<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 168/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.168.2015.1

Evidenčna številka:VDS0014508
Datum odločbe:29.07.2015
Senat:Silva Donko (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.),Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

Jedro

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da njena krivdna odgovornost ni podana zgolj na podlagi dejstva, da je kršila določena pravila o varnosti in zdravju pri delu, ne da bi bila izkazana vzročna zveza med temi kršitvami in nastopom škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pri raziskovanju vzroka za tožnikov padec z dvižne ploščadi tovornjaka ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, kakšen je bil pravilen oziroma pri toženi stranki običajen način raztovarjanja palet s tovornjaka, ki je v zadnjem delu deloma pokrit s ponjavo. Za ugotovitev vzroka padca tožnika je bistveno, ali je tožnik svoje delo (raztovarjanje palet s tovornjaka) opravljal na način, kakršen je bil pri toženi stranki običajen, ali pa je del ponjave dvigoval oziroma odmikal, ne da bi bilo to za opravljanje dela nujno. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje v zvezi z zakonskimi predpostavkami za odškodninsko odgovornost tožene stranke nerazjasnjeno. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 11.762,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar tožnik zahteva več ali drugače, in sicer plačilo zneska 3.537,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.762,26 EUR za dan 22. 6. 2010 (II. točka izreka). Odločilo je še, da bo sodišče o povrnitvi stroškov postopka odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Trdi, da je dejansko stanje glede tega, kako je prišlo do poškodbe tožnika, nepopolno ugotovljeno. Meni, da v predmetni zadevi ni šlo za delo na višini. Navaja, da tudi če bi šlo za delo na višini, zdravstvena sposobnost za delo na višini ni zahtevana, če je delovno mesto zavarovano v skladu s predpisi. Ker po izvedenskem mnenju dež ni bil neposredni vzrok padca, vzrok za nezgodo pa je izvedenec pripisal problemu percepcije, meni, da za nezgodo ni odgovorna, niti navedenega ne bi mogla preprečiti, tudi če bi še tako skrbno ravnala. Nadalje navaja, da tožnik ni zatrjeval, niti ni iz sodbe razvidno, v čem naj bi bila vzročna zveza med opustitvami v zvezi s tehnično brezhibnostjo dvižne ploščadi in vodenjem ustrezne evidence ter nastalo škodo. V zvezi z zdravstveno sposobnostjo tožnika za delo vodje enote za oskrbo vojašnic opozarja na vsebino napotnice za usmerjeni obdobni in drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregled, v kateri je med drugim izrecno navedla, da mora biti pregled opravljen po kriterijih za vojaške osebe, od katerih se zahtevajo posebne psihofizične sposobnosti, večje od sposobnosti normalnega povprečnega človeka. Nadalje navaja, da je tožnik o kakršnihkoli omejitvah pri delu ni obvestil, niti omejitve ne izhajajo iz zdravniškega spričevala, prav tako ni mogoče zaključiti, da zaradi kontrolnih pregledov tožnik ni bil sposoben za delo na višini. V zvezi s seznanitvijo tožnika s tem, kako je treba pravilno uporabljati dvižno ploščad, poudarja, da je bil tožnik z ukazom o sestavi delovne skupine za centralizacijo oskrbe z uniformami z dne 9. 11. 2007 za obdobje od novembra 2007 do preklica imenovan v to delovno skupino in je do dneva poškodbe 18. 7. 2008 opravljal enaka in podobna dela kot v času nezgode, tako da mu delo ni bilo nepoznano, zanj pa je bil tudi usposobljen. Nasprotuje ugotovitvi, da je z opustitvijo dolžnih ukrepov varnosti in zdravja pri delu podano protipravno ravnanje tožene stranke, dodaja pa, da tudi če bi bilo podano, to ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ne strinja se z ugotovitvijo, da tožnik ni bil poučen o varnostnih ukrepih ali morebitnih nevarnostih glede konkretnega dela ter da zato ni mogel predvideti nevarnosti nastanka nezgode in dela ni mogel odkloniti. Opozarja na program usposabljanja iz varnosti in zdravja pri delu in varstva pred požarom, ki se ga je tožnik udeležil 23. 5. 2008, ter na dejstvo, da je 22 let zaposlen pri toženi stranki, podobna dela pa je opravljal vsaj 9 mesecev pred nezgodo. Opozarja na neskladje in protispisnost ugotovitve sodišča v zvezi z ukazom za izvršitev dela in opozarja na trditve tožnika, da je namestnik vodje delovne skupine zahteval, da se delo opravi takoj. Tožena stranka meni, da je splošno znano dejstvo, kako se je treba gibati in uporabljati dvižno ploščad in da o tem tožnika ni bila dolžna posebej poučevati. Trdi, da naročenega dela ni bilo treba nujno takoj in brez odlašanja opraviti ter da v poletnem času kratkotrajne nevihte hitro minejo. Meni, da je tožnik pri opravljanju dela opustil običajno skrbnost, s katero bi kot strokovno usposobljena oseba iz varstva pri delu moral pristopiti k delu. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi skaženosti in zaradi strahu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in zavrača očitek tožene stranke o neobstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z oceno višine zahtevka in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano I. točko izreka sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je tožnik na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR) in določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) od tožene stranke zahteval odškodnino za škodo zaradi poškodbe pri delu, do katere je prišlo 18. 7. 2008 pri raztovarjanju tovora s tovornjaka. Tožnik je odskočil z dvižne ploščadi tovornjaka na tla in si pri tem poškodoval peto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo zaradi kršitve pravil o varstvu pri delu, saj:

- ni izvajala periodičnih pregledov dvižne nakladalne ploščadi in o tem vodila ustrezne evidence,

- tožniku ni zagotovila preventivnih zdravstvenih pregledov za delovno mesto vodje enote za oskrbo in transport ali skladiščnika, ki ga je opravljal v času nezgode,

- tožnik ni bil zdravstveno sposoben za delo na višini,

- tožnik ni opravil ustreznega usposabljanja za delo z dvižno nakladalno ploščadjo oziroma za to ni bil posebej usposobljen.

Sklenilo je, da ni podan soprispevek tožnika k nastanku škode, temveč je izključno tožena stranka odgovorna za nastali škodni dogodek, zato je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 11.762,26 EUR.

7. Skladno z določbami OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno izpolnjene naslednje splošne predpostavke: nastanek škode, odgovornost tožene stranke, protipravno dejanje in vzročna zveza. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da njena krivdna odgovornost zgolj na podlagi dejstva, da je kršila določena pravila o varnosti in zdravju pri delu, ne da bi bila izkazana vzročna zveza med temi kršitvami in nastopom škodnega dogodka, ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi tega napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje ostalo dejansko stanje v zvezi z zakonskimi predpostavkami za odškodninsko odgovornost tožene stranke nerazjasnjeno, zato je bilo treba sodbo v izpodbijani I. točki razveljaviti ter glede na naravo stvari in okoliščine primera zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri raziskovanju vzroka za tožnikov padec z dvižne ploščadi tovornjaka ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, kakšen je bil pravilen oziroma pri toženi stranki običajen način raztovarjanja palet s tovornjaka, ki je v zadnjem delu deloma pokrit s ponjavo. Tožnik je namreč zatrjeval, da je moral ob stopanju na dvižno ploščad z eno roko obvezno dvigniti del ponjave, pri čemer se je z drugo roko prijel za zgornji rob ponjave, sodišče prve stopnje pa dejanskega stanja v tej smeri ni raziskovalo. Za ugotovitev vzroka padca tožnika je bistveno, ali je tožnik svoje delo (raztovarjanje palet s tovornjaka) opravljal na način, kakršen je bil pri toženi stranki običajen, ali pa je del ponjave dvigoval oziroma odmikal, ne da bi bilo to za opravljanje dela nujno. Glede na to, da je bilo v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da veljavni predpisi ne prepovedujejo uporabe tovornjakov z dvižnimi ploščadmi, ožjimi od širine tovornjakov, bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je bilo vzrok za padec odmikanje ponjave in posledično zdrs roke ter nagonski odskok nazaj in v zvezi s tem, ali je bil odmik ponjave nujen oziroma običajen pri raztovarjanju tega tovornjaka.

9. Poleg tega naj v novem postopku sodišče prve stopnje ugotovi še, ali je tožnik že kdaj prej raztovarjal tovornjak, pri katerem je dvižna ploščad ožja od širine vozila, oziroma, ali mu je bilo to delo poznano in je bil zanj usposobljen. Opredeliti se bo moralo do vprašanja, ali bi moral imeti tožnik za opravljanje tega dela opravljen tečaj dela na višini oziroma ali bi moral biti na kakšen drugačen način usposobljen zanj, ob tem pa za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke ugotoviti tudi vzročno zvezo med dejanji oziroma opustitvami tožene stranke in nastankom škode. Zgolj neopravljen tečaj dela na višini, če bi tožnik tega moral imeti, ne zadostuje za odškodninsko odgovornost tožene stranke, podana mora biti tudi vzročna zveza med to zatrjevano kršitvijo tožene stranke in škodnim dogodkom.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal trditvene podlage glede svoje zdravstvene nesposobnosti za opravljanje dela raztovarjanja tovornjaka z dvižno ploščadjo oziroma ni trdil, da bi bila ta vzrok za nesrečo pri delu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem nepravilno zaključilo tudi, da tožnik zaradi zapovedanega kontrolnega zdravstvenega pregleda čez eno oziroma dve leti ni brezpogojno sposoben za delo vodje enote za oskrbo vojašnic. Glede tožnikove zdravstvene sposobnosti in sposobnosti dela na višini pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je tožnika poslala na preventivni pregled, ki mora biti opravljen po kriterijih za vojaške osebe.

11. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju navodil iz tega sklepa popolno ugotovi dejansko stanje in ponovno odloči o odškodninski odgovornosti tožene stranke. V kolikor bo ugotovilo, da je ta podana, bo glede na pritožbene navedbe moralo ugotavljati tudi, ali je podan soprispevek tožnika k nastali škodi. V zvezi s tem je odločilno tudi dejstvo, ali je nadrejeni tožniku odredil raztovarjanje tovornjaka nemudoma, torej v nevihti, ali pa bi tožnik lahko z raztovarjanjem počakal do prenehanja naliva, tega dejstva pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma si razlogi o tem v sodbi nasprotujejo. Če bo ugotovilo odškodninsko (so)odgovornost tožene stranke, bo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine škode moralo upoštevati tudi pritožbene navedbe glede nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi skaženosti ter zaradi strahu.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.


Zveza:

ZDR člen 184.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4ODEx