<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 174/2015
ECLI:SI:VSRS:2017:X.IPS.174.2015

Evidenčna številka:VS00005410
Datum odločbe:18.10.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Celju) IV U 125/2014
Datum odločbe II.stopnje:19.03.2015
Senat:Peter Golob (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljenost revizije - zelo hude posledice niso izkazane - zelo hude posledice niso izkazane posledice - ni izkazan odstop od sodne prakse - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse

Jedro

Zastavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje, ker je splošno, odgovor nanj pa je najti v jasnih zakonskih določbah ZCes-1 (in ZJC).

Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), ki ureja tehnične zahteve, pogoje in normative, ki se morajo zaradi zagotavljanja prometne varnosti in ekonomičnosti gradnje ter vzdrževanja javnih cest in njihovih elementov upoštevati pri izdelovanju projektne in tehnične dokumentacije, namenjene tako za gradnjo, kot tudi za uporabo in vzdrževanje cest, je bil sprejet na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZJC. Pravilnik v navedenem vsebinskem okviru ureja tudi uporabo cest v zvezi z obveščanjem oziroma oglaševanjem. Iz dikcije 125. člena ZCes-1 pa izhaja, da se Pravilnik (kolikor ni v nasprotju s tem zakonom) uporablja še naprej, vse do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona. Ker je 9. člen ZCes-1 predvidel med drugim tudi sprejetje predpisov na področju projektiranja cest, kamor spada sporni Pravilnik, je ugotoviti, da uporaba tega tudi ni v nasprotju z ZCes-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Direkcije Republike Slovenije za ceste, Sektorja za upravljanje cest, Območje Celje, št. 37167-2456/2013/9 (1503) z dne 5. 2. 2014, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožničino vlogo z dne 15. 10. 2013 za izdajo soglasja za postavitev dveh objektov za oglaševanje jumbo panojev na zemljišču parc. št. 1740, k. o. X., v območju v varovalnem pasu regionalne ceste II. reda št. 430, na odseku 0282 Višnja vas - Celje v km 6,015 in v km 6,030 (po gis-u levo v smeri stacionaže ceste). Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je, kot drugostopenjski upravni organ, z odločbo, št. 3717-12/2014/2-00611169 z dne 22. 4. 2014, tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

3. Vrhovno sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

6. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.1

7. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.2

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino konkretne zadeve. Od rešitve tega vprašanja mora biti odvisna odločitev v konkretni zadevi, hkrati pa mora biti vprašanje pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj preko sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.

9. Revidentkino vprašanje, "ali je dovoljeno oziroma ustavno in zakonito uporabiti določbe Pravilnika o projektiranju cest pri odločanju o izdaji dovoljenja za postavitev objektov za oglaševanje, in sicer tako glede vlog, ki so bile vložene še v času veljavnosti Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) kot vlog, vloženih po sprejetju Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1)", ne izpolnjuje zahtev, da bi ga Vrhovno sodišče obravnavalo kot pomembno pravno vprašanje in v tem obsegu dovolilo revizijsko presojo prvostopenjske odločbe.

10. Zastavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje, ker je splošno, odgovor nanj pa je povsem jasen in ne potrebuje dodatne razlage Vrhovnega sodišča.3 Odgovor nanj je najti v jasnih zakonskih določbah ZCes-1 (in ZJC). Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), ki ureja tehnične zahteve, pogoje in normative, ki se morajo zaradi zagotavljanja prometne varnosti in ekonomičnosti gradnje ter vzdrževanja javnih cest in njihovih elementov upoštevati pri izdelovanju projektne in tehnične dokumentacije, namenjene tako za gradnjo, kot tudi (kar je predvsem pomembno v obravnavani zadevi) za uporabo in vzdrževanje cest, je bil sprejet na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZJC. Pravilnik v navedenem vsebinskem okviru ureja tudi uporabo cest v zvezi z obveščanjem oziroma oglaševanjem. Iz dikcije 125. člena ZCes-1 pa izhaja, da se Pravilnik (kolikor ni v nasprotju s tem zakonom) uporablja še naprej, vse do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona. Ker je 9. člen ZCes-1 predvidel med drugim tudi sprejetje predpisov na področju projektiranja cest, kamor spada sporni Pravilnik, je ugotoviti, da uporaba tega tudi ni v nasprotju z ZCes-1 (torej se Pravilnik uporablja tudi za vloge za izdajo spornih dovoljenj, vložene po začetku veljavnosti ZCes-1). Slednjega ne more spremeniti niti dejstvo, da se 78. člen ZCes-1, ki sicer ureja obveščanje in oglaševanje ob državni cesti na zakonski ravni, nanj izrecno ne sklicuje.

11. Na drugačno odločitev glede dovoljenosti revizije ne morejo vplivati niti revidentkine navedbe o neenotnosti sodne prakse glede zastavljenega vprašanja, saj je revizijo iz tega razloga mogoče dovoliti le, če revident izkaže neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Poleg tega revidentka zatrjevane neenostnosti sodbe prakse niti ni obrazložila skladno z zahtevami, ki jih je za takšen primer oblikovala upravnosodna praksa.4 V obravnavani zadevi namreč sploh ni mogoče ugotoviti, v katerih zadevah naj bi sodišče prve stopnje odločalo neenotno, saj revidentka teh zadev ni opredelila, niti ni priložila kopiji sodnih odločb sodišča prve stopnje, pri katerih naj bi prišlo do neenotnega odločanja. Morebitne neenotne prakse upravnih organov pa ni mogoče uveljavljati kot razloga za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.5

12. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic, ki naj bi jih zanjo imela izpodbijana odločitev (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča6 mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

13. V zvezi s tem je revidentka navedla, da ji zaradi izpodbijane odločitve nastaja nenadomestljiva škoda iz naslova izgubljenega poslovnega ugleda družbe, ki (celo) presega samo materialno škodo v obliki izgubljenega dobička. Prisilna odstranitev reklamnih objektov bi zanjo pomenila, da ne more izpolnjevati svojih obveznosti iz pogodb, sklenjenih z naročniki, kar bi vplivalo na izgubo ugleda in statusa zanesljivega partnerja. Uveljavljanje dovoljenosti revizije na obravnavani podlagi revidentka utemeljuje še na trditvah o škodi zaradi potencialne izgube kreditnega kritja ob odstranitvi panojev, saj so krediti zavarovani tudi z zastavo reklamnih panojev, kar bi tudi lahko imelo hude posledice za njeno poslovanje. Dodaja, da bo, če bo sporna odločitev obstala, ogrožen njen nadaljnji razvoj in obstoj ter tudi obstoj celotne panoge zunanjega oglaševanja, saj je večina obstoječih objektov za zunanje oglaševanje postavljenih v nasprotju z določili spornega Pravilnika.

14. V zvezi s povzetimi navedbami gre revidentki najprej pojasniti, da je pridobitev soglasja predpogoj za postavitev reklamnih panojev in njihovo trženje. Posledice, ki jih navaja, pa naj bi nastale zaradi odstranitve reklamnih panojev, ki so postavljeni brez ustreznega soglasja. Te posledice zato niso posledica zavrnitve izdaje soglasja, ampak revidentkinega ravnanja, torej ne obstaja vzročna zveza med izpodbijanim aktom in zatrjevanimi posledicami. Kljub temu gre dodati še, da so tudi sicer revidentkine navedbe o zelo hudih posledicah splošne in v celoti neizkazane. Revidentka namreč navedb o materialni škodi v obliki izgubljenega dobička ni konkretizirana, posledice v obliki izgubljenega poslovnega ugleda pa revidentka navaja le kot bodočo negotovo možnost, kar za izkazanost zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.7 Enako velja tudi za navedbe glede izgube kreditnega kritja, v zvezi s katerimi revidentka ni izkazala niti, da ima kredite, ki so zavarovani z reklamnimi panoji. Upoštevaje navedeno revizije ni mogoče dovoliti niti na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

15. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljenih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Razloge za to je pojasnilo v sodbi X Ips 420/2014.
2 Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013 in druge.
3 Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že npr. v zadevi X Ips 201/2011 revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, ko je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno.
4 Prim. npr. sklepe VSRS v zadevah X Ips 39/2012, X Ips 437/2014, X Ips 308/2016 in druge.
5 Takšno stališče je VSRS zavzelo že v zadevi X Ips 232/2010.
6 Prim. npr. sklepe VSRS v zadevah X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010.
7 Prim. npr. sklep VSRS v zadevi X Ips 146/2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 9, 78, 125.
Zakon o javnih cestah (1997), Zakon o upravnem sporu (2006) - ZJC,ZUS-1 - 6.,83, 83/2
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNzgx