<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 213/2021

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.213.2021
Evidenčna številka:VDS00048665
Datum odločbe:16.06.2021
Senat:Silva Donko (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu

Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka z dne 3. 10. 2016 prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da so posamezni deli pralnega stroja, ki so jih delavci morali izvleči in razvrstiti, presegali največjo dovoljeno maso bremena po določbah Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu pri ročnem premeščanju bremen. Te navedbe za odločitev niso bistvene, saj do poškodbe tožnika ni prišlo pri izvajanju njegovih rednih delovnih nalog (demontaži pralnega stroja), temveč pri opravilu (pri vleki pralnega stroja čez talno tehtnico), ki mu ga tožena stranka ni naložila in za opravljanje dela ni bilo potrebno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili namreč pralni stroji na mesto demontaže vedno pripeljani z viličarjem ali bagrom, tožena stranka pa od delavcev ni zahtevala, naj ga na to mesto prestavijo sami, kar v pritožbi izrecno priznava tudi tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za škodni dogodek z dne 21. 12. 2016 v znesku 3.044,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo še 1.800,00 EUR odškodnine za škodni dogodek z dne 21. 12. 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. alineja) in v celoti zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 5.053,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodni dogodek z dne 3. 10. 2016 (2. alineja). V III. točki izreka sodbe je odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti 69 % stroškov postopka, tožena stranka pa tožniku 31 % stroškov stroškov postopka, z izjemo stroškov izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa, ki jih mora tožena stranka tožniku povrniti v celoti.

2. Zoper zavrnilni del sodbe v 2. alineji II. točke izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku za škodni dogodek 3. 10. 2016 po temelju ugodi, glede višine pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da se izpodbijani del sodbe v celoti razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev glede opravljanja dela v nasprotju z omejitvami iz invalidske odločbe. Vztraja, da so bili posamezni deli pralnih strojev, ki jih je moral izvleči in razvrstiti, težji od 10 kg, kar potrjuje tudi izpoved sodelavca A.A., da so pralni stroji „ful“ težki. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pralne stroje na mesto za demontažo pripeljal viličar in da mu tožena stranka obravnavanega dne ni naročila, naj ga na to mesto prestavi sam, je sicer pravilna, vendar tega tožnik ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb, da je bilo delo organizirano v nasprotju s predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu. Meni, da bi se demontaža pralnih strojev morala opravljati na delovni mizi in ne na tleh oziroma na kupu drugega odpadnega materiala, viličar pa bi moral takoj po demontaži enega pralnega stroja delavcu pripeljati naslednjega. Sklicuje se na izpoved A.A., da je viličar na delovno mizo položil dva pralna stroja, druge pralne stroje pa je bager z ostalimi odpadnimi stvarmi (žicami, vrvmi in drugimi manjšimi stroji) stresel na kup na drugi strani talne tehtnice. Vztraja, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je pralni stroj poskušal ločiti od drugih odpadnih stvari. Ne drži, da je po poškodbi razstavil pralni stroj, saj je takoj prenehal z delom. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, v kakšnih zneskih sta si stranki dolžni povrniti stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Pri tem je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri delu 3. 10. 2016 in 21. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 131. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) glede škodnega dogodka z dne 21. 12. 2016 presodilo, da so podane vse predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke po splošnih pravilih civilnega prava in tožniku iz tega naslova prisodilo 3.044,40 EUR odškodnine. Glede škodnega dogodka z dne 3. 10. 2016, ko se je tožnik poškodoval pri vleki rabljenega pralnega stroja z odlagalnega kupa preko talne tehtnice do mesta za demontažo, pa je presodilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj tožena stranka tožniku ni naročila, naj pralni stroj z lastno silo prestavi na mesto za demontažo, temveč bi moral za pomoč pri prestavitvi stroja prositi viličarista ali bagerista, stroj pa bi lahko razstavil tudi na prvotno odloženem mestu, kar je bilo v delovnem procesu demontaže pralnih strojev običajno.

7. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka z dne 3. 10. 2016 prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da so posamezni deli pralnega stroja, ki so jih delavci morali izvleči in razvrstiti, presegali največjo dovoljeno maso bremena po določbah Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/05 in nasl.). Te navedbe za odločitev niso bistvene, saj do poškodbe tožnika ni prišlo pri izvajanju njegovih rednih delovnih nalog (demontaži pralnega stroja), temveč pri opravilu (pri vleki pralnega stroja čez talno tehtnico), ki mu ga tožena stranka ni naložila in za opravljanje dela ni bilo potrebno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili namreč pralni stroji na mesto demontaže vedno pripeljani z viličarjem ali bagrom, tožena stranka pa od delavcev ni zahtevala, naj ga na to mesto prestavijo sami, kar v pritožbi izrecno priznava tudi tožnik.

8. Tožnik v pritožbi odškodninsko odgovornost tožene stranke neutemeljeno povezuje z dejstvom, da pralnega stroja zaradi prevelike teže ni mogoče dvigniti na delovno mizo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožniku nadrejenega delavca B.B. in sodelavca A.A. pravilno ugotovilo, da so delavci demontažo pralnih strojev opravljali tudi na tleh, sicer pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal obrazloženih trditev o tem, zakaj je moral pralni stroj obravnavanega dne prestaviti drugam oziroma zakaj ga ni mogel razstaviti na mestu, kjer je bil odložen. Ker delavci tožene stranke strojev nikoli niso prestavljali sami, temveč so za pomoč pri tem prosili viličarista, ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je do poškodbe prišlo pri poskusu odstranitve pralnega stroja iz kupa odpadne pločevine, sicer pa je tožnik sam izpovedal, da je do poškodbe prišlo pri vleki pralnega stroja čez talno tehtnico (stran 2 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo 15. 11. 2019).

9. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, da se v sodbi ni izrecno opredelilo do tožnikovih navedb, da delo demontaže pralnih strojev zaradi teže posameznih sestavnih delov ni bilo ustrezno glede na njegove omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 27. 2. 2006.1 Te navedbe niso odločilne, saj tožnikovo opravljanje dela v nasprotju z navodili tožene stranke izključuje obstoj vzročne zveze med domnevno protipravnostjo odreditve dela demontaže pralnih strojev in nastalo škodo.2 Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe o tem, na kakšen način bi morala potekati demontaža pralnih strojev pri toženi stranki (da bi se morala opravljati le na delovni mizi, in ne tudi na tleh, ter da bi moral viličarist takoj po reciklaži enega pralnega stroja delavcu pripeljati drugega), saj sta organizacija in optimizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca in ne delavca.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, v kakšnih zneskih sta si stranki dolžni povrniti nastale stroške postopka. Izpodbijana odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP, po kateri se lahko v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka krije stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Odločitev v III. točki izreka sodbe, da mora tožnik toženi stranki povrniti 69 % njenih stroškov postopka, tožena stranka pa tožniku 31 % stroškov postopka (z izjemo stroškov izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa, ki jih mora tožena stranka tožniku povrniti v celoti), je tudi materialnopravno pravilna, saj je skladna z načelom uspeha strank v postopku (tožnik je uspel z zneskom 3.044,40 EUR od vtoževanih 9.897,68 EUR, kar predstavlja uspeh v višini 31 %).

11. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tožniku je bila s to odločbo zaradi posledic bolezni priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto od 9. 2. 2016 dalje, in sicer ne za težje fizično delo s fizičnimi obremenitvami dvigovanja bremen do 10 kg.
2 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 208/2018 z dne 19. 2. 2019.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.09.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwNDUx