<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC Sodba Cpg 8/2020
ECLI:SI:VSCE:2020:CPG.8.2020

Evidenčna številka:VSC00033484
Datum odločbe:22.01.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Aleksander Urankar (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), Irena Leskovšek Jurjec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:lastna bianco menica - menica v zavarovanje izpolnitve obveznosti - zadolžnica - poenostavljena prisilna poravnava - učinki potrjene prisilne poravnave

Jedro

Da bi menica lahko opravljala funkcijo zavarovanja plačil, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, povezani z lastnostjo menice. Temeljni lastnosti, ki menici dajeta učinke zavarovalne funkcije sta načelo abstraktnosti in menične strogosti.

V zvezi z zavarovalno funkcijo menice je bistveno, da takšno funkcijo lahko opravlja le akceptirana trasirana menica, ko z akceptom postane primarni menični zavezanec trasat (akceptant) in remitent (menični upnik) lahko zahteva plačilo menice od njega oziroma od trasanta, če akceptant ne plača. Upniku akceptirana trasirana menica zagotavlja podobne učinke kot osebna zavarovanja (poroštvo) ali zavarovanja z zastavno pravico na terjatvi.

Pri lastni menici pa ne gre za vzpostavitev tristranega pravnega razmerja, ampak za odnos med izdajateljem menice in meničnim upnikom, ki sta hkrati dolžnik in upnik iz temeljnega razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Gre za pravno stanje, ki je podobno izdaji zadolžnice. Z izdajo menice se za upnika položaj bistveno ne spremeni. Pravno razmerje še naprej obstaja samo med njim in dolžnikom.

Pri vtoževani terjatvi gre za eno terjatev (en dolg) tožene stranke do tožeče stranke, ki je nastala v zvezi s temeljnim poslom in ta terjatev je bila navedena v posodobljenem seznamu terjatev in v zvezi z njo je bila pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da isto terjatev tožeča stranka vtožuje na podlagi lastne menice, terjatvi ne daje posebnega pravnega položaja in ne drži pritožbeni očitek, da poenostavljena prisilna poravnava nima nobenega vpliva na vtoževano menično terjatev.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožnici nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 328/2018 z dne 8. 7. 2019 izreklo: ″I. Ugotovi se, da ob začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave dne 2. 9. 2016 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 4.414,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2016 do 1. 9. 2016. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki terjatev pod točko II. izreka pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 3822/2016 z dne 15. 12. 2016, ki je postal pravnomočen dne 9. 1. 2017, v kateri je določeno; 1. da se potrdi poenostavljena prisilna poravnava z naslednjo vsebino: - poplačajo se navadne terjatve v višini 233.132,00 EUR, zmanjšane za medsebojne pobote na osnovi 164. člena ZFPPIPP v višini 4.124,00EUR, kar znaša 229.008,00 EUR. - Navadne terjatve se odpišejo v višini 50 %, kar znaša 114.504.00 EUR. - Preostale navadne terjatve v višini 114.504,00 EUR se poravnajo v roku 5 let, v petih enakih letnih obrokih kot sledi: - v roku 12 mesecev po pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave 20 % navadnih terjatev v višini 22.900,80 EUR; - v roku 24 mesecev po pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave 20 % navadnih terjatev v višini 22.900,80 EUR; - v roku 36 mesecev po pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave 20 % navadnih terjatev višini 22.900,80 EUR; - v roku 48 mesecev po pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave 20 % navadnih terjatev v višini 22.900,80 EUR; - v roku 60 mesecev po pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave 20 % navadnih terjatev v višini 22.900,80 EUR. III. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 811,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:(-) da tožeča stranka vtožuje terjatev v višini 4.414,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računov dalje do plačila na podlagi izdane bianko menice s strani tožene stranke; (-) da je tožena stranka ugovarjala pravilnost in popolnost menice in da njena obveznost zato na podlagi menice ne obstoji; (-) da je tožena stranka še navajala, da se je pred Okrožnim sodiščem v Celju St 3822/2016 (sklep je postal pravnomočen dne 31. 12. 2016) vodil postopek poenostavljene prisilne poravnave nad toženo stranko in po sklepu o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave je tožena stranka kot dolžnik dolžna poplačati terjatve upnikov na način in v višini: - terjatve upnikov se odpišejo v višini 50 % in - preostanek terjatev se poravnava v roku 5-ih let, v petih enakih obrokih, pri čemer 1. obrok v plačilo zapade dne 31. 12. 2017 in kot izhaja iz posodobljenega seznama terjatev navadnih upnikov z dne 30. 09. 2016 na dan 02. 09. 2016 je vtoževana terjatev navedena v seznamu pod zaporedno št. 14 in sicer v višini 4.412,82 EUR; (-) tožena stranka je trdila, da skladno z določbo prvega odstavka 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravna učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to ali je upnik to terjatev priglasil v postopku prisilne poravnave in terjatev, ki jo tožeča stranka kot upnik vtožuje, je že v celoti priznana v okviru postopka St 3822/2016 pred Okrožnim sodiščem v Celju in je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen in ga je treba zavreči oziroma zavrniti; (-) da je tožeča stranka navajala, da je v izvršilnem postopku vložila predlog na podlagi bianko menice, ki jo je podpisala in izdala tožena stranka ter s tem zavarovala vse zapadle in neporavnane terjatve tožeče stranke do tožene stranke ter morebitno škodo zaradi nepravočasnega plačila in da je menico izpolnila v skladu z meničnim pravom in danim pooblastilom, pravilno in popolno, zato je tožena stranka na podlagi izdane, zapadle in neplačane menice dolžna plačati vtoževani znesek; (-) da je tožeča stranka nadalje navajala, da je na dan izpolnitve menice imela do tožene stranke zapadlo terjatev v skupni višini 4.948,70 EUR po računih št. 1001068042, 1001687384, 1001709258, 1001452680, obr.št. 5500001067, 5500001593, 5500020253 in 550000177, da je naknadno tožena stranka delno poravnala terjatev, zato je še neplačana terjatev v višini 4.414,82 EUR, menična terjatev je zapadla v plačilo 17. 05. 2016 in ker tožena stranka do dneva dospelosti ni poravnala zapadlo vtoževano terjatev, je prišla z dnem 18. 05. 2016 v zamudo in je dolžna poravnati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od 18. 05. 2016 dalje do plačila; (-) da je tožeča stranka soglašala z navedbami tožene stranke, da je bil v zvezi s toženo stranko sprejet sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. St 3822/2016 z dne 15. 12. 2016, kjer je v seznamu sicer navedena terjatev tožeče stranke, podlaga nastanka terjatve pa so navedene verodostojne listine: računi številka 1001068042, 1001687384, 1001709258, 1001452680, in obračuni obresti 5500001067, 5500001593, 5500020253 in 550000177, vendar pa tožena stranka spregleda, da gre za seznam navadnih terjatev, terjatev tožeče stranke pa je zavarovana z menico, na podlagi katere je tožeča stranka vložila izvršilni predlog, tožena stranka je menico tožeči stranki izročila v zavarovanje vseh svojih obveznosti ter tožeči stranki izročila bianco menico, menično izjavo in pooblastilo za unovčitev menice ter pooblastila tožečo stranko za izpolnitev izročenih bianco menic in tožeča stranka zoper toženo stranko tako ni imela samo navadne terjatve, na katere sicer učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, pač pa zavarovano terjatev z menico, na zavarovane terjatve pa poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje, kakor tudi ne na terjatve upnikov do porokov, solidarnih sodolžnikov in regresnih zavezancev; (-) da je tožeča stranka nadalje trdila, da četudi je terjatev tožeče stranke napačno zajeta kot navadna terjatev (računi) v seznamu terjatev, ki ga je pripravila in potrdila tožena stranka, to ne pomeni, da tožeča stranka s pravnomočnostjo sklepa o potrjeni prisilni poravnavi pridobi izvršilni naslov za izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi, ker se v sklepu o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (221.g člen ZFPPIPP) terjatve ne ugotavljajo iz razloga, ker se za te postopke v skladu z 221.b členom ZFPPIPP smiselno uporabljata le 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da sodišče s sklepom o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi le odloči, da se takšna poravnava potrdi, in ugotovi vsebino potrjene poravnave, tako da navede delež plačila navadnih terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo ter obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo, sodišče pa ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnik plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi in če upnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom (kot v konkretnem primeru), mora odločitev o svoji terjatvi oziroma obveznosti dolžnika po potrditvi poenostavljene prisilne poravnave uveljavljati v pravdi, skladno z 217. členom ZFPPIPP, ki se glede na 18. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP smiselno uporablja v postopku poenostavljene prisilne poravnave in je zato ugovor tožene stranke, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo, neutemeljen; (-) da je tožeča stranka vztrajala, da je vtoževana terjatev zavarovana terjatev in poenostavljena prisilna poravnava nanjo ne učinkuje in je zato upravičeno vložila izvršilni predlog za izterjavo celotnega zneska na podlagi menice; (-) da je tožeča stranka zgolj iz previdnosti in podredno, v kolikor bi sodišče sledilo navedbam tožene stranke, trdila, da ji je nastala škoda zaradi nepravočasnega plačila terjatev, ki izhajajo iz upniško dolžniških razmerij v višini 2.207,41 EUR, k plačilu katere se je tožena stranka prav tako zavezala v menični izjavi z dne 01. 09. 2015; (-) da je tožena stranka vztrajala pri ugovoru že razsojene zadeve in pri tem izpostavljala različno sodno prakso in dodala, da je tožeča stranka glasovala za potrditev poenostavljene prisilne poravnave nad tožencem in sodišče bi moralo tožbo zavreči; (-) tožena stranka je navajala, da kolikor sodišče tožbe ne bo zavrglo, potem bo moralo sodišče ugotoviti, da ob začetku poenostavljene prisilne poravnave obstoji terjatev tožeče do toženca v višini zneska navedenega na menici, da pa je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki terjatev pod pogoji (torej v višini in v rokih) poenostavljene prisilne poravnave, ki je bila potrjena s Sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 3822/2016 z dne 15. 12. 2016, ki je postal pravnomočen dne 09. 01. 2017; (-) tožena stranka je trdila, da ne drži, da bi na podlagi menice tožeča stranka zoper toženo stranko imela zavarovano terjatev in potrjena prisilna poravnava ima vpliv na terjatev tožeče stranke (v kolikor bi se ugotovilo, da ta sploh obstoji) oziroma , da nanjo učinkuje (smiselna uporaba prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP); (-) da je tožena stranka nadalje navajala, da je tožeča stranka sama pojasnila, da ji je tožena stranka izročila lastno bianko menico, kar pomeni, da tožena stranka sama sebi ne more biti porok, niti solidarni dolžnik in da je neutemeljena trditev tožeče stranke, da je do celotnega vtoževanega zneska upravičena iz naslova povzročene škode, saj ji tožena stranka ni povzročila nobene škode, če pa bo tožeča stranka prišla do nižjega poplačila svojih terjatev, pa to seveda ne predstavlja škode v smislu določil obligacijskega zakonika, poleg tega pa je tožeča stranka podala soglasje k poenostavljeni prisilni poravnavi in se je tako sama izrecno strinjala, z načinom (nižjega) poplačila svojih terjatev; (-) da je tožena stranka trdila, da menica, ki je bila dne 17. 05. 2016 predložena na unovčenje, ni bila izpolnjena pravilno in na njeni podlagi tega dne tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla priti do poplačila svojih terjatev in je že iz tega razloga potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, ugovarjala je tudi zastaranje terjatve glede na to, da gre za trasirano menico, za katero velja zakonska domneva (drugi odstavek 2. člena ZM), da se v primeru, če dospelost ni določena, šteje taka menica kot menica na vpogled, takšno menico je potrebno predložiti vplačilo v letu dni od njene izdaje (drugi odstavek 78. čl. ZM); (-) da je tožeča stranka vztrajala, da menična terjatev ni bila predmet poenostavljene prisilne poravnave, zato le-ta nima vpliva na vtoževano terjatev, saj je bil predmet poravnave terjatev na podlagi faktur in ne menice, zato ne gre za identične zadeve; (-) da je tožeča stranka trdila, da je menico izpolnila v skladu s ZM ter da gre za lastno menico, za katero, po določilu prvega odstavka 78. člena ZM velja tri letni zastaralni rok, zato je ugovor zastaranja neutemeljen;

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in razsodilo: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka dolguje tožeči stranki znesek 4.414,82 EUR s pripadki in da je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep St 3822/2016 o začetku poenostavljene prisilne poravnave z dne 2. 9. 2016, ki je bila potrjena s sklepom z dne 15. 12. 2016, ki je postal pravnomočen 9. 1. 2017 ter da je terjatev tožeče stranke v znesku 4.414,82 EUR zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in da je tožeča stranka soglašala s sprejetjem poenostavljene prisilne poravnave; (-) da je tožeča stranka v zavarovanje svoje terjatve sprejela bianco menico tožene stranke, ki jo je tožeča stranka izpolnila in predložila na unovčenje pri poslovni banki tožene stranke, vendar ni bila poplačana na podlagi menice; (-) da je menica, ki jo je prejela tožeča stranka lastna menica, s katero se je tožena stranka kot dolžnica iz temeljnega razmerja zavezala, da sama plača menični dolg; (-) da terjatev, zavarovana z lastno menico, ni zavarovana terjatev v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da so zavarovane tiste terjatve upnika, ki so zavarovane z ločitveno pravico, ločitvena pravica pa je pravica upnika do poplačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatve drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP), takšnega posebnega premoženja, iz katerega bi bila poplačana terjatev tožene stranke pa zavarovanje z bianco menico ne ustvarja, za razliko od zavarovanja z zastavna pravico ali pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje ali pri prenosu terjatve v zavarovanje; (-) da je terjatev, ki se vtožuje navada terjatev; (-) da sicer drži, da je menična obveznost abstraktne narave, ker iz menice ni razviden temeljni posel, zaradi katerega je menica izdana ali dana, vendar pa velja abstraktnost menične obveznosti in posledična nezmožnost uveljavljanja ugovorov iz temeljnega posla le v primeru, ko menično terjatev uveljavlja indosatar (oseba, na katero je bila menica prenesena), v konkretnem primeru pa je tožeča stranka tako upnik po temeljnem poslu, kot tudi menični upnik in tožena stranka menični dolžnik ter dolžnik iz temeljnega posla, zato terjatve iz temeljnega posla in menične terjatve ni mogoče obravnavati kot dve samostojni, ločeni in med seboj neodvisni terjatvi; (-) da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke, da se je z vtoževano menično terjatvijo zavarovala terjatev iz temeljnega posla po računih, ki so navedeni v posodobljenem seznamu pod zaporedno št. 14 in da je soglašala s takšno poenostavljeno prisilno poravnavo, menična terjatev deli usodo terjatve iz temeljnega posla, ker izdana bianco menica, iz katere izhaja vtoževana terjatev, predstavlja instrument zavarovanja plačila temeljne obveznosti, upnica po temeljnem poslu in iz menice pa je ista oseba - tožeča stranka, zato tudi za vtoževano menično terjatev veljajo vse posledice pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave; (-) da je po šestem odstavku 3. člena ZGD-1 podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, da samostojni podjetnik torej ni pravna oseba in nima lastne pravne subjektivitete, ločeno od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe in čeprav je na menici kot trasant navedena tožena stranka kot s.p., in je hkrati tožena stranka navedena kot menični porok (avalist) brez pristavka s.p., gre za isto osebo, ki ne more biti sama sebi porok in je trditev tožeče stranke, da tožena stranka odgovarja kot menični porok neutemeljena; (-) da je kot dan dospelosti v menici določen 17.5.2016, kar pomeni, da je do dne 16.5.2018, ko je bil vložen predlog za izvršbo preteklo skoraj dve leti in bi zahtevek dejansko, če bi šlo za trasirano menico, zastaral, vendar pa je pritrditi tožeči stranki, da gre za lastno menico, katere bistvena značilnost je v tem, da ostane njen izdajatelj oziroma trasant (toženec) glavni dolžnik, kar je drugače kot pri trasiranju menici, pri kateri izdajatelj naroči tretjemu, naj poravna njegovo obveznost in z akceptom trasat postane glavni dolžnik, na konkretni menici trasat ni naveden, banka pa je navedena le v vlogi, da iz dolžnikovih sredstev na računu izpolni znesek na menici in ker za lastno menico velja, da vsi menično - pravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez 3 leta od dospelosti, to pomeni, da v konkretni zadevi terjatev tožeče stranke ni zastarala, ugovor zastaranja toženca tako ni utemeljen; (-) da je utemeljen ugovor tožene stranke o neobstoju zatrjevane škode, ki naj bi nastala tožeči stranki na osnovi nepravočasnega plačila terjatve, pri čemer navedene škode tožeča stranka ni pojasnila z elementi odškodninske odgovornosti, prav tako pa tudi ni zmogla zadostne trditvene podlage, ko je navajala škodo iz naslova neopravičene obogatitve po 85. čl. ZM, samo nižje poplačilo terjatev pa ne predstavlja škode v smislu obligacijskega zakonika, upoštevaje pri tem dejstvo, da je tožeča stranka s poenostavljeno prisilno poravnavo soglašala; (-) da je potrebno ugotoviti, da je ob začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave dne 2. 9. 2016 tožeča stranka imela terjatev do tožene stranke v znesku 4.214,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pa se upoštevajo samo do začetka poenostavljene prisilne poravnave, to je do 1. 9. 2016 in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njeno terjatev v skladu s pravnomočno potrjeno poenostavljeno prisilno poravnavo , pri čemer med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je vtoževana terjatev tožeče stranke bila obravnavana v okviru poenostavljene prisilne poravnave v vtoževatem znesku in tudi vsebovana v posodobljenem seznamu terjatev, zapisanem v notarskem zapisu;

4. Zoper to sodbo sta po svojih pooblaščencih vložili pravočasno pritožbo obe pravdni stranki.

5. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži toženi stranki v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

6. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

7. Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določil ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožečo stranko pa obveže k plačilu na strani tožene stranke nastalih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

9. Pravdnima strankama sta bili pritožbi predloženi v odgovor, vendar na pritožbo nista odgovorili.

10. Pritožbi nista utemeljeni.

PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE

11. Pritožba povzema presojo sodišča prve stopnje, ki je zavzelo stališče, da gre za isto terjatev, ki je zajeta v poenostavljeni prisilni poravnavi in je posledično v izpodbijani sodbi odločeno v obsegu, kot izhaja iz poenostavljene prisilne poravnave.

12. Pritožba nato graja zmotno ugotovitev izpodbijane sodbe, da je vtoževana terjatev tožeče stranke v znesku 4.414.82 EUR zajeta v poenostavljeni prisilni poravnavi in da gre za nesporno dejstvo. Vtoževana terjatev ni bila zajeta v poenostavljeni prisilni poravnavi, to dejstvo pa je bilo ves čas med strankama sporno. Nesporno je bilo dejstvo, da je obstaja terjatev iz temeljnega posla še v višini 4.414.82 EUR, iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, kako je sodišče navedeno ugotovilo in v tem delu sodba nima obrazložitve.

13. Pritožba izpostavlja, da tožeča stranka vtožuje menično terjatev, ki je zapadla v plačilo dne 18. 05. 2016, ko se poenostavljena prisilna poravnava niti še ni pričela. Tožeča stranka vtožuje in ima menično terjatev zoper toženo stranko, v postopku poenostavljene prisilne poravnave pa je bila zajeta terjatev po fakturah oziroma kupoprodajne pogodbe na plačilo kupnine. Gre za dve ločeni terjatvi, ki izvirata iz različne dejanske podlage (izročitev menice) in različne pravne podlage (Zakon o menici). Okoliščina, da ima dolžnik menični ugovor iz temeljnega posla zaradi bianco menice, ne spremeni dejstva, da gre za dve ločeni terjatvi, kakor je že navedeno, saj je tako menična terjatev kot njena zapadlost nastopila že pred začetkom poenostavljene prisilne poravnave in ima svojo usodo. Določilo četrtega 221.b. člena ZFPPIPP določa, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo na terjatve navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Vtoževana menična terjatev ni bila navedena v posodobljenem seznamu terjatev, ampak le terjatev na podlagi faktur. Zato poenostavljena prisilna poravnava nima nobenega vpliva na vtoževano menično terjatev. V izpodbijani sodbi se zmotno zaključuje, da je bila vtoževana menična terjatev na seznamu, posledično pa je zmotno uporabljeno materialno pravo in učinek poenostavljene prisilne poravnave razširjen tudi na menično terjatev. V izpodbijani sodbi se zmotno ugotavlja, da zaradi povezanega temeljnega posla menična terjatev deli usodo temeljnega posla. Pri menični terjatvi je temeljni posel relevanten le glede vprašanja ugovora ali je bila menica izpolnjena v skladu z menični pooblastilom in s tem veljavna ali ne. Temeljni pravni posel na menično zavezo tako nima vpliva.

14. Kot pove pritožba, pa tožena stranka iz temeljnega pravnega posla še vedno dolguje tožeči stranki celoten vtoževani znesek in tožeča stranka ima še vedno celotno terjatev do tožene stranka, ki je bila podlaga za izdajo menice, saj terjatev zaradi prisilne poravnave ne preneha, le v presežku je upnik ne more uveljavljati v sodnem postopku. Pravilnost navedenega stališča potrjuje tudi določba tretjega odstavka 214. čl. ZFPPIPP, po kateri se onemogoča dolžniku zahtevati vračilo morebitnega preplačilo po prisilni poravnavi, saj je s preplačilom le poplačala obstoječo terjatev. Tako bo tudi v tem primeru z izpolnitvijo menične zaveze poplačana terjatev, ki še vedno obstaja med pravdnima strankama tako iz menične zaveza, kot tudi iz temeljnega posla. Zato je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, prav tako pa ni obrazloženo, kako bi naj usoda temeljnega posla vplivala na manično zavezo in zakaj, saj terjatev še vedno obstaja. V izpodbijani sodbi je bilo predvsem napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo - določbe Zakona o menici in ZFPPIPP.

15. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da naj bi se sodišču prve stopnje zato pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da se je v tej zadevi spor začel na podlagi meničnega izvršilnega predloga, kar je v izpodbijani sodbi povzelo in tudi pojasnilo in že s tem se pokaže pritožbeni očitek kot neutemeljen.

17. Tako je navedlo, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku izterjevala plačilo zneska 4.414,82 EUR s pripadki na podlagi bianco menice, ki jo je izstavila tožena stranka za zapadle in neporavnane terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Navedlo je, da je zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 44464/2018 z dne 30. 5. 2018, s katerim je sodišče dovolilo predlagano izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožena stranka vložila dne 8. 6. 2018 pravočasen ugovor. Povzelo je, da je na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z VL 44464/2018 z dne 3. 7. 2018 izdani sklep o izvršbi razveljavilo v celoti in sklenilo, da se postopek nadaljuje v pravdi. Nato pa obrazložilo, da je iz razloga, ker gre za postopek v smislu 496. člena ZPP-E, ko se zaradi ugovora zoper izvršilni sklep postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (62. člen ZIZ), izvršilno sodišče na podlagi ugovora v celoti razveljavilo izvršilni sklep zato je razpravljajoče sodišče nadaljevalo postopek kot s tožbo.

18. Že iz povzetega izhaja, da je sodišče prve stopnje nedvomno vedelo in tudi pojasnilo, da se je spor začel na podlagi menične tožbe.

19. Prav tako je v izpodbijani sodbi obrazloženo (od 26. točke do 28. točke izpodbijane sodbe), zakaj sodišče prve stopnje šteje, da gre pri vtoževani terjatvi, ki ima pravno podlago v menici, za isto terjatev, ki je zajeta v posodobljenem seznamu navadnih terjatev, na podlagi katerega je bila nad toženo stranko pravnomočno izglasovana poenostavljena prisilna poravnava in se ponovno pokaže pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot neutemeljen.

20. Pritožba dejansko očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ko je presodilo, da gre pri vtoževani terjatvi za terjatev, ki je zajeta v posodobljen seznam navadnih terjatev in nanjo posledično učinkuje poenostavljena prisilna poravnava.

21. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

22. Pritožbeno sodišče kot pritožbeno nesporno ugotavlja, da je tožeča stranka v zavarovanje svoje denarne terjatve po računih iz temeljnega posla prejela bianco lastno menico.

23. Zakon o menici (v nadaljevanju ZM) posebej ne ureja bianco menice in o njej govori posredno le drugi odstavek 16. člena ZM, ki dopušča, da ob izdaji menice, ta nima vseh potrebnih sestavin, da bi se jo štelo kot menico, razen podpisa izdajatelja menice ali akceptanta ali obeh, vendar pa se izdajatelj - dolžnik in upnik - prejemnik menice sporazumeta, da sme slednji menico izpolniti in uporabiti v svojo korist ali pa prenesti na drugega in z izpolnitvijo postane bianco menica prava menica.

24. Nadalje ni pritožbeno sporno, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da gre pri menici, na podlagi katere je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo za lastno menico, katere bistvena značilnost je v tem, da ostane njen izdajatelj oziroma trasant (toženec) glavni dolžnik, kar je drugače kot pri trasiranju menici, pri kateri izdajatelj naroči tretjemu, naj poravna njegovo obveznost in z akceptom trasat postane glavni dolžnik. Ni sporno, kar je še ugotovilo sodišče prve stopnje, da na konkretni menici trasat ni naveden, banka pa je navedena le v vlogi, da iz dolžnikovih sredstev na računu izpolni znesek na menici. Prav tako ni pritožbeno sporno, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka upnik po temeljnem poslu, kot tudi menični upnik in da se je z vtoževano menično terjatvijo zavarovala terjatev iz temeljnega posla po računih, ki so navedeni v posodobljenem seznamu terjatev.

25. Po določbi 107. člena ZM je lastna menica opredeljena kot menica, ki obsega: 1) označbo, da je menica, napisano v samem besedilu listine v jeziku, v katerem je menica sestavljena; 2) nepogojno obljubo, da se bo plačala določena vsota denarja; 3) navedbo dospelosti; 4) kraj, kjer je treba plačati; 5) ime tistega, kateremu ali po čigar odredbi je treba plačati; 6) navedbo dneva in kraja, kjer je lastna menica izdana; 7) podpis tistega, ki izdaja menico (izdajatelj).

26. Pri lastni menici se torej izdajatelj zaveže, da bo sam kot glavni dolžnik plačal menico ob zapadlosti. Za lastno menico se uporabljajo določila zakona, ki se nanašajo na trasirano menico, če ne nasprotujejo njeni naravi in načelom akceptiranja.

27. Da bi menica lahko opravljala funkcijo zavarovanja plačil, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, povezani z lastnostjo menice. Temeljni lastnosti, ki menici dajeta učinke zavarovalne funkcije sta načelo abstraktnosti in menične strogosti.

28. Načelo abstraktnosti menice izhaja iz dejstva, da je menica namenjena kroženju in predaji tretji osebi, ki uveljavlja pravice na podlagi menice in namen tega načela je varstvo interesa pridobitelja menice, da se razbremeni tveganju ugovorov, ki bi jih lahko proti njemu uveljavljal menični dolžnik.1 Iz menice naj nastane abstraktna obveznost, do nje pa pride z indosamentom. Če do prenosov menic ne pride, in dokler ostane med strankama temeljnega posla, so dopustni ugovori iz temeljnega posla in gre za kavzalno razmerje.

29. Drugo načelo, ki omogoča zavarovalno funkcijo menice, pa je načelo menične strogosti in se kaže v strogih pravilih glede izpolnitve menice. Če menica ni pravilno izpolnjena nima učinkov ali pa ima drugačne učinke, kot bi jih imela.

30. V zvezi z zavarovalno funkcijo menice je bistveno, da takšno funkcijo lahko opravlja le akceptirana trasirana menica, ko z akceptom postane primarni menični zavezanec trasat (akceptant) in remitent (menični upnik) lahko zahteva plačilo menice od njega oziroma od trasanta, če akceptant ne plača. Upniku akceptirana trasirana menica zagotavlja podobne učinke kot osebna zavarovanja (poroštvo) ali zavarovanja z zastavno pravico na terjatvi2.

31. Pri lastni menici pa ne gre za vzpostavitev tristranega pravnega razmerja, ampak za odnos med izdajateljem menice in meničnim upnikom, ki sta hkrati dolžnik in upnik iz temeljnega razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Gre za pravno stanje, ki je podobno izdaji zadolžnice. Z izdajo menice se za upnika položaj bistveno ne spremeni. Pravno razmerje še naprej obstaja samo med njim in dolžnikom.

32. Pritožba ima ima sicer prav, da je tožena stranka z izdajo lastne menice postala zavezana na dveh pravnih podlagah, kar pa ne pomeni, da bi bila tožeči stranki dolžna dvakrat. Ne glede na dve pravni podlagi gre med tožečo stranko in toženo stranko še zmeraj samo za en dolg in dolžnik z enim plačilom postane prost obveznosti iz obeh naslovov.3

33. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo da med sedaj pravdnima strankama obstaja le ena terjatev in da ne gre za dve ločeni terjatvi. Različna pravna temelja ne pomenita, da sta se med pravdnima strankam vzpostavili dve medsebojni ločeni in neodvisni terjatvi, kot zmotno meni pritožba.

34. Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da je pri menični terjatvi temeljni posel relevanten le glede vprašanja ugovora ali je bila menica izpolnjena v skladu z menični pooblastilom in s tem veljavna ali ne ter da temeljni pravni posel na menično zavezo tako nima vpliva.

35. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da se pri lastni menici vzpostavlja le dvostransko razmerje med izdajateljem menice (dolžnikom) in upnikom iz menice (remitentom), ki sta hkrati dolžnik in upnik iz temeljnega posla in med njima velja načelo kavzalnosti, kar pomeni, da ima menični dolžnik v primeru tožbe vse ugovore iz temeljnega posla4 in ne zgolj meničnih ugovorov, kot zmotno meni pritožba.

36. Tako je tožena stranka smela uveljavljati ugovor, da je vtoževana terjatev zajeta v posodobljenem seznamu navadnih terjatev (da bi terjatev glede na izdano menico štela za zavarovano, pritožba ne trdi) in zmoto je stališče pritožbe, da vtoževana menična terjatev ni bila navedena v posodobljenem seznamu terjatev, ampak le terjatev na podlagi faktur in da zato poenostavljena prisilna poravnava nima nobenega vpliva na vtoževano menično terjatev.

37. Pri vtoževani terjatvi gre za eno terjatev (en dolg) tožene stranke do tožeče stranke, ki je nastala v zvezi s temeljnim poslom in ta terjatev je bila navedena v posodobljenem seznamu terjatev in v zvezi z njo je bila pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da isto terjatev tožeča stranka vtožuje na podlagi lastne menice, terjatvi ne daje posebnega pravnega položaja in ne drži pritožbeni očitek, da poenostavljena prisilna poravnava nima nobenega vpliva na vtoževano menično terjatev.

38. Pritožba navaja, da je menična terjatev dospela v plačilo pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave in verjetno želi s tem povedati, da bi tožena stranka moral menično terjatev zajeti v posodobljen seznam navadnih terjatev, vendar je že večkrat pojasnjeno, da gre v konkretni zadevi zgolj za eno terjatev, ki pa je bila v seznamu upoštevana in je tožeča stranka glasovala za poenostavljeno prisilno poravnavo.

39. Drži sicer pritožbena navedba, da tožena stranka lahko tožeči stranki ne glede na izglasovano poenostavljeno prisilno poravnavo še vedno poravna celoten dolg, vendar pa tožena stranka to ni dolžna storiti.

40. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je ugotovilo obstoj vtoževane terjatve v celoti, plačilo pa toženi stranki naložilo pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave.

41. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

42. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

PRITOŽBA TOŽENE STRANKE

43. Pritožba povzema presojo sodišča prve stopnje in nato trdi, da tožena stranka, kot je že navajala v okviru postopka na prvi stopnji, še vedno meni, da je menica izpolnjena nepravilno oziroma ni bila pravilno predložena na unovčenje.

44. Pritožba pove, da iz pooblastila za unovčitev menice in tudi menice izhaja, da je bila slednja plačljiva pri banki A .... d.d. Iz potrdila o unovčitvi (na hrbtni strani menice) pa kot nesporno izhaja, da je bila ta dne 17. 05. 2016 na unovčitev predložena banki B d. d. Po načelu menične strogosti pa seveda menice ni moč unovčiti pri drugi banki, kakor tisti, katera je navedena na pooblastilu za unovčitev oziroma v konkretnem primeru celo tisti, ki jo je na menici navedel/zapisal sam upnik. Dejstvo je, da tožeča stranka 17. 05. 2016 menice pri banki A d.d. sploh ni mogla unovčiti, saj banka A d. d. (kot je to splošno znano dejstvo oziroma je ta okoliščina razvidna iz javnih knjig/podatkov) kot pravni subjekt od dne 05. 10. 2015 sploh ni več obstajala, zato tudi sporna menica od takrat dalje ni mogla ustvarjati nobenih zavez. Tako torej, glede na dejstvo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je menica unovčljiva pri banki A d.d., upnik pa jo je unovčil pri banki B d.d., gre zaključiti, da je bila menica izpolnjena nepravilno in na njeni osnovi tožeča stranka nasproti toženi stranki ni pridobila nobenega zahtevka/terjatve.

45. Pritožba se podredno pritožuje tudi zoper III. točko izreka sodbe v okviru katerega je odločeno, da je dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške in pove da četudi bi obveljala prvostopna sodba (o čemer pa je tožena stranka mnenja, da temu ne bo tako), je potrebno ugotoviti, da tožeča stranka vendarle ni (vsaj ne v celoti) uspela svojim zahtevkom. Tožeča stranka je namreč zahtevala, da ji toženec plača celoten glavnični znesek v višini 4.414,82 EUR. Na podlagi prvostopne sodbe pa je (trenutno) toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave, torej ″le″ 50 % (od s strani tožeče stranke) vtoževanega zneska. To pa pomeni, da je (četudi bi prvostopna sodba obveljala) tožeča stranka dejansko uspela ″le″ s 50 % svojega tožbenega zahtevka in bi moralo tako priti do poračuna pravdnih stroškom med obema strankama.

46. Pritožba deloma vsebuje pritožbene novote, deloma pa je neutemeljena iz drugih razlogov.

47. Kolikor pritožba uveljavlja nepravilno izpolnitev menice, je to ugovor, ki bi ga morala tožena stranka kot menični zavezanec podati podati že v odgovoru na tožbo ali najkasneje do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, pa pritožba niti ne pove, zakaj tega ne bi mogla narediti. Pritožbenih novot pa pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

48. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede pravilnosti odmere stroškov pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka v celoti uspela s tožbo, s tem, ko je v celoti ugotovilo obstoj njene terjatve v višini, kot je vtoževana, zgolj način plačila pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave pa na njen uspeh v pravdi ne vpliva.

49. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.

50. Pritožba pa pritožbenega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka niti ne obrazloži, na pavšalne očitke pa se pritožbeno sodišče ne more izjasniti.

51. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ko pazi na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (takšne kršitve so morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

52. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

53. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Prvi odstavek 16. člena ZM se glasi: ″Osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, razen če ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo.″
2 Miha Juhart, Menica kot instrument zavarovanja, Podjetje in delo št. 7, leto 2011, GV Založba, Ljubljana, 2011
3 Miha Juhart, isto tam
4 Primerjaj sklep VS RS II Ips 36/2013 z dne 19. 2. 2015 (zlasti točke 13., 14. in 15. obrazložitve).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 19, 19/1, 20, 221.b, 221.b/4
Zakon o menici (1946) - ZM - člen 16, 16/2, 107
Datum zadnje spremembe:
08.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2OTcy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*