<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 316/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.316.2016
Evidenčna številka:VDS0016193
Datum odločbe:12.05.2016
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu

Jedro

Tožnik se je poškodoval pri delu raztovarjanja tovornega vozila v skladišču tožene stranke, ko mu je na spolzkih tleh spodrsnilo in je padel z dvižne ploščadi. Tožnik v zvezi z delom razkladanja tovornega vozila ni dobil navodil v zvezi z varnostjo pri delu oziroma navodil, na kaj mora pri tem delu paziti. Tožena stranka tožnika ni seznanila s tem, kako je treba varno uporabljati dvižno ploščad ali se na njej gibati in tožnik ni vedel, kako mora v danih razmerah ravnati in ni bil seznanjen s pretečimi nevarnostmi. Tožnik je kritičnega dne ravnal v skladu z odredbo nadrejenega, da mora nemudoma raztovoriti blago s tovornjaka (palete z vojaškimi čevlji v kartonasti embalaži), da bi se preprečila škoda, ki bi jo lahko na tovoru povzročil dež. Tega dne je tožnik prvič raztovarjal blago s tega tovornjaka in ni bil poučen o pravilnem načinu raztovarjanja, saj je dotlej večinoma opravljal pisarniška dela. Tožnik je delo opravljal na običajen način, pri katerem se je ponjava odmikala in mu ni mogoče očitati, da bi delo opravljal na nepravilen način, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil poučen o pravilnem načinu dela in varnosti pri konkretnem delu. V predmetni zadevi je tožena stranka za delo izbrala tovorno vozilo, na katerem je zaradi širine ploščadi večje tveganje napačne percepcije in s tem poškodb, ni pa tožnika poučila o tem, kako se pravilno raztovarja konkretno vozilo. Če bi tožena stranka izpolnila svoje obveznosti, bi nastanek škode lahko preprečila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podana vzročna zveza med storitvami in opustitvami tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka odgovorna za nastanek nezgode in da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku nezgode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 690,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 10.830,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (plačilo zneska 931,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.830,99 EUR za dan 22. 6. 2010 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 876,31 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek skupaj s plačilom stroškov zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter naložitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v plačilu tožniku. V zvezi z zavrnitvijo izvedbe dokaza s ponovnim zaslišanjem sodnega izvedenca A.A. in priče B.B. v zvezi z običajnim načinom raztovarjanja tovornega vozila tožene stranke zatrjuje bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da očitana opustitev periodičnih pregledov dvižne nakladalne ploščadi tovornega vozila in vodenja evidence o tem ne more biti vzrok za nastalo škodo, niti tega ni tožnik zatrjeval. Navaja, da nagonski odskok z dvižne ploščadi ni v vzročni zvezi s predpisanim vzdrževanjem dvižne ploščadi, saj nastanka poškodbe ne bi preprečili periodični pregledi ploščadi in vodenje ustrezne evidence. Trdi, da razlog za poškodbo ni bila tehnično pomanjkljiva dvižna ploščad. Meni, da posebna zdravstvena sposobnost za delo na višini pri tožniku sploh ni bila potrebna, ker ni šlo za delo na višini 1,5 m in več. Trdi, da je tožnik opravil preventivni zdravstveni pregled za delovno mesto vodja enote F., pregledan pa je bil po kriterijih, ki veljajo za vojaško osebo. Meni, da je bila ocena o zdravstveni sposobnosti tožnika primerna tudi za delovno mesto vodje enote H. ali skladiščnika, saj se to delovno mesto ne razlikuje bistveno od delovnega mesta vodje enote F.. Navaja, da je tožnik vojaški uslužbenec in je bil kot tak testiran tudi za delo na višini, v zvezi s tem pa sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče B.B. in sodnega izvedenca. Graja zaključek sodnega izvedenca, da tožnik ni bil sposoben za delo na višini. Navaja, da je tožnik o kakršnihkoli omejitvah pri delu ni obvestil niti te ne izhajajo iz zdravniških spričeval, pri čemer obvezna kontrola pri zdravniku čez eno ali dve leti ni omejitev pri delu. Dalje navaja, da tožnik z dvižno nakladalno ploščadjo sploh ni upravljal, zato ni protipravno, da tožena stranka tožnika ni seznanila z njeno pravilno uporabo. Pove, da je tožnik že 9 mesecev pred nesrečo opravljal enaka in podobna dela v delovni skupini. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik delo, pri katerem se je poškodoval, opravljal na podlagi ukaza, ampak je začel nalogo opravljati po dogovoru z namestnikom vodje delovne skupine. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi tožnika in priče C.C.. Tožnik se je po njenem mnenju sam odločil nalogo izvršiti v dežju ter si sam določal hitrost razkladanja, poškodba pa je nastala že pri odmikanju ponjave, medtem ko je šel tožnikov sodelavec po viličar. Kot nejasno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil poučen o varnostnih ukrepih in morebitnih nevarnosti glede konkretnega dela. Sklicuje se na program usposabljanja iz varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom, ki se ga je tožnik udeležil 23. 5. 2008. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik prvič raztovarjal blago s tovornjaka, ter ob tem navaja, da je tožnik v vojski delal skoraj 30 let, pri čemer je nazadnje delal v skupini, v kateri so vsi člani skupine delali vse, od beljenja pisarn do vožnje materiala. Trdi, da ponjava ni bila preperela ali poškodovana, niti je ni bilo treba za razkladanje tovornjaka umikati, in se v zvezi s tem sklicuje na izvedensko mnenje. Meni, da nagonskega odskoka ne bi mogla preprečiti, tudi če bi bila dvižna ploščad širša, predpisi pa tudi ne prepovedujejo ožje dvižne ploščadi od širine tovornega vozila. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik palete s tovornjaka raztovarjal na način, ki je bil običajen pri toženi stranki. Po njenem mnenju je tožnik pred prevzemom dela opustil običajno skrbnost, s katero bi kot strokovno usposobljena oseba iz varstva pri delu morala pristopiti k delu. V zvezi z višino dosojene odškodnine sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je v previsokem znesku odmerjena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, saj je glede smučanja in pohodništva zatrjevana le pavšalno, pri svojem delu pa je tožnik omejen le v manjši meri, saj se je leta 2010 udeležil 5‑dnevnega usposabljanja za delo na višini. Sklicuje se na izvedensko mnenje, da bi po operaciji tožnik lahko s povečanimi napori izvajal določene aktivnosti kot jih je pred poškodbo. Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini iz naslova skaženosti v znesku 1.500,00 EUR, saj je v podobni zadevi (VIII Ips 338/2008) sodišče prisodilo le 500,00 EUR odškodnine. Tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za strah v znesku 1.000,00 EUR se ji zdi pretirana. Meni, da strah ni bil dovolj intenziven in dolgotrajen, da bi opravičeval tako odškodnino. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Kot bistveno navaja, da je nadrejeni tožniku in sodelavcu D.D. odredil raztovarjanje tovornjaka nemudoma v nevihti, saj bi s takšnim ravnanjem preprečila škodo na tovoru zaradi puščanja ponjave na tovornjaku. Navaja, da je bil običajen način raztovarjanja tovornjaka z odmikom ponjave, kar je bilo nujno, če je bil tovornjak, tako kot spornega dne, do vrha naložen, zaradi česar je podana vzročna zveza med padcem tožnika, nujnostjo odmika ponjave z zdrsom roke in nagonskim odskokom. Meni, da priča B.B. in izvedenec A.A. ne bi mogla izpovedati o tem, kakšen je bil običajen način raztovarjanja tovornjaka, saj so o tem lahko izpovedali le tisti, ki so to delo s predmetnim tovornjakom dejansko opravljali. V zvezi z višino prisojene odškodnine navaja, da od nesreče naprej vse stvari počne le s povečanimi napori z omejitvami in krajši čas, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Ta pa so:

- da se je tožnik 18. 7. 2008 poškodoval pri delu raztovarjanja tovornega vozila v skladišču tožene stranke E.,

- da je tožnik v času nesreče pri delu opravljal delo skladiščnika v delovni skupini G. v E. na podlagi ukaza z dne 9. 11. 2007 (listina A 11),

- da je bil tožnik napoten na preventivna zdravstvena pregleda z navedbo, da opravlja delo vodje enote F. (napotnici in zdravniški spričevali z dne 13. 7. 2006 in 8. 10. 2007, listini B 4-B 6),

- da tožnik v zvezi z delom razkladanja tovornega vozila ni dobil navodil v zvezi z varnostjo pri delu oziroma navodil, na kaj mora pri tem delu paziti, oziroma, da ga tožena stranka ni seznanila s tem, kako je treba varno uporabljati dvižno ploščad ali se na njej gibati in da tožnik ni vedel, kako mora v danih razmerah ravnati in ni bil seznanjen s pretečimi nevarnostmi,

- da je tožnik kritičnega dne ravnal v skladu z odredbo nadrejenega C.C., da mora nemudoma raztovoriti blago s tovornjaka (palete z vojaškimi čevlji v kartonasti embalaži), da bi se preprečila škoda, ki bi jo lahko na tovoru povzročil dež,

- da je tožnik kritičnega dne prvič raztovarjal blago s tega tovornjaka in da ni bil poučen o pravilnem načinu raztovarjanja, saj je dotlej večinoma opravljal pisarniška dela,

- da je bil običajen način raztovarjanja palet tovornjaka tak, da je bilo treba odmakniti ponjavo oziroma cerado, ki je bila na sredini preklana,

- da je skupek različnih okoliščin (vremenske razmere, hitenje pri delu, prevozno sredstvo z dvižno ploščadjo, ožjo od širine tovornega vozila, in ponjavo, ki jo je bilo treba umakniti, ter neustrezna usposobljenost tožnika za delo) vzrok za obravnavani škodni dogodek.

7. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo ponovnega zaslišanja priče B.B. in izvedenca A.A. storilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Priči D.D. in C.C. sta neposredno opravljala delo s tovornim vozilom, pri padcu s katerega se je poškodoval tožnik, in sta izpovedovala glede na svoje neposredne zaznave, njuni izpovedi pa sta bili glede nujnosti odmikanja ponjave za raztovarjanje tovora povsem skladni. Priča B.B. (vodja službe za varnost in zdravje pri delu) in izvedenec za varstvo pri delu v zvezi z vprašanjem, ali se je pri tem tovornem vozilu običajno za raztovarjanje (visoko naloženega tovora) umaknilo ponjavo, o tem ne bi mogla dati podatkov, saj sama tega dela nista opravljala (prim. drugi odstavek 229. člena ZPP). Sodišče ni le upravičeno, temveč tudi zavezano k vnaprejšnji oceni pomena dokaza za odločbo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Priča B.B. in izvedenec bi lahko izpovedovala le, ali je za pravilno raztovarjanje konkretnega tovornega vozila nujen odmik ponjave, kar pa ni odločilno. Ker gre za neprimeren dokaz, je odločitev sodišča prve stopnje, da se ju ne zasliši ponovno, pravilna (prim. s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 246/2015 z dne 19. 3. 2015 in št. I Cpg 708/2013 z dne 21. 11. 2013)

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi bilo pričanje priče B.B. in izvedenca za varstvo pri delu v zvezi z vprašanjem, ali je bilo pravilno, da je tožnik pred raztovarjanjem dvignil ponjavo tovornega vozila, odločilno za vprašanje tožnikovega soprispevka k nastanku škode. To ne drži. Če je tožnik delo opravljal tako, kot je bilo to običajno pri toženi stranki (izpoved sodelavca D.D. in tožnikovega nadrejenega C.C.), mu ob dejstvu, da je to delo opravljal prvič in zanj ni bil posebej usposobljen, še manj pa opozorjen na morebiten napačen način dela, ne bi bilo mogoče pripisati nobene odgovornosti za nastalo škodo. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni ponovno zaslišalo izvedenca za varstvo pri delu in priče B.B..

9. V predmetni zadevi je bistveno, da je tožnik delo raztovarjanja tovornjaka po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljal prvič. Pritožnica v pritožbi sicer izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na tožnikovo izpoved in izpovedi prič B.B., D.D. in delno C.C., vse v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenca za varstvo pri delu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik prvič raztovarjal konkretno tovorno vozilo, saj je sicer opravljal pretežno pisarniško delo, ne vpliva dejstvo, da je tožnik vedel, da so trakovi na zadnji strani tovornjaka odpeti. To ne pomeni nujno, da je tožnik že kdaj prej raztovarjal ta tovornjak. Tudi navedbe, da je tožnik 9 mesecev pred nesrečo opravljal ta ali enaka dela, da je 22 let zaposlen pri toženi stranki in mu je ta predhodno zagotavljala periodična usposabljanja, ne morejo spremeniti ugotovitve, da je tožnik to delo opravljal prvič in brez posebnih navodil o zdravju in varnosti pri delu. Te navedbe so namreč premalo konkretne.

10. Tožena stranka se v pritožbi zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo napraviti rekonstrukcijo dogodka, pri katerem se je tožnik poškodoval. Ker je šlo za prvo opravljanje dela raztovarjanja, tudi odmik od običajnega ali pravilnega načina dela, če se razlikujeta, tožnika ne bi bremenil, razen če bi tožena stranka dokazala, da je grobo kršil splošna pravila o varnosti in zdravju pri delu. Česa takega tožena stranka ni zatrjevala (le njegovo nepazljivost). Tožniku ni mogoče očitati, da je opustil običajno skrbnost pri delu raztovarjanja tovornjaka. Tožena stranka se zmotno zavzema za to, da bi se tožnika štelo za strokovno usposobljeno osebo za delo raztovarjanja konkretnega tovornega vozila. Tožnik ni bil ne posebej usposobljen za tako delo, niti ni bil s strani tožene stranke opozorjen na nevarnosti oziroma tveganja, ki jim je izpostavljen. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi mu dala ustna navodila, kako naj opravi naloženo delo. Sklicevala se je na dejstvo, da se je tožnik pred nesrečo udeležil usposabljanja za varstvo pri delu 23. 5. 2008. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je šlo za povsem splošno usposabljanje za varstvo pri delu, namenjeno pisarniškim delavcem. Tudi iz programa tega usposabljanja izhaja, da je bilo to splošne narave in teoretično (B 3). Tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za posebno usposabljanje, namenjeno delavcem skladiščnikom oziroma da bi bil tožnik v okviru tega usposabljanja deležen opozoril na varnost pri delu raztovarjanja tovornjakov. Glede na to ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je bil tožnik zaradi udeležbe na tem povsem splošnem usposabljanju ustrezno usposobljen za delo, ki ga je v trenutku nesreče opravljal, ter da bi glede na to lahko presodil, ali gre za nevarno delo ter ga v takem primeru odklonil. Tudi sicer pa ZDR-1 in Zakon o varstvu in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 – ZVZD-1) nalagata v zvezi z zagotavljanjem varnih delovnih pogojev aktivno vlogo delodajalcu, v čigar interesu poteka delovni proces, zato je delodajalec dolžan organizirati delo tako, da omejuje verjetnost nastanka škodnih dogodkov. Glede na navedeno ni mogoče na tožnika prevaliti krivde, da bi moral odkloniti delo in s tem preprečiti nastanek nezgode (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 614/2013 z dne 12. 12. 2013).

11. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da tožnik z dvižno nakladalno ploščadjo sploh ni upravljal, zato ni ravnala protipravno, ker tožnika ni seznanila s tem, kako pravilno uporabljati dvižno ploščad, in ker ga poučila o varnem delu z njo. Poleg tega trdi še, da uporaba ožje dvižne ploščadi od širine tovornega vozila ni prepovedana. Pritožbeno sodišče odgovarja, da v ugotovljenih okoliščinah (tožnik je delo na dvižni ploščadi opravljal prvič, tožnik je sicer opravljal pretežno pisarniško delo, vremenske razmere in odredba o čimprejšnjem končanju dela) ni nepomembno, da je bila dvižna ploščad ožja od širine tovornjaka, in da tožnik ni bil posebej opozorjen na to, da mora biti zaradi možne zmote v percepciji, na katero je posebej opozoril izvedenec za varstvo pri delu, posebej pazljiv, saj z razkladanjem tovornih vozil ni imel izkušenj. Trditev tožene stranke, da naj bi vsi v delovni skupini, katere član je bil, delali vsa dela (beljenje sten ...), pa ne spremeni ugotovitve, da je tožnik prvič razkladal to tovorno vozilo. Glede na navedeno je pravno pomembno, ali je tožena stranka tožnika poučila o pravilni uporabi dvižne ploščadi, čeprav se tožnik ni poškodoval pri rokovanju s ploščadjo, ampak pri padcu z nje.

12. V pritožbi tožena stranka še zatrjuje, da se je tožnik sam odločil z delom začeti v času dežja in da si je sam izbral tempo dela. To ne drži. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem tožnika ter prič D.D. in C.C. ugotovilo, da je bilo tožniku naloženo, naj skupaj s sodelavcem opravi delo takoj, da se tovor (vojaški čevlji v kartonasti embalaži) ne premoči. Ni pomembno, ali je bilo tožniku delo odrejeno z ukazom (v smislu akta poveljevanja), ali je šlo le za navodilo nadrejenega. Bistveno je, da je dobil navodilo osebe, ki je bila pristojna za to, da mu odreja delo, da naj se delo opravi nemudoma. Ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da bi tožnik lahko počakal z delom, da preneha deževati, saj je bil ravno zaradi dežja poklican h (takojšnjemu) raztovarjanju tovornega vozila, da toženi stranki ne bi nastala škoda. Tožnik je k delu pristopil skladno z izrecnim navodilom delodajalca, zato mu ni mogoče očitati, da bi zaradi opravljanja dela v dežju (so)prispeval k nastanku škode.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je imel tožnik opravljen ustrezni preventivni zdravstveni pregled. Tožnik je bil na zadnji preventivni zdravstveni pregled poslan kot vodja enote F. (B 5 in B6), po trditvah tožene stranke je bil sicer tedaj vodja enote H. (opis delovnega mesta B 7), vendar pa je delo, ki ga je opravljal, ko se je poškodoval, delo skladiščnika. Po besedah tožnika je šlo pri delu vodje enote F. oziroma vodje H. predvsem za pisarniško delo, tožena stranka pa je splošno trdila, da je tožnik pri njej delal vrsto let, od tega 9 mesecev v delovni skupini v skladišču. Na obdobni preventivni in kontrolni zdravstveni pregled tožnik ni bil poslan z navedbo, da opravlja delo skladiščnika, tako da zdravnik medicine dela pri ugotavljanju zmožnosti tožnika za opravljanje dela ni ugotavljal, ali je tožnik sposoben opravljati delo skladiščnika, ampak ali je sposoben opravljati delo vodje enote F.. Tudi navedba, da je treba tožnika pregledati kot vojaško osebo, ob dejstvu, da se je ugotavljala zmožnost za delo vodje enote F., ki je pretežno pisarniško delo, ne spremeni dejstva, da tožnik ni imel opravljenega zdravstvenega pregleda, na katerem bi se ugotavljala njegova delazmožnost za delo skladiščnika oziroma osebe, ki raztovarja tovorno vozilo. Tožena stranka v postopku tako ni predložila potrdila, da je bil tožnik zdravstveno sposoben prav za to delo. Ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je treba tožnika šteti za zdravstveno sposobnega tudi za delo, ki ga je opravljal v času nesreče, saj naj bi bili (vsi) vojaki zaradi zahtevanih psihofizičnih sposobnosti za vojaško osebo to delo sposobni opravljati oziroma zato, ker gre za podobna delovna mesta.

14. Tožena stranka v pritožbi utemeljuje svoje prepričanje, da ponjava (cerada) ni bila preperela in strgana ter da je bila reža na njej namenjena raztovarjanju tovora, ne da bi bilo ponjavo treba odmakniti. Te trditve niso pravno pomembne. Tožniku je bilo odrejeno s strani nadrejenega, ki mu je odrejal delo, naj raztovori tovorno vozilo nemudoma, da ne bo zaradi dežja nastala škoda na tovoru. Nebistveno je, zakaj je nadrejeni odredil, naj se delo opravi takoj. Tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode ali celo prekinitve vzročne zveze med ravnanji in opustitvami tožene stranke in nastalo škodo, ker kot vojaška oseba ni zavrnil izvršitve odrejene delovne naloge. Ob tem tudi ni nepomembna narava organizacije dela v vojski. Tudi vprašanje, ali je bila reža na ponjavi napravljena namenoma ali pa je bila ponjava zaradi nenehnega dvigovanja oziroma odmikanja po sredini strgana, ni bistveno za odločitev. Tožnik je delo opravljal na običajen način, pri katerem se je ponjava odmikala. Kot je bilo že pojasnjeno, mu ni mogoče očitati, da bi delo opravljal na nepravilen način, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil o (v pritožbi zatrjevanem) pravilnem načinu dela in varnosti pri konkretnem delu z njene strani poučen. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ne ve, o čem bi sploh morala poučevati tožnika glede konkretnega dela oziroma da bi bilo nesmiselno poučevanje o tem, da se ne sme nagonsko odskočiti, ter da je splošno znano dejstvo, da se ne sme hoditi po delu nakladalne ploščadi, ki je ni. Pri opravljanju dela v delovnem razmerju mora delodajalec delavca poučiti o tem, na kakšen način mora delati (v konkretnem primeru vsaj o tem, na kakšen način naj tovor naloži na ročni voziček na prikolici in na kakšen način naj tovor naloži na viličar, ter ali naj v ta namen odmakne ponjavo ali ne), ne more namreč računati na to, da se bo o tem delavec pozanimal sam, tako kot se mora pri opravljanju dela doma. Sodni izvedenec za varstvo pri delu je opozoril, da je pri dvižni ploščadi, ki je ožja od širine tovornega vozila, mogoča napačna percepcija širine ploščadi in s tem povečana možnost nastanka škode. Glede na to bi tožena stranka, če je uporabljala tako tovorno vozilo in odredila tožniku, da delo opravlja na njem, tožnika morala poučiti tudi o večjem tveganju zaradi ožje ploščadi. V predmetni zadevi je tožena stranka za delo izbrala tovorno vozilo, na katerem je zaradi širine ploščadi večje tveganje napačne percepcije in s tem poškodb, ni pa tožnika poučila o tem, kako se pravilno raztovarja konkretno vozilo. Če bi tožena stranka izpolnila svoje obveznosti, bi nastanek škode lahko preprečila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podana vzročna zveza med storitvami in opustitvami tožene stranke in nastalo škodo.

15. Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic omejen v življenjskih aktivnostih, saj ne more smučati, planinariti in se ukvarjati s pohodništvom, ne more se ukvarjati z aktivnostmi, ki zahtevajo odrivanje z desno nogo in pristajanje nanjo, ne more teči, ni sposoben za izvajanje večine športnih aktivnosti, zlasti ne tistih z žogo, pa tudi pleše lahko le z omejitvami. Ugotovilo je, da tožnik ni sposoben izvajati borilnih veščin, maršev, ni sposoben za tipično vojaško urjenje in ni sposoben opravljati fizičnih preverjanj v vojaški službi, pa tudi sicer se s povečanimi napori giblje po neravnem terenu, prenaša težja bremena in izvaja težka fizična dela, ki zahtevajo odriv ali prenos teže na poškodovano nogo. Tožnik pri obremenitvi noge trajno trpi bolečine. V višini 6.800,00 EUR (5,8-kratnik povprečne neto plače na zaposlenega) prisojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pravična denarna odškodnina za navedene trajne posledice, ki jih zaradi poškodbe pri delu trpi tožnik. Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da je tožnik le pavšalno zatrjeval, da se je dnevno udeleževal rekreativnih športnih aktivnosti, se ukvarjal s pohodništvom in smučal. Na pravilnost odmerjene višine za to kategorijo nepremoženjske škode ne vpliva dejstvo, da tožnik ni želel navajati, katere prijatelje je izgubil zaradi prenehanja smučanja, niti da njegovih prostočasnih aktivnostih sodelavec D.D. in C.C. nista poznala. Tožnik je zadosti konkretno navedel, katerih aktivnosti ne zmore več in pri katerih je omejen ter na kakšen način, njegove trditve pa je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Dejstvo, da se je tožnik že po poškodbi udeležil 5‑dnevnega specialnega praktičnega preizkusa samovarovanja oziroma delovnega tečaja za delo na višini je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za to obliko škode, ne pa pomeni, da tožnik pri svojih življenjskih aktivnostih ni trajno omejen oziroma, da gre za manjše omejitve pri delu, ki bi narekovale nižjo odškodnino. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da bi morala biti prisojena nižja odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ker bi tožnik lahko z operacijo svoje stanje izboljšal. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikovo stanje ob zaključku glavne obravnave, predvidevanja o morebitnih pozitivnih učinkih nove operacije pa ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost odmerjene odškodnine. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je skladna s prisojenimi odškodninami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v primerljivih zadevah. V zadevi Vrhovnega sodišča št. II Ips 497/2007 z dne 30. 9. 2008 je bila oškodovancu za to obliko nepremoženjske škode odmerjena odškodnina nekaj več kot 10.000,00 EUR (10,9-kratnik povprečne neto plače), v zadevi št. II Ips 1271/2008 z dne 28. 5. 2009 v višini 8.500,00 EUR (9,3-kratnik povprečne neto plače) in v zadevi II Ips 628/2006 z dne 25. 10. 2007 v višini 1.500.000,00 SIT oziroma 6.259,39 EUR (7,6-kratnik povprečne neto plače) ter v zadevi št. II Ips 680/2007 v višini 1.200.000,00 SIT oziroma 5.007,51 EUR (5,2‑kratnik povprečne neto plače).

16. Pritožbena navedba, da je odškodnina za strah v višini 1.000 EUR pretirana, je povsem splošna in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sekundarni strah pri tožniku dovolj intenziven in dolgotrajen, da je upravičen do odškodnine v tem znesku. Tak znesek je ustrezen tudi glede na sodno prakso (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 182/2013 z dne 9. 12. 2013).

17. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine iz naslova skaženosti. V zadevi, navedeni v pritožbi, gre za manjšo skaženost brez šepanja, zaradi česar je v predmetni zadevi utemeljeno prisojen višji znesek odškodnine. V zadevi, v kateri pa je skaženost oškodovanca povsem podobna tožnikovi, pa je sodišče oškodovancu za duševne bolečine, ki jih trpi v zvezi s svojim videzom, priznalo celo višjo odškodnino (2.000,00 EUR oziroma 2-kratnik povprečne neto plače, prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 182/2013 z dne 9. 12. 2013)

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

21. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 165. členom ZPP mora tožena stranka povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka. Tožniku je pritožbeno sodišče glede na vrednost spornega predmeta pod pritožbo priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) v višini 545,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 124,43 EUR, skupaj torej 690,03 EUR. Višjih priglašenih stroškov mu pritožbeno sodišče ni priznalo, ker nimajo podlage v ZOdvT. Tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožniku plačati 690,03 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.


Zveza:

OZ člen 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwNzkw