<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 248/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.248.2017

Evidenčna številka:VS00011869
Datum odločbe:24.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 825/2016
Datum odločbe II.stopnje:17.05.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - vodilni delavec

Jedro

Delavec mora biti vnaprej seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, kar pa ne pomeni nujno, da morajo biti delavcu izdana pisna navodila za delo, z vnaprej določenimi roki za njihovo izpolnitev. Ustna seznanjenost s pričakovanji delodajalca zadostuje. Poleg tega je bil v konkretnem primeru tožnik vodilni delavec, vodja zunanje trgovine in nabave, od katerega se pričakuje večja mera samostojnosti ter samoiniciativnosti (in kar je toženka od njega tudi pričakovala) in ne zgolj delo po navodilih.

125. člen ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne določa, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije v posebnem internem aktu ali v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 23. 12. 2015 nezakonita; da delovno razmerje tožnika pri toženki traja od 31. 12. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje in da se s tem dnem pogodba o zaposlitvi razveže; da je toženka dolžna tožnika za ta čas prijaviti v obvezno zavarovanje ZPIZ, obračunati nadomestila plač v višini 3.500,00 EUR bruto mesečno ter plačati denarno povračilo v višini 21.000,00 EUR. Presodilo je, da je toženka dokazala, da je tožnik neuspešno opravil poskusno delo, zaradi česar z njim ni bilo več mogoče nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe, na katere bi moralo odgovoriti. Sodišče se ni opredelilo do navedb glede nedoločitve konkretnih ciljev in rokov za doseganje teh ciljev, kakor tudi glede meril in kriterijev za ocenjevanje uspešnosti poskusnega dela. Prioritete oziroma konkretna pričakovanja toženke mu niso bila znana. Konkretne cilje je prvič videl šele v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa še to brez določitve rokov. Sodišče navaja, da je bil seznanjen z nalogami, vendar iz predložene listinske dokumentacije to ne izhaja. Letnih ciljev za leto 2015 ni prejel. Toženka je v spis vložila plan za celotno družbo, ne le zanj, pri čemer ne gre za verodostojno listino. Sodišče druge stopnje se ni izreklo do različnih izpovedi nadrejenih A.A. in B.B. glede njegovega plana. Prav tako ni upoštevalo, da njuni izpovedi izkazujeta popolnoma drugačne razloge za negativno oceno delovne uspešnosti, kot so zapisani v odpovedi. Svoje naloge iz pogodbe o zaposlitvi je opravljal dobro. Na njegovo delo med poskusno dobo ni bilo pripomb ali drugačnih usmeritev. Signali so bili vzpodbudni in pozitivni. Sodišče ni upoštevalo, da ni bil nikoli negativno ocenjen, da mu je toženka izplačala stimulativni del plače ter da mu je pred odpovedjo ponudila pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto z istimi pooblastili in odgovornostmi. Če bi bila ocena poskusnega dela utemeljena, mu toženka ne bi ponudila takšne pogodbe. Zmotno je tudi stališče sodišča, da ga toženka kot vodilnega delavca v zvezi z navodili ne more primerjati z ostalimi zaposlenimi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Neutemeljen je ugovor tožnika, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene ugovore v zvezi z nedoločenostjo konkretnih ciljev in rokov za dosego teh ciljev ter merili in kriteriji za ocenjevanje uspešnosti poskusnega dela. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Kot navaja tudi sam tožnik v reviziji, je sodišče druge stopnje sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen s konkretnimi nalogami oziroma cilji. Nadaljnji tožnikovi ugovori v zvezi s nedoločenostjo ciljev in rokov za dosego teh ciljev ter merili in kriteriji za ocenjevanje uspešnosti poskusnega dela dejansko predstavljajo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - tč. 11-13). Tožnik prav tako neutemeljeno navaja, da naj bi izpovedi prič A.A. in B.B. izkazovali drugačne razloge za negativno oceno delovne uspešnosti, kot so bili zapisani v odpovedi. Oba sta izpovedovala o razlogih, ki so dejansko navedeni v odpovedi. Zatrjevane kršitve 14. oz. 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso podane.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za vodilno delovno mesto vodja zunanje trgovine in nabave, s trajanjem mandata od 1. 7. 2015 do 25. 12. 2019, s šest mesečno poskusno dobo (od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015). S pogodbo o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo ob koncu poskusne dobe izdelana pisna ocena v zvezi s tem, ali je tožnik sposoben opravljati dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi in da lahko v primeru, če poskusnega dela ne opravi uspešno, sledi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je tožniku 23. 12. 2015 vročila negativno oceno poskusnega dela in mu istega dne redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela po peti alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-1).

9. V odpovedi je toženka navedla, da tožnik v času poskusnega dela ni dosegel pričakovanj glede vodenja in izvajanja procesa zunanje trgovine in nabave, saj je bil pričakovan večji angažma pri pridobivanju novih kupcev in vodenju prodaje z obstoječimi kupci. Konkretizirano mu je očitala, da niso bili pripravljeni marketinški plani za leto 2016; da se s kupci niso sklenile pogodbe za leto 2016; da se ni dokončno uredil arhiv kupoprodajnih pogodb tako, da bi bil dostopen na intranetu ter da celoten oddelek, katerega vodja je bil tožnik, ni zaživel kot enoten team, saj tožnik ni deloval dovolj enotno. Komisija (predsednik uprave toženke B.B. in tožniku nadrejeni A.A.) je tožnikovo poskusno delo ocenila kot neuspešno in podala mnenje, da glede na prikazano v času poskusnega dela ni primeren in sposoben za tako pomembno funkcijo kot je vodenje oddelka zunanje trgovine.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik zahteve in pričakovanja delodajalca na svojem delovnem mestu poznal. Na podlagi izpovedi A.A, B.B., kot tudi tožnika je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik z A.A. v času poskusnega dela poglobljene razgovore, kjer so mu bili (ustno) jasno predstavljeni cilji in kaj se od njega pričakuje (ureditev oddelka, povečanje prodaje na obstoječih in z novimi trgi, intenzivnejše delo z distributerji, ureditev dokumentacije na intranetu, samoiniciativnost ipd.). Ker je z delom nastopil 1. 7. 2015, mu niso bili določeni letni cilji za leto 20151, vendar je prejel oziroma so mu bili predstavljeni plani in cilji, ki si jih je za leto 2015 zastavila družba na tem področju.

11. Vztrajanje tožnika v reviziji, da ni bil seznanjen z zahtevami oziroma pričakovanji delodajalca ter da je te prvič videl šele v odpovedi, so v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki jo z revizijo ni več mogoče izpodbijati. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem druge in prve stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da toženka z listinsko dokumentacijo ni izkazala, katere konkretne cilje naj bi imel in v katerem roku naj bi jih realiziral (v smislu, da ni imel pisno določenih ciljev). Delavec mora biti vnaprej seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, kar pa ne pomeni nujno, da mu morajo biti izdana pisna navodila oziroma zahteve, z vnaprej določenimi roki za njihovo izpolnitev. Ustna seznanjenost s pričakovanji delodajalca zadostuje.

12. Poleg tega je bil tožnik vodilni delavec, vodja zunanje trgovine in nabave, od katerega se pričakuje večja mera samostojnosti ter samoiniciativnosti (in kar je toženka od njega tudi pričakovala) in ne zgolj delo po navodilih. To izhaja že iz same opredelitve vodilnega delavca v skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDR-1, po katerem vodilni delavec vodi določeno poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Pričakovanje tožnika, da bi mu morala toženka za vsako nalogo oziroma cilj izdati navodilo, z rokom izvedbe, je zato tudi ob upoštevanju tožnikovega delovnega mesta zgrešeno. Prav tako ne drži ugovor tožnika, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago strank oziroma zmotno uporabilo materialno pravo z navedbo, da tožnika kot vodilnega delavca v zvezi z navodili ni mogoče primerjati z ostalimi zaposlenimi. V tem delu gre zgolj za pojasnilo sodišča druge stopnje ob upoštevanju 74. člena ZDR-1, ki ni nepravilno. Vodilni delavec je dolžan upoštevati navodila in notranje akte delodajalca, vendar njegov položaj ni primerljiv z ostalimi delavci, saj delodajalec od takšnega delavca praviloma in upravičeno pričakuje nekaj več kot zgolj delo po navodilih. V tem kontekstu gre razumeti tudi stališče sodišča druge stopnje.

13. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da toženka ni imela določenih meril oziroma kriterijev za oceno poskusnega dela in da bi morala zato, ker ti niso bili določeni s pogodbo o zaposlitvi, pri oceni smiselno uporabiti kriterije iz Pravilnika o plačah toženke (glede nagrajevanja na podlagi delovne uspešnosti). Iz navedenega pravilnika toženke ne izhaja, da se uporablja za ocenjevanje poskusnega dela, zato ga toženka pri izdelavi ocene tožnikovega poskusnega dela ni bila dolžna uporabiti. Tudi sicer 125. člen ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne določa, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije ali merila v posebnem internem aktu, ali da bi morali biti ti določeni v pogodbi o zaposlitvi. Namen poskusnega dela je jasen – preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.

14. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na ponujeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev, ki mu jo je toženka ponudila pred podajo odpovedi. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je toženka to pogodbo o zaposlitvi tožniku ponudila, ker je želela sprva stvari rešiti sporazumno, pri čemer so v pogodbi obdržali isti naziv na željo tožnika, da bi si lažje pridobil drugo (podobno) zaposlitev. Takšno ravnanje toženke ne pomeni, da je bila ocena poskusnega dela neutemeljena. Za odločitev v tem sporu prav tako ni bistveno, da tožnik ni bil nikoli (negativno) ocenjen, saj je bil pri toženki zaposlen le za čas poskusne dobe, kot tudi ne vprašanje, ali je v tem obdobju kdaj prejel stimulativni del plače. Prav tako ne drži ugovor, da na njegovo delo med poskusnim delom ni bilo pripomb oziroma drugačnih usmeritev. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je prve signale o nezadovoljstvu z njegovim delom prejel že mesec dni pred iztekom poskusnega dela.

15. Ob upoštevanju navedenega, se revizijsko sodišče strinja s presojo, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil, zato je podan utemeljen odpovedni razlog.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

-------------------------------
1 Tožnikova pogodba o zaposlitvi je v sedmem odstavku 5. člena določala, da se delavčevi individualni cilji določajo na letnem nivoju v skladu z letnimi cilji funkcijske enote in družbe kot celote in so opredeljeni v vsakokratnih letnih ciljih delavca.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 74, 74/1, 89, 89/1, 89/1-5, 125
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MTIy