<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 23/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.23.2018

Evidenčna številka:VDS00013762
Datum odločbe:24.05.2018
Senat:Silva Donko (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - prepoved diskriminacije

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo zatrjevanj tožnice o tem, da je bila v spornem obdobju trpinčena s strani sodelavcev in nadrejenih. Glede izjave stranskega intervenienta, da je le-ta rekel "da je gangreozni ud, ki ga je potrebno odrezati, ker drugače crkneš sam" je pravilno ugotovilo, da navedena izjava ni bila izrečena tožnici, pač pa na abstraktni ravni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna izjava povsem neprimerna, vendar izrečena na abstraktni ravni ne pomeni tožničinega šikaniranja na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.991,17 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka istega člena, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter odmere stroškov postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi postopki pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo zatrjevanja tožnice, da je bila od sredine leta 2010 dalje trpinčena s strani sodelavcev in nadrejenih. Sodišče je storilo tudi kršitev postopka, saj bi izvedba še drugih predlaganih dokazov, ki jih je sodišče zavrnilo, potrdila navedbe tožnice, da je bila s strani direktorja in njenih zaposlenih sistematično podvržena šikaniranju. Sodišče ne omenja prič, ki so potrjevale navedbe tožnice A.A.. Sodnica je bila od vsega začetka postopka odločena spisati za tožnico neugodno skupno odločitev. Tožnica bi bila dejansko večkrat tarča različnih žalitev s strani B.B.. V zvezi z očitkom stranskemu intervenientu C.C., da je tožnici zaničevalno rekel, "da je gangrenozni ud, ki ga je potrebno odrezati, ker drugače crkneš sam", je ugotoviti, da je bilo navedeno ravnanje dokazano. Navedeno govori proti pričevanju D.D. in E.E., ki pa sta navajala, da navedenega nikoli nista slišala. V zvezi z dogodkom z dne 4. 1. 2012 je stranski intervenient C.C. smiselno potrdil vsebino zapisnika tožnice v dnevniku mobinga. Sodišče je vsebino maila D.D. z dne 28. 2. 2012 obrazložilo v točki 11, in sicer, da naj bi se navedena vsebina ne nanašala na tožnico in da ne gre očitek tožnici. Takšno sklepanje sodišča je protispisno iz razloga, ker je dela in naloge s področja finančnih dokumentov opravljala izključno tožnica, čeprav dela niso bila del njenega sistemiziranega delovnega mesta, pri tem pa je bila tožnica zaradi tega maila prizadeta. Iz maila z dne 19. 12. 2012 se je tožnici na nedvoumen način očital nekorekten odnos do F.F., kar je tožnica občutila kot mobing. Sodišče glede maila z dne 24. 4. 2012, v katerem D.D. kritizira tožničino delo in v tem delu na samosvoj način za potrebe zavrnilne sodbe utemelji vsebino maila. Bistvo za spor je, na kakšen način je bil mail posredovan tožnici, in kako ga je tožnica dojemala ob vsem ostalem ravnanju direktorja tožene stranke in sodelavcev. Zaslišani G.G. je pojasnil, da se je mobing dogajal na zelo "subtilni ravni", ko se je na hodniku H.H. obrnila stran, ko je srečala tožnico. Kaj drugega predstavlja obračanje stran od tožnice, ko se z njo srečaš, kot za ignoranco in šikaniranje. V zvezi z očitki direktorju I.I. pa izhaja, da je nedvomno mogoče razumeti grožnjo tožnici, da "bo nasrkala". Sodnica, ki je sodila v zadevi je bila v preteklosti sodelavka direktorja I.I. in njemu podrejena. Z dnem 1. 4. 2013 je mandat nastopil direktor I.I., ki je bil zaradi zdravstvenih težav več mesecev odsoten in v tem času ga je nadomeščala D.D. in J.J.. Tožnica se je zaradi nevzdržnih razmer bila prisiljena obrniti nanj s pismom, v katerem je poročala o vsem dogajanju pri toženi stranki.

V zvezi s priznavanjem povečanega obsega dela je tožnica zatrjevala, da so imeli vsi celotno obdobje in ne samo nekaj mesecev kot ona priznan dodatek, čeprav do takšnega dodatka niso bili upravičeni, saj niso imeli povečanega obsega dela. Različna obravnava zaposlenih vsekakor predstavlja enega od načinov šikaniranja oziroma diskriminatornega odnosa. Tožnica je nadalje navajala, da so imeli vsi sodelavci priznan dodatek 20 %, le ona 15 %. O navedenem bi D.D. kot glavni kadrovik moral biti seznanjen. Tožnica je bila v tem delu drugače obravnavana od ostalih sodelavcev, kar je dokazovala s konkretnimi listinskimi dokazi, ki jih sodišče ni izvedlo. Navajala je, da je večkrat nadomeščala nadrejeno K.K., zaradi česar je utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena stranka priznala dodatek, vendar navedenega ni bila deležna. Konec leta 2012 je bila pri toženi stranki reorganizacija in glede na predhodna nadomeščanja vodje FRS je tožnica utemeljeno sklepala, da bo po novi sistemizaciji ona še nadalje nadomeščala svojo predpostavljeno. Nasprotno je tožena stranka namesto tožnici navedena dela odredila njeni sodelavki F.F., ki tega dela ni nikoli opravljala, navedeno pa kaže, da je tožena stranka do tožnice uporabljala drugačna merila in jo postavljala v podrejeni položaj. Sodišče navaja, da tožnica ni bila diskriminirana s sistemizacijo iz leta 2013, hkrati pa navaja, da je direktor I.I. zaznal njeno nezadovoljstvo z delom, z delovnim mestom, plačo in nazivom. Tožnici je bila mimo sistemizacije dodeljena delovna naloga "presoje finančnih dokumentov", ki je bila njena naloga, ne pa sistemizirana. Tožnici so bili s pogodbo o zaposlitvi določene dodatne naloge, ki niso zajete v Pravilniku, to sta presoja finančnih dokazil na preživninskem skladu in priprava finančnih podatkov za preživninski sklad. Vsekakor je pritrditi sodišču, da je imela tožnica možnost vsako leto izpodbijati letno oceno, vendar pa je za potrebe tega postopka dokazovala diskriminacijo in šikaniranje na delovnem mestu. V zaključnem poročilu z dne 22. 11. 2011, pa tudi iz ugotovitev nadzora z dne 24. 5. 2012, ki ga je opravilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS, so bile ugotovljene kršitve delovnopravne zakonodaje pri sistemizaciji delovnih mest in uvrstitvi v plačne razrede, pri čemer so bili z izjemo tožnice vsi zaposleni uvrščeni v višji plačni razred, kot je določen za delovno mesto, ki ga zasedajo. Sodišče ni zaslišalo priče predsednika sindikata L., M.M., ki je bil vključen v reševanje primera nedopustnega šikaniranja javne uslužbenke. Vse sodelavke so "pozabile" dogajanja (N.N., E.E., O.O. in druge) ker so bili zelo slabi odnosi pri toženi stranki. V postopku je bilo veliko krivih pričanj. Direktor sklada je M.M. oslavljal s "komunajzarjem" in bil vseskozi skrajno nesramen in poniževalen do predsednika sindikata, češ kaj, da ima sploh za sodelovati v predmetni zadevi. Pooblaščenka tožene stranke P.P. iz Odvetniške družbe R., o. p., d. o. o., je toženo stranko poniževalno vprašala, če je imela od prijave na komisijo za preprečevanje korupcije kakšno korist. Tožnica je bila "žvižgačka" - javna uslužbenka, ki je nepravilnosti prijavila. Sodišče je nepravilno odločilo o stroških postopka, saj poleg odgovora na tožbo priznalo še stroške za štiri pripravljalne vloge, kar je bilo nepotrebno. Tožnica priglaša pritožbe stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in primarno navaja, da je tožeča stranka pritožbo vložila prepozno. V skladu z določbo prvega odstavka 343. člena ZPP-1 sodnica, ki je odločala na prvi stopnji zavrže pritožbo kot prepozno oziroma to stori pritožbeno sodišče. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) v prvem odstavku 125. člena določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona (14. 9. 2017) konča po določbah dosedaj veljavnega zakona, če ni določeno drugače. Navedeno pa pomeni, da bi morala biti pritožba vložena v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe. Pooblaščenec je bil v konkretni zadevi odvetnik, katerega dolžnost je da pozna pravo.

Tožena stranka navaja, da tožnica ne more uveljavljati bistvene kršitve določb postopka, ker naslovno sodišče ni izvedlo dokaz z zaslišanjem prič S.S., M.M. in T.T. ter s predložitvijo podatkov o povečanem obsegu dela za zaposlene od 2010 dalje in letnih ocen ter prijav na interne razpise, saj tožnica te kršitve ni pravočasno uveljavljala. Povsem neprimerne in prepozne so navedbe, ki se nanašajo na "pristransko odločanje razpravljajoče sodnice". Dejstvo, da tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, ker ni uspela izkazati pravno relevantnih dejstev, pa ne pomeni, da je bila sodnica pristranska. Sodnica U.U. je že na prvem naroku dne 26. 10. 2016 (zapisnik o poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 26. 10. 2016) pojasnila okoliščine, zaradi katerih tožnica šele sedaj v pritožbi navaja, da bi se morala sodnica izločiti. Če je tožnica to štela kot izločitveni razlog, bi morala takoj oziroma najpozneje do konca glavne obravnave pred naslovnim sodiščem zahtevati izločitev sodnice, ne more (in tudi najmanj neprimerno) pa v zvezi s tem v pritožbi sodnici U.U. očitati "pristranskega odločanja". Splošno znano je, da v primeru sodne odločitve za razliko od poravnave ni "win-win" situacija, saj je v vsakem primeru odločitev sodišča neugodna za eno od strank. Kljub temu zavrnitev tožbenega zahtevka ne pomeni pristranskosti odločanja. Nadaljnjih očitkov, da naj bi bila "sodnica od vsega začetka postopka odločena spisati za tožnico neugodno sodno odločitev, saj je obrazložitev sodbe vsebuje zgolj in samo izpovedi prič v korist delodajalca, kot tožene stranke", tožena stranka niti ne more komentirati, ker so očitki povsem neresnični in pavšalni.

Tožnica spregleda, da je sama predlagala zaslišanje prič, ki naj bi po njenem mnenju izvajale nad njo trpinčenje (npr. B.B., V.V., H.H.), pri tem pa pričakuje, da bodo trpinčenje, ki ga niso izvajale, te priče potrdile. Tako je pritožba v tem delu povsem nelogična. Glede samega "mobing dnevnika" je tožena stranka že pojasnila, da z njim tožnica ne more dokazovati dejstev, ki jih sama navaja, ampak lahko predstavlja le del trditvene podlage (pod pogojem, da je bila podana pravočasno).

Neizkazani in neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnice, ki so se nanašali na B.B.. Sodišče je v 7. točki obrazložitve pojasnilo razloge za svojo odločitev. Navedbe, ki naj bi jih izrekel Z.Z. so iztrgane iz konteksta. Ob tem je izpovedal tudi, da se ne spomni, da bi se B.B. kadarkoli do tožnice nesramno obnašala. Tudi očitek stranskemu intervenientu C.C., ki naj bi zaničevalno rekel "da je gangrenozni ud, ki ga je potrebno odrezati, ker drugače crkneš sam", so neresnične. Poudariti je, da je priča G.G. tudi sam vložil tožbo zoper toženo stranko iz naslova trpinčenja, kar naj sodišče presoja po njegovi verodostojnosti. Ni bilo izkazano, da naj bi C.C. prav tožnico označil za gangrenozni ud. Takšno sprevračanje besed s strani tožnice je po mnenju tožene stranke povsem neprimerno. Niti priča D.D., niti priča Z.Z. nista potrdila navedb tožnice, da naj bi se ji očitalo pitje kave. Navedbe tožnice so prirejene za potrebe spora. Najmanj neresne so tudi navedbe tožnice, da naj bi stranski intervenient C.C. "smiselno potrdil vsebino zapisnika tožnice v dnevniku mobinga, v zvezi z dogodkom z dne 4. 1. 2012". Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo v zvezi z domnevnim dogodkom z dne 4. 1. 2012 navedla, da se do pavšalnih in nedoločenih navedb ne more opredeljevati, saj niti ne ve za katerega tožnika naj bi se to nanašalo. Navedbe v pritožbi, da se dogodek nanaša na tožnico, saj se je le ona ukvarjala s t.i. presojo finančnih dokumentov predstavljajo pritožbeno novoto. Iz tega razloga pritožbeno sodišče teh navedb ne more upoštevati. Iz elektronskega sporočila D.D. z dne 28. 2. 2012 je razvidno, da je bil poslan vsem zaposlenim v finančno - računovodskem sektorju in ne le tožnici. D.D. niti z eno besedo ni omenil tožnice, prav tako pa ne izhaja, da naj bi se tožnica dela izogibala. Navedbe o tem, da naj bi bila tožnica zaradi tega elektronskega sporočila prizadeta so prirejene zgolj za potrebe tega postopka, saj tega ni potrdila tudi s strani tožnice v zvezi s tem predlagana priča a.a.. Sodišče je povsem jasno obrazložilo in pojasnilo, zakaj tudi elektronsko poročilo, ki ga je dne 18. 12. 2012 (in ne 19. 12. 2012, kot to ponovno napačno navaja tožnica v pritožbi) D.D. tudi v imenu Z.Z. poslal tožnici, da naj z nasveti pomaga F.F. glede opravil, ki jih je v prejšnji organizaciji izvajala tožnica, ne predstavlja trpinčenja. Priča D.D. je pri tem izpovedal, da mu je tožnica večkrat rekla "da F.F. ne zna delati tistega kar bi mogla delati kot računovodkinja" ter, "da je bila F.F. večkrat na tapeti, da je računovodja, ima 38. plačni razred, tožnica ima pa 33. in, da to ni fer", zaradi česar ji je takšno elektronsko sporočilo tudi poslal. Prav tako je priča Z.Z. potrdil, da se je tožnica po njegovem mnenju nespoštljivo obnašala do F.F.. Korespondenca v zvezi s tem ni imela namena, da bi se kritiziralo delo tožnice, pač pa, da se zaščiti vse javne uslužbence tožene stranke pred strankami, ki želijo ali po telefonu ali osebno v času uradnih ur izvedeti oziroma urediti stvari, ki jih ni mogoče urediti na hitro, ker je zato potreben čas. Tožena stranka opozarja na to, da je tožnica v tožbi navajala, da naj bi bila zaradi anonimke dne 3. 4. 2012 s strani b.b., c.c., d.d., a.a. in e.e. deležna ignoriranja, ker naj bi vse navedene same izrecno izpovedale, vendar niso. Tudi dejstvo, da naj bi se H.H. enkrat obrnila stran od tožnice ne predstavlja trpinčenja, pri tem gre za dalj časa ponavljajoče se in sistematično graje vredno in očitno negativno ravnanje, česar enkratni (pa še neizkazan) dogodek ne more predstavljati. Sodišče je tudi jasno in logično obrazložilo, zakaj ni možno zaključiti, da naj bi I.I. grozil. Navedbe o tem, da "verjetno tega razpravljajoča sodnica ni štela za grožnjo, ker sta bila v preteklosti sodelavca in mu je bila podrejena" so povsem neutemeljene in neizkazane. Tožena stranka uradne prijave, da naj bi se nad tožnico izvajalo trpinčenje ni prejela.

Priča G.G. ni potrdil, da naj bi direktor I.I. na sestanku v maju 2015 tožnici grozil. Tožnica na več mestih navaja pavšalno, da naj bi njene navedbe potrdile predlagane priče, ki jih pa niti ne navede, niti ne navede od kod to izhaja. Takšno postopanje tožnice je povsem nedopustno, saj kaže na to, da je pritožbo podala povsem pavšalno, ne da bi pri tem razloge pojasnila. Tožnica sama je izpovedala, kar je tudi pojasnila, da je bila na podlagi ugotovitev inšpekcije in ministrstva sedaj seznanjena, da kršitev v zvezi s plačo, dodatkom za povečan obseg dela za njeno delovno mesto ni bilo. Tožnica tudi ni pravočasno grajala kršitve postopka, ni bila postavljena v neenakopraven položaj. Tega zaslišane priče tudi niso potrdile.

Zaslišana K.K., ki naj bi jo tožnica nadomeščala, je izpovedala, da je tožnica v času njene odsotnosti delala le posamezna dela, ki so bila nujna za delovni proces. Prav tako ji je bil dodatek za povečan obseg dela dejansko izplačan. Zaslišani D.D. je izpovedal, da v zvezi s sistemizacijo za delovno mesto tožnice ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti. Zato so nekorektne in neprimerne navedbe tožnice, da je utemeljeno pričakovala, da bo ona še nadalje nadomeščala svojo predpostavljeno. Namesto tega je bilo njeno delo nadomeščanja vodje FRS dodeljeno drugi sodelavki, to je F.F., ki naj bi po njenih navedbah delovodje FRS ne poznala. Stvar delodajalca oziroma konkretno direktorja je, kako bo delo organiziral tako, da bo teklo normalno. Sodišče je v zvezi s sestankom z dne 5. 12. 2012 navedlo, da so delavci morali delati po navodilih vodje, zaradi česar prisotnost tožnice ni bila nujna, ker bi bil na samem sestanku prisoten njen nadrejeni Z.Z., ki je tožnico z zaključki sestanka tudi ustrezno seznanil. Glede nalog "presoja finančnih dokazil na preživninskem skladu in priprava finančnih podatkov za finančni sklad" je sodišče v 22. točki obrazložitve jasno pojasnilo, zakaj ni bilo podane protipravnosti. D.D. je izrecno izpovedal, da je bila tožnici v zvezi s tem ponujena tudi pomoč in ji je nekajkrat pomagal. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je bila tožnica v okviru del in nalog delovnega mesta dolžna opravljati tudi ostala dela in naloge po navodilih vodje sektorja/direktorja.

V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na letne ocene, odobravanje letnega dopusta in izobraževanje, je sodišče jasno pojasnilo razloge, zakaj meni, da tožnica ni bila na kakršenkoli način drugače obravnavana ali šikanirana. Njene letne ocene ne predstavljajo diskriminacijo in njeno šikaniranje, enako velja tudi glede dodeljevanja in odobravanja letnega dopusta in izobraževanja. Sklicevanje tožnice na ugotovitve Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter na ugotovljene kršitve v zvezi f. in g. so povsem neutemeljene in posledica zgolj pomanjkanja kakršnihkoli argumentov, s katerimi bi lahko tožnica izpodbijala pravilnosti sodne odločbe. Tožena stranka je večkrat izpostavila, da tožnica zadev v zvezi s pogodbo f. sploh ni delala, kar izhaja tudi iz elektronskih sporočil. Ni jasno, na kakšen način bi bila zaradi tega trpinčena.

Tožena stranka v zvezi z obsežnimi navedbami tožnice (na skoraj dveh straneh) v zvezi s tem, da sodišče ni zaslišalo predsednika sindikata M.M. pojasnjuje, da je sodišče v 3. točki pojasnilo razloge, zakaj ga sodišče ni zaslišalo in tem razlogom tožena stranka v celoti pritrjuje kot logičnim in smiselnim. Tožena stranka prereka tudi pritožbene novote, ki jih tožnica navaja v zvezi s sodelavkami N.N., E.E. in O.O. zaradi zelo slabih odnosov pri toženi stranki, da so ustanovile "osnovno organizacijo sindikata L.". Te navedbe so nerelevantne in tudi prepozne.

Najmanj neprimerna je ocena tožnice, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnica pri tem navaja, da sta bili vsaj dve vlogi nepotrebni in bili namenjeni zgolj povečevanju stroškov, pri tem pa ne pojasni, zakaj to meni in so navedbe povsem pavšalne. Očitno tožnica pri tem pozablja, da je v spis sama večkrat vložila ene in iste dokaze, s čimer je povzročila samo nepreglednost celotne zadeve, tožena stranka pa je morala vse listine pregledati in nanje odgovarjati. Tožena stranka niti ne razume navedb tožnice, da je sodišče napačno določilo tudi sam rok za plačilo stroškov postopka, saj je rok pravilno določen. To izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja, občna seja VSS, 13. 12. 2016; zavezanec za povrnitev stroškov, ki teče pred sodiščem, mora na zahtevo upravičenca plačati tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče glede na mnenje tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je bila pritožba tožnice vložena prepozno glede na določila ZPP-E navaja, da ocenjuje, da je tožnica podala pritožbo pravočasno iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v pravnem pouku zapisalo, da je dovoljena pritožba v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka. Navedeno je tožnica upoštevala in pravočasno vložila pritožbo.

7. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, direktorja, stranskega intervenienta in priče D.D., K.K., B.B., Z.Z., G.G., H.H., O.O., E.E., h.h., F.F., N.N., V.V., a.a. in i.i.. Priče c.c., e.e., j.j. in d.d. so sodišču v skladu s 236.a členom ZPP podale pisne izjave, stranke pa niso zahtevale njihovega zaslišanja. Sodišče je jasno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predsednika sindikata M.M., saj je tožnica njegovo zaslišanje predlagala v zvezi z nepravilnostmi pri toženi stranki, pri čemer navedeni predsednik sindikata ni bil prisoten ob zatrjevanih nepravilnostih, pa tudi sicer je sodišče o dogodkih in ravnanjih natančno zaslišalo tožnico. Tudi sicer tožnica niti ni pravočasno grajala odločitve sodišča, da določenih prič ne bo zaslišalo. Sodišče tudi ni izvajalo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, saj je po temelju tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) ter Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 6. členu urejata prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov, pri čemer 6.a člen ZDR in 7. člen ZDR-1 urejata prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenje na delovnem mestu, pri čemer je prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. Nadlegovanje pa je vsako nezaželeno verbalno, neverbalno ali fizično ravnanje ali vedenje z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Prepovedano je trpinčenje na delovnem mestu, pri čemer je trpinčenje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. ZDR v 45. členu in enako 47. člen ZDR-1 urejata varovanje dostojanstva delavca pri delu, pri čemer je delodajalec dolžan zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen pa mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev. Ob navedenem 45. členu ZDR in 47. člen ZDR-1 tudi določata, da v primeru, če delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z navedenim členom, je dokazno breme na strani delodajalca. ZDR v tretjem odstavku 45. člen določa, da v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, pri čemer 8. člen ZDR-1 določa odškodninsko odgovornost delodajalca in denarno odškodnino, pri čemer je delodajalec odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. ZDR-1 v 8. členu opredeljuje nepremoženjsko škodo, in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi neenakega obravnavanja delavcev oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma ne zagotavlja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu. Prav tako nepremoženjsko škodo ureja 179. člen OZ, pri čemer je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namene odškodnine in ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

9. Pritožba uvodoma navaja, da je sodišče oziroma razpravljajoča sodnica odločala pristransko, pri čemer opozarja na dejstvo, da je bila sodnica U.U. pred izvolitvijo v sodniško funkcijo strokovna sodelavka na sodišču k., kjer je bil I.I. (do leta 2004) njen predpostavljeni, kot njen šef oziroma sekretar sodišča k.. Glede na to okoliščino, ocenjuje tožnica, da bi se morala sodnica izločiti iz postopka. Dejstvo, ker tožnica ni uspela v postopku še ne pomeni, da je bila sodnica pristranska. Sodnica je sicer že na prvem naroku za glavno obravnavo 26. 10. 2016 pojasnila navedene okoliščine, tako da bi lahko kot že navedeno podala predlog za izločitev sodnice, ki pa ga ni. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da naj bi "sodnica od vsega začetka postopka bila odločena spisati za tožnico neugodno sodno odločitev, saj obrazložitev sodbe vsebuje zgolj in samo izpovedi prič v korist delodajalca, kot tožene stranke". Pri tem je tudi ugotoviti, da so navedbe povsem pavšalne. Sodišče je zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožnica, kot je B.B., V.V., H.H., v kolikor pa so te izpovedale drugače kot je pričakovala tožnica, pa ne pomeni, da je sodišče odločalo pristransko. Ob navedenem tudi "mobing dnevnik" ki ga je vodila tožnica ne more dokazovati dejstev, ki jih tožnica navaja, gre le za njeno trditveno podlago.

10. Glede izjave stranskega intervenienta C.C., da je le-ta rekel "da je gangreozni ud, ki ga je potrebno odrezati, ker drugače crkneš sam" je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da navedena izjava ni bila izrečena tožnici, pač pa na abstraktni ravni, glede dokazne ocene G.G. pa je dejstvo, da je tudi sam vložil tožbo zoper toženo stranko. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna izjava povsem neprimerna, vendar izrečena na abstraktni ravni ne pomeni tožničinega šikaniranja na delovnem mestu.

11. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da so neutemeljene pritožbene navedbe glede pitja kave, pri čemer D.D. in Z.Z. nista izjavila, da je tožena stranka tožnici očitala pitje kave, kot je bilo ugotovljeno, je šlo za očitek namenjen vsem zaposlenim in ne le tožnici, tako da ni mogoče šteti, da je bila le-ta neenako obravnavana oziroma trpinčena glede na ostale zaposlene javne uslužbence.

12. Glede izjave C.C. o presoji finančnih dokumentov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto, ki je sicer ne more upoštevati, pri čemer so navedbe tudi pavšalne in nedoločne. Glede elektronskega sporočila z dne 28. 2. 2002 pa je razvidno, da je bil poslan vsem zaposlenim v finančno računovodskem sektorju in torej ne le tožnici. Tožnica ni bila omenjena, pri čemer je tožnica poslala elektronsko sporočilo nazaj kot odgovor, zaslišani D.D. pa je tudi pojasnil, da mu sama tožnica nikoli ni očitala, da bi jo kdaj žalil.

13. Glede elektronskega sporočila z dne 18. 12. 2012 je bilo ugotovljeno, da je bilo tožnici predlagano, da naj z nasveti pomaga F.F. glede opravil, ki jih je v predhodni organizaciji opravljala tožnica, vendar to zagotovo ne pomeni trpinčenja tožnice, ob navedenem pa tožena stranka tudi ni bila dolžna, da tožnico razporedi na določeno višje vrednoteno delovno mesto. Pa tudi sicer je priča Z.Z. ocenil, da je bila tožnica tista, ki se je po njegovem mnenju nespoštljivo obnašala do F.F.. Elektronska sporočila z dne 24. 4. 2012 se nanašajo na postopanje delavcev v primeru telefonskih klicev strank in obiskov strank v času uradnih ur, ne pa na delo tožnice osebno.

14. Tožnica je navajala, da je bila zaradi anonimke z dne 3. 4. 2012 deležna ignoriranja s strani b.b., c.c., d.d., a.a. in e.e., kar pa ni bilo izkazano, pri čemer pa je priča G.G. sicer izpovedal, da je bila tožnica enkrat deležna ignoriranja s strani H.H., vendar je ta to izrecno zanikala. Tudi sicer enkratni dogodek, ko se je sodelavka obrnila stran od tožnice, nikakor ne predstavlja trpinčenja, ki je sicer dalj časa ponavljajoče se ali sistematično graje vredno negativno ravnanje.

15. Tožnica je navajala, da naj bi ji I.I. grozil, vendar tožena stranka prijave nikoli ni prejela, čeprav je tožnica navajala, da je o dogodku z dne 17. 5. 2002 obvestila resornega ministra, KPK in Inšpektorat RS za delo, vendar pa ne tožene stranke. Direktor je po vrnitvi tožnice z bolniškega staleža s tožnico opravil razgovor, kar je sama napisala, da želi pogovor. To nedvomno ne pomeni šikaniranja, izvedeni dokazi ne potrjujejo tudi, da je direktor I.I. tožnici na sestanku v maju 2015 grozil. Tožnica sicer večkrat navaja, da je bila šikanirana, vendar poslovna komunikacija med zaposlenimi, tudi če gre za določeno kritiko ne predstavlja šikaniranja, tudi če je tožnica kot to zatrjuje svoje delo opravljala v skladu s sistemizacijo, hkrati pa naj bi svoje delo po lastni oceni opravljala zelo dobro.

16. Glede izplačevanja oziroma priznavanja dodatka zaradi povečanega obsega dela je potrebno ugotoviti, da ugotovitve inšpekcije, ministrstva ne izkazujejo, da bi bilo karkoli narobe v zvezi z njenim izplačilom plače oziroma s sistemizacijo za njeno delovno mesto. Tudi sicer tožnica ni pravočasno grajala, ker sodišče ni izvedlo dokaza s predložitvijo vseh listin o izplačevanju povečanega obsega dela, sicer pa tožnica nikoli ni morebiti pisno zahtevala odpravo kršitev. Tudi njeno nadomeščanje K.K. ne pomeni, da bi mogla nujno dobiti večji dodatek za povečan obseg dela, saj je tožnica nadomeščala le posamezna nujna dela, povezana z delovnim procesom, kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Glede zatrjevanih nepravilnosti glede sistemizacije ni bilo ugotovljeno, da bi bile podane, tožničino pričakovanje, da bo ona nadomeščala svojo predpostavljeno in v nadaljevanju da bo zasedla višje delovno mesto, pa tudi ne pomeni šikaniranja oziroma trpinčenja na delovnem mestu. V zvezi s sestankom z dne 5. 12. 2012 je bilo ugotovljeno, da tožničina prisotnost ni bila nujna, pa tudi sicer so morebitne takšne manjše napake v poslovanju dopustne in ne pomenijo šikaniranja posameznega zaposlenega.

17. Glede letnih ocen, odobravanja letnega dopusta in izobraževanja je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča jasno in prepričljivo obrazložilo svojo odločitev v točkah 23, 24 in 25 obrazložitve. Z navedeno obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja. Tudi v kolikor tožnica ne bi bila zadovoljna z letno oceno bi morala to uveljavljati in vložiti eventualno pritožbo zoper letno oceno in to tudi pravočasno uveljavljati. Glede izobraževanja je sodišče ugotovilo, da tožnici ni bilo odobreno izobraževanje zaradi pomanjkanja sredstev, ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka porabila preveč sredstev za izobraževanje. Logična je tudi odločitev tožene stranke, da se izobraževanja udeleži, ker je bil na novo postavljen vodja, torej je bilo logično njegovo dodatno izobraževanje. Glede uporabe službenega telefona oziroma o njegovem odvzemu, je sodišče ugotovilo, da je bil telefon odvzet tudi nekaterim drugim sodelavcem, torej ne gre za šikaniranje tožnice, pač pa za avtonomno odločitev delodajalca. Glede tožničinega zatrjevanja o šikaniranju pri izrabi letnega dopusta je sodišče ugotovilo, da je tožnica zaprosila za letni dopust dne 24. 5. 2013 (v petek) in ker do dne 28. 5. 2013 (v torek), čeprav je že prej dvakrat urgirala, ni dobila odgovora, je tega dne poslala mail nadrejenemu. Ob navedenem je nadrejeni Z.Z. še istega dne odgovoril, da je potrebno organizirati delo preko poletja. Povsem razumljivo je, da se je moral nadrejeni pozanimati glede izrabe dopusta tudi pri ostalih zaposlenih, saj je moralo delo teči nemoteno tudi poleti. Takšen način dela pa nikakor ne pomeni šikaniranja tožnice na delovnem mestu.

18. Glede vprašanja, ko naj bi pooblaščenka tožene stranke nedopustno vprašala, če je imela od prijave na Komisijo za preprečevanje korupcijo kakšno korist, pa ne pomeni niti šikaniranja oziroma mobinga delodajalca na delovnem mestu, pač pa le način nekoliko neprimernega pravdanja tožene stranke pred sodiščem.

19. Glede odmere stroškov postopka je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da sta bili dve pripravljalni vlogi tožene stranke nepotrebni. Tožena stranka se je morala izjasniti o navedbah tožnice, ki so bile sicer ponavljajoče se in nekonsistentne, sicer pa je bilo to potrebno tudi zaradi načela kontradiktornosti strank v postopku. Sicer pa tožnica tudi v pritožbi navaja, da tožena stranka njenih določenih navedb ni prerekala, torej naj bi bile priznane, po drugi strani pa naj ne bi bile potrebne njene pripravljalne vloge, s katerimi je le odgovarjala na zatrjevanja tožnice in seveda prerekala njene navedbe in podala tudi dokazne predloge, s katerimi je dokazovala svoje trditve. Ob tem je potrebno tudi opozoriti, da je bilo v predmetni zadevi dokazno breme v zvezi s tožničinimi zatrjevanji na toženi stranki. Prav tako je pravilna odločitev sodišča o teku zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka od izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne od pravnomočnosti odločitve.

20. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na relevantne pritožbene navedbe, za ostale pa je ocenilo, da na rešitev zadeve na morejo vplivati. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

21. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 154. člena ZPP, saj s pritožbo ni uspela. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 155. člena ZPP, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 7, 8, 47.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 6a, 45, 45/3.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNjc2