<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 360/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.360.2018
Evidenčna številka:VDS00014664
Datum odločbe:05.07.2018
Senat:Samo Puppis (preds.), mag. Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s trpinčenjem. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v času od leta 2010 do 2015 trpinčila tožnico s tem, ko jo je leta preselila na odmaknjeno lokacijo, jo odmaknila od dnevnega dogajanja na sedežu uprave tožene stranke, jo izključila iz delovnih procesov, ki jih je pred tem vodila, ji preprečila dostop do informacij, neformalnega strokovnega izobraževanja, ji onemogočila strokovno opravljanje dela v pravni službi, nanjo kričala, jo arbitrarno ocenjevala, ji podala neutemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo, zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letih 2010 in 2014 ter ji z večkratnimi zahtevami po upokojitvi dala vedeti, da kot starejša delavka ni zaželena. Na podlagi vseh navedenih ravnanj, vključno z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v novembru 2014, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka izvajala trpinčenje nad tožnico.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"IV. Pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko se razveže z dnem 31. 1. 2015.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v znesku 39.565,92 EUR in ji po odvodu davka in prispevkov izplačati neto znesek, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (ugotovitev delovnega razmerja, priznanje delovne dobe, prijavo v zavarovanje, obračun bruto nadomestila plače in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, vse za čas od 1. 2. 2015 do 1. 3. 2016, ter izplačilo razlike denarnega povračila do zahtevanega zneska 59.348,88 EUR), se zavrne."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 561,53 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo pobotni ugovor tožene stranke (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 11. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 1. 2015, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 1. 3. 2016; da je za čas od 1. 2. 2015 do 1. 3. 2016 tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje in ji iz naslova plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače, odvesti prispevke in davke, ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila ter da ji je dolžna obračunati denarno povračilo v višini 59.348,88 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 5.052,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper IV. in V. točko sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici po 1. 2. 2015 ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, ker se je s tem dnem upokojila in ne more imeti dvojnega statusa. Takšno stališče nima podlage v 118. členu Zakona o delovnih razmerjih in posega v tožničine ustavne pravice. Vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje razvezati pogodbo o zaposlitvi med njo in toženo stranko z dnem 31. 1. 2015 in ji prisoditi denarno povračilo. Pri odmeri povračila je poleg nezakonite odpovedi v posledici trpinčenja treba upoštevati, da je posledica predčasne upokojitve, s katero je reševala socialno stisko, nižja odmera pokojnine. Zatrjuje, da je sodišče v 93. točki obrazložitve napačno priznalo nagrado toženi stranki namesto tožnici. Meni, da bi moralo sodišče tožnici priznati še eno nagrado za ponovljen narok. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da nekatera dejanja niso dokazana, druga pa so enkratni dogodki, ki niti posamezno niti vsa skupaj v obdobju 5 let, niso mogli predstavljati trpinčenja. Tožena stranka vztraja, da je v letu 2011 pravno službo iz prostorov uprave na naslovu A. preselila v prostore na naslovu B. zaradi prostorske stiske. V tem delu je sodišče prve stopnje prekoračilo svojo pristojnost. Zaradi krepitve funkcije strokovne direktorice in uvajanja novih programov je bilo treba drugače organizirati delovni proces. Selitev pravne službe je bila začasna rešitev. Takšne selitve potekajo tudi danes, saj je tožena stranka tudi oddelek IT preselila na drugo lokacijo. Glede neustreznosti selitve pravne službe na drugo lokacijo se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na enostranske zapise tožnice v zapisnikih sestankov. Poleg tega je pravna služba na novi lokaciji razpolagala z vso tehnično opremo in strokovno literaturo. Predstojniki in druge osebe so s tožnico nemoteno komunicirali tudi po selitvi na drugo lokacijo, pri čemer tožena stranka ni prepovedala ali omejevala komunikacije, kar dokazujejo elektronska sporočila. Tožena stranka meni, da ni bilo potrebe po izpostavljanju pravne službe v organizacijski shemi tožene stranke. Direktor tožene stranke ni imel vpliva na to, kaj se objavlja v glasilu C., zato je sklicevanje na interno glasilo brezpredmetno. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke zahteval od tožnice, naj se upokoji. Dva razgovora v zvezi z namero tožnice o starostni upokojitvi ne predstavljata trpinčenja. Direktor tožene stranke ni kričal na tožnico, povzdigovanje glasu pa načeloma ni usmerjeno na določeno osebo. Dejstvo, da je direktor tožnici povedal, da hara že 32 let in da bo dobila papir, predstavlja enkratni dogodek, ki ga ni mogoče šteti za trpinčenje. Prav tako ni mogoče šteti za trpinčenje zahteve nadrejenega, da delavec svoje delo opravi oziroma ga dokonča. Tudi preverjanje mnenj tožnice pri drugih pravnikih ni nedopustno, saj se je direktor na takšen način informiral pri sprejemanju odločitev. Tožena stranka meni, da vsebina elektronskih sporočil ni bila žaljiva oziroma takšna, da bi jo lahko šteli za trpinčenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je pri ocenjevanju tožnice ravnala arbitrarno. Razlogi za nižjo oceno v primerjavi s preteklimi leti so bili v tem, da je direktor prihajal iz zasebnega sektorja, kjer sam niti njegovi podrejeni niso bili nikoli ocenjeni z oceno odlično. Na podlagi pritožb so bile ocene spremenjene v oceno odlično in s tem je bila zadeva za toženo stranko zaključena. Res je sicer, da se je organizacija dela pri toženi stranki po prihodu novega direktorja spremenila, vendar ne sodišče prve stopnje niti tožena stranka nista pojasnila, kakšno delo je tožnica ob prihodu direktorja na funkcijo sploh opravljala. V zvezi z odvzemom nalog s strani D.D. se sodišče ne opredeli do elektronske korespondence, ki jo je vložila tožena stranka, iz katere je razvidno, da je tožnica ves čas prejemala delovne naloge od vodje in direktorja. Obseg tožničinega dela pa se je spremenil. Tožena stranka meni, da sodišče v tem sporu ne more presojati zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v letu 2010, saj je tožnica zamudila rok za uveljavljanje sodnega varstva. Sicer pa odpoved pogodbe o zaposlitvi kot ravnanje delodajalca ne more biti protipravno. S presojo organizacije delovnega procesa v letu 2010 in kasneje v letu 2011 je sodišče prve stopnje prekoračilo svojo pristojnost. Protipravno ne more biti niti izdajanje pisnih opozoril zaradi izpolnjevanja delovnih obveznosti. Izdaja pisnega opozorila ni bila namenjena poniževanju tožnice. Tožena stranka vztraja, da ravnanja nadrejenih oseb niso sistematična niti ponavljajoča, predvsem pa niso bila storjena z namenom povzročanja škode tožnici. Meni, da je prisojena odškodnina za trpinčenje pretirana. Tožnica ni predložila niti enega zdravniškega potrdila. Z ničemer ni izkazano, kakšna je bila intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Tožnica ni bila v bolniškem staležu in ni zatrjevala, da bi obiskala zdravnika. Tožena stranka meni, da tožnica ni upravičena do pravične odškodnine zaradi želje po pridobitvi premoženjske koristi in kaznovanju povzročitelja škode. Vztraja, da je v letu 2014 dejansko izvedla reorganizacijo dela in da odpovedni razlog ni navidezen, saj je upadel obseg dela na tožničinem delovnem mestu. Tožena stranka je dodatno zaposlila dve delavki, vendar za določen čas in v kadrovski službi, kjer tožnica ni nikoli delala. Tožena stranka v kadrovski službi ni nikoli sistemizirala delovnega mesta, na katerem bi se opravljala dela, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica. Po prihodu E.E. so se dejansko delovnopravna vprašanja v celoti reševala v kadrovski službi. Dela in naloge, povezane s sejami sveta zavoda, je prevzela D.D., ko je nastopila delo vodje splošno-kadrovskega področja. Obseg del in nalog tožničinega delovnega mesta je bil v času odpovedi dejansko minimalen in ni takšen, da bi bila potrebna posebna organizacijska enota z dvema zaposlenima delavkama (tožnico in F.F.), kar je razvidno iz primopredajnega zapisnika. Zatrjuje, da sodišče ni pristojno presojati ekonomske utemeljenosti izvedene reorganizacije oziroma sedanjo organizacijsko strukturo. Kadrovske potrebe so v notranji organizacijski strukturi pri toženi stranki sedaj pokrite tako, da omogočajo optimalen način poslovanja. V poslovne odločitve delodajalca pa sodišče ne more posegati. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali sta pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ju stranki v pritožbi pavšalno uveljavljata, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o sodni razvezi in denarnem povračilu, sicer pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s trpinčenjem. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v času od leta 2010 do 31. 1. 2015 trpinčila tožnico s tem, ko jo je leta preselila na odmaknjeno lokacijo na naslovu B., jo odmaknila od dnevnega dogajanja na sedežu uprave tožene stranke na naslovu A., jo izključila iz delovnih procesov, ki jih je pred tem vodila, ji preprečila dostop do informacij, neformalnega strokovnega izobraževanja, ji onemogočila strokovno opravljanje dela v pravni službi, nanjo kričala, jo arbitrarno ocenjevala, ji podala neutemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo, zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letih 2010 in 2014 ter ji z večkratnimi zahtevami po upokojitvi dala vedeti, da kot starejša delavka ni zaželena.

