<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 50/2016-3
ECLI:SI:VSRS:2017:III.IPS.50.2016.3

Evidenčna številka:VS00006037
Datum odločbe:24.10.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL I Cpg 1520/2014
Datum odločbe II.stopnje:07.07.2015
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), dr. Mile Dolenc, Franc Seljak, mag. Rudi Štravs
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - manjvrednost objekta - izgubljeni dobiček - bodoča škoda - odškodninska odgovornost - odmera odškodnine - zapadlost terjatve - zamuda - začetek teka zamudnih obresti - zamudne obresti

Jedro

Odškodnina se sicer res odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ), vendar pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo vse od nastanka škode dalje (165. člen OZ). Zapadlost obveznosti je predpostavka dolžnikove zamude (prvi odstavek 299. člena OZ), zato je po zapadlosti obveznosti v načelu dolžnik v zamudi.

Izrek

I. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka glede obrestnega dela zahtevka spremeni tako, da se sedaj glasi:

"Pritožbi [tožeče stranke] se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi alineji 1. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 62.009,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2005 dalje do plačila, v presežku pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje."

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je nad toženo stranko 21. 3. 2017 začel stečajni postopek, zaradi česar je bil revizijski postopek po določbi 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prekinjen. Ker pa je prekinitev nastopila potem, ko so bila v postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli roki zanje, samo odločba revizijskega sodišča še ni bila izdana, ni bilo ovir za izdajo te odločbe.2

2. Tožeča stranka je po odpovedi tožbenemu zahtevku za sklenitev menjalne pogodbe3 in po spremembi tožbe z dne 22. 1. 2006 od tožene stranke primarno uveljavljala denarni odškodninski zahtevek zaradi kršitve sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili 14. 5. 2004. Od tožene stranke je tako zahtevala plačilo odškodnine v višini: (1.) 3,000.000,00 EUR iz naslova bodočega izgubljenega dobička, (2.) 700.000,00 EUR iz naslova izgubljenega dobička v letih od 2004 do 2011, (3.) 130.000,00 EUR iz naslova plačevanja obresti za najete kredite, (4.) 60.000,00 EUR iz naslova plačanih obresti za kredite ter (5.) 400.000,00 EUR zaradi manjvrednosti poslovnih prostorov tožeče stranke. Podredno je uveljavljala tožbeni zahtevek za dosego dejanj zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja.

3. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4,230.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za dosego dejanj za vzpostavitev prejšnjega stanja (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je (po opravljeni pritožbeni obravnavi) pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti poslovnih prostorov delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo plačilo 62.009,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje. V presežku je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti poslovnega prostora sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še za 76.077,50 EUR s pripadki, medtem ko glede ostalih zahtevkov predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Glede uporabe ZPP

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku - ZPP, veljavna pred začetkom uporabe novele ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

8. Tožeča stranka je bila lastnica in posestnica dveh poslovnih prostorov v medetaži in pritličju poslovnega objekta "E", ki stoji na parc. št. ... k. o. ... in meri 288 m2. Poslovna prostora tožeče stranke tvorita celoto, v kateri ima tožeča stranka trgovino s tekstilom.

9. Pravdni stranki sta 14. 5. 2004 sklenili Sporazum (po vsebini predpogodbo), s katerim sta uredili medsebojna razmerja v zvezi z gradnjo objekta "F" (v sklopu trgovskega centra A.), katerega investitorka je bila tožena stranka. V Sporazumu sta se stranki dogovorili, da bosta sklenili menjalno pogodbo, na podlagi katere bo tožeča stranka izročila toženi stranki v last in posest svoj poslovni prostor v medetaži objekta "E", tožena stranka pa bo po izgradnji objekta "F" izročila tožeči stranki v last in posest prostor v tem objektu z oznako "3.18".

10. Tožeča stranka je prevzete obveznosti po Sporazumu izpolnila. Tožena stranka je objekt "F" zgradila in ga, razen poslovnega prostora "3.18", prodala. Vendar pa tožena stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja za izgradnjo povezovalnega hodnika ter le-tega tudi ni zgradila, s čimer je kršila s Sporazumom prevzete obveznosti. Tožeča stranka je od Sporazuma odstopila, tako da do sklenitve menjalne pogodbe sploh ni prišlo. Gradnja povezovalnega hodnika je bila namreč za tožečo stranko bistvenega pomena, saj bi le tako ohranila enovit poslovni prostor.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija je delno utemeljena.

Glede plačila odškodnine zaradi manjvrednosti poslovnih prostorov

12. Tožeča stranka izpodbijani sodbi očita protispisnost ter odsotnost razlogov (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v delu, v katerem je sodišče druge stopnje (v 18. točki obrazložitve sodbe) zaključilo, da določene postavke iz izvedenskega mnenja nimajo opore v trditveni podlagi, zaradi česar ne morejo biti upoštevane. Revidentka takšnemu zaključku sodišča druge stopnje ugovarja z navedbami, da je že v tožbi, pa tudi v nadaljnjih (pripravljalnih) vlogah, večkrat pojasnila, da je zaradi zgraditve objekta "F" v spodnjem delu svojega poslovnega prostora izgubila pogoje za opravljanje svoje dejavnosti, saj je ostala brez dnevne svetlobe in zraka, s čimer je (po njenem mnenju) zadostila zahtevam Zakona o pravdnem postopku.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča druge stopnje pravilen. Iz pisnega izvedenskega mnenja kot tudi iz zaslišanja izvedenca namreč izhaja, da izvedenec pod postavkami "manjvrednost zaradi večjega stroška razsvetljave - hendikep naravne svetlobe", "manjvrednost zaradi potrebe po umetnem prezračevanju" in "manjvrednost zaradi potrebe po popravilu napak" sploh ni ugotavljal višine škode zaradi zmanjšanja vrednosti poslovnih prostorov, pač pa je v okviru teh postavk, ki jih je zmotno kvalificiral kot postavke "manjvrednosti", dejansko ugotavljal škodo v obliki stroškov. Tako je pod postavko "manjvrednost zaradi potrebe po popravilu napak" ovrednotil dejanski strošek popravila stvari (zaradi gradnje sosednjega objekta naj bi se namreč, po ugotovitvah izvedenca, na stenah pokazale razpoke), te napake oziroma te vrste navadne škode pa tožeča stranka v postopku sploh ni zatrjevala. Pod postavko "manjvrednost zaradi potrebe po umetnem prezračevanju" je ovrednotil strošek izvedbe oziroma namestitve umetnega prezračevanja ter njegovega vzdrževanja, potrebe po izvedbi teh del pa tožeča stranka prav tako ni zatrjevala. Pod postavko "manjvrednost zaradi večjega stroška razsvetljave - hendikep naravne svetlobe" pa je ocenil povečan (po njegovem mnenju 30 % višji) strošek porabe električne energije. Vendar pa tožeča stranka navedb, ki bi bile podlaga za ugotavljanje ter uveljavljanje teh vrst škode, ki dejansko ne predstavljajo škode, nastale zaradi manjvrednosti stvari, pač pa (dolgoročno) oceno dejanskih stroškov, ki so (lahko) nastali zaradi ravnanja nasprotne stranke, niti v tožbi niti v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni podala. Da gre dejansko za oceno stroškov in ne za ugotavljanje škode zaradi manjvrednosti stvari, pa je evidentno razvidno tudi iz izvedenskega mnenja oziroma iz zapisnika o zaslišanju izvedenca, kjer je le-ta pojasnil, da je zato, ker ni razpolagal s podatki o izbranem aranžmaju in dobavitelju električne energije, to oceno dejanskih stroškov podal splošno, pavšalno (glej list. št. 456 ter list. št. 457 - tu je izrecno opozoril celo na svoj zadržek na ta del mnenja).

14. V kolikšni meri mora biti trditvena podlaga konkretizirana, je odvisno od dejanskih okoliščin primera, pa tudi od kvalitativne in kvantitativne ravni pravdanja posameznih strank. Dokazi (torej tudi izvedensko mnenje) so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo.4 Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza. Takšen dokazni predlog je namreč utemeljen tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme. V konkretnem primeru pa ne gre za tak položaj, saj tožničine navedbe ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bili podatki o relevantnih dejstvih izven njenega zaznavnega območja. Višji stroški vzdrževanja poslovnih prostorov so bili zatrjevani le pavšalno (list. št. 189). Tožeča stranka namreč v svojih vlogah nikjer ni jasno opredelila njihove višine, četudi bi bilo strošek dejanskega popravila napak, strošek izvedbe rekuperacije ter razliko med višino stroška električne energije pred gradnjo objekta "F" in po gradnji tega objekta mogoče enostavno ugotoviti na podlagi obračuna električne energije. Poleg tega sta na pomanjkljivo konkretizacijo in specifikacijo višine škode tožečo stranko med postopkom vseskozi opozarjali tako tožena stranka kot tudi sodišče, vendar pa tožeča stranka svojih navedb v to smer kljub temu ni dopolnila.

Glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti

15. V zvezi s prisojeno odškodnino zaradi manjvrednosti poslovnih prostorov revidentka izpodbijani sodbi očita tudi kršitev Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih. Meni namreč, da se je sodišče druge stopnje zmotno oprlo na 299. in 378. člen OZ, saj je do plačila zamudnih obresti na podlagi 165. člena OZ upravičena vse od vložitve tožbe dalje.

16. Ta revizijski očitek je utemeljen. Odškodnina se sicer res odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ), vendar pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo vse od nastanka škode dalje (165. člen OZ). Zapadlost obveznosti je predpostavka dolžnikove zamude (prvi odstavek 299. člena OZ), zato je dolžnik po zapadlosti obveznosti v načelu v zamudi.5 Če konkretna vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno opredeljena, je lahko problematično (zgolj) vprašanje, ali je dolžnik že v zamudi z izpolnitvijo odškodninske obveznosti, vendar pa je jasno ter v skladu z določbami OZ, da je dolžnik v zamudi s plačilom odškodninske terjatve najmanj od postavitve konkretnega zahtevka (v obravnavanem primeru od vložitve tožbe). Takšno stališče sledi ustaljeni sodni praksi in logiki načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča št. 1/02 z dne 26. 6. 2002 o odškodninskem pravu, iz katerega je mogoče razbrati, da dolžnik po OZ ne pride v zamudo šele z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, ampak že pred tem.6

17. V tej zvezi je neutemeljeno tudi sklicevanje sodišča druge stopnje na večkratno spreminjanje tožbenega zahtevka tožeče stranke ter na nezadostno konkretizacijo zahtevka. Tožeča stranka je primarno tožila za sklenitev menjalne pogodbe. Podrejeno je postavila nespecificiran odškodninski zahtevek, katerega pa je s pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2006 modificirala ter (po višini) ovrednotila vtoževane postavke zahtevane odškodnine. Vrhovno sodišče zaključuje, da ob poprej navedenem stališču, da v skladu z določbami OZ oškodovanki zakonske zamudne obresti pripadajo že od dneva nastanka škode, (zgolj) nezadostna začetna konkretizacija zahtevka revidentki ne more biti v škodo. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da tožeči stranki od pravnomočno prisojenega zneska odškodnine pripadajo zakonske zamudne obresti že od dneva vložitve tožbe dalje.

Glede izgubljenega dobička v višini 700.000,00 EUR ter stroškov kreditov

18. Pritrditi pa gre presoji sodišč nižjih stopenj, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb in dokazov glede izgubljenega dobička v višini 700.000,00 EUR ter škode zaradi plačila obresti v višini 130.000,00 EUR in 60.000,00 EUR.

19. Tožeča stranka stroškov kreditov ni substancirala, temveč je v vlogah le pavšalno navedla njihovo skupno višino. Revidentka se pri tem sklicuje na tožbo (list. št. 10), vendar neutemeljeno. Med postopkom namreč tožeča stranka konkretnejših trditev ni podala, temveč je le navedla višino skupnih stroškov in obresti - brez pojasnila, kaj naj bi stroške v zvezi s posojili sestavljalo oziroma od katerih zneskov, za katero obdobje in po kakšni obrestni meri so obračunane obresti. Zaradi pomanjkljivih trditev tožeče stranke je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke glede te vrste škode, saj bi izvedba dokaza, pri katerem so manjkale dejanske navedbe, predstavljala nedovoljen informativni dokaz. Trditve tožeče stranke so bile namreč v tem delu tako skromne in pomanjkljive, da bi moral šele izvedenec ugotoviti, kaj sploh predstavlja škodo.

20. Prav tako tožeča stranka ni ustrezno in pravočasno specificirala zahtevka za plačilo izgubljenega dobička v višini 700.000,00 EUR. Tudi trditve v zvezi s tem so bile presplošne, vendar pa jih tožeča stranka kljub opozorilom tožene stranke (in sodišča) ni konkretizirala. Višino izgubljenega dobička je namreč utemeljevala zgolj z navedbami o manjšem prometu, kar je dokazovala z izpiski prometa za obdobje od leta 2000 do leta 2006, kar pa ne zadošča, saj je pri izračunu izgubljenega dobička treba od prihodkov odšteti variabilne stroške, torej stroške, ki bi jih imela, če bi poslovala.7 Višine variabilnih stroškov, ki bi omogočali presojo oziroma izračun izgubljenega dobička, pa tožeča stranka ni navedla.

Odločitev o reviziji

21. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo le v delu, ki se nanaša na odločitev glede zakonskih zamudnih obresti, in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP) (I. točka izreka). V preostalem delu pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) (II. točka izreka).

O stroških postopka

22. Tožeča stranka je uspela le s sorazmerno majhnim delom revizije, pa še to le v delu, ki se nanaša na akcesorno obveznost. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s drugim odstavkom 165. člena ZPP je zato revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Iz enakih razlogov revizijsko sodišče tudi ni posegalo v stroškovno odločitev izpodbijane sodbe.

-------------------------------
1 Primerjaj odločbe (sodbe) Vrhovnega sodišča (VS RS) III Ips 41/1997 z dne 4. 12. 1998 (šesti odstavek obrazložitve), III Ips 94/2015 z dne 24. 1. 2017 (6. točko obrazložitve) in III Ips 8/2016 z dne 19. 5. 2017 (6. točko obrazložitve).
2 Primarnemu tožbenemu zahtevku za sklenitev menjalne pogodbe se je tožeča stranka odpovedala na naroku 18. 11. 2011, sodba na podlagi odpovedi pa je postala pravnomočna.
3 Glej na primer 19. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 141/2015 z dne 18. 4. 2017.
4 Jadek Pensa, D.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 1. knjiga, str. 933.
5 Tako tudi Končina Peternel, M.: Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo, Pravna praksa, 2007, št. 44, str. 7-9: "Zamuda dolžnika in odmera odškodnine med seboj ne moreta biti povezana. To povezavo je umetno ustvarila sodna praksa, bila pa je nujna zaradi nenormalnih gospodarskih razmer. Menim, da v stabilnih gospodarskih razmerah, ko je inflacija nižja od petih odstotkov, vprašanja zamude ni mogoče povezovati z vprašanjem odmere odškodnine."
6 Glej tudi sodbo in sklep VS RS III Ips 63/2015 z dne 25. 10. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 168, 168/2, 299, 299/1, 378
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNTY1