<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 10/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.10.2016

Evidenčna številka:VDS0015987
Datum odločbe:04.08.2016
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - padec z lestve

Jedro

V predmetni zadevi tožnica uveljavlja plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu, ko je pri sestopu z lestve v skladišču padla in si poškodovala koleno leve noge. Sodišče prve stopnje je odločilo, da prvotožena stranka ni krivdno odgovorna za škodni dogodek, ker uporabljena lestev ni bila poškodovana in ker prvotožena stranka ni kršila določbe ZVZD-1. Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena, saj sodišče ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev. Nerazjasnjeno je ostalo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem ustreznosti lestev pri toženi stranki glede na predpise o varnosti in zdravju pri delu oziroma njihove primernosti za delo, kakršnega je opravljala tožnica v času nesreče. Glede na to je bila preuranjena tudi ugotovitev sodišča o tem, da je bila predmetna lestev nepoškodovana oziroma brezhibna. Dokazno breme, da so bile tožnici na razpolago ustrezne lestve oziroma, da je bila lestev, ki jo je uporabila, ustrezna in nepoškodovana, je na toženi stranki. Poleg tega je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tem tožnica predlagala dokaz s

postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo izvedbo tega dokaza, saj je bil predlagan pravočasno, tožnica pa je zadosti konkretno in določno navedla odločilna dejstva, ki naj se z njegovo izvedbo dokažejo. Poleg tega sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v predloženi CD s posnetkom lestve, v sodbi pa tega ni obrazložilo. Ker je bilo dejansko stanje delno zmotno, delno pa nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženi stranki solidarno plačata znesek 102.045,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti v višini 306,31 EUR skupaj s procesnimi obrestmi in rento v neto znesku 500,00 EUR mesečno od 20. 9. 2014 dalje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in podrejeno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Zatrjuje bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da sodba nasprotuje izvedenim dokazom in je nerazumljiva, iz nje pa ne izhaja, kako je sodišče prišlo do posameznih ugotovitev, prav tako se ni opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Nasprotuje zavrnitvi predlaganih dokazov in trdi, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za to. Pove, da je v zvezi s predlagano postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu pravočasno navedla, katere okoliščine naj se z izvedbo tega dokaza razjasnijo, podala trditve, da delo ni potekalo skladno s predpisi o varstvu pri delu in naštela določbe predpisov, ki so bile v konkretnem primeru kršene. Meni, da bi le izvedenec za varnost pri delu lahko v konkretnem primeru ugotovil, ali so bili pri prvotoženi stranki upoštevani predpisi za varnost in varstvo pri delu glede uporabe lestve ter ustrezne zaščite in opremljenosti delovnega mesta. Po njenem mnenju bi moral ugotavljati tudi, ali je tožena stranka pravilno ravnala pri obravnavi škodnega dogodka. Nasprotuje načinu vodenja glavne obravnave in predvsem zasliševanja tožnice s strani predsednice senata in trdi, da je bila pristranska ter da je vršila velik psihični pritisk nad tožnico, na kar je pooblaščenka tožnice tudi opozorila. Sklicuje se na zvočni posnetek in trdi, da njegov prepis ni v skladu z njim. Kot laično graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri delu tožnice ni šlo za delo na višini, pri čemer je ugotovilo napačne podatke o višini uporabljene lestve. Kot napačni nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imela lestev 5 prečk, saj iz dokumentacije izhaja, da jih je bilo 8, kar sta v odgovoru na tožbo potrdili tudi toženi stranki. Trdi, da je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaz z zaslišanjem prič, njihove izpovedi pa so bile v medsebojnem nasprotju. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in trdi, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj je nekaterim pričam sodišče verjelo, drugim pa ne. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izpovedi A.A. Navaja, da v predmetnem primeru lestev po njenem padcu ni bila zavarovana, temveč skrita in nihče od odgovornih ni vedel povedati, kaj se je z njo zgodilo. Opozarja na nasprotje med izpovedmi B.B., C.C. in D.D. v zvezi s tem. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vsebine izjave C.C. z dne 4. 4. 2013 o stanju predmetne lestve. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v posnetek lestve, predložen na CD nosilcu, niti ni navedlo razlogov za to. Navaja razloge, zakaj je priča C.C. na zaslišanju izpovedal drugače, kot je navedel v pisni izjavi. Meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker pisne izjave ni upoštevalo, čeprav je bila podana časovno bližje škodnemu dogodku. Sklicuje se na pričanje D.D. v zvezi z nevarnostjo uporabe lestve in njenim umikom iz uporabe. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje na podlagi fotografij zmotno ugotovilo, da predmetna lestev ni bila poškodovana. Trdi, da je s postavitvijo izvedenca medicinske stroke sodišče prve stopnje pred odločitvijo o temelju odškodninske odgovornosti kršilo določbe pravdnega postopka in načelo ekonomičnosti ter strankam neutemeljeno povzročilo stroške. Dalje navaja, da nobena od toženih strank v postopku ni ugovarjala celotnemu temelju tožbenega zahtevka oziroma sta delno priznali krivdo ter je bilo vseskozi sporno le 20 % temelja, v zvezi s tem pa se sklicuje na poravnalno ponudbo, odgovor na pritožbo z dne 31. 12. 2012, odgovor na tožbo in druge vloge toženih strank, v katerih sta trdili, da je tožnica za nastalo škodo v določenem obsegu odgovorna tudi sama. Trdi, da toženi stranki nikoli nista zanikali svoje delne odgovornosti za škodo, zaradi česar je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje objektivno odgovornost toženih strank za nastalo škodo, saj je glede na višino, s katere je tožnica padla, lestev nevarna stvar. Zatrjuje tudi krivdno odgovornost zaradi majave prečke na lestvi in značilnosti prostora, v katerem je padla. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je predmetna lestev, ki je namenjena le uporabi v gospodinjstvu, skladna s Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu in evropsko zakonodajo. Navaja še, da nobena izmed strank ni nikoli trdila, da je posledica predmetne poškodbe v bistvenem prispevku posledica zapleta v bolnišnici, niti to ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Sklicuje se na „egg shell skull“ doktrino. Nasprotuje še stališču sodišča prve stopnje glede primernosti nespornega dela odškodnine, plačanega tožnici s strani drugotožene stranke. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati vse postavke, po katerih je bila odškodnina zahtevana, in svojo odločitev obrazložiti. Vztraja, da je izplačana odškodnina prenizka. Opozarja tudi na storjene bistvene kršitve postopka ob menjavi senata, saj predsednica senata ni vprašala strank, ali še kaj navajajo oziroma predlagajo, prav tako ni povzela, v katere listine sodišče vpogleda. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba, da sta toženi stranki delno pripoznali tožbeni zahtevek v predmetnem individualnem delovnem sporu, ne drži. Iz navedb v odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in izrecnega odgovora na vprašanje sodišča na glavni obravnavi 23. 3. 2015 izhaja, da toženi stranki nista niti delno pripoznali tožbenega zahtevka, niti nista (niti delno) priznali dejstev v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti. Na to ne more vplivati vsebina listin glede predpravdnega priznanja nespornega dela odškodnine, ki je bil tožnici izplačan pred vložitvijo tožbe, prav tako tudi ne dikcija v odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah, da je tožnica v velikem obsegu sama odgovorna za nastalo škodo. Iz vlog v tem individualnem delovnem sporu jasno izhaja, da toženi stranki štejeta za vzrok nesreče pri delu nesrečno naključje in nepazljivost tožnice, zato ni mogoče slediti zavzemanju tožnice, da je treba šteti, da sta nasprotovali svoji odškodninski odgovornosti le deloma.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Izrek sodbe je popolnoma razumljiv, sodba je obrazložena, in tudi razlogi v njej niso v nasprotju sami s seboj ali z izrekom, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč. Očitano dejstvo, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo le nekatere dele izpovedi prič, drugih pa ne, ne pomeni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica po vsebini uveljavlja navedeni bistveni kršitvi postopka zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev po 14. ali 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnica v obsežnih pritožbenih navedbah graja potek postopka pred sodiščem prve stopnje (zlasti vodenje glavne obravnave in zaslišanje tožnice) in zatrjuje kršitev ZPP ter pristranskost predsednice senata pred sodiščem prve stopnje. Trditev glede pristranskosti predsednice senata pritožbeno sodišče ne preizkuša v okviru pritožbenega preizkusa izdane sodbe, temveč ima v primeru, ko obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, stranka možnost zahtevati izločitev sodnika po določbah ZPP. Tožnica tega ni zahtevala. Sicer pa bi tožnica skladno z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP morala kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo pri zaslišanju tožnice na naroku za glavno obravnavo, uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Po pregledu spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega ni storila (pravočasno), saj iz zapisnika naroka z dne 26. 1. 2015 kaj takega ne izhaja, zoper njegovo vsebino pa ni ugovarjala (drugi odstavek 124. člena ZPP). Tudi zatrjevanega neskladja med zvočnim posnetkom in prepisom zvočnega posnetka v pritožbi tožnica ne more navajati, saj ni ugovarjala prepisu oziroma zatrjevala njegove nepravilnosti (četrti odstavek 125.a člena ZPP), niti ni izkazala, da brez svoje krivde tega ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje (nedovoljena pritožbena novota, 337. člen ZPP). Tožničina pooblaščenka je sicer na naroku 23. 3. 2015 navedla, da se bo v morebitni pritožbi sklicevala na psihični pritisk, ki ga je izvajalo sodišče nad tožnico med njenim zaslišanjem, vendar pa je to uveljavljanje procesnih napak presplošno in prepozno, saj tega ni uveljavljala takoj, ko je to mogoče, torej najkasneje ob koncu naroka, na katerem naj bi prišlo do kršitev. Glede na to te pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma delno zmotno ugotovilo dejansko stanje.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot delodajalca in drugotožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano svojo odgovornost, za nesrečo pri delu, ki se je zgodila 24. 10. 2009. Ugotovilo je, da je tožnica tega dne šla v skladišče trgovine po dve bundi za stranki, se povzpela na eno izmed lestev in pri sestopu z nje padla ter si poškodovala koleno leve noge. Odločilo je, da za škodni dogodek prvotožena stranka ni krivdno odgovorna, ker uporabljena lestev ni bila poškodovana in ker ni ugotovilo, da bi prvotožena stranka kršila določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 – ZVZD-1). Na podlagi ugotovitev, da je tožnica padla z lestve s petimi prečkami z višine največ enega metra, da se na takšni lestvi delo opravlja tudi v vsakdanjem življenju, da ne gre za opravljanje kakšne posebne dejavnosti in da se za to delo terja le običajno previdnost, uporabljene lestve ni štelo za nevarno stvar oziroma tožničinega dela ni štelo za delo s povečano nevarnostjo. Glede na to je odločilo, da prvotožena stranka ne more biti niti objektivno odgovorna za nastalo škodo.

10. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za zavestno ali nezavestno opustitev dolžnega ravnanja.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni krivdno odgovorna za nastalo nezgodo, je preuranjena, saj ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev v zvezi s tem. V predmetni zadevi je eno izmed odločilnih dejstev za ugotovitev odškodninske odgovornosti tudi, ali je lestev, ki jo je imela tožnica na voljo za uporabo v skladišču trgovine v času škodnega dogodka, glede na vse okoliščine opravljanja dela, ustrezala zahtevam predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno zatrjevala, da je tožena stranka kršila določbe ZVZD-1 in 57. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl. – v nadaljevanju Pravilnik) in ji ni zagotovila varnih delovnih pogojev. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni posebej raziskovalo. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem ustreznosti lestev pri toženi stranki glede na predpise o varnosti in zdravju pri delu oziroma njihove primernosti za delo, kakršnega je opravljala tožnica v času nesreče, nerazjasnjeno (zlasti glede na trditve, da je šlo za „hišne“ lestve, ki se uporabljajo v gospodinjstvu). Glede na to je bila preuranjena tudi ugotovitev o tem, da je bila predmetna lestev nepoškodovana oziroma brezhibna. Dokazno breme, da so bile tožnici na razpolago ustrezne lestve oziroma, da je bila lestev, ki jo je uporabila, ustrezna in nepoškodovana, je na toženi stranki. Poleg tega je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tem tožnica predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo izvedbo tega dokaza, saj je bil predlagan pravočasno, tožnica pa je zadosti konkretno in določno navedla odločilna dejstva, ki naj se z njegovo izvedbo dokažejo. Pritožba tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v predloženi CD s posnetkom lestve, v sodbi pa tega ni obrazložilo.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na trditve strank in izvedene dokaze zmotno ugotovilo, da je imela lestev, s katere je tožnica padla, samo 5 prečk, iz česar je nato sklepalo na to, s kolikšne višine je tožnica padla. Za odločitev o tem, ali je podana objektivna odgovornost prvotožene in posledično drugotožene stranke zaradi posledic nesreče pri delu, ki jih je utrpela tožnica, pa je odločilno, s kakšne višine je tožnica padla. Tožnica je zatrjevala, da je delo, ki ga je opravljala, delo na višini, ter da je zdrsnila z višine 1,5 do 2 metra. Tožena stranka je temu nasprotovala in podala trditve, da je pri sestopu z lestve, potem ko je jemala bundi z višine približno 3 m padla z višine 1,4 m. Ne iz trditev, ne iz izvedenih dokazov (prijava škodnega primera z dne 23. 10. 2012 (B1), prijava nezgode - poškodbe pri delu (A1), izpovedi prič, npr. C.C. in A.A.) ne izhaja, da je imela predmetna lestev le 5 prečk. Glede na navedeno zmotno ugotovitev je sodišče prve stopnje posledično nepravilno (ali vsaj preuranjeno) štelo, da je tožnica padla z višine enega metra. Šele po pravilni ugotovitvi višine, s katere je tožnica padla, in ob upoštevanju okoliščin, v katerih je tožnica opravljala delo, bo mogoča ugotovitev, ali je šlo za aktivnost, ki ob zagotavljanju vseh predpisanih varnostnih ukrepov oziroma njenem pravilnem izvajanju predstavlja nadpovprečno nevarnost za ljudi oziroma premoženje.

13. Pritožba tudi utemeljeno opozarja na nepravilno ugotovitev o prekinjeni vzročni zvezi med ravnanjem oziroma opustitvami prvotožene stranke in nastalo škodo. Toženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista podali nobenih trditev o prekinitvi vzročne zveze zaradi dogodkov pri zdravljenju tožnice po predmetni nesreči pri delu. Sodišče prve stopnje tako izvedencu medicinske stroke v sklepu, s katerim ga je postavilo, ni zastavilo vprašanj, povezanih s tem. Trditev v zvezi s prekinitvijo vzročne zveze toženi stranki nista podali po prejemu izvedenskega mnenja, iz katerega naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhajalo, da je k uveljavljeni škodi bistveno prispeval zaplet pri zdravljenju tožnice. Glede na navedeno stališče sodišča prve stopnje o prekinjeni vzročni zvezi med delodajalcem in nastalo škodo ni pravilno.

14. Prav tako je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem in le na splošno presojalo višino prisojene odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek po temelju, ni imelo podlage za presojo višine škode oziroma presojo, ali je tožnica v zunajsodni poravnavi s toženima strankama prejela odškodnino v višini, ki ustreza odškodninam, dosojenim v podobnih primerih.

15. Ker je bilo dejansko stanje delno zmotno, delno pa nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek, zlasti s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu, pa tudi z izvedbo drugih predlaganih dokazov oziroma ponovitvijo že izvedenih dokazov, če bo presodilo, da je to potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Po izvedenem dokaznem postopku bo moralo izvedene dokaze oceniti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (tudi glede verodostojnosti prič) in svojo dokazno oceno ter morebitne zavrnjene dokazne predloge ustrezno obrazložiti. V zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti, ali je prvotožena stranka delo organizirala na pravilen in varen način z uporabo sporne lestve. Odločiti bo moralo tudi, ali je šlo pri delu tožnice za dejavnost, ki je tako nevarna, da je kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati oziroma nevarnosti ni mogoče odkloniti, ter da praviloma in pogosto povzroča škodne posledice. Kolikor bo ugotovilo, da sta toženi stranki tožnici odškodninsko odgovorni, bo moralo presojati tudi morebiten soprispevek tožnice k nastanku škode v okviru trditvene podlage toženih strank ter odločiti o višini odškodnine, pri tem pa upoštevati že plačani znesek odškodnine.

16. Glede na to, da je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo zaradi navedenih razlogov, druge pritožbene navedbe v tej fazi postopka za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.


Zveza:

ZDR člen 184. OZ člen 131. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu člen 57.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5MjY1