VDSS sklep Psp 101/2013

Jedro

Tožnik ponovno uveljavlja odškodnino iz istega škodnega dogodka, o katerem je sodišče s sodbo že pravnomočno razsodilo, zato pogoji za ponovno odločanje o enakem zahtevku niso izpolnjeni. Pravnomočnost je procesna predpostavka in nova meritorna sodba o istem zahtevku med istima strankama ni dopustna, zato je sodišče tožbo utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožba zavrže ter, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da gre pri prvostopnem sodišču za veliko pristranost, ker je razpisalo obravnavo in ga pozvalo na zaslišanje, potem pa je sledilo v celoti vlogi toženca. Navaja, da v njegovem sporu ne gre več za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa dejstvo, da je bil vseskozi žrtev mobbinga in to prav zaradi malomarnega ravnanja toženca zaradi nepravočasnega priznavanja vseh pravic iz invalidskega zavarovanja ter vseh hudih posledic psihičnega nasilja in grobih žalitev in grobe žalitve njegove osebnosti, kot na primer, da ga je zaradi določenih hib potrebno posuti s pantakanom in ga poslati v krematorij na sežig, kar mu je povzročilo še dodatne hude duševne bolečine in hude travme, česar pa se bo razbremenil le s pravično odškodnino. Zmotne in skrajno zavajujoče so tudi navedbe toženca, da gre v tem postopku za zastaranje in celo za pravnomočnost sodbe opr. št. Ps 94/2007, ki pa v novem delovnem sporu in to v okviru mobbinga nima nobene zveze, s čimer je toženec zavedel sodišče, kar je v odškodninskem sporu skrajno nedopustno. Pravično in neprimerno je, da se krivdo za mobbing pripiše samo delodajalcu, čeprav je vse hude posledice v okviru mobbinga potrebno pripisati prav tožencu. Svoj tožbeni zahtevek je oprl na psihiatrični izvid dr. A.A. z dne 8. 8. 2012, kot na prepričljivo izdelano izvedensko mnenje dr. B.B, ki navaja, da gre pri tožniku za psihično oziroma čustveno nasilje in trpinčenje na delovnem mestu, torej za mobbing in da so bolezenske težave tožnika še dodatno intenzivirale in potencirale zaradi neustreznih invalidskih postopkov. Poleg tega še navaja, da je zaradi ravnanja obeh toženih strank tožniku nastala nematerialna škoda v smislu poslabšanja njegovega psihičnega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, ker bi v nasprotnem primeru pomenilo, da tudi to sodišče podpira malomarnost in nedopustno ravnanje toženca, ki mu v 10 letih ni priznal niti ene same pravice iz invalidskega zavarovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 274. člena ZPP, ki se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) uporablja v postopku pred tem sodiščem sklenilo, da se tožba zavrže. V citirani določbi je določeno, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če se ugotovi, da je stvar pravnomočno razsojena.

Po vpogledu v spis, opr. št. Ps 94/2007, ki se je vodil v sporu med obema istima strankama, se je sodišče prepričalo, da je tožnik v omenjenem sporu že uveljavljal odškodnino in sicer v višini 690.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, smiselno zaradi kršenja njegovega dostojanstva in osebnostnih pravic s strani toženca. Takšen zahtevek je bil s sodbo opr. št. Ps 94/2007 z dne 21. 6. 2010 zavrnjen, zoper zavrnilni del pa tožnik ni vložil pritožbe in je v tem delu sodba postala po poteku roka za pritožbo, pravnomočna. S tem je bilo konkretno pravno razmerje med strankama v zvezi z zatrjevano škodo zaradi kršenja osebnostnih pravic in kršenja njegovega dostojanstva in nezagotavljanja dostojanstva pri delu, razrešeno.

Nedvomno tožnik ponovno uveljavlja odškodnino iz zatrjevanega istega škodnega dogodka, o katerem pa je sodišče s citirano sodbo že pravnomočno razsodilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogoji za ponovno odločanje o enakem zahtevku niso izpolnjeni. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnik uveljavlja zahtevek iz zatrjevanega istega škodnega dogodka, o katerem je sodišče že vodilo postopek in že odločalo o pravnem razmerju in je bilo že razrešeno s pravnomočno sodno odločbo. Pravnomočnost pa je procesna predpostavka in nova meritorna sodba o istem zahtevku med istima strankama ni dopustna.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena v zvezi s 365. členom ZPP sklenilo, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 402/2011
• VDSS Sklep Psp 471/2017
• VDSS sklep Psp 513/2014