8. Glede selitve pravne službe oziroma kraja opravljanja dela tožnice s sedeža tožene stranke na naslovu A. v G. v prostore zobnih ambulant na naslovu B. v G., so odločilna predvsem naslednja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listin ter ocene izpovedb na glavni obravnavi zaslišanih prič in strank:

- da je selitev kljub dejstvu, da so bile soba št. 3 in posamezne delovne postaje na sedežu tožene stranke prazne oziroma nezasedene, predstavljala motnjo v delovanju pravne službe, katere delo je neposredno povezano z upravo tožene stranke in ki zahteva dnevno koordinacijo z ostalimi službami pri toženi stranki;

- da je bila selitev nelogična že zato, ker na naslovu B., G., kjer so prostori zobnih ambulant, ne deluje nobena podporna služba upravi tožene stranke (npr. kadrovska, finančna, ipd.), tak zaključek pa dodatno potrjuje izključitev predstavitve pravne službe v internem glasilu C., ki ga je urejal direktor tožene stranke in je v tej vlogi imel neposreden vpliv na vsebino glasila;

- da so nadrejene osebe svoje vodstvene pravice izvajale tako, da so tožnico izolirale na lokaciji, kjer ni imela stika s preostalimi zaposlenimi in še manj z upravo tožene stranke, čeprav je delala v njeni podporni službi;

- da je bil direktor tožene stranke s strani tožnice opozorjen na odmaknjenost pravne službe in izolacijo, ki se je zaradi tega počutila neprijetno, pa ni ukrepal;

- da je bila tožnica zaradi selitve odrezana od informacij, ni prejemala podatkov, ki jih je potrebovala za svoje delo (npr. tiste, vezane na ZUJF), pošto pa ji je pred tem selekcionirala nadrejena D.D., s čimer ji je bilo oteženo opravljanje del in nalog po pogodbi o zaposlitvi;

- da po ukinitvi pravne službe nobena druga služba ni bila premeščena na naslov B. in so pri toženi stranki sobo št. 3 na naslovu A. pregradili tako, da sta tam sedaj pisarni za dve osebi.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da tožena stranka ni prepričljivo pojasnila, zakaj ni pregradila prostore v pisarno že leta 2011, ko je preselila pravno službo, saj je ta štela dve osebi, ravno toliko, kot jih sedaj sedi v sobi št. 3. Iz tega razloga na drugačno presojo ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, da je v letu 2018 službo IT preselila na drugo lokacijo. Glede na navedene dejanske ugotovitve in ob upoštevanju izjave direktorja tožene stranke, da je selitev odredil, "ker se je tako odločil", tudi pritožbeno sodišče ne sprejema trditev tožene stranke, da je bila prostorska stiska zaradi krepitve funkcije strokovne direktorice dejanski razlog selitve na drugo lokacijo. Protipravnosti izključitve tožnice iz delovnega okolja ni mogoče sanirati z zagotovitvijo strokovne literature in periodike, zato so tovrstne pritožbene navedbe brezpredmetne.

10. V zvezi z očitanimi negativnimi ravnanji - zahtevami oziroma pritiski direktorja tožene stranke po starostni upokojitvi tožnice in kričanju - je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ves čas vedela, da je tožnica zaščitena kategorija delavcev, kar potrjuje že redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2010, v kateri je status starejše delavke naveden kot razlog, zaradi katerega je bila tožnici ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je večkrat spraševala tožnico, kdaj se bo upokojila, o tem pa večkrat povprašala tudi njeno sodelavko F.F. Tožnica je direktorju na razgovoru dne 5. 6. 2013 povedala, da se namerava upokojiti skladno z zakonom. Z neutemeljenim kasnejšim vztrajanjem pri upokojitvi (v letu 2014) je tožena stranka sporočala tožnici, da za delo zaradi starosti ni sposobna in da se je želi znebiti. Še posebej graje vredno je kričanje direktorja tožene stranke na tožnico v letu 2010, "da hara tukaj že 32 let in bo dobila papir". To kaže na poniževalen odnos tožene stranke do starejše delavke, še posebej, ker je nanjo vpil v prisotnosti drugih zaposlenih (F.F.), ki je kot mlajša pravnica v pravni službi delala skupaj s tožnico in jo strokovno cenila, kar izhaja iz njene izpovedi. Konkretni primer kaže, da je bil negativen odnos direktorja oseben in je presegal okvire delovnopravnega razmerja. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni ravnanji sami po sebi predstavljata kršitev prepovedi nadlegovanja oziroma neželeno vedenje javnega uslužbenca v povezavi s starostjo, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe oziroma ustvariti ponižujoče okolje v smislu prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) in 15. a člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.; ZJU). Poleg tega je direktor večkrat povišal glas v razgovorih s tožnico. Tudi po presoji pritožbenega sodišča direktorja ne more razbremeniti trditev, da z vsemi komunicira na isti način in da včasih povzdigne glas. Nedvomno je to običajen in ponavljajoč se način komuniciranja direktorja s podrejenimi (to so priče potrdile), kar pa ne pomeni, da je dopusten v povezavi z drugimi negativnimi ravnanji.

11. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pisna korespondenca med tožnico in direktorjem nedvomno kaže na neprimeren odnos slednjega do tožnice. Direktor se je subjektivno odzival na tožničina obvestila, opozorila in seznanitve o opravljenih nalogah, pri čemer je večkrat izražal dvome v tožničina pravna mnenja in jih preverjal pri drugih pravnikih. Priči F.F. ki jo je tožnica kot starejša pravnica uvedla v delo v pravni službi, je naložil preverjanje tožničinih dopisov. Navedeno kaže na vzvišen in do tožnice, ki je od leta 1977 dalje opravljala zahtevnejša pravna opravila, ponižujoč odnos ter predstavlja napad na njeno strokovno avtoriteto. Po dodatnih preverjanjih pravnih mnenj direktor ni naknadno seznanil tožnice, ali so bila njena pravna mnenja ustrezna oziroma ji ni posredoval nobene povratne informacije. Direktor je v elektronskem sporočilu z dne 18. 6. 2013 navedel, da razume objektivne okoliščine in tožničino nemoč glede odklanjanja sestanka s strani H., a takoj nato napisal, da pričakuje, da enkrat za spremembo zaključi zadevo. Pri tem pa ne pojasni, katere so bile ostale nezaključene zadeve, na katere se ta očitek nanaša. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da opisana ravnanja temeljijo na subjektivnih in s strani direktorja nepojasnjenih očitkih oziroma namigovanjih na strokovno nesposobnost tožnice, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo arbitrarno ocenjevanje tožnice s strani nadrejenih oseb v letih 2010 in 2011. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da ni običajno, da je bila tožnica pred tem s strani več direktorjev oziroma nadrejenih ocenjena s pet, nato pa je s strani novega vodstva dvakrat zaporedoma dobila oceno 4, ki jo je komisija za preizkus ocene spremenila v odlično. Direktor je sicer izpovedal, da je bila njegova ocena dana z namenom izboljšanja, a ni pojasnil, kakšno izboljšanje je pričakoval od tožnice, na katerih področjih bi se lahko še bolj izkazala. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da je direktor ob nastopu funkcije delal v zasebnem sektorju, kjer nihče ni bil ocenjen z odlično oceno. Tožnici nadrejena D.D. je, glede na izpoved F.F., znotraj (plačne skupine H) le tožnico ocenila s 4, ostale zaposlene s 5, to pa pojasnila s "ker lahko". Tako ravnanje, ki ni bilo enkratno, kaže na samovoljo ocenjevalcev, oziroma na ocenjevanje delovne uspešnosti, ki ne temelji na objektivnih, zakonsko določenih kriterijih, ki bi prepričali komisijo za preizkus ocene.

13. Tožena stranka v pritožbi protispisno uveljavlja, da ne tožnica ne sodišče prve stopnje nista pojasnila, kaj je tožnica delala v času pred nastopom funkcije direktorja, saj iz njene izpovedi jasno izhaja, da je pred prihodom direktorja opravljala zahtevna pravniška in druga strokovna dela s kadrovskega področja, pa tudi sodišče prve stopnje je v 36. točki obrazložitve obrazložilo, da je tožnica po pogodbi o zaposlitvi opravljala najzahtevnejše naloge na celotnem pravnem področju. Direktor tožene stranke je po več kot desetih letih dela izključil tožnico iz volilne komisije, sej sveta tožene stranke vključno s pripravljanjem gradiv in koordinacije predstojnikov, za kar ni bilo tehtnih in utemeljenih razlogov. Ti niso razvidni iz listin (elektronske pošte), ki jih je predložila tožena stranka. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja grob poseg v tožničin delovnopravni položaj. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sta tožnica in F.F. opozorili na težave pri obveščanju pravne službe o sprejetih internih aktih tožene stranke po prihodu D.D. kot vodje splošnega pravno-kadrovskega področja, da o njih nista bili obveščeni, da je izključitev pravne službe iz postopka sprejemanja aktov v nasprotju z internimi pravili tožene stranke, da pravna služba ne prejema temeljnih informacij, ter zato ne more opravljati strokovnega dela, vendar se vodstvo tožene stranke na njuno elektronsko korespondenco ni odzvalo. Dokazne vrednosti listinam (zapisom sestankov in elektronskim sporočilom) pa ni mogoče odrekati zgolj zato, ker jih je sestavila tožnica, saj njuno vsebino potrjujeta skladni izpovedbi tožnice in priče F.F.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v letu 2010, ker tožnica nezakonitosti odpovedi ni uveljavljala s tožbo v zakonsko predvidenem 30-dnevnem roku. V tem sporu se namreč presoja odškodninska odgovornost delodajalca v primeru trpinčenja na delovnem mestu, zanjo pa je bistveno, da celota očitanih ravnanj pomeni graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje lahko posredno presojalo tudi zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katero je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika direktorja za pravno področje, oziroma utemeljenost odpovednega razloga. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ne more biti protipravno. V primeru nezakonite odpovedi je delodajalec lahko odškodninsko odgovoren delavcu za nastalo škodo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 97/2011 z dne 6. 11. 2012). Ob odločitvi tožene stranke, da od dveh pomočnic direktorja (to je tožnice in I.I.) v letu 2010 le z drugo delavko sklene pogodbo o zaposlitvi za vodjo II, s tožnico pa ne, in da nato v marcu 2011 zaposli pravnico D.D. na mesto vodje za splošno kadrovsko področje, ki je primerljivo s prejšnjim delovnim mestom pomočnice direktorja za pravno področje, ki ga je zasedala tožnica, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je šlo za navideznost odpovednega razloga. Pri tem je treba upoštevati, da se je postopek zaposlitve D.D. zavlekel, ker je tožnica opozarjala, da delovno mesto vodje za splošno pravno področje ni sistemizirano in da je razpis z dne 9. 10. 2010 za to delovno mesto nezakonit, direktor pa na to delovno mesto tožnice ni zaposlil zgolj zato, ker se je tako odločil.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica toženo stranko opozarjala na nezakonitost v zvezi z njej odpovedano pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove in zlorabo tega instituta ter na nezakonitost razpisa za delovno mesto vodje za splošno pravno področje. Na te očitke je tožena stranka odgovorila in jih zanikala, tožnico opozorila, da je presegla pooblastila, ko je o tem obvestila sindikate, in jo opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru nadaljnjih kršitev. Tožnica je odgovorila na to opozorilo po svojem tedanjem pooblaščencu, pri tem pa poudarila, da je dolžna opozarjati na morebitne kršitve in dajati pravna mnenja ter da je opozorilo pavšalno in ni konkretizirano. Na ta dopis tožničinega pooblaščenca tožena stranka ni odgovorila. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v opisanih okoliščinah ni imela podlage za izdajo pisnega opozorila, saj je tožnici očitala ravnanje (obveščanje sindikata kot pravico delavca), ki ne predstavlja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

16. Tožena stranka je tožnici dne 11. 11. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Kot razloge za ukinitev delovnega mesta svetovalec VIII in pravne službe je tožena stranka navedla zniževanje sredstev za financiranje administrativno-tehničnega kadra (zmanjšanje stroškov), upad pripada del in nalog na navedenem delovnem mestu, prenos del in nalog delovnega mesta na druge zaposlene ter zagotavljanje finančne vzdržnosti. Te razloge je ugotovila po opravljenem pregledu in analizi organizacije in področij dela uprave tožene stranke, in zaradi njih spremenila Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. S to spremembo pravilnika je ukinila delovno mesto svetovalec VIII in pravno službo. Sklicuje se na nadaljevanje varčevalnih ukrepov iz obdobja 2009 do 2013 in na Splošni dogovor v letu 2014. Po stroškovni analizi znašajo stroški dveh zaposlenih na delovnem mestu svetovalec VIII 84.605,89 EUR letno.

17. Tožnica je zatrjevala zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi (tudi iz poslovnega razloga) le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta zakonska zahteva je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu delovno razmerje ne more prenehati, če za to ni resnega razloga, pa tudi Priporočilom št. 166 k tej konvenciji, ki med drugim določa, da morajo vse stranke (med njimi v prvi vrsti delodajalci), kolikor je mogoče, preprečevati (se izogniti) ali minimizirati odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med ukrepi za preprečitev odpovedi pogodb o zaposlitvi Priporočilo v 21. točki III. poglavja našteva tudi omejitev najemanja drugih izvajalcev, naravno zmanjševanje zaposlenih in prostovoljno upokojevanje, notranje premestitve itd. Upoštevaje sodno prakso in tudi navedene usmeritve je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga.

18. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga so odločilna predvsem naslednja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ocene izpovedb na glavni obravnavi zaslišanih prič in strank ter listin v spisu:

- da je tožena stranka kljub varčevalnim ukrepom, ki jih navaja kot enega od odpovednih razlogov, dodatno zaposlovala;

- da iz finančnega in kadrovskega načrta tožene stranke izhaja, da se odhodi in upokojitve v letu 2014 ne nadomeščajo, ni pa naveden ukrep odpuščanja niti predvidena ukinitev pravne službe in delovnega mesta svetovalca VIII, kar pomeni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z lastnimi načrti, ko je ugotovila obstoj poslovnega razloga;

- da se je tožena stranka sklicevala na Splošni dogovor iz leta 2014 o zmanjšanju deleža financiranja administrativno-tehničnega kadra, vendar ga ni predložila kot dokaz;

- da je tožnica predložila splošni dogovor za pogodbeno leto 2013, ki potrjuje omejevanje deleža administrativno-tehničnega kadra, tožena stanka pa je kljub ukrepom, ki so se začeli izvajati že leta 2009, dodatno zaposlila D.D., J.J. in E.E. ravno na administrativno – tehničnih delovnih mestih v letih 2010 do 2013;

- da tožena stranka ni predložila analize dela vseh služb in števila zaposlenih v teh službah, ki bi utemeljevala, da je delo tožnice v pravni službi zaradi zmanjšanega obsega dela nepotrebno, in ki bi potrjevala številčne podatke (letni strošek zaposlitve tožnice in F.F. v znesku 84.605,89 EUR), oziroma da pisna analiza poslovanja, predvsem analiza o obsegu dela v pravni službi, ni bila izdelana, čeprav se je nanjo sklicevala;

- da tožena stranka ni znala ustrezno pojasniti, kako se je obseg dela tožnice zmanjšal do te mere, da ga ni mogla več opravljati;

- da je E.E., ki se je v septembru 2013 zaposlila pri toženi stranki na delovnem mestu kadrovik VII/1, opravljala naloge na pravnem področju, čeprav teh nalog ne bi smela opravljati, ker to ni navedeno v opisu tega delovnega mesta;

- da je tožnica kot univerzitetna diplomirana pravnica z opravljenim pravniškim državnim izpitom na delovnem mestu svetovalca VIII opravljala najzahtevnejša dela na celotnem pravnem področju in ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delo v organizacijski enoti - pravni službi, zato bi lahko tožena stranka zahtevna pravna dela, ki jih je oddala zunanjim izvajalcem, predodelila tožnici, ki je bila zanje usposobljena;

- da se naloga (opravljanje zahtevnih del na celotnem pravnem področju) v pogodbah o zaposlitvi z D.D. z dne 25. 5. 2015 in K.K. z dne 24. 7. 2015 vsebinsko prekriva z odpovedano pogodbo o zaposlitvi;

- da je še v mesecu novembru 2014 obstajala potreba po delu pravne službe in je ta še vedno dobivala zadolžitve ter da se je znotraj služb tožene stranke ločilo med nalogami pravne službe in nalogami, ki sodijo pod splošno kadrovsko področje;

- da direktor tožene stranke ni znal pojasniti, kolikšen delež pravniškega dela se je prerazporedil na druge zaposlene, ampak je le na splošno navajal, da se je delo prerazporedilo na vodjo splošno-kadrovskega področja in na zunanje sodelavce;

- da je tožena stranka na E.E. preusmerila del pravnih nalog še pred ukinitvijo pravne službe;

- da je bil namen reorganizacije ta, da se pravnice dodeli v druge službe pri toženi stranki, kjer bodo opravljale pravniško delo, sicer ožje usmerjeno in glede na potrebe službe, v katero bodo premeščeni, vseeno pa, da je njihovo delo pri toženi stranki potrebno, saj imajo pravnice zaposlene v določenih službah in ne več na enem mestu v pravni službi;

- da je po podani odpovedi tožnici tožena stranka dodatno zaposlila dve pravnici.

19. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bil v odpovedi naveden razlog le navidezen in je bila tožnici pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana iz osebnega razloga. Tožena stranka, ki je v času zaposlitve delavki po odločitvi nadrejenih delavcev pomembne delovne naloge odvzela in jih nato preusmerila na druge zaposlene, se ne more uspešno sklicevati na primopredajni zapisnik oziroma na to, da je obseg tožničinega dela upadel. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče v tem sporu ni pristojno presojati poslovnih odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo delovnega procesa. Delodajalec ima sicer pravico prerazporediti naloge, vendar takšna odločitev ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Če namesto odpovedi pogodb o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, do česar je prišlo tudi v obravnavanem primeru, potem ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o zlorabi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki glede okoliščin in dejstev pred in po odpovedi (njenega ozadja) temelji na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov skupaj oziroma uspehu celotnega dokaznega postopka. Drugačne pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi so neutemeljene.

20. Na podlagi vseh navedenih ravnanj, vključno z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v novembru 2014, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po oceni izvedenih dokazov presodilo, da je tožena stranka izvajala trpinčenje nad tožnico. Tudi če posamezna ravnanja nadrejenih oseb niso nezakonita, pa vsa ravnanja predstavljajo dlje časa trajajoče, sistematično ter stopnjevano negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožnici. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da posamezna ravnanja niso med seboj povezana in niso bila storjena z namenom povzročanja škode. V tem sporu se za ugotovitev protipravnosti ne zahteva ugotovitev namena povzročanja škode.

21. Tožnici je zaradi ravnanj tožene stranke nastala nepremoženjska škoda. Ob kumulativno podanih elementih odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odmerilo odškodnino za trpinčenje v znesku 8.000,00 EUR. Za obstoj telesnih bolečin (glavobola) in nevšečnosti (nespečnost) ter duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice kot pravno priznane škode ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo, za kar se zavzema pritožba (prim. sodbo pritožbenega sodišča opr št. Pdp 387/2007 z dne 15. 2. 2008). Že dalj časa trajajoča duševna stiska, potrjena z izpovedjo tožnice, prič L.L. in F.F. ter listin v spisu, in glavoboli predstavljata nepremoženjsko škodo. Prisojena odškodnina glede na več pojavnih oblik negativnih ravnanj v skoraj petletnem obdobju zoper tožnico kot starejšo delavko, njeno odvračilno funkcijo ter primerjavo s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 320/2016 z dne 17. 11. 2016 nikakor ni pretirana. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem niso utemeljene.

22. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ji po upokojitvi z dnem 1. 2. 2015 ni mogoče priznati delovno razmerje z vsemi pravicami za čas do 1. 3. 2016. Takšno stališče sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitev ustavnih pravic. Tako, kot če bi se tožnica po nezakonitem prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zaposlila pri drugem delodajalcu, ji tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti. Lastnost zavarovanca za nazaj lahko na podlagi pravnomočne sodbe sodišča pridobi le zavarovanec (torej ne tudi uživalec pokojnine), ki ni vključen v obvezno zavarovanje ali zavarovanec, ki je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje (83. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ur. l. RS, št. 111/2013 in nasl. - ZMEPIZ-1). Za uživalce pokojnin, ki so pravico do izplačila pridobili s pravnomočno odločbo zavoda, to ni predvideno (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 203/2015 z dne 26. 1. 2016). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja v času od 1. 2. 2015 do 1. 3. 2016.

23. Utemeljeno pa tožnica v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede sodne razveze in denarnega povračila. Ob ugotovitvi, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se je tožnica upokojila s prvim dnem po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezati z 31. 1. 2015 (to je z zadnjim dnem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki). Podlaga za takšno odločitev je določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Ta določa, da sodišče lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Določba "najdlje do odločitve sodišča prve stopnje" pomeni, da lahko sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi na katerikoli datum od datuma realizacije nezakonite odpovedi (nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer upošteva vse relevantne okoliščine. Delavčeva upokojitev po sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je lahko ena od relevantnih okoliščin za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pred datumom odločitve sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z zadnjim dnem, ko je bila tožnica še v delovnem razmerju pri toženi stranki (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 229/2016 z dne 7. 2. 2017).

24. Tožnici pripada tudi denarno povračilo, katerega višino v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pri odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki (več kot 37 let), zmanjševanje škode s takojšnjo (predčasno) upokojitvijo in tudi okoliščine same odpovedi, saj je bila tožnica odpuščena iz osebnih razlogov v okviru dejanj trpinčenja, kar je bilo povsem nesprejemljivo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica prejela odpravnino v bruto znesku 31.527,07 EUR. Instituta odpravnine po 108. členu ZDR-1 in odškodnine po 118. členu ZDR-1 v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča sta res različna instituta, vendar to sodišču ne preprečuje, da višine odškodnine po kriteriju delovne dobe tožnice pri toženi stranki ne primerja z odpravnino, ki bi ji pripadala po 109. členu ZDR - če ji pogodba o zaposlitvi prenehala iz poslovnega razloga. Poleg navedenega je upoštevalo, da se je tožnica predčasno upokojila in je zaradi tega prikrajšana pri višini pokojnine glede na redno starostno upokojitev. Prikrajšanja po datumu upokojitve se upoštevajo pri določitvi višine denarnega povračila kot bodoče ocenjena škoda (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014). V konkretnem primeru tožnici niso priznane pravice za čas do prenehanja delovnega razmerja. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na naštete okoliščine primerna odmera denarnega povračila v višini dvanajstih bruto plač. To mora biti zlasti glede na okoliščine odpovedi višje od zneska odpravnine, ki jo bo morala tožnica vrniti zaradi odpadle podlage po pravnomočnosti sodbe, pa tudi zato, ker tožnica, ki je uspela v sporu o zakonitosti odpovedi, ne more biti v enakem položaju, kot če sodnega varstva zoper odpoved ne bi uveljavljala in bi se zadovoljila s plačilom odpravnine.

25. Ker je pritožba tožnice delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in zaradi vsega obrazloženega na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča z dnem 31. 1. 2015 in tožnici prisodilo denarno povračilo. Tožena stranka je torej dolžna tožnici plačati denarno povračilo v znesku 39.565,92 EUR, kar znaša 12 plač, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (razliko do zahtevanih 18 plač) pa je pritožbeno sodišče zavrnilo.

26. Pravilna je odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je sicer v uvodnem stavku 93. točke obrazložitve sodbe pomotoma napisalo, da odvetniško nagrado priznava toženi stranki namesto tožnici, vendar pa je nato iz nadaljnje obrazložitve in izreka povsem jasno, da je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov zastopanja tožnice. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da bi ji moralo sodišče priznati še eno nagrado za narok, saj nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011).

27. Ker v preostalem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

28. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tako da ji ni mogoče prisoditi stroškov pritožbenega postopka, pa tudi sicer skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) sama krije svoje stroške postopka v delu, ki se nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je v pritožbenem postopku delno uspela (z zneskom za izplačilo denarnega povračila v višini 12 plač), zato ji je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnica je v pritožbi glede na vrednost spora o prenehanju delovnega razmerja utemeljeno priglasila 842,30 EUR pritožbenih stroškov (670,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT), zato ji je tožena stranka, glede na pritožbeni uspeh (2/3), dolžna povrniti 561,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 7, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca - člen 4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxNTIx