<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 122/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.122.2016

Evidenčna številka:VDS0016073
Datum odločbe:09.06.2016
Senat:Marko Hafner (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - obrazložitev zavrnitve dokazov

Jedro

Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica, pri tem pa za takšno odločitev ni navedlo razlogov niti na naroku niti v obrazložitvi sodbe. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 26.171,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, in sicer razliko do višine bruto plače, kot če bi tožnica delala polni delovni čas, za obdobje od septembra 2011 do junija 2012, kar pomeni 465,06 EUR premalo izplačane bruto plače mesečno ali skupno 6.450,60 EUR, kar ob 60 % zvišanju za nadure pomeni 7.440,96 EUR, odškodnino za materialno škodo zaradi nespoštovanja 18. člena Kolektivne pogodbe časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, ki je tožnici že nastala od januarja 2013 do vložitve tožbe in še nastaja, v višini bruto plače tožnice za polni delovni čas, zmanjšane za bruto nadomestilo za brezposelnost, kar je do vložitve tožbe 5.730,96 EUR ter odškodnino za nematerialno škodo v skupnem znesku 13.500,00 EUR (točka I izreka). Sklenilo je, da se postopek zaradi umika tožbe ustavi za znesek 13.500,00 EUR s pripadki (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.820,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (točki I in III izreka) se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov tožnice na prvi in drugi stopnji. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo tožničin dnevnik mobbinga in obsežno službeno korespondenco (elektronsko pošto tožnice), ki se nanaša na petke in sobote iz obdobja od septembra 2011 do maja 2012, ko naj glede na sklenjene anekse za delo s skrajšanim delovnim časom ne bi delala. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožnica, v obrazložitvi pa je navedlo, da je dejstva, o katerih naj bi predlagane priče izpovedale, ugotovilo že na podlagi izpovedb drugih prič in na podlagi listinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje ne more verodostojno ugotoviti dejstev oz. dejanskega stanja na osnovi pričanja prič, ki so neposredno obdolžene mobbinga, ni pa zaslišalo niti ene same predlagane priče, ki ni obdolžena mobbinga, čeprav je tožnica vztrajala na zaslišanju vsaj dveh prič, to je A.A. in B.B., ki bi potrdili navedbe tožnice in izpovedali o nekaterih drugih dogodkih, povezanih s tožnico, ko tožnica ni bila prisotna. Ker ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev navedenega tožničinega dokaznega predloga, je kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi pristransko in selektivno obravnavalo dokaze ter odločalo protispisno. V primeru, ko delavec zatrjuje mobbing oz. diskriminacijo, mora delodajalec dokazati nasprotno. Tožena stranka ni ničesar dokazala, temveč je zgolj navajala vrsto neresnic in svojo plat dojemanja in opravičevanja dogodkov. Priči A.A. in B.B. bi postavile na laž pričanje C.C. in D.D., delno pa tudi pričanje E.E. in F.F.. Sodišče prve stopnje torej ni upoštevalo obrnjenega dokaznega bremena, temveč je verjelo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi prič C.C. in D.D. celo takrat, ko se te izpovedbe razumsko gledano očitno neresnične, prav tako je prezrlo dejstvo, da je bil C.C. pomočnik direktorja za poslovodenje in urednik spletnega deska, kamor je sodil tudi portal G.G.. Zato je bil tožnici nadrejeni delavec. Odločal je tudi o odrejanju in organizaciji dela ter skupaj z direktorjem tožene stranke tudi o konkretnih imenih presežnih delavcev. Kljub temu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ji ni bil nadrejen. C.C. je tožnici odvzel delo na portalu, jo pred sodelavci žalil in poniževal. Imel je močan motiv, da tožnico spravi v položaj, ko bi sama dala odpoved, o čemer je po napadu nanjo tudi premišljevala in se neposredno po tem dogodku tudi obrnila na odvetnika za pomoč in pravni nasvet. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tožničinih navedb, da ji je bil onemogočen dostop do redakcijskega sistema „...“ dne 21. in 22. maja 2012, ne pa za daljše časovno obdobje. Zato se je želela obrniti na pomoč na H.H., kar pa ji je C.C. preprečil. Sodišče neutemeljeno verjame C.C., da je do spora s tožnico prišlo zaradi tega, ker naj bi tožnica na sodelavko prelagala svoje delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da jo je C.C. na kakršen koli način obrekoval oz. „ščuval“ preostale sodelavce zoper njo ter da ni mogoče zaključiti, da ji je naklepno onemogočil dostop do omrežja. Vendar pa ni zaslišalo predlaganih prič A.A. in B.B., s katerima je tožnica hotela dokazati, da sta bili priči navzoči takšnim dogodkom in obrekovanjem. Obe sta bili namreč poleg I.I. v maju 2012 klicani v pisarno F.F., kjer je bil tudi C.C.. Zaslišala sta ju o tem, kdo jima je povedal, da C.C. širi govorice o tem, da bo „zjebal J.J.“. O tem bi sodišče lahko zaslišalo tudi predlagano pričo K.K.. Tožnica je torej hotela dokazati načrte in sistematičen mobbing, ki je trajal več mesecev, sodišče prve stopnje pa je verjelo izključno pričam tožene stranke, kar je nerazumljivo. Pritožba povzema izpoved F.F., ki je pojasnila, da se ji upoštevaje klimo in kulturo v redakciji zdi povsem možno, da so se tožnici dogajale neprijetnosti in nadlegovanje sodelavcev. Ker je sodišče prve stopnje verjelo pričam tožene stranke, ni razumljivo, zakaj v tem primeru ne upošteva izpovedi F.F., ki je prepričevala sebe, tožnico in sodišče, da zmerjanja in zbadanja ne gre jemati osebno. Tožnica opozarja, da je bila norma, ki ji je bila naložena v višini 16 člankov mesečno, pretirana. Priče so se izogibale odgovoru na vprašanje tožnice, ali je bila norma dejansko odrejena samo njej in če ne, komu od preostalih zaposlenih so torej odredili normo 20 člankov na mesec. Ker je tožnica hotela doseči to normo, je morala delati ob petkih in sobotah. Februarja 2012 je bilo tožnici odrejeno še dodatno, k obstoječemu delu, delo na portalu „G.“. Na njeno opozarjanje o preobremenjenosti se ni nihče odzval. Tožnica je v aprilu 2012 prosila C.C., če bi ji lahko zaradi preobremenjenosti vsaj za en dan odvzel delo na portalu, ki bi ga prevzel eden izmed študentov, on pa je nasprotno F.F. naročil, naj tožnici vzame zavarovalniško prilogo, ki jo je tožnica urejala že dolgo časa. Sodišče prve stopnje spregleda tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnici nezakonito podala odpoved delovnega razmerja. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi v času ekonomske krize ni nič nenavadnega in nevsakdanjega, ne upošteva povsem pavšalnih navedb, ki ne utemeljujejo, da odpoved tožnici ni bila diskriminatorna in da ni pomenila nadaljevanja mobbinga oz. sklepnega dejanja mobbinga. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo, da 18. člen Kolektivne pogodbe časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (KPČIZKD) v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (junija 2012) ni določal uporabe kriterijev pri izbiri presežnih delavcev. Šele na podlagi Aneksa k kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 7/2012), ki se uporablja od 1. oktobra 2012, torej štiri mesece po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je začela veljati 14. alineja 18. člena, po kateri se ti kriteriji ne uporabljajo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično ni mogoče preveriti pravilnost uporabe materialnega prava.

6. Ker se spor nanaša na mobbing oziroma diskriminacijo tožnice pri toženi stranki v času od septembra 2011 do junija 2012, je potrebno zadevo presojati po določbah prvega odstavka 6. člena ter četrtega odstavku 6.a člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR). Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDR mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec v skladu s sedmim odstavkom 6. člena ZDR delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Četrti odstavek 6.a člena ZDR pa določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

7. Po preučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka in sicer C.C., D.D., E.E. in F.F.. Ni pa zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica in ki naj bi potrdile njene trditve, da je C.C. o njej raznašal neresnične govorice oz. jo obrekoval, za njenim hrbtom govoril, da jo bo „zjebal“ in s tem dosegel, da bo sama dala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za svojo odločitev ni navedlo razlogov niti na naroku niti v obrazložitvi sodbe. Ker je namreč tožnica navajala, da je bil C.C. njej nadrejeni delavec, ki je bil tudi pooblaščen za določitev norme oziroma predvidenega obsega dela, je za odločitev v tem sporu odločilno, da se razčisti njegova vloga oziroma ugotovi, ali je zaradi njegovega ravnanja kot tožnici nadrejenega delavca mogoče toženi stranki očitati mobbing. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. Povsem nesprejemljivo je pojasnilo, da z zaslišanjem prič, katerih zaslišanje je predlagala tožnica, sodišče ne bi moglo ugotoviti drugačnega dejanskega stanja. Če bi pritožbeno sodišče akceptiralo takšno obrazložitev, bi s svojo obrazložitvijo tudi samo kršilo pravico tožnice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33-1409/1991 s spremembami; Ustava RS), iz katere izhaja tudi prepoved t. i. vnaprejšnje dokazne ocene (primerjaj stališča, ki jih je v zvezi z neobrazloženo zavrnjenimi dokaznimi predlogi zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-219/15-18 z dne 19. 5. 2016 in sklep Ustavnega sodišča RS št. Up-420/00 z dne 21. 5. 2002). Vnaprejšnja zavrnitev dokaza o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu, prav tako pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo tožničine dokazne predloge, je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS, tj. da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Storilo je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev (v tej zadevi ustrezno substanciranih) dokaznih predlogov je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, zato je sprejeta odločitev vsaj preuranjena in zato napačna.

8. Za odločitev v tej zadevi je tudi relevantno, ali je bila dejansko samo tožnici odrejena norma oz. predviden obsega dela. Sodišče prve stopnje oz. priče so se temu odgovoru dejansko izognile, kar ugotavlja tudi pritožba tožnice, vendar pa ta okoliščina, po stališču pritožbenega sodišča, lahko kaže na šikaniranje. Ker je tožnica delala s skrajšanim delovnim časom (štiri dni na teden oziroma 32 ur) zaradi starševstva v smislu 48.b. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 110/06 - uradno prečiščeno besedilo, in naslednji; ZSVDP) ter morala v štirih delovnih dneh v tednu napisati 16 člankov, je utemeljeno izpostavila, da bi morali ostali delavci, ki so opravljali primerljivo delo, za poln delovni čas dosegati normo 20 člankov. Ni sprejemljivo, da bi bila le tožnici odrejena norma oziroma predviden obseg dela, pa še to v času, ko je zaradi skrbi za otroka delala s skrajšanim delovnim časom. Ker naj bi o normi odločal (tudi) C.C., je torej še toliko bolj pomembno, da sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožnica, oceni njegovo ravnanje v razmerju tožnice. Pri tem iz doslej znanih podatkov v spisu ne gre za nek predviden obseg dela, ki bi bil za tožnico neobvezujoč, saj je tožnica izpovedovala, da naj bi jo nadrejena delavka F.F. večkrat hodila spraševat, če ji bo normo uspelo doseči in tudi da je takšno poizvedovanje „njej v korist“.

9. Glede vtoževanih nadur pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dejansko ni opredelilo do elektronskih sporočil, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnica delala tudi v petek in soboto oziroma med vikendi. Res je sicer, kar navaja tožena stranka, da te ure niso bile specificirane, vendar pa iz tožničinih navedb smiselno izhaja, da naj bi, tudi glede na postavljen zahtevek, zaradi dela ob petkih in sobotah, v obdobju od septembra 2011 dalje delala poln delovni čas. Zato ni mogoče šteti, da je tožbeni zahtevek glede ur nespecificiran, zaključek, da tožnica ni opravljala nadur, pa vsaj preuranjen.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo torej sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek v navedeni smeri, torej z zaslišanjem tudi tistih prič, ki bi lahko povedale oz. potrdile tožničine navedbe o ravnanju C.C., njegovem odnosu do tožnice in zavzeti stališče, ali je bilo njegovo ravnanje usmerjeno k temu, da tožnica poda odpoved oz. da je z določitvijo pretirane norme dosegel to, da je tožnica morala delati v večjem obsegu od 32 ur na teden. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožnice, tudi v zvezi z uveljavljano odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

12. Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. ZSVDP člen 48b.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMDM1