VSC sodba Cpg 47/2016

Jedro

Tožena stranka na bianco menico, ki jo je kot trasant le podpisala, res ni zapisala klavzule “brez protesta”. Tega niti ni mogla storiti, saj bianco menice ne izpolni dolžnik, temveč jo izpolni upnik. Tudi sicer je s cit. menično izjavo in posamičnim nalogom za plačilo večih menic pooblastila za izpolnitev bianco menice z vpisom klavzule “brez protesta” prav tožečo stranko. Da bi se tožena stranka morala pri tej vpisani klavzuli (še enkrat) podpisati, ne določa noben predpis. Njen (edini) podpis na bianco menici v rubriki “trasant” pod oziroma za ostalim besedilom menice glede na menično strogost povsem zadostuje. Tožeča stranka ne bi bila dolžna protestirati menice niti v primeru, da te klavzule ne bi zapisala na menico. Če je med menico kot vrednostnim papirjem in pooblastilom za izpolnitev neskladje, je namreč odločilno, kaj sta stranki dogovorili v menični izjavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 93/2015-25 z dne 23. 6. 2015 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke in plačani sodni taksi za napoved pritožbe pisno izdelana vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP))) izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru VL 169933/2014 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sklepom o popravi Okrajnega sodišča v Ljutomeru VL 169933/2014 z dne 9. 1. 2015 vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 16.190,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 223,24 EUR, v roku 3 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov izvršilnega postopka od poteka navedenega izpolnitvenega roka (dalje do plačila (I. točka izreka)) ter da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.643,57 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka (dalje do plačila (II. točka izreka)).

2. Tožena stranka z 20. 11. 2015 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) naj bi bila v postopku na prvi stopnji podana, pa ni tožena stranka v pritožbi ne navedla in ne obrazložila.

8. Sodišče prve stopnje je “Po izvedenem dokaznem postopku, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj … .”, ugotovilo in zaključilo (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe): “Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta tožnica (tedaj pod firmo H. L. d. o. o., ki je bila dne 2. 6. 2014 spremenjena v sedanjo firmo H. A. R., ... d. o. o., in s sedežem na naslovu D. c. ..., ... L., ki je bil dne 11. 9. 2014 prenesen na sedanji naslov D. c. ..., … L., kot to izhaja iz sodnega registra gospodarskih družb, v katerega je sodišče vpogledalo v dokazne namene) kot lizingodajalec in toženka kot lizingojemalec dne 27. 12. 2012 sklenili Pogodbo o finančnem lizingu premičnin št. 3112204938, katere predmet je bil finančni lizing pekarske opreme, prevzete po pogodbah ..., ..., ... in ... (priloga A 4 spisa). Toženka se je z navedeno pogodbo zavezala na dan sklenitve pogodbe plačati 3.150,00 EUR stroškov priprave in izvedbe lizinga in 24.000,00 EUR pologa ter v skladu z anuitetnim načrtom plačati 35 obrokov lizinga po 4.102,83 EUR in zadnji obrok lizinga v višini 4.102,83 EUR. Iz predložene listinske dokumentacije nadalje izhaja, da se je toženka za zavarovanje plačila obveznosti po navedeni pogodbi, točneje za znesek 171.701,88 EUR z vsemi obrestmi in stroški vred, hkrati zavezala tožnici izročiti in dne 27. 12. 2012 tožnici tudi izročila pet bianko menic (prilogi A 4 in A 3 spisa). Sodišče ob tem ugotavlja, da je predmet tega spora plačilo obveznosti toženke na podlagi bianko menice, ki jo je toženka kot trasant izdala dne 27. 12. 2012 v Mariboru in se nahaja pod prilogo A 2 spisa.” (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnica navedeno (bianko) menico izpolnila z zneskom 16.190,36 EUR in dospelostjo dne 5. 11. 2014. Na navedeni menici je nadalje v prvi osebi množine zapisano plačali bomo edino menico ter še, da se znesek plača po nalogu tožnice kot remitenta, da je vrednost prejeta v blagu, da se znesek položi na račun brez obvestila in “brez protesta” in da je menica oziroma znesek na menici plačljiv pri N. d. d. Glede na zapis “plačali bomo” in ostale sestavine menice sodišče tako ugotavlja, da je navedeno menico presojati po pravilih, ki veljajo za lastno menico (glej 107. člen Zakona o menici; v nadaljevanju ZM). Na podlagi 1. odstavka 109. člena ZM se za lastno menico, kolikor ne nasprotujejo njeni naravi, uporabljajo posamezni, taksativno našteti predpisi oziroma določbe ZM o trasirani menici. Nadalje je pripomniti, da v primeru, ko sta remitent in trasant hkrati upnik in dolžnik iz temeljnega posla, kot je to tudi v tem primeru, menična obveznost ne postane abstraktna, ampak ostane kavzalna, torej vezana na temeljni posel.” (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Sodišče ob tem še ugotavlja in pripominja, da toženka po drugi strani ne zatrjuje, da bi morebiti izpolnila obveznost plačila zneska po navedeni menici, sicer pa kaj takega tudi iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja.” (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

10. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožene stranke: “Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za t. i. lastno menico (sicer bianco), vendar je glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je namreč stališče sodišča, da ni potrebno, da se pravna oseba podpisuje z navedbo firme oz. imena pravne osebe ter z navedbo imena in priimka zastopnika in z njegovim podpisom. Poslovni menični standardi namreč narekujejo, da tudi zastopnik ob podpisu čitljivo navede ime in priimek, pri čemer sodna praksa zastopa stališče, da se navede, v kakšni funkciji podpisuje menico. Pri menici, ki jo je tožeča stranka predložila, pa niso bila navedena niti imena niti priimki, kaj šele funkcije podpisnikov. Tožena stranka je zato mnenja, da menična zaveza ni veljavna, vsled česar je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.” (četrti odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe).

11. Pravilne so ugotovitve in presoja sodišča prve stopnje: “V zvezi z ugovorom toženke, ki se nanaša na podpis trasanta na navedeni menici, sodišče ugotavlja, da je na mestu (rubriki) za navedbo oziroma podpis trasanta na menici (pod oziroma za ostalim besedilom menice) odtisnjena štampiljka toženke kot pravne osebe, pod katero sta lastnoročna podpisa fizičnih oseb, za katera se šteje, da gre za podpisa zastopnikov toženke kot pravne osebe. Za veljavnost menice zadošča, da je na njej podpis trasanta, ne glede na to, ali gre za pravno ali fizično osebo, in da je podpis dan pod besedilom, pri čemer zadošča, da je iz podpisa možno ugotoviti, ali gre za fizično ali pravno osebo, ki je kot taka mogoča (tako tudi npr. Višje sodišče v Ljubljani v sklepih št. II Ip 471/2012 z dne 14. 3. 2012 in št. II Ip 5901/2011 z dne 25. 1. 2012). Na navedeni menici, ki te pogoje izpolnjuje, je zato po ugotovitvah sodišča veljaven podpis toženke kot trasanta. Ugovor toženke, ki se nanaša na podpis trasanta na navedeni menici, zato ni utemeljen.” (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša s stališči Višjega sodišča v Ljubljani v sklepih II Ip 5901/2011 z dne 25. 1. 2012(1) in II Ip 471/2012 z dne 14. 3. 2012.(2) Da sta sporno menico podpisala (zakoniti) zastopnik tožene stranke Žan Šalamon in prokuristka tožene stranke Lilijana Planinšec, pa tudi ne more biti nobenega dvoma. V pravnem prometu se podpisujeta z identičnima znakoma kot na cit. menici, (tudi laična) prepoznavnost teh podpisov pa je razvidna iz Menične izjave in posamičnega naloga za plačilo večih menic z dne 27. 12. 2012 (A 3) ter Pogodbe o finančnem leasingu premičnin št. 3112204938 z dne 27. 12. 2012 (A 4).

13. Prav tako niso utemeljene pritožbene trditve tožene stranke: “Z zapisom na menici “plačali bomo” je bila na menici zapisana nepogojna obljuba plačila, katere odsotnost bi že v osnovi pomenila, da bi bila menica nična oz. takšna listina ne bi predstavljala pravno veljavne menice. Kljub navedeni nepogojni obljubi plačila pa bi tožeča stranka glede na to, da se trasant ob klavzuli “brez protesta” ni podpisal (kar je sodišče ugotovilo), moral protestirati menico. Tožena stranka namreč na bianco menico te klavzule ni zapisala. Zapis na menični izjavi, da lahko tožeča stranka zapiše klavzulo “brez protesta”, pa še ne pomeni, da te klavzule ni potrebno podpisati s strani tožene stranke. Tožeča stranka je imela pooblastilo za zapis klavzule “brez protesta”, vendar s tem ni bila izključena obveznost, da se mora trasant - tožena stranka pri tej klavzuli podpisati. Ker tožena stranka navedene klavzule ni podpisala, tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti protestirati menico. Menico bi bila morala tožeča stranka protestirati v dveh delavnikih po dnevu, v katerem je bilo možno zahtevati plačilo menice, pri čemer protesta ni bilo mogoče opraviti na dan dospelosti (ki je v predmetni zadevi enak dnevu zapadlosti, saj je bil 5. 11. 2014 delovni dan). Napačen je tako zaključek sodišča, da tožeči stranki ni bilo potrebno protestirati menice.” (peti odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe).

14. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje: “Glede na ugovorne navedbe toženke, da se trasant ni podpisal ob klavzuli “brez protesta” in da bi zato tožnica morala menico protestirati, sodišče ugotavlja, da se je toženka na navedeni menici, v osnovi izdani kot bianco menici, veljavno podpisala, in sicer na črto, določeno za podpis trasanta oziroma izdajatelja, v desnem spodnjem kotu menice, nakar je tožnica navedeno menico, v osnovi izdano kot bianco menico, izpolnila po pooblastilu toženke v menični izjavi toženke z dne 27. 12. 2012. Toženka je namreč z navedeno menično izjavo tožnico pooblastila, da v primeru neplačila ali nepopolnega ali nepravočasnega plačila obveznosti toženke po navedeni pogodbi brez predhodnega obvestila izpolni vse sestavne dele posamezne bianko menice, ki niso izpolnjeni, in sicer tako, da med drugim vpiše klavzulo “brez protesta”. Nadalje je toženka v navedeni menični izjavi še izrecno navedla, da upniku, torej tožnici, menice ni treba protestirati in da ne bo ugovarjala zaradi protestiranja, kot to vse izhaja iz kopije predložene menične izjave pod prilogo A 3 spisa. Sodišče zato ugotavlja, da navedeni ugovor toženke prav tako ni utemeljen.” (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Pritožbeno sodišče tem ugotovitvam sodišča prve stopnje še dodaja: Tožena stranka na bianco menico, ki jo je kot trasant le podpisala, res ni zapisala klavzule “brez protesta”. Tega niti ni mogla storiti, saj bianco menice ne izpolni dolžnik, temveč jo izpolni upnik. Tudi sicer je s cit. menično izjavo in posamičnim nalogom za plačilo večih menic pooblastila za izpolnitev bianco menice z vpisom klavzule “brez protesta” prav tožečo stranko. Da bi se tožena stranka morala pri tej vpisani klavzuli (še enkrat) podpisati, ne določa noben predpis. Njen (edini) podpis na bianco menici v rubriki “trasant” pod oziroma za ostalim besedilom menice glede na menično strogost povsem zadostuje. Tožena stranka pa v pritožbi ni pojasnila, ampak je navedla le pavšalno, zakaj bi se glede na cit. pooblastilo tožeči stranki morala (ponovno) podpisati pod vpisano klavzulo “brez protesta”. Tožeča stranka ne bi bila dolžna protestirati menice niti v primeru, da te klavzule ne bi zapisala na menico. Če je med menico kot vrednostnim papirjem in pooblastilom za izpolnitev neskladje, je namreč odločilno, kaj sta stranki dogovorili v menični izjavi.(3) (Smiseln) zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki obravnavane menice ni bilo treba protestirati, je tako pravilen.

16. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke materialno pravo (cit. določbe ZM) pravilno uporabilo.(4)

17. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

-----

Op. št. (1): “Navedeni podpis izdajatelja menice sicer res ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih glede individualizacije podpisnika lahko, vendar je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se mora na menico, če zavezuje pravno osebo, poleg navedbe firme in lastnoročnega podpisa, obvezno navesti še ime in priimek zakonitega zastopnika. Zadostuje, da je zakoniti zastopnik lastnoročno podpisan tako, kot se podpisuje v pravnih razmerjih v skladu s podpisom, ki je deponiran pri sodnem registru, ter da je razvidno, da se podpisuje kot zakoniti zastopnik pravne osebe in ne kot fizična oseba (primerjaj Jožko Žiberna - menica, GV, letnik 1999, stran 41). Če je menico podpisala določena fizična oseba ob žigu firme, se praviloma šteje, da jo je podpisala kot zastopnik ali pooblaščenec firme, čeprav ni iz menice razvidno, da ima podpisnik pooblastilo za podpis družbe (tako dr. Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 41, opomba 38). Preozka je zato razlaga sodišča prve stopnje, da že samo dejstvo, da ob žigu pravne osebe in lastnoročnem podpisu ni navedeno svojstvo osebe, ki jo je podpisala, pomeni, da se je zavezala fizična oseba in ne pravna oseba. Takšno stališče je mogoče zagovarjati, če je na menici le podpis fizične osebe, brez kakršnekoli oznake, da se podpisuje kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe in brez navedbe gospodarske družbe oziroma njenega žiga … . Vendar je v konkretnem primeru dejansko stanje drugačno. Podpis fizične osebe je dan zraven žiga pravne osebe in v takem primeru se tudi brez izrecne označbe predpostavlja, da je menico fizična oseba podpisala kot zastopnik ali pooblaščenec pravne osebe, pod ime katere se podpiše.” (8. točka obrazložitve).

Op. št. (2): “Za veljavnost menice zadošča, da je na menici podpis trasanta, ne glede na to, ali gre za pravno ali fizično osebo, in da je podpis dan pod besedilom (podpis mora biti na licu menice, praviloma je spodaj desno, pod meničnim besedilom, lahko je tudi na sredini menice, vendar vedno pod meničnim besedilom). Pri tem ni bistveno, ali takšna oseba dejansko obstaja in ali je podpis tudi resničen. Zadošča, da je iz podpisa možno ugotoviti, ali gre za fizično ali pravno osebo, ki je kot taka mogoča. Pri podpisovanju fizičnih oseb se zaradi prakse in preprečevanja sporov sicer priporoča, da podpisnik ob svojem podpisu napiše čitljivo svoje ime, priimek in naslov, vendar to ni pogoj za veljavnost podpisa (tako dr. Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, strani od 68 do70.” (6. točka obrazložitve).

Op. št. (3): sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 218/2013 z dne 18. 6. 2015.

Op. št. (4): “Na podlagi 42. člena ZM ima imetnik menice, če menica ob dospelosti ni v celoti ali deloma plačana, regres zoper indosante, trasanta, v tem primeru toženko, in ostale zavezance. Ob tem sodišče glede na določbo 37. člena ZM, ki se na podlagi 1. odstavka 109. člena ZM prav tako uporabljajo tudi za lastno menico, ugotavlja, da je dne 6. 11. 2014, torej naslednji dan po dospelosti plačila, Nova KBM d. d. menico (oziroma plačilo zneska, navedenega na menici) zavrnila, kot to izhaja iz predložene menice, točneje njene hrbtne strani.” (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Upoštevaje vse navedeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnica na podlagi navedene menice, ki se nahaja pod prilogo A 2 spisa, upravičena od toženke zahtevati plačilo zneska 16.190,36 EUR, dospelega oziroma zapadlega v plačilo dne 5. 11. 2014.” (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Skladno s 1. odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. ZM v 47. členu, ki se na podlagi 1. odstavka 109. člena ZM uporablja tudi za lastno menico, določa, da lahko imetnik menice od tistega, zoper katerega izvaja regres, zahteva zamudne obresti, obračunane v skladu z zveznim zakonom, ki ureja višino obrestne mere zamudnih obresti. Glede na to, da tožnica zahteva zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po zapadlosti zneska (denarne terjatve) po navedeni menici oziroma dospelosti navedene menice, sodišče ugotavlja, da je v celoti utemeljen tudi njen zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti.” (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da je vtoževana terjatev v celoti izkazana. Sodišče je zato zahtevku tožnice ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. VL 169933/2014 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sklepom o popravi (Okrajnega sodišča v Ljutomeru) št. VL 169933/2014 z dne 9. 1. 2015 vzdržalo v veljavi tako, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 16.190,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje do plačila, in sicer v roku 3 dni (3. odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju ZIZ). Upoštevaje določbo 5. odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, je sodišče predmetni sklep o izvršbi v zvezi z navedenim sklepom o popravi vzdržalo v veljavi tudi v delu, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka, tako da je tožnici priznalo 223,24 EUR stroškov izvršilnega postopka (torej 117,90 EUR nagrade za predmetni predlog za izvršbo, 20,00 EUR pavšalnega zneska za materialne stroške, 30,34 EUR iz naslova DDV in 55,00 EUR plačane sodne takse za predmetni postopek o predlogu za izvršbo), ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici. V skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 je sodišče od priznanih stroškov izvršilnega postopka priznalo še zakonske zamudne obresti od poteka navedenega izpolnitvenega roka 3 dni.” (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Toženka je tako dolžna tožnici povrniti stroške predmetnega pravdnega postopka v znesku 1.643,57 EUR. Od priznanih stroškov postopka pripadajo stranki v skladu s 378. členom OZ tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev (že navedeno načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Datum zadnje spremembe:

28.10.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 1391/2010
• VSL sodba II Cp 3229/2011
• VSL sodba I Cp 4738/2010