VSC sodba Cp 1069/2006

Jedro

Trasatovo ime mora biti na menici jasno navedeno, sicer takšna listina ni trasirana menica.

Pri lastni menici se izdajatelj zaveže nepogojno, da bo plačal določeno vsoto denarja, nalog za plačilo pa nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Lastna menica pomeni izjemo od trasirane menice in to izhaja tudi iz nomotehnične ureditve ZM, zato mora iz menice jasno in nesporno izhajati, da gre za izjemo, torej za lastno menico in ne za trasirano menico.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 10.12.1996 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Predložila je fotokopijo menice in protest v originalu v notarski obliki. Dne 17.12.1996 je tožeča stranka podala predlog, da se izvršilni predlog šteje kot mandatna tožba, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, v vlogi z dne 14.9.1999 pa je postavila tožbeni zahtevek. Dne 17.1.2006 je sodišče s sedaj izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo plačilni nalog Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. Pl 5/97 z dne 26.3.1997, zavrnilo tožbeni zahtevek, naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov, s sklepom pa predlog za zaznambo plačilnega naloga v zemljiški knjigi zavrglo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožeča stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in predlogu tožeče stranke ter naloži toženi stranki nadaljnje stroške pritožbenega postopka. Navedla je, da menica vsebuje nepogojno obljubo na plačilo določenega denarnega zneska, pri tej menici ni niti trasata niti akcepta. Izdajatelj - tožena stranka je sama podala obljubo, da bo menico plačala ob dospelosti. Zaključek sodišča, da bi na menici moralo pisati "plačamo", namesto "plačajte za to menico", je nepravilen. Bilo bi sicer bolj jasno, v kolikor bi bilo zapisano tako kot zaključuje sodišče, da gre za lastno menico. Vendar gre za obrazec, na katerem je nesporno pravilen, jasen zapis menične zaveze glavnega edinega dolžnika trasanta, iz katerega je nesporno razvidno, da gre za lastno menico. Tožeča stranka, na katero je bila menica pravilno indosirana, je pridobila pravico do plačila do obeh tožencev kot akceptantov. Menica je izpolnjena v skladu z določilom čl. 107 Zakona o menici, v nadaljevanju ZM. Neutemeljena je tudi zavrnitev predloga za zaznambo spora v zemljiški knjigi in izdaja začasne odredbe prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin. Sodišče bi moralo zaznamovati spor pri nepremičnini tožene stranke in meni, da so ob vložitvi tožbe obstajale splošne predpostavke. Navaja še, da je izrek o stroških nezakonit.

Toženi stranki sta dali odgovor na pritožbo v katerem navajata, da je tožeča stranka v vlogi z dne 13.9.1999 navedla, da gre za trasirano menico, v pritožbi pa navaja, da gre za lastno menico. Takšne navedbe tožeče stranke so zmotne in netočne in v neskladju z ZM. Predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialnopravno podlago, na podlagi katere je zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za plačilno zavezo toženih strank na podlagi menične zaveze. Iz ZM izhajajo posebna in zelo stroga menična načela, ki odstopajo od obligacijskih načel. Tako neupoštevanje načela menične strogosti, ki zaokroža vse predpise meničnega prava, pomeni izgubo meničnih pravic. ZM ureja dve vrsti menice, to sta trasirana in lastna menica. Trasirana menica je urejena v členih 1 do 107, saj se takšna