<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sklep in sodba Pdp 883/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.883.2016

Evidenčna številka:VDS00001420
Datum odločbe:23.03.2017
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:stvarna pristojnost - bistvena kršitev določb postopka - gospodarski spor - član nadzornega sveta - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - sejnina

Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v delu odločitve glede tožbenega zahtevka za obračun in plačilo sejnin za seje nadzornega odbora, saj je odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste. V primeru sejnin gre za prihodek, vezan na izvrševanje funkcije člana nadzornega sveta, kateremu se skladno z 284. členom ZGD-1 lahko za njegovo delo zagotovi plačilo, kar določi statut ali skupščina. Med strankama ni bilo sporno, da tožnici za sodelovanje na sejah nadzornega sveta v funkciji članice nadzornega sveta plačilo načeloma pripada. Iz 482. člena ZPP izhaja, da gre za gospodarski spor, če gre za spor med družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Glede na navedeno delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožničinem zahtevku za plačilo sejnin za štiri seje nadzornega sveta v skupnem znesku 1.000,00 EUR.

V izredni odpovedi je tožena stranka tožnici očitala, da je spornega dne brez sodelovanja računovodskega servisa sestavila in podpisala izkaz poslovnega izida in bilanco stanja, ki jo je poslala v obravnavo nadzornemu svetu družbe, ta pa jo je uporabil za gospodarsko odločanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitana kršitev pomeni kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se razveljavi I. točka izreka izpodbijane sodbe ter zadeva v tem obsegu odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni:

- obračunati sejnine za seje nadzornega sveta v višini 1.000,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka);

- obračunati premalo plačan dodatek za prisotnost za obdobje januar - junij 2014 v višini 298,22 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe);

- obračunati premalo plačano bruto razliko v plači za mesece maj - december 2014, po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost pa tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka);

- plačati zavarovalne premije v pokojninsko zavarovanje A. d. d. v korist in na račun tožnice za leto 2014 v višini 3.595,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je navedeno v IV. točki izreka, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2014, ki je bila 11. 12. 2014 vročena tožnici, nezakonita in se razveljavi, zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, razvezo delovnega razmerja z dnem 12. 12. 2014 in ponovno vzpostavitev delovnega razmerja z dnem 6. 8. 2015 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 12. 12. 2014 do 5. 8. 2015 obračunati in plačati mesečno nadomestilo plače v višini 4.597,16 EUR bruto, od bruto zneskov odvesti prispevke za socialno varnost in tožnici plačati razliko plače do 19. dne v mesecu za pretekli mesec; zahtevek da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 5. 8. 2015 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji v tem obdobju obračunati mesečno bruto plačo v znesku 5.397,16 EUR, od bruto plače obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 64.765,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2015 do plačila; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in plačati denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač, ki so bile plačane tožnici v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 97.148,88 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust in višek delovnih ur v višini 13.493,70 EUR, po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2015 do plačila in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati božičnico za leto 2014 v višini 1.474,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 867,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni (VI. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da sejnine niso prihodek iz ali v zvezi z delom, temveč nagrada iz naslova izvrševanja funkcije člana nadzornega sveta tožene stranke. Taki prihodki in spori v zvezi z njimi ne sodijo v pristojnost delovnega sodišča, temveč v pristojnost okrožnega sodišča, gospodarski oddelek, kateremu naj pritožbeno sodišče odstopi ta zahtevek v reševanje. Nadalje navaja, da je napačno materialnopravno stališče, da naj bi tožena stranka tožnici neupravičeno enostransko znižala plačo, tako naziranje pa je tudi v nasprotju s stališčem v izpodbijani sodbi, da je tožnici individualna pogodba prenehala veljati in je nadaljevanje delovnega razmerja temeljilo na dejanskem opravljanju dela. Tožena stranka je na novo določila plačo glede na zahtevnost del, ki so bila tožnici poverjena in glede na njeno izobrazbo, znanje in sposobnosti. O tem, kako je nadzorni svet razpravljal in odločil o primerni plači za tožnico, bi lahko izpovedali predlagani priči B.B. in C.C.. Predlaga, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku preveri, ali je v okviru dejanskega delovnega razmerja tožnica pristala na tako ureditev delovnega razmerja. V primeru da ne, naj s postavitvijo izvedenca primerja plače, ki bi tožnici šle po kolektivni pogodbi, s plačami na drugih primerljivih delovnih mestih in odloči o pripadajoči plači po prostem preudarku. Odločitev, da tožnici pripada plača delovnega mesta vodja finančno računovodske službe ob ugotovitvi, da tožnica ni več vodja finančno-računovodske službe, ni pravilna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Navaja, da je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju od 23. 5. 1994 dalje in ves čas je opravljala dela vodje finančno računovodske službe. Direktor D.D. je nezakonito preklical bianco odstopno izjavo, o čemer se je odločalo na seji nadzornega sveta 24. 11. 2014. Kot vseh 14 let pred tem je za sejo nadzornega sveta potrebovala bilanco stanja, in zato je pripravila računovodske izkaze in poročila brez predloga direktorja. Zaradi nepravilnosti je popravila izkaz poslovnega izida in ga podpisala. Ni hotela po nepotrebnem obremenjevati računovodskega servisa z opozorili, da prejetega materialnega prometa še niso knjižili. Predvidevanja o izgubi 40.000,00 EUR za oktober 2014 so bila pravilna. Izvedenka je za izdelavo mnenja razpolagala le z bilancama, ni pa imela vpogleda v bruto bilanco, kontno kartico in izpise o fakturirani realizaciji, zato se ni mogla opredeliti do pravilnosti predvidevanja o izgubi. Navaja, da je za izračun poslovnega rezultata vedela, kaj mora upoštevati ročno zaradi neknjiženih podatkov. Računovodski izkazi, o katerih je odločal nadzorni svet na seji 24. 11. 2014, so bili pravilni, kar je potrdila tudi izvedenka. Tožnica je tako dokazala, da s popravljenimi izkazi ni škodila toženi stranki. Poudarja, da ni imela preklicanega pooblastila za podpisovanje v imenu direktorja, ki ga je imela v individualnih pogodbah od leta 2005. Zadnja individualna pogodba je bila sklenjena do 9. 5. 2014 oziroma do preklica, direktor pa ji je pogodbo preklical z izredno odpovedjo z dne 10. 12. 2014. Tudi če bi se štelo, da je bila sklenjena le do 9. 5. 2014, bi bila dolžnost tožene stranke, da ji ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas. Tožnica je 5. 6. 2014 izvedela, da bo računovodstvo prevzel računovodski servis. Tudi po prenosu računovodstva na računovodski servis je imela dostop do računovodskih podatkov. V obdobju prenosa je bila v pomoč novemu servisu in direktorju pri informiranju o poslovnem in finančnem stanju podjetja. Rutinska opravila so prevzeli v računovodskem servisu, sama pa je bila odgovorna za posredovanje vseh podatkov. Do 18. 11. 2014 niso izdelali bilance stanja, ker so potrebovali čas, da so presodili vse dokumente. Sicer pa se je individualna pogodba s tem, ko je tožnica nadaljevala z delom po poteku določenega časa v pogodbi, spremenila v pogodbo za nedoločen čas. Tožena stranka ji nove pogodbe ni ponudila. Tožnici do izredne odpovedi nihče ni povedal, da ni vodja finančno računovodske službe (FRS). Vse do 27. 11. 2014, ko ji je bil odrejen prisilni dopust, je imela na službenem mailu naveden naziv vodja FRS. Navaja, da bi sodišče moralo zaslišati E.E., ki bi izpovedal o praksi pri pripravi računovodskih izkazov za seje nadzornega sveta in ostale namene ter o podpisovanju računovodskih izkazov s strani direktorja. Ponavlja, da z dne 14. 11. 2014 izpisanimi popravljenimi računovodskimi izkazi ni kršila pogodbenih in drugih obveznosti. To potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenke F.F. o tem, da popravljen izkaz poslovnega izida ni bil nepravilen in zavajujoč. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedenskim mnenjem zavzelo stališče, da je tožnici mogoče očitati, da je nepravilno in zavajajoče sestavila bilanco stanja. Sodišče prve stopnje tega zaključka tudi ni obrazložilo in ni imelo podlage za ugotovitev, da ravnanje tožnice pri sestavi bilanc pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepno ali iz hude malomarnosti. Moralo bi verjeti G.G., da je 20 let bilance pridobival pri tožnici brez posredovanja direktorja in je bila pri toženi stranki ustaljena praksa, da je tožnica sama pripravljala bilance. Tudi če bi obstajali krivdni razlogi, pa niso bili tako hudi, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do poteka 30-dnevnega odpovednega roka. Tožena stranka bi ji zato kvečjemu lahko podala redno odpoved iz krivdnega razloga. Kot pravi vzrok za izredno odpoved navaja glasovanje za razrešitev direktorja, saj je naslednji delovni dan po seji nadzornega sveta direktor za predsednika nadzornega sveta in tožnico odredil prisilni dopust, nato pa ji je podal izredno odpoved. Tožena stranka se je je želela "znebiti" že s ponujeno pogodbo z dne 29. 9. 2014, a se tožnica z njo ni strinjala. Navaja, da se je nad njo že v septembru začel izvajati mobing, ker je zaradi prevzema računovodstva s strani računovodskega servisa ne bi več potrebovali. Vztraja pri zahtevku za plačilo odpravnine in božičnice. Navaja, da med direktorjem in nadzornim svetom ni bilo dogovora o njeni plači, česar tožena stranka ni dokazala, tožnica pa je v zvezi s tem predlagala zaslišanje G.G.. Kot neutemeljen izpostavlja zaključek sodišča o zavrnitvi izplačila odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Dopust ji je ostajal zaradi tega, ker je opravljala več dela, kot se je od nje zahtevalo, saj je opravljala tudi funkcijo kontrolinga ter enostavnejša pravna opravila in vlagala izvršbe. Navaja še, da si sodišče zmotno razlaga, da ni bila razrešena iz krivdnih razlogov, saj je izredna odpoved možna le iz krivdnih razlogov. Priglaša stroške postopka.

4. Tožnica vlaga odgovor na pritožbo tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi.

7. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in zadostno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožnica nepravilno in zavajajoče sestavila bilanco stanja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo pojasnilu izvedenke finančne stroke F.F., da izkaz poslovnega izida sicer ni bil nepravilen in zavajajoč, da pa je to tožnici mogoče očitati glede bilance stanja. Sodišče prve stopnje je izvedenskemu mnenju utemeljeno sledilo, ker je bilo podano logično in strokovno, pravilno ga je tudi povzelo v izpodbijani sodbi, zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti v delu odločitve, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati premalo plačano bruto razliko v plači za mesece maj - december 2014 in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožnici neupravičeno enostransko znižala plačo, namreč ni v nasprotju s stališčem, da je tožnici individualna pogodba prenehala veljati in je nadaljevanje delovnega razmerja temeljilo na dejanskem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem (pravilno) pojasnilo, da stranki nista sklenili nove pisne pogodbe, oziroma da se o plači nista kako drugače sporazumeli, delodajalec pa delavcu ne more enostransko znižati plače, temveč mora z delavcem o tem skleniti sporazum.

9. S pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati E.E., tožnica smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo tega dokaznega predloga. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013). Prvostopenjsko sodišče je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je zaslišanje E.E. zavrnilo zato, ker kot bivši direktor tožene stranke ni v ničemer povezan z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da je ta priča bivši direktor tožene stranke, ki v času odpovedi tožnici ni bil več zaposlen pri toženi stranki, zato je prvostopenjsko sodišče predlog za zaslišanje te priče utemeljeno zavrnilo.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v delu odločitve glede tožbenega zahtevka za obračun in plačilo sejnin za seje nadzornega odbora (I. točka izreka), saj je odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste. V zvezi s tem so utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da gre v primeru sejnin za prihodek, vezan na izvrševanje funkcije člana nadzornega sveta, kateremu se skladno z 284. členom Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. - ZGD-1) lahko za njegovo delo zagotovi plačilo, kar določi statut ali skupščina. Med strankama ni bilo sporno, da tožnici za sodelovanje na sejah nadzornega sveta v funkciji članice nadzornega sveta plačilo načeloma pripada. Iz 482. člena ZPP izhaja, da gre za gospodarski spor, če gre za spor med družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Glede na navedeno delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožničinem zahtevku za plačilo sejnin za štiri seje nadzornega sveta v skupnem znesku 1.000,00 EUR. Skladno z 19. členom ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, zato je potrebno odločitev v I. točki izreka na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo v tem obsegu odstopiti stvarno in krajevno pristojnemu sodišču prve stopnje (Okrožnemu sodišču v Ljubljani) v nov postopek oziroma novo sojenje.

11. Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka je v preostalem delu prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v tem delu pravilna.

12. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), po katerih lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). V izredni odpovedi je tožena stranka tožnici očitala, da je 14. 11. 2014 brez sodelovanja računovodskega servisa sestavila in podpisala izkaz poslovnega izida in bilanco stanja, ki jo je poslala v obravnavo nadzornemu svetu družbe, ta pa jo je uporabil za gospodarsko odločanje. Nadalje je v izredni odpovedi navedeno, da so bile listine nepravilne in zavajajoče, hkrati pa jih ni podpisal direktor, kot to določa Zakon o gospodarskih družbah.

13. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitana kršitev pomeni kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nima pa znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki ji ga je tožena stranka očitala v izpodbijani izredni odpovedi. Ugotovilo je tudi obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, zato je zavrnilo tožbene zahtevke, vezane na izpodbijanje navedene izredne odpoved. V celoti je ugodilo tožbenima zahtevkoma iz naslova sejnin in premalo plačane bruto razlike v plači za mesece maj - december 2014, v pretežnem delu pa tožbenima zahtevkoma za plačilo premalo plačanega dodatka za prisotnost ter plačilo zavarovalne premije za pokojninsko zavarovanje. Zahtevke za izplačilo odpravnine, božičnice in odškodnine za neizkoriščen letni dopust je v celoti zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP), pa dodaja:

K pritožbi tožnice:

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pooblastilo tožnici za podpisovanje v imenu direktorja ni bilo preklicano. Kot izhaja iz sklepa o imenovanju in določitvi nalog in pooblastil vodje sektorja finančno računovodske službe z dne 7. 5. 2010, je bilo to pooblastilo podeljeno do preklica, najdlje pa do 9. 5. 2014, ko je potekel mandat takratnemu direktorju družbe E.E.. Tožnica si tudi nepravilno razlaga veljavnost zadnje individualne pogodbe z dne 7. 5. 2010. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da je tudi ta pogodba veljala do preklica, najdlje pa do 9. 5. 2014, ko je potekel mandat takratnemu direktorju družbe. Da je bila individualna pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas imenovanja, izhaja tudi iz sklepa z dne 7. 5. 2010.

16. Sodišče prve stopnje utemeljeno navaja, da niti ni bistveno, kakšna pooblastila je tožnica imela na podlagi individualne pogodbe z dne 7. 5. 2010, ker je ta prenehala veljati. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji, ali je bila tožnica seznanjena s svojimi nalogami in pooblastili, pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnica s 5. 6. 2014 izvedela, da računovodstvo prehaja na zunanjega izvajalca, in so po tem datumu pripravljali dokumentacijo za računovodski servis in zadeve razlagali direktorju. Tožnica v pritožbi ponovno navaja, da je bila po tem datumu zadolžena za posredovanje podatkov računovodskemu servisu, ki je opravljal rutinska opravila, in da je po prenosu računovodskih opravil novemu servisu in direktorju pomagala pri informiranju o poslovnem in finančnem stanju podjetja. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je individualna pogodba spremenila v pogodbo za nedoločen čas in da tožnici nihče ni povedal, da ni vodja finančno računovodske službe. Tožnica se je nedvomno zavedala sprememb svojega delovnopravnega položaja, kar potrjuje tudi dejstvo, da je imela z direktorjem razgovor na temo njenega nadaljnjega dela, to pa je bilo tudi predmet razprave na seji nadzornega sveta 19. 6. 2014, na kateri je bila tožnica prisotna. Po juniju 2014 je večji del računovodskih storitev prešel na zunanji računovodski servis, ki je med drugim pripravljal tudi bilanco stanja in izkaz poslovnega izida. Tožnica je bila s tem seznanjena, zato ne bi smela sama sestaviti bilance stanja, saj za to v novembru 2014 ni bila (več) pooblaščena. Če je tožnica opazila nepravilnosti, kot to ponovno navaja v pritožbi, bi morala na to opozoriti računovodski servis oziroma o tem obvestiti nadzorni svet, nikakor pa se zadeve ne bi smela lotiti sama in brez pooblastil sestaviti izkaza uspeha in bilance stanja, ki ju je nato še nepooblaščeno podpisala. Tožnica je med zaslišanjem namreč pojasnila, da je pred novembrom 2014 za sejo nadzornega odbora vedno priložila izkaz uspeha in bilanco stanja z direktorjevim podpisom, za konkretno sejo 24. 11. 2014 pa bilance direktorju ni predložila v podpis, ker se je odločalo o njegovi razrešitvi. To pomeni, da je tožnica celo v času veljavnosti individualne pogodbe in sklepa z dne 7. 5. 2010 izkaz uspeha in bilanco stanja v podpis dajala direktorju in ju nikoli ni podpisala kot edini podpisnik, zato tega ne bi smela narediti niti v novembru 2014, ko individualna pogodba in sklep z dne 7. 5. 2010 nista več veljala.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo slediti izpovedi G.G. o tem, da je 20 let pri tožnici dobival bilance brez posredovanja direktorja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je taka izpoved v nasprotju z izpovedjo direktorja tožene stranke in celo s tožničino izpovedjo, zato sodišče priči v tem delu utemeljeno ni verjelo.

18. Iz izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke F.F. res izhaja, da izkaz poslovnega izida ni bil nepravilen in zavajujoč, a to ne pomeni, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Izvedenka je namreč pojasnila, da je nepravilnost mogoče očitati tožnici za bilanco stanja, ki je bila neuravnotežena in zavajujoča, in da se takšne nepravilne bilance stanja nikoli ne predloži nikomur (v konkretnem primeru nadzornemu svetu), lahko pa se uporabi za interne potrebe. Izvedenka je nadalje tudi pojasnila, da izgube v višini 40.000,00 EUR, ki jo je za mesec oktober predvidela tožnica, iz podatkov v spisu ni mogoče potrditi. Tožnica je vedela, da bo bilanco stanja, ki jo je nepooblaščeno sestavila in podpisala, nadzorni svet uporabil v okviru obravnavanja rezultatov poslovanja za obdobje januar - september 2014, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici dokazano naklepno ravnanje pri storitvi kršitve, ki se tožnici očita v izredni odpovedi in da je tožnica s svojim ravnanjem naklepno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer dolžnost vestnega opravljanja dela, dolžnost upoštevanja navodil in zahtev delodajalca ter dolžnost vzdržati se ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka izvedla pretiran ukrep in bi tožnici kvečjemu lahko podala redno odpoved iz krivdnega razloga. ZDR-1 za naklepne hujše kršitve iz delovnega razmerja, kakršno je storila tožnica, predvideva izredno odpoved. Pri tem je podan tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so računovodski podatki "krvna slika" podjetja, in če to nekdo dela na svojo roko, težko krmariš bonitete, ki so vezane na obresti in javna naročila, in tako nazorno pojasnil izgubo zaupanja do tožnice. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in dodaja, da so računovodski podatki eden izmed ključnih dejavnikov pri merjenju uspešnosti podjetja in načrtovanju poslovanja, zato je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v tožnico in nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

20. Glede na to, da je obstajal zakonit razlog za izpodbijano izredno odpoved, so neutemeljene oziroma nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da naj bi bil pravi vzrok za odpoved dejstvo, da je tožnica glasovala za razrešitev direktorja. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da izpodbijana odpoved ni posledica šikaniranja tožnice, temveč izključno njenega dejanja, s katerim je zlorabila svoja pooblastila in dostop do informacij ter s tem izgubila zaupanje direktorja. Nebistvene za odločitev v tej zadevi pa so pritožbene navedbe o tem, kako naj bi tožena stranka nad tožnico izvajala mobbing, saj predmet tega spora ni odškodninski zahtevek iz naslova mobbinga.

21. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev tudi glede vtoževanih denarnih zahtevkov (nepravilna je, kot že navedeno, le odločitev o sejninah v I. točki izreka). Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, individualna pogodba z dne 7. 5. 2010, ki je v 19. členu določala izplačila odpravnine, ni bila več v veljavi, zato tožnica izplačila odpravnine na njeni podlagi ne more zahtevati. Božičnica je bila po izpovedbi direktorja tožene stranke izplačana vsem, ki so bili na dan izplačila (15. 12. 2014) zaposleni pri toženi stranki. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo že 12. 12. 2014, do izplačila božičnice ni upravičena.

22. Tožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da ji ne pripada odškodnina za neizkoriščen letni dopust. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot bistveno izpostavilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala po njeni krivdi (zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana zaradi tožničinih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, namreč pripada nadomestilo le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust pa je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov - kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta. Ko delodajalec začne s postopkom izredne odpovedi (s tem, da delavcu pošlje vabilo na zagovor z obdolžitvijo), lahko delavec že predvideva nadaljnji tok dogodkov, saj obstaja precejšnja verjetnost, da mu bo delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi podal. Kot nepredvidljive vzroke, da delavec dopusta ne more izrabiti, je mogoče šteti le npr. dalj časa trajajočo odsotnost delavca zaradi bolezni v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in podobne razloge, na katere delavec nima vpliva. Če takšnih nepredvidljivih vzrokov ni, pa je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljeni letni dopust le, če je izrabo letnega dopusta v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zahteval, pa mu delodajalec izrabe dopusta ni omogočil. Tega pa tožnica v postopku, niti v pritožbi, ni zatrjevala. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta pravilna.

K pritožbi tožene stranke:

23. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici za delo, ki ga je opravljala po 7. 5. 2010, pripadala dotedanja plača, glede na dejstvo, da med strankama ni prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi oziroma sporazuma o višini plače. Določba o plači je ena izmed bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi (32. člen ZDR-1) in za njeno spremembo je potrebno soglasje obeh strank. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tudi če bi bila tožničina plača predmet razprave med direktorjem tožene stranke in nadzornim svetom (katerega članica je bila tožnica), to ne more nadomestiti dejanskega sporazuma o višini plače, ki bi se moral skleniti med tožnico kot delavko in toženo stranko kot delodajalcem. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, vezane na ugotavljanje primerne plače za tožnico.

24. Ker v preostalem izpodbijanem delu sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. V zvezi z denarnimi zahtevki je tožena stranka uspela s pritožbo s sorazmerno majhnim delom (razveljavitev I. točke izreka predstavlja približno 3 % uspeh), zato skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Svoje stroške pritožbenega postopka krije sama tudi tožnica, ki s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogla k reševanju zadeve (154. in 155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-4, 482.
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 284.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NDg0