<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Pdp 204/2015

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.204.2015
Evidenčna številka:VDS0013823
Datum odločbe:25.02.2015
Senat:Samo Puppis (preds.), Metod Žužek (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - solidarna odgovornost - sosporniki

Jedro

Tožnica vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožbo je vložila zoper prvo toženo stranko kot svojega delodajalca. Po trditvah tožnice sta drugi toženec in tretja toženka (tožničina sodelavca) solidarno odgovorna za vtoževano škodo, ki ji je nastala zaradi njunih ravnanj. Po določbi b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče v individualnem delovnem sporu pristojno le za odločanje o zahtevku zoper delodajalca, to je prvo toženo stranko, ne pa tudi zoper fizični osebi, to je drugega toženca in tretjo toženko, ki sta bila zaposlena pri prvo toženi stranki. Izjema je določena v drugem odstavku 5. člena ZDSS-1, ko je poleg delodajalca lahko tožena stranka kot sospornik tudi zavarovalnica. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za nepristojno glede obravnavanja tožbenega zahtevka zoper drugega toženca in tretjo toženko in zadevo v tem obsegu pravilno odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča in drugo tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi v delu tožbe tožnice, ki se nanaša na drugo toženo in tretjo toženo stranko (I. točka izreka). V tej zvezi je odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa zadeva v delu, ki se nanaša na drugo in tretjo toženo stranko, odstopila Okrožnemu sodišču v Koper kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da uveljavlja zoper vse tožene stranke solidarno plačilo odškodnine, ki ima podlago v določbi 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). V določbi 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP je opredeljena pristojnost sodišča le za formalne sospornike. V primeru materialnih sospornikov pa je predpisana krajevna pristojnost skladno z določbo 49. člena ZPP. Če je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za prvo toženo stranko, je glede na načelo atrakcije glede materialnega sosporništva podana stvarna pristojnost tudi za drugo in tretjo toženo stranko. Zato meni, da se v tem sporu lahko določi stvarna pristojnost delovnega sodišča za primer materialnih sospornikov po določbi h. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. V tej zvezi se sklicuje tudi na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1297/2006, ko je bilo odločeno o plačilu odškodnine zaradi mobbinga. Institut sosporništva je podan predvsem zaradi razlogov ekonomičnosti in pravne varnosti strank v postopku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da odloči, da je sodišče prve stopnje v sporu stvarno pristojno tudi v razmerju do drugo in tretje tožene stranke oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v zadevi pravilno odločilo. Gre za odločitev v sporu o odškodnini iz naslova mobbinga pri delovnem sodišču, ki je specializirano sodišče. Za opredelitev stvarne pristojnosti delovnega sodišča v individualnem delovnem sporu je poleg vsebine spora pomemben tudi subjektivni element, tj. da gre za spor med delavcem in delodajalcem oziroma njunimi pravnimi nasledniki. Sklicuje se tudi na sprejeto sodno prakso v zadevah, ki jih konkretno navaja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožničine pritožbene navedbe še odgovarja:

Pristojnost je pravica in dolžnost sodišča, da obravnava konkreten spor in o njem odloči. Pristojnost je procesna predpostavka za vsebinsko odločanje v sporu. Sodišče mora skladno z določbo prvega odstavka 19. člena ZPP med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Navedena zakonska določba velja tudi v razmerju med rednimi in posebnimi sodišči, med katera zadnja spadajo tudi delovna in socialna sodišča. O tem, ali je v zadevi sodišče stvarno pristojno, se lahko odloči že v fazi preizkusa tožbe. Če sodišče ugotovi, da ni stvarno pristojno, tožbe ne zavrže, temveč izda sklep o nepristojnosti, nato pa po pravnomočnosti takšnega sklepa odstopi zadevo v reševanje pristojnemu sodišču.

Po določbi b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med spore o odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pa se uvrščajo tudi odškodninski spori zaradi mobbinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Navedeno v celoti potrjuje pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana njegova stvarna pristojnost za odločanje o tožničinem zahtevku zoper prvo toženo stranko, kar hkrati na drugi strani pomeni, da določba b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 ne more biti podlaga za stvarno pristojnost sodišča prve stopnje v tem odškodninskem sporu zoper drugo in tretje toženca, saj navedena nista bila tožničina delodajalca, temveč zgolj fizični osebi, zaposleni pri prvo toženi stranki.

Tožnica v pritožbi opozarja, da zahteva od toženih strank solidarno plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu in se glede tega sklicuje na uporabo določb 186. člena OZ in 191. člena ZPP. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so tožene stranke v tem sporu navadni in formalni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), kar pomeni, da bi moralo biti za vse tožene stranke isto sodišče ne samo krajevno, temveč tudi stvarno pristojno. Vendar v tožničinem primeru takšno stališče ni uporabljivo. Po določbi b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je namreč delovno sodišče v individualnem delovnem sporu pristojno le za odločanje o zahtevku zoper delodajalca, tj. prvo toženo stranko, ne pa tudi zoper fizični osebi, tj. drugo in tretje toženca, ki sta bila zaposlena pri prvo toženi stranki. Izjema je določena v drugem odstavku 5. člena ZDSS-1, ko je poleg delodajalca lahko tožena stranka kot sospornik tudi zavarovalnica.

Poleg tega je potrebno poudariti, da za škodo, ki jo delavec povzroči tretji osebi (med katere spadajo tudi sodelavci), odgovarja delodajalec po določbi 147. člena OZ, v takšnem primeru pa ima delodajalec zoper delavca, ki je povzročil škodo, regresni zahtevek. Seveda ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je škodo povzročil namenoma. Vendar to lahko uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti kot stvarno pristojnemu sodišču (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 17/2010 z dne 14. 9. 2010). Sodišče prve stopnje je tako v tožničinem primeru pravilno odločilo, ko se je za obravnavanje tožbenega zahtevka zoper drugo in tretje toženca izreklo za nepristojno in zadevo v tem obsegu odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na sprejeto sodno prakso v zadevi opr. št. Pdp 1297/2006 z dne 6. 2. 2008, ko naj bi sodišče odločalo v podobnem primeru, kot je tožničin. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se v navedenem sporu ni odločalo po vsebini, niti se med strankami ni izpostavilo kakršnokoli vprašanje o stvarni in krajevni pristojnosti za obravnavanje zadeve, prav tako zadeva po vsebini ni primerljiva s sporno zadevo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, drugo toženec pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, drugo toženec pa zato, ker njegov odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavke 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

ZPP člen 19, 19/1, 191, 191/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1. OZ člen 147, 186, 191.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMTY0