na pogosta vprašanja, opombe za urednike in druge informacije.

Cilj, ki ga želimo doseči, je kratko, neposredno in berljivo besedilo. Na posamezno sporočilo gledamo kot na eno posamezno zgodbo. Poleg navodila, kako naj sporočilo slogovno oblikujemo, to pomeni tudi opozorilo, da v enem sporočilu ne obravnavamo dveh ali več vsebinsko različnih tem.

Ko je sporočilo pripravljeno, ga damo prebrati vsaj enemu ali dvema sodelavcema, ki pri njegovi pripravi nista sodelovala in teme ne poznata, delno zaradi dodatne lekture, delno pa za preverjanje jasnosti in razumljivosti sporočila.

Sporočilo za javnost pošljemo medijem s seznama elektronskih naslovov, ki ga pripravljamo ves čas in na katerega vključujemo novinarje, ki pokrivajo naše področje dela. Sodni red posebej poudarja pošiljanje obvestil Slovenski tiskovni agenciji,(117) praviloma pa bomo vsako sporočilo poslali vsem medijem, najmanj pa tistim, ki pokrivajo to konkretno temo.

Pri pošiljanju, še posebej kadar gre za odziv na širšo ali dalj časa trajajočo zgodbo, je pomemben čas sporočila. Zavedati se moramo rokov, v katerih delujejo uredništva, ter kako ocenjujejo pomembnost oziroma zanimivost neke zgodbe. Oboje je odvisno od vrste dejavnikov, a naj zadošča splošno pojasnilo. Pri manj zanimivih novicah se bodo za objavo praviloma odločali šele na dopoldanskem sestanku, zato sporočila, ki so poslana popoldan, ne bodo pripeljalo do takojšnje objave. Prav gotovo pa ne smemo zamuditi zadnjih rokov, do katerih so mogoče še pripravljeni objaviti aktualno novico oziroma odziv na temo, o kateri so že pisali, saj mora biti časopis do določene ure postavljen in poslan v tiskarno oziroma televizijski ali radijski prispevek pripravljen za objavo.

Sporočilo dodatno objavimo na lastnem mediju (

www.sodisce.si

), če se nanaša tudi na druga sodišča (npr. nižje stopnje), pa določimo še, pri katerih se pojavi med novicami na prvi strani.

Medijsko vprašanje in odgovor nanj

Kljub določbi Zmed o tedenskem roku za posredovanje odgovora na vprašanja medijev,(118)

je ob njihovem prejemu potreben takojšen odziv. Zavedati se je treba, da bo v številnih primerih medij novico objavil, ne glede na to, ali prejme odgovor ali ne. Le ustrezen odgovor bo zagotovil možnost, da bo v prispevku slišan tudi glas institucije.

Odgovor mora biti čim bolj vsebinski, informacija pa oblikovana tako, da jo medij zmore neposredno uporabiti. Odgovor je smiselno oblikovati skladno s pravili za sporočila za javnost.

Za njeno pripravo je treba zagotoviti ustrezno sodelovanje internih deležnikov, ki se morajo potreb komuniciranja z javnostmi zavedati. Osebi, ki je pristojna za odnose z javnostmi, mora biti zagotovljen pravočasen dostop do vseh informacij, vključno s še neposlanimi odločbami ter pisnimi ali ustnimi pojasnili oseb, ki so pristojne za posamezno področje ali vprašanje.

Bistvena razlika med sporočilom za javnost in odgovorom na medijsko vprašanje je v roku in vpetosti vprašanja v zgodbo, ki jo pripravlja novinar. Če ni mogoče dati odgovora v roku, ki ga pričakuje novinar, ga je o tem treba obvestiti in določiti primernejši rok. Pogosto se srečamo s tendenciozno zastavljenimi vprašanji, ki vzpostavljajo nevarnost odgovora, ki utegne biti uporabljen v neznanem ali neustreznem kontekstu. Skladno s tem je smiselno predvideti motivacijo za nastanek in nadaljnji razvoj zgodbe ter vprašanja, ki se v zvezi s tematiko še lahko odprejo.

Komentarjev, mnenj ali stališč skladno z Zmed ni treba dajati. Načeloma zadošča dajanje tistih informacij, ki se nanašajo na že ustvarjene dokumente. Zaradi narave medijskega diskurza pa je vsakič posebej treba oceniti, ali vsebinski odgovor, vključno z dodatnimi pojasnili, ki jih lahko predvidimo, vseeno ne bi bil primeren oziroma koristen.

To velja predvsem za vprašanja splošne narave, posebna pazljivost pa mora biti namenjena komentiranju konkretnih odločitev ali postopkov, saj pri tem vedno obstaja nevarnost, da odgovor zaživi svoje življenje oziroma prevzame vlogo že sprejete odločitve same. V takih primerih so sprejemljivi povzetki, ki pa morajo vsebovati ustrezna varovala.

Izogibati se je treba neustreznim odgovorom, saj lahko pričakujemo, da jih bo njihov prejemnik neustrezno razlagal. Problem lepo kaže pogost primer, ko so roki, v katerih želi medij prejeti odgovor, prekratki. Če z vsemi podatki ne razpolagamo, po potrebi obljubimo dodatna poznejša obvestila ali komentarje, vezano na izpolnitev pogojev, ko bo to mogoče. Nikakor pa ne odgovorimo ali impliciramo: "Brez komentarja!" Posamezna poslana informacija je glede na okoliščine lahko izražena v različnih oblikah. Lahko ostane pri odgovoru na konkretno novinarsko vprašanje ali pa se razširi na izjavo za javnost, omejeno na nekatere medije, splošno sporočilo za javnost, tiskovno konferenco, namenjeno vsem zainteresiranim medijem, intervju, nastop v oddaji, fototermin oziroma uporabi v poznejših odgovorih ali popravkih. Zlasti glavni govorci institucije morajo biti sposobni vsako dano informacijo izraziti v različnih oblikah in času.

V vsakem primeru pa je smiselno tudi oceniti povezavo posameznega vprašanja ter ugotovitev, do katerih je prišlo samo sodišče pri pripravi odgovora z drugimi vidiki pristojnosti vodstva sodišča v okviru sodne uprave ter neodvisno od komuniciranja izvesti morebitne potrebne ukrepe.

Krizno komuniciranje

Alistair Campbell, dolgoletni svetovalec Tonyja Blaira, je pred časom (119) dejal,da je krizna situacija le tista, za katero priznaš, da je krizna, zato jih je imel v svoji karieri le malo. Ta trditev je še posebej aktualna v kontekstu sodstva, ko se zaradi interesov vrste deležnikov delovanje, ki ga stroka sprejema za normalno, pogosto skuša prikazati kot zloraba ali nepravilnost. Zato je treba vsako domnevno krizno situacijo pogledati čim objektivnejše in ukrepati mirno, razumsko in temeljito, pa čeprav morebiti različne okoliščine ali zatrjevanja narekujejo hiter in impulziven refleksni odziv. Še posebej v primerih, kadar smo resnično soočeni s krizo, bi tako intuitiven in neorganiziran pristop utegnil povzročiti še večjo škodo.

Krizna situacija se zgodi nepričakovano, praviloma vsebuje močan čustven naboj in nosi nevarnost resnejšega onemogočanja ali ogrožanja delovanja institucije, zato zahteva hiter odziv in odločitve. Pri kriznih situacijah je pogost občutek pomanjkanja časa ter izgube nadzora. Nastopi takojšen in povečan javni interes, zahteve po identifikaciji krivca, vsakdanje delo postane težko, pritisk pa raste skozi čas in ogroža delovanje organizacije. Ugled trpi, komuniciranje pa postaja vedno težje.

Komuniciranje je sicer le en vidik, a na tem mestu bomo v kratkih orisih obravnavali le tega. Institucija mora biti, neodvisno od komuniciranja, sposobna prepoznati krizne primere ter jih tudi ustrezno obravnavati, vključno z izvedbo potrebnih sankcijskih mehanizmov. Na interni ravni je treba vnaprej določiti korake, po katerih se institucija sooči in spoprime s tovrstnimi primeri, z upravljavskega vidika pa je ključen pozitiven odnos do kriznega upravljanja. Določiti je treba ustrezne skupine za preprečevanje, upravljanje in nadzor kriznih situacij. John Fitzgerald Kennedy je nekoč poudaril, da je beseda "kriza", napisana v kitajščini, sestavljena iz dveh znakov. Eden pomeni nevarnost, drugi pa priložnost. V krizi je treba izkoristiti priložnost.

Medijev v krizi ni mogoče ignorirati, saj so ključni za obveščanje javnosti. Če niso zgodbe izpostavili že sami, jo bodo v vsakem primeru hitro dobili, zato mora institucija hitro začeti komunicirati.

Prvi korak je določitev dobrega komunikatorja za vodjo, saj je pomembno, da institucija govori z enim glasom. Idealno je, če ima institucija ves čas na razpolago usposobljene govorce, konkretna oseba pa mora biti dobro obveščena in imeti avtoriteto. Zarisati je treba komunikacijski načrt, določiti vloge in pristojnosti ter opredeliti morebiten razvoj dogodkov/odzive.

Na organizacijski ravni moramo opredeliti ključne deležnike (notranje, zunanje, vire ter jih vključiti v komunikacijski načrt z določitvijo vlog in virov informacij. Zaradi usklajevanja je koristno vzpostaviti poseben spis, v katerem na enem mestu zbiramo vso potrebno dokumentacijo, medijske objave in našo komunikacijo (kopije pomembnih dokumentov, medijsko spremljanje, korespondenco, lastna sporočila in pripravljalno gradivo).

Na vprašanja je treba odgovarjati prijazno in potrpežljivo, natančno in zanesljivo, saj je treba upoštevati čustvene in psihološke potrebe prizadetih oseb in javnosti. Zagotoviti je treba razumljivost, dostopnost in verodostojnost pojasnil institucije. Koristno je tudi pripraviti odgovore na pogosta vprašanja, ki so prilagojeni razumevanju javnosti.

Spremljajte medije, govorice (forume) in ob resnih nepravilnostih zahtevajte popravke. Mediji bodo odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo, dobili. Zagotovite, da ste njihov avtor sami. Bodite vir informacij in se odzivajte, ne le reagirajte.

Z vsebinskega vidika pa je odziv odvisen od okoliščine do okoliščine. Ena od možnih rešitev v krizni situaciji je vzpostavitev delovanja skladno s pričakovanji javnosti. Ponovno verodostojnost je treba zgraditi z vrsto odgovornih ravnanj. Med te pa nikakor ne spada iskanje izgovorov, zanikanje odgovornosti ali napad na napadalca.

Optimizacija sodstva za komuniciranje z javnostmi

Podobno velja za odmevne primere oziroma take, za katere se lahko pričakuje visok medijski interes. Tudi v tem primeru je treba določiti osebo za stike ter minimalno predvideti organizacijske in logistične potrebe, kot je na primer ustrezna dvorana z zadostnim prostorom za medije. S sodnikom je treba uskladiti pripravo rednih sporočil za javnost oziroma pridobivanje informacij za oblikovanje odgovorov na novinarska vprašanja, pri posamezni zadevi pa voditi medijski spis.

Izrek in nastopanje sodnikov je treba prilagoditi, ne pa tudi podrediti zahtevam medijskega okolja. Predvsem javni ustni izrek sodbe bi moral biti usmerjen ne le v individualno, temveč tudi jasneje v generalno prevencijo. V okviru tega je smotrno oceniti pomembnost določb o prepovedi snemanja sodnika oziroma senata. Istočasno pa je treba zaradi šumov, ki lahko vplivajo na postopek oziroma škodujejo interesom poštenega sojenja oziroma pravičnosti, predvideti morebitne omejitve medijske prisotnosti (npr. preprečiti objavo nedovoljenih posnetkov, dokazov, uporabo tehnologije) oziroma narediti ocene tveganja. V kritičnih primerih je smotrno predvideti lastno videosnemanje.

Na ravni interne komunikacije morajo sodišča zagotavljati seznanjenost zaposlenih z medijsko in resnično sliko njihove institucije. Odzivnost na medijska vprašanja in prošnje je treba rutinirati, istočasno pa zagotoviti tudi dosledno izvajanje ukrepov ob negativnih ekscesnih oziroma nedovoljenih pojavih. Vnaprej je treba prepoznati morebitne primere negativne in pozitivne pojavnosti ter v zvezi z njimi načrtovati izvedbene korake. Vpeljati je treba enotno obliko pisanj (oblikovno, strukturno in terminološko), kar so sodišča v zadnjih letih na ravni odločb že storila, podobno poenotenje pa je treba doseči tudi pri drugi komunikaciji z javnostmi, a še bolj kot na oblikovni, na vsebinski in slogovni ravni. Institucija mora imeti posameznike, ki pomagajo oblikovati njen javni profil, zato je treba vzpostaviti sistem govornikov ter zagotoviti izobraževanje sodnikov za nastopanje v javnosti.

Minimalni potrebni odziv lahko na reaktivni ravni opredelimo kot hitro identifikacijo negativnih zgodb s pomočjo triaže, preverjanje navedb in dejstev ter čim hitrejšo nevtralizacijo neresničnih zgodb oziroma ustrezno sanacijo resničnih nepravilnosti, vključno z odgovorno sprožitvijo ustreznih disciplinskih ali drugih mehanizmov s strani pristojnih oseb (kar samo po sebi presega komunikacijski vidik). Na proaktivni ravni pa je s konsistentnim delom treba vzpostaviti delovne odnose, vzajemno zaupanje in razumevanje z mediji in drugimi skupinami javnosti. Komunikacijo z javnostmi je treba postopno vključiti v poslovne modele sodišč. Dnevno produkcijo, torej posredovanje informacij, odgovarjanje na medijska vprašanja in zahteve za dostop do informacij javnega značaja, je treba depersonalizirati in sistemizirati.

Ko so enkrat vzpostavljene najnujnejše predpostavke, se lahko sistem pomika proti optimalnejši komunikaciji. Spletne strani in druge informacijske storitve, ki jih je vzpostavil SOJ, že omogočajo proaktivno produkcijo vsebin in pomagajo pri določanju splošnega diskurza ter usklajevanje na nacionalni ravni. Ostajata pa ključni pomanjkljivosti kadrovske in finančne podhranjenosti. Na ravni sodnega sistema je, v odsotnosti novih, dodatnih kadrov, edina mogoča rešitev pritegnitev že obstoječih zaposlenih v sistem govorcev.

Pogosto se slišijo pozivi, da mora sodstvo okrepiti svojo komunikacijo z mediji ali drugimi javnostmi, le redko pa se slišijo konkretni predlogi, ki bi iskreno obravnavali dejavnike, ki nesorazmerno vplivajo na izkrivljeno sliko dejanskega stanja ali omejujejo možnosti delovanja. Prav tako se ne slišijo kakršni koli vsebinski odgovori na konkretne predloge sodstva glede spreminjanja ključnih organizacijskih vprašanj, ki bi prispevala k še večji splošni učinkovitosti sodstva. Istočasno pa se ob domnevnih nepravilnostih zahteva takojšnje ukrepanje ali odgovornost vodstva zgolj na podlagi medijsko predstavljenih dejstev brez preverjanja njihove resničnosti, utemeljenosti ali sklepčnosti.

Sedanje možnosti medijskega dostopa do sodnih postopkov se štejejo za samoumevne ali vzbujajo še večje želje. Te pa porajajo dvome o možnosti zadovoljitve, pa tudi vprašanja, če se v zatrjevanem interesu javnosti ne skrivajo bolj parcialni. Z vidika sedanjega stanja in trendov lahko ocenjujemo tudi nekatere pobude za širjenje načela javnosti sojenja, na primer o uvedbi neposrednih prenosov iz sodnih dvoran. Pavšalni predlogi seveda ne predvidijo ključnih dejavnikov izvedbe. Katere zadeve se snemajo, če ne vse, in kdo izbira? Kakšna so potrebna sredstva za vzpostavitev in delovanje sistema? Kdo in kje jih zagotovi? Kaj so predvidene koristi? In predvsem za koga? Kdo ureja in montira? Kakšne so odgovornosti in predvideni ukrepi, če pride do poznejšega izkrivljanja konteksta? Poleg splošnih vprašanj so še pomembnejša vprašanja morebitnega vpliva na postopek in udeležence v njem.(120) V vrsti držav, v katerih so snemanje pred desetletji uvedli bodisi ad hoc bodisi testno, so ga medtem tudi že ukinili ali celo ponovno izrecno prepovedali zaradi negativnih izkušenj.(121)V praksi se je namreč na vrsti primerov pokazalo, da vpliv medijskih in drugih interesov preveč ogrozi načela, ki izhajajo iz pravice strank do poštenega sojenja. Zaradi nezmožnosti predstavitve celotnega konteksta snemanje negativno vpliva tudi na dojemanje sodnih postopkov ter znižuje zaupanje javnosti, negativno vpliva na udeležence v postopkih ter ne prinaša nobenih koristi z vidika javnega izobraževanja.(122) A vseeno se vprašanje vsake toliko časa obudi, pred tem že dani pomisleki pa se argumentirano sploh ne obravnavajo.

Podobno se slišijo tudi pozivi, da mora sodstvo samo zgraditi zaupanje, pri čemer se težko spregleda figa v žepu. V vsakem primeru je v sodstvu potrebna gradnja celostne in trajnostne infrastrukture za izpolnjevanje vseh nalog, ki naj bi jih opravljala samostojna veja oblasti, in to predvsem z upoštevanjem dejanskih potreb, ki se med drugim kažejo v vsakoletnem obsegu novih zadev. A pozivi h kakovostnejšem delu, ki na eni strani ignorirajo dejanske dosežke relativno in absolutno, na drugi pa istočasno ne upoštevajo predlogov ali pripomb k zakonodaji, s katero bi se dalo odpraviti ozka grla ter še dodatno krčijo sredstva in osebje, h kakšnim celostnim in trajnostnim rešitvam ne prispevajo. Odsotni sta bodisi konsistentnost bodisi iskrenost politične vizije.

Sodstvo v zadnjem desetletju krepi tako svojo učinkovitost kot tudi orodja za zagotavljanje kakovosti dela. A če želimo zagotoviti, da bo javnost sposobna ločevati zrnje od plev in da prihodnost države ne bo prepuščena poenostavljenim interpretacijam in manipulacijam, je treba dolgoročno in na državni ravni zagotoviti vsaj osnovno izobraževanje in usposabljanje vseh javnosti za poznavanje mehanizmov in narave delovanja ključnih državnih institucij. Potrebna je tudi redna kulturna produkcija vsebin, ki prikazujejo delovanje sistema v objektivnejši luči, nastanek česar je po naravi stvari moč pričakovati v daljšem časovnem obdobju. V zvezi s tem so povezani tudi programi alternativnih metod reševanja in preprečevanja sporov. Gre za vprašanje razumevanja in razvoja

pravne kulture, ki ne zahteva oziroma pričakuje idealnih pravnih rešitev in sanacije vseh nepravilnosti zgolj od sodišč. Sodstvo je sistem odločanja o spornih vprašanjih, ta pa ne nastajajo (zgolj) pred sodišči. Praviloma so sporna vprašanja nastala že dolgo, preden so prišla pred sodišče, to pa v številnih primerih njihovih posledic samo po sebi ne more odpraviti. Prenašanje odgovornosti zanje nanje je pogosto le izogibanje lastni odgovornosti. Preventiva je tudi s tega vidika boljša kot kurativa. Skladno s tem državi, ki želi

stati inu obstati

, ne ostaja drugega, kot da ob sodelovanju vseh institucij in državljanov dolgoročno ustvarja možnosti za pravno kulturo.

Če želimo medijsko pojavnost sodstva izboljšati ter sistematično krepiti zaupanje v institucije pravne države, morajo ustrezno delo narediti tudi nekateri drugi deležniki. Zlasti od kvalificiranih, profesionalnih deležnikov, kot so državni funkcionarji in pa imetniki pravosodnega izpita ali člani različnih zbornic, ki delujejo v pravosodju, se zdi povsem razumno, primerjalno pravno gledano pa nujno in nenadomestljivo, zahtevati korektnost odnosa do sodstva, še posebej kadar imajo na voljo druge pravne mehanizme. Žal je trenutno stanje tako, da skrajnosti niso sankcionirane, boj strokovnih argumentov pa se brez kakšnih ustreznih korektivov neredko spremeni v zasledovanje cilja za vsako ceno.

Tudi ob zagotovitvi ustreznih pogojev, zgolj zakonodajna in organizacijska komponenta dolgoročno ne zadoščata za vzpostavitev trajnejšega zaupanja. Če nista pospremljeni z odgovornim in konstruktivnim vedenjem ostalih deležnikov ob obravnavi tako konkretnih kot tudi strateških vprašanj, se z lahkoto čez noč ruši tisto, kar je bilo zgrajeno čez dan. Podatki o merjeni stopnji zaupanja in dejanski učinkovitosti sodstva s svojimi nasprotnimi gibanji kažejo, da tudi povečana komunikacija sodstva nima neposrednega vpliva na krepitev zaupanja. Nasprotno – če poteka pod pogoji "dobronamernih" predlagateljev, brez upoštevanja dejanskih potreb korektnega diskurza o institucijah pravne države, predstavlja le večjo možnost, da so potegnjene v medijsko-politični ring z že predvidljivim rezultatom.

Namesto zaključka

Pred časom smo imeli v Ljubljani posvet na temo percepcije prava v družbi, ki se ga je udeležila Jerrianne Hayslett, strokovnjakinja za medije in sodstvo iz ZDA. Ko je nekaj dni poslušala različne očitke in stališča, je pripomnila: "

Perhaps you have too much democracy."

(123)

---------

Literatura:

- Access to Justice in Europe – Thematic study: Germany, European Union Agency for Fundamental

- Rights (FRA), 2011,

http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra_uploads/1526-access-to-justice-2011-country-DE.pdf

- Baines (2004), P. Baines et al. (ed.), Public Relations: Contemporary issues and techniques; Oxford, 2004.

- Barthes (1957), R. Barthes, Mythologies, Editions du Seuil, France, 1957.

- Bourdieu (1972), P. Bourdieu, "Javno mnenje ne obstaja", v S. Splichal et al (ed.), Komunikološka hrestomanija, 3, FDV, Ljubljana, 2007, str. 249–261.

- Braverman (2008), HN Braverman, et al., Committee to Study Extended Media Coverage, a Subcommittee of the Legislative Committee of the Maryland Judicial Conference, Report of the Committee to Study Extended Media Coverage of Criminal Trial Proceedings in Maryland, 1. 2. 2008.

- Case of Kyprianou v. Cyprus (2005), 73797/01, ECHR, Strasbourg, 15. 12. 2005.

- Case of Prager and Oberschlick v. Austria (1995), 15974/90, ECHR, Strasbourg, 26. 4. 1995.

- Contempt of Court Act (1981),

http://www.legislation.gov.uk/ukpga/1981/49

ECHR, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS – MP, št. 7–41/1994).

- Ellul (1965), J. Ellul; Propaganda: The Formation of Man's Attitudes, Alfred A. Knopf, Inc., 1965.

- Entman (1993), R. Entman, Framing: Toward Clarification of a Fractured Paradigm, Journal of Communication 43(3), Autumn 1993, str. 51–58.

- Fiske (2004), J. Fiske, "Televizijska kultura: Branja poročil, bralci poročil", v B. Luthar et al (ed.): Medijska kultura: kako brati medijske tekste, Ljubljana, Študentska založba, 2004, str. 147–177.

- Ferejohn&Kramer (2002), J. Ferejohn & L. Kramer, Independent Judges, Dependent Judiciary: Institutionalizing Judicial Restraint, New York University Law Review, October 2002, str. 962–1039.

- Fruin (2007), R. Fruin, Judicial Outreach Recognized as a Judicial Function, Future Trends in State Courts 2007, National Center for State Courts, 2007,

http://contentdm.ncsconline.org/cgi-bin/showfile.exe?CISOROOT=/judicial&CISOPTR=250

, str. 101–103.

- Gallup WorldView, World Poll: Law and Order: Judiciary and Law Enforcement: Confidence in Judical System,

https://worldview.gallup.com/default.aspx

- Grieve (2010), D. Grieve, QC MP, Attorney General, Contempt of Court, why it still matters, 12. 10. 2010.

http://www.attorneygeneral.gov.uk/NewsCentre/Speeches/Pages/AttorneyGeneral%20contempt%20of%20court%20why%20it%20still%20matters.aspx

(14. 9. 2012).

- Hayslett (2007), J. Hayslett, Transparentna sodišča, odgovorni mediji, zadovoljna družba: iskanje uporabnih poti, Predavanje na konferenci Percepcija prava v družbi, POLIS, Ljubljana, 4. 12. 2007.

- Justinijanova digesta (2003), Knj. 1, Službeni glasnik, Beograd, 2003.

- Keiser (1995), A. H. Keiser, The Media and the Judiciary in the Democratic Process, The Commonwealth Judicial Education Institute,

http://cjei.org/publications/kaiser.html

, 1995.

- Kos&Matoz (2008), S. Kos, F. Matoz, intervju: "Sem najboljši in kolegi mi zavidajo". Žurnal, Ljubljana, 20. 12. 2008, str. 18.

- Kosar (2007), D. Kosar, Freedom of Speech and Permissible Degree of Criticism of Judges in the Jurisprudence of the European Court of Human Rights and the U.S. courts, Central European University, 2007,

http://www.etd.ceu.hu/2008/kosar_david.pdf

(ogledano na 12. 9. 2012).

- Leighley (2004), J. Leighley, Mass Media and Politics, Houghton Miflin, New York, 2004.

- Lippmann (1922), W. Lippmann, Javno mnenje (Public Opinion), FDV, Ljubljana, 1999 (London, 1922).

- Luthar B. (1998), Tiranija kramljanja, v B. Luthar, Poetika in politika tabloidne kulture, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1998, str. 223–255.

- McCombs&Shaw (1972), M. McCombs and D. Shaw; The Agenda-setting Function of Mass Media, Public Opinion Quarterly, 1972, 36 (2), str. 176–187.

- McRobbie (1994), A. McRobbie, “The moral panics in the age of postmodern mass media”, v A. McRobbie: Postmodernism and popular culture, Routledge, London, 1994, str. 198–219.

- Mediengesetz (1981), Bundesgesetz vom 12. Juni 1981 über die Presse und andere Publizistische Medien (Mediengesetz) StF: BGBl. Nr. 314/1981 in der Fassung

BGBl I Nr. 49/2005

und

151/2005

;

http://www.internet4jurists.at/gesetze/bg_medien1a.htm

(14. 9. 2012).

- Merc (2005), B. Merc, Svoboda medijev, Pravna praksa, 25, Ljubljana, 23. 6. 2005, str. 6–7.

- Oblak (2000), T. Oblak, Problematizacija modela "prednostnega tematiziranja"; Teorija in praksa, 1/2000, Ljubljana, str. 96–115.

- Plasser (1997), Plasser et al.: Politische Kulturwandel in Ost-Mitteleuropa – Theorie und Empirie demokratischer Konsolidirung. Leske Budrich, Opladen 1997.

- Politbarometer, Rezultati raziskave Politbarometer – junij 2012, CJM, FDV, Ljubljana, http://www.cjm.si/PB_rezultati (obiskano 2. 7. 2012).

- Schulz (2008), P. D. Schulz, Rougher than usual media treatment: A discourse analysis of media reporting and justice on trial, Journal of Judicial Administration, 17, 2008, Canberra, str. 223–236.

- Sodna statistika 2011, MPJU, Ljubljana, 2012.

http://www.mpju.gov.si/fileadmin/mpju.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/Sodna_statistika/120504_BILTEN_SS_2011-12_koncna_verzija_26_Marec_2012.pdf

- SR (1995), Sodni red (

Uradni list

RS, št. 17/1995).

- Strojin (2009), G. Strojin, Outreach Strategy for the Constitutional Court of Serbia, OSCE, Beograd, 2009.

- Strojin (2011 a), G. Strojin, Vpliv medijske pojavnosti na sodne postopke, v G. Strojin et al (ed.): Razumevanje prava v družbi. POLIS, Ljubljana, 2011, str. 132–156.

- Strojin (2011 b), G. Strojin, Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria, Medijska preža, Mirovni inštitut, Ljubljana, december 2011,

http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/41/pravo/

- Šorli (2006), M. Šorli, Vodenje »velikega kazenskega procesa«, Podjetje in delo, 7, Ljubljana, 19. 10. 2006, str. 1013–1026.

- Toš (2007), N. Toš, (Ne)zaupanje v institucije: potek demokratične institucionalizacije v Sloveniji (1991–2006), Teorija in praksa, let. 44, 3–4/2007, str. 367–395.

- Ude (2005), L. Ude, Politika in pravo – razkorak med deklariranim in dejanskim, Podjetje in delo, 6, Ljubljana, 2005, str. 1530–1538.

- URS (1991), Ustava Republike Slovenije (

Uradni list

RS, št. 33/1991).

- Velicogna (2011), M. Velicogna, Study on Council of Europe Member States Appeal and Supreme Courts' Lengths of Proceedings, IRSIG-CNR, Council of Europe, European Commission for the Efficiency of Justice (CEPEJ), 2011,

https://wcd.coe.int/com.instranet.InstraServlet?command=com.instranet.CmdBlobGet&InstranetImage=2033122&SecMode=1&DocId=1816850&Usage=2

- VSRS (2011), Letno poročilo VSRS 2010, Vrhovno sodišče RS, 14. 6. 2011,

http://www.sodisce.si/mma_bin.php?static_id=20110614140420

- VSRS (2012a), Predlogi sodstva za zagotovitev učinkovitega poslovanja sodišč ob uradni otvoritvi sodnega leta, Vrhovno sodišče RS, 13. 2. 2012,

http://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2012021314361045/

- VSRS (2012b), Masleša pisal Janši glede proračuna, Vrhovno sodišče RS, 27. 9. 2012

http://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2012092711400356/

- World Values Survey, Values Surveys Databank,

http://www.wvsevsdb.com/wvs/WVSAnalizeQuestion.jsp

- Zakonjšek (2006), E. Zakonjšek, Izzivi obrambe v velikih kazenskih procesih, Podjetje in delo, 7, Ljubljana, 19. 10. 2006, str. 1003–1012.

- ZDIJZ (2003), Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2003).

- ZMed (2001), Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 35/2001).

- ZSS (1994), Zakon o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/1994).

- ZVOP-1 (2004), Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/2004).

------------

Opombe:

Op. št. (1): Case of Prager and Oberschlick v. Austria (1995), 15974/90, ECHR, Strasbourg, 26. 4. 1995, str. 34.

Op. št. (2): Op. cit., prav tam.

Op. št. (3): Case of Prager and Oberschlick v. Austria (1995), 15974/90, ECHR, Strasbourg, 26. 4. 1995, str. 172.

Op. št. (4): Op. cit., prav tam.

Op. št. (5): Toš (2007), N. Toš, (Ne)zaupanje v institucije: potek demokratične institucionalizacije v Sloveniji (1991–2006), Teorija in praksa, letnik 44, 3–4/2007, str. 376

Op. št. (6): Op. cit., prav tam.

Op. št. (7): Op. cit., prav tam

Op. št. (8): Op. cit., str. 394–395.

Op. št. (9): Op. cit., str. 390.

Op. št. (10): World Values Survey, Values Surveys Databank, http://www.wvsevsdb.com/wvs/WVSAnalizeQuestion.jsp

Op. št. (11): Gallup WorldView, World Poll: Law and Order: Judiciary and Law Enforcement: Confidence in Judical System, https://worldview.gallup.com/default.aspx

Op. št. (12): Politbarometer, Rezultati raziskave Politbarometer – junij 2012, CJM, FDV, Ljubljana, http://www.cjm.si/PB_rezultati (obiskano 2. 7. 2012)

Op. št. (13): Op. cit., str. 14.

Op. št. (14): VSRS (2011), Letno poročilo VSRS 2010, Vrhovno sodišče RS, 14. 6. 2011, http://www.sodisce.si/mma_bin.php?static_id=20110614140420, str. 96-98.

Op. št. (15): VSRS (2012a), Predlogi sodstva za zagotovitev učinkovitega poslovanja sodišč ob uradni otvoritvi sodnega leta, Vrhovno sodišče RS, 13. 2. 2012, http://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2012021314361045/

Op. št. (16): VSRS (2012b), Masleša pisal Janši glede proračuna, Vrhovno sodišče RS, 27. 9. 2012, http://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2012092711400356/

Op. št. (17): VSRS (2011), op. cit.

Op. št. (18): Prim. Access to Justice in Europe – Thematic study: Germany, European Union Agency for Fundamental Rights (FRA), 2011, http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra_uploads/1526-access-to-justice-2011-country-DE.pdf , str. 5. in Sodna statistika 2011, MPJU, Ljubljana, 2012, http://www.mpju.gov.si/fileadmin/mpju.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/Sodna_statistika/120504_BILTEN_SS_2011-12_koncna_verzija_26_Marec_2012.pdf , Table 394, str. 222.

Op. št. (19): Velicogna (2011), M. Velicogna, Study on Council of Europe Member States Appeal and Supreme Courts' Lengths of Proceedings, IRSIG-CNR, Council of Europe, European Commission for the Efficiency of Justice (CEPEJ), 2011, https://wcd.coe.int/com.instranet.InstraServlet?command=com.instranet.CmdBlobGet&InstranetImage=2033122&SecMode=1&DocId=1816850&Usage=2, str. 72–75.

Op. št. (20): Velicogna, op. cit.

Op. št. (21): Gallup, op. cit.

Op. št. (22): Velicogna, op. cit., str. 75. Po isti tabeli so bili primerljivi časi za vse tri stopnje skupaj v Sloveniji 781 dni, v Franciji 975 dni, v Španiji 1140 dni, podatka za Nemčijo pa ni. Najboljša država v Evropi je bila Avstrija z 230 dnevi.

Op. št. (23): Gallup, op. cit.

Op. št. (24): ZMed (2001), Zakon o medijih (UL RS, št. 35/2001).

Op. št. (25): ZDIJZ (2003), Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (UL RS, št. 24/2003).

Op. št. (26): Strojin (2011b), G. Strojin, Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria, Medijska preža, Mirovni inštitut, Ljubljana, december 2011, http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/41/pravo/

Op. št. (27): URS (1991), Ustava Republike Slovenije, 24. člen (UL RS, št. 33/1991).

Op. št. (28): Justinijanova digesta (2003), Knj. 1, Službeni glasnik, Beograd, 2003, str. 16–43.

Op. št. (29): Strojin (2009), G. Strojin, Outreach Strategy for the Constitutional Court of Serbia, OSCE, Beograd, 2009, str. 11–13.

Op. št. (30): Toš (2007), op. cit., str. 391.

Op. št. (31): Fruin (2007), R. Fruin, Judicial Outreach Recognized as a Judicial Function, Future Trends in State Courts 2007, National Center for State Courts, 2007, http://contentdm.ncsconline.org/cgi-bin/showfile.exe?CISOROOT=/judicial&CISOPTR=250 , str. 101–103.

Op. št. (32): Strojin (2011 b), op. cit.

Op. št. (33): Strojin (2011 a), G. Strojin, Vpliv medijske pojavnosti na sodne postopke, v G. Strojin et al (ed.): Razumevanje prava v družbi. POLIS, Ljubljana, 2011, str. 132–156.

Op. št. (34): Fiske (2004), J. Fiske, Televizijska kultura: Branja poročil, bralci poročil. V B. Luthar et al (ed.): Medijska kultura: kako brati medijske tekste, Ljubljana, Študentska založba, 2004, str. 153.

Op. št. (35): See Luthar B. (1998), Tiranija kramljanja, v B. Luthar, Poetika in politika tabloidne kulture, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1998, str. 224.

Op. št. (36): Fiske, op. cit., str. 154.

Op. št. (37): Baines (2004), P. Baines et al. (ed.), Public Relations: Contemporary issues and techniques; Oxford, 2004, str. 128 describes findings of the Carter and Jackson Report (2003)

Op. št. (38): Hayslett (2007), J. Hayslett, Transparentna sodišča, odgovorni mediji, zadovoljna družba: iskanje uporabnih poti, Predavanje na konferenci Percepcija prava v družbi, POLIS, Ljubljana, 4. 12. 2007

Op. št. (39): Merc (2005), B. Merc, Svoboda medijev, Pravna praksa, 25, Ljubljana, 23. 6. 2005, str. 7.

Op. št. (40): Kos&Matoz (2008), S. Kos, F. Matoz, Intervju: "Sem najboljši in kolegi mi zavidajo", Žurnal, Ljubljana, 20. 12. 2008, str. 18.

Op. št. (41): Zakonjšek (2006), E. Zakonjšek, Izzivi obrambe v velikih kazenskih procesih, Podjetje in delo, 7, Ljubljana, 19. 10. 2006, str. 1005.

Op. št. (42): Op. cit., prav tam.

Op. št. (43): Šorli (2006), M. Šorli, Vodenje "velikega kazenskega procesa", Podjetje in delo, 7, Ljubljana, 19. 10. 2006, str. 1023.

Op. št. (44): Zakonjšek, op. cit.

Op. št. (45): Fiske, op. cit., str. 153.

Op. št. (46): Merc, op. cit., str. 7.

Op. št. (47): Leighley (2004), J. Leighley, Mass Media and Politics, Houghton Miflin, New York, 2004, str. 125.

Op. št. (48): Strojin (2011 b), op. cit.

Op. št. (49): Keiser (1995), A.H. Keiser, The Media and the Judiciary in the Democratic Process, The Commonwealth Judicial Education Institute, http://cjei.org/publications/kaiser.html, 1995, str. 4.

Op. št. (50): Avtorjev arhiv medijskih vprašanj, odgovorov institucije in z njimi povezanih objav.

Op. št. (51): SR (1995), Sodni red, 13. člen (UL RS, št. 17/1995).

Op. št. (52): Strojin (2011 a), op. cit., str.142–147.

Op. št. (53): Ferejohn&Kramer (2002), J. Ferejohn & L. Kramer, Independent Judges, Dependent Judiciary: Institutionalizing Judicial Restraint, New York University Law Review, October 2002, str. 962–1039, str. 995.

Op. št. (54): Strojin (2011 a), op. cit., str. 148–151.

Op. št. (55): Ude (2005), L. Ude, Politika in pravo – razkorak med deklariranim in dejanskim, Podjetje in delo, 6, Ljubljana, 2005, str. 1530–1532.

Op. št. (56): V manjši meri sta izjemi od tega le ustavno sodišče in od nedavnega institut dopuščene revizije pred vrhovnim sodiščem.

Op. št. (57): Izjema so le nosilne oziroma pomembnejše odločbe, ki se objavljajo v sodni praksi in so anonimizirane.

Op. št. (58): Avtorjeva analiza objav v sistemu Kliping; maj 2012.

Op. št. (59): McRobbie (1994), A. McRobbie, The moral panics in the age of postmodern mass media, v A. McRobbie: Postmodernism and popular culture, Routledge, London, 1994, str. 206

Op. št. (60): Op. cit., str. 199.

Op. št. (61): Op. cit., str. 198.

Op. št. (62): Nekateri primeri v 2011: Hotiza, zemljiška knjiga, koroška deklica.

Op. št. (63): Strojin (2011 a), op. cit., str. 148–151.

Op. št. (64): Bourdieu (1972), Bourdieu, Pierre, Javno mnenje ne obstaja, v S. Splichal et al (ed.), Komunikološka hrestomanija, 3, FDV, Ljubljana, 2007, str. 252.

Op. št. (65): Baines, op. cit., prav tam.

Op. št. (66): McCombs&Shaw (1972), M. McCombs and D. Shaw; The Agenda-setting Function of Mass Media, Public Opinion Quarterly, 1972, 36 (2), str. 177.

Op. št. (67): Oblak (2000), T. Oblak, Problematizacija modela "prednostnega tematiziranja"; Teorija in praksa, 1/2000, Ljubljana, str. 96–115.

Op. št. (68): McCombs&Shaw, op. cit., prav tam.

Op. št. (69): Op. cit., str. 176–177.

Op. št. (70): Entman (1993), R. Entman, Framing: Toward Clarification of a Fractured Paradigm, Journal of Communication 43(3), Autumn 1993, str. 52.

Op. št. (71): Op. cit., str. 57.

Op. št. (72): Strojin (2011 a), op. cit., str. 138–140.

Op. št. (73): Barthes (1957), R. Barthes, Mythologies, Editions du Seuil, France, 1957, str. 109–159.

Op. št. (74): Lippmann (1922), W. Lippmann, Javno mnenje (Public Opinion), FDV, Ljubljana, 1999 (London, 1922), str. 101.

Op. št. (75): Op. cit., str. 101.

Op. št. (76): Op. cit., str. 102.

Op. št. (77): Op. cit., str. 99.

Op. št. (78): Ellul (1965), J. Ellul; Propaganda: The Formation of Man's Attitudes, Alfred A. Knopf, Inc., 1965, str. 30–32.

Op. št. (79): Op. cit., prav tam.

Op. št. (80): Ellul, op. cit., str. 73–77.

Op. št. (81): Op. cit., prav tam.

Op. št. (82): ZSS (1994), Zakon o sodniški službi, (UL RS, št. 19/1994), 101. člen v povezavi s tretjim odstavkom 8. člena.

Op. št. (83): "Bolj kot je država skorumpirana, več zakonov ima."

Op. št. (84): Schulz (2008), P. Schulz, Rougher than usual media treatment: A discourse analysis of media reporting and justice on trial, Journal of Judicial Administration, 17, 2008, Canberra, str. 223–236.

Op. št. (85): Op. cit., prav tam.

Op. št. (86): Kosar (2007), D. Kosar, Freedom of Speech and Permissible Degree of Criticism of Judges in the Jurisprudence of the European Court of Human Rights and the U.S. courts, Central European University, 2007, http://www.etd.ceu.hu/2008/kosar_david.pdf (ogledano 12. 9. 2012).

Op. št. (87): Strojin (2011 a), op. cit., str. 155–156.

Op. št. (88): Strojin (2011 a), op. cit., prav tam.

Op. št. (89): Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; drugi odstavek 10. člena (Uradni list RS – MP, št. 7–41/1994); sprejeta 4. 11. 1950.

Op. št. (90): Bundesgesetz vom 12. Juni 1981 über die Presse und andere Publizistische Medien (Mediengesetz) StF: BGBl. Nr. 314/1981 in der Fassung BGBl I Nr. 49/2005 und 151/2005; http://www.internet4jurists.at/gesetze/bg_medien1a.htm (14. 9. 2012).

Op. št. (91): Op. cit., prav tam.

Op. št. (92): Contempt of Court Act 1981, http://www.legislation.gov.uk/ukpga/1981/49

Op. št. (93): Grieve (2010), D. Grieve, QC MP, Attorney General, Contempt of Court, why it still matters, 12. 10. 2010; http://www.attorneygeneral.gov.uk/NewsCentre/Speeches/Pages/AttorneyGeneral%20contempt%20of%20court%20why%20it%20still%20matters.aspx (14. 9. 2012).

Op. št. (94): Strojin (2011 a), op. cit., str. 151–152.

Op. št. (95): ZPP (1994), Zakon o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/1999), 293.–297. člen, ZKP (1994), Zakon o kazenskem postopku (UL RS, št. 63/1994), 294.–297. člen.

Op. št. (96): ZPP (1994), 150. člen, ZKP (1999), 128. člen.

Op. št. (97): ZKP (1999), 301. člen.

Op. št. (98): ZDIJZ (2003), 6. člen.

Op. št. (99): ZDIJZ (2003), 23. člen.

Op. št. (100): ZMed (2001), dvanajsti. odstavek 45. člena.

Op. št. (101): ZMed (2001), prvi odstavek 45. člena.

Op. št. (102): ZMed (2001), drugi odstavek 45. člena.

Op. št. (103): ZMed (2001), šesti odstavek 45. člena.

Op. št. (104): ZMed (2001), peti odstavek 45. člena.

Op. št. (105): ZMed (2001), četrti odstavek 45. člena.

Op. št. (106): ZVOP-1 (2004), Zakon o varstvu osebnih podatkov (UL RS, št. 86/2004).

Op. št. (107): ZVOP-1 (2004), 24. in 25. člen.

Op. št. (108): ZVOP-1 (2004), 93. člen.

Op. št. (109): Npr. s prej omenjenim avstrijskim medijskim zakonom ali anglosaškimi sistemi.

Op. št. (110): Funkcijo sem opravljal avtor tega prispevka.

Op. št. (111): SR (1995), Sodni red (UL RS, št. 17/1995), 8. a člen.

Op. št. (112): V letu 2012 na tem področju zaradi porodniškega dopusta dela le ena oseba.

Op. št. (113): SR (1995), drugi odstavek 8. člena.

Op. št. (114): SR (1995), 14. člen.

Op. št. (115): Primerjaj MOSS (Merjenje obiskanosti spletnih strani) http://www.moss-soz.si/si/rezultati_moss/obdobje/default.html

Op. št. (116): SR (1995), 20. člen v povezavi z ZKP (1994), 301. člen.

Op. št. (117): SR (1995), 9. člen.

Op. št. (118): ZMed (2001), četrti in šesti odstavek 45. člena.

Op. št. (119): Alistair Campbell, predavanje v Zagrebu, maj 2011.

Op. št. (120): Strojin (2011 b), op. cit.

Op. št. (121): Braverman (2008), HN Braverman, et al., Committee to Study Extended Media Coverage, a Subcommittee of the Legislative Committee of the Maryland Judicial Conference, Report of the Committee to Study Extended Media Coverage of Criminal Trial Proceedings in Maryland, 1. 2. 2008.

Op. št. (122): Op. cit., prav tam.

Op. št. (123): "Mogoče imate preveč demokracije."

Datum zadnje spremembe:

10.12.2014

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Podobni dokumenti:

• PB 2/2013 str. 79
• Hrvatska pravna revija 10/2013 str. 44
• Pravna praksa (PP) št. 48/2017, str. 15.