<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 610/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.610.2013

Evidenčna številka:VSL0069592
Datum odločbe:04.06.2013
Senat, sodnik posameznik:Mateja Levstek (preds.), Milojka Fatur Jesenko (poroč.), Andreja Strmčnik-Izak
Področje:PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Institut:bianco menica - lastna trasirana menica - kraj plačila - menica brez protesta - ugovori iz temeljnega razmerja - bistvene sestavine menice - nadomestne bistvene sestavine

Jedro

Kraj plačila ni tista bistvena menična sestavina menice, brez katere bi bila menica neveljavna; gre namreč za nadomestno oz. domnevano bistveno sestavino, za katero, če ni navedena v menici, vsebuje zakon predpostavko, in sicer v tretjem odstavku 2. člena ZM.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi:

I. razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39862/2010 z dne 25. 3. 2010 ostane v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka ter

II. toženkama naložilo, da tožeči stranki solidarno povrneta stroške pravdnega postopka v znesku 1.585,03 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo sta se zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožili toženki. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39862/2010 z dne 25. 3. 2010 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pravdnih in izvršilnih stroškov toženkama, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasili sta tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo, skupaj s predlogom za povračilo pritožbenih stroškov, zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi ni sporno, da je prvo tožena stranka od družbe S. (prodajalec) kupovala surovine. Prodajalec je svoje terjatve do kupca odstopil italijanski faktorinški družbi, ta pa slovenski faktorinški družbi, tožeči stranki. O prenosu dveh terjatev v skupnem znesku 21.438,87 EUR je bila prvo tožena stranka obveščena. V zavarovanje obveznosti iz naslova uvoznega faktoringa je prvo tožena stranka tožeči stranki izročila bianco menico in pooblastilo za izpolnitev blanketa, drugo tožena pa je menico avalirala v zavarovanje plačila (obveznosti) prvo tožene stranke. Izročeni blanket je ob izročitvi vseboval pri navedbi trasanta podpis drugo tožene stranke za prvo toženo stranko z žigom prvo tožene stranke ter podpis drugo tožene stranke kot avalista. Preostale dele menice je naknadno izpolnila tožeča stranka, menica pa je bila pri banki unovčena v višini 2.084,54 EUR, saj toženki nista zagotovili dovolj sredstev na transakcijskem računu. Na podlagi izpolnjene menice je tožeča stranka za preostanek terjatve vložila predlog za izvršbo in tako v tem pravdnem postopku, ki se je nadaljeval po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu, od toženk solidarno terja še 19.354,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2010.

6. Pritožnici v zvezi z napačno uporabo materialnega prava opozarjata na 2. člen Zakona o menici (v nadaljevanju: ZM), po katerem se listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed sestavin iz 1. člena ZM, ne šteje za trasirano menico, in 5. točko 1. člena ZM, po kateri je obvezna sestavina trasirane menice tudi kraj, kjer je treba plačati. Menita, da gre za nično menico, ker v menici ni naveden kraj, kjer je treba plačati. Vendar kraj plačila ni tista bistvena menična sestavina menice, brez katere bi bila menica neveljavna; gre namreč za nadomestno oz. domnevano bistveno sestavino(1), za katero, če ni navedena v menici, vsebuje zakon predpostavko, in sicer v tretjem odstavku 2. člena ZM: če plačilni kraj ni naveden, se šteje kraj, naveden poleg trasatovega imena, za plačilni kraj. Glede na to je nadalje neutemeljena tudi pritožbena trditev, da se vsebine dogovora o izročitvi menice ne more uporabiti za razlago menične listine. To namreč velja le za nenadomestne oz. zakonsko obvezne sestavine, ki na menici morajo biti navedene.

7. Tudi očitek, da si je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage pravdnih strank razlagalo menično vsebino tako, da je na podlagi dogovora o izročitvi menice in žiga izdajatelja menice zaključilo, da je plačilni kraj lahko le Radovljica, je neutemeljen. Menica (priloga A8 spisa) in menična izjava s pooblastilom (priloga A9 spisa) namreč po stališču sodne prakse predstavljata sporazum med strankama, torej pogodbeno materialno pravo (2), in v tem smislu ga je sodišče pravilno upoštevalo. Ne glede na to torej, da ob imenu trasata ni navedbe kraja, upoštevaje pravilno ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da iz menične izjave izhaja, da gre pri trasatu in trasantu nedvomno za isto pravno osebo, menica ni pomanjkljiva. Končno tožena stranka pomanjkljivosti v zvezi s plačilnim krajem ni izrecno izpostavila, zato so tovrstne pritožbene navedbe nedovoljena pritožbena novota, saj pritožnica ni pojasnila, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno (337. člen ZPP).

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o nepravilni uporabi materialnega prava zaradi upoštevanja domneve, da se z izdajo menice in podpisom trasanta šteje, da je menica tudi akceptirana. V pritožbi uveljavljana dejstva, da menica ni bila protestirana, da ne vsebuje klavzule brez protesta ali kaj podobnega in na njej niso razvidni pogoji za ugotovitev obstoja regresne menične obveznosti, za katero se zavzemata pritožnici, v tej zadevi namreč niso pravno pomembna. Tudi po trditvah pritožnic samih namreč menica ni bila indosirana in tudi ni postala abstraktni vrednostni papir. Protest menice, ki je dokazilo o tem, da jo je imetnik predložil trasatu v pravem času in na pravem kraju zaradi sprejema ali plačila, pa je formalni pogoj za uveljavljanje regresnih pravic. Iz menice ne izhaja, da bi obstajali kakšni regresni dolžniki, za uveljavljanje rednih meničnih zahtevkov proti glavnim meničnim dolžnikom pa protest ni potreben. Izdajatelj lastne menice namreč odgovarja kot akceptant trasirane menice (3) (to je prvo tožena stranka), pa tudi v primeru nepravočasnega protesta imetnik menice ne izgubi pravice do plačila zoper izdajatelja lastne menice (4). Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno razlogovanje, da sodišče te domneve ne bi smelo upoštevati, ker menična listina v času izdaje tožeči stranki še ni bila izpolnjena kot lastna trasirana menica, torej v breme trasanta samega. Menica, ki je bila izdana kot bianco menica, je z izpolnitvijo pridobila menično pravne učinke. Prvo tožena stranka kot izdajatelj oz. trasant je za to pooblastila imetnika menice, tožečo stranko, med postopkom pa toženi stranki niti nista uveljavljali, da bi bila menica izpolnjena v nasprotju s pooblastilom. Iz same menične izjave pa nenazadnje tudi izhaja, da se menice izpolnijo s klavzulo „brez protesta“.

9. Nepravilno pa je tudi pritožbeno stališče, da veljavnost in obstoj temeljnega pravnega posla nista predmet tega gospodarskega spora, ker je tožeča stranka v predlogu za izvršbo zahtevalo poplačilo menice, v dopolnitvi tožbe pa pri tem vztrajala in tožbe ni spremenila tako, da bi terjala iz druge pravne podlage – na primer iz temeljnega posla. Nasprotno, kljub temu, da Zakon o izvršbi in zavarovanju v petem odstavku 61. člena določa, da je v postopkih zoper dolžnike - menične zavezance na podlagi menice - dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu (določba je pedagoška in je bila v zakon vključena na podlagi opozoril teorije in sodne prakse, da morajo sodišča v izvršilnem pravu upoštevati menične predpise), je (že oz.) tudi v postopku izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine dopustno uveljavljati osebne ugovore, kot so na primer neizpolnitev pogodbenih obveznosti ali zastaranje terjatve, vendar le proti prvemu upniku iz menice (remitentu). Tudi po stališču sodne prakse lahko izdajatelj menice (to je prvo tožena stranka) zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil menico (to je tožeča stranka), uveljavlja tudi ugovore iz razmerja, ki je bilo podlaga za izdajo menice. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je presojalo utemeljenost terjatve tožeče stranke iz temeljnega razmerja (5). Glede na navedeno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obenem podana utemeljenost tožbenega zahtevka zoper drugotoženko na podlagi menice.

10. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) J. Žiberna: Menica, GV Založba 1999, str. 41, 42.

(2) prim. VS Sodba II Ips 360/99, VSL Sodba I Cp 1632/2010, I Cp 4738/2010, I Cpg 878/2012.

(3) prim. VSL sodba 966/1993.

(4) prim. VS Sodba II Ips 360/99.

(5) Enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 106/2007 dne 23.10.2008: V tem konkretnem primeru, kjer sta remitent in trasant tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla, menična obveznost ni postala abstraktna, temveč je ostala kavzalna (vezana na temeljni posel) in je zato tožena stranka zoper tožnika ohranila ugovore iz temeljnega posla.


Zveza:

ZM člen 1, 1-5, 2, 2/3.
Datum zadnje spremembe:
11.12.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYwNTU2
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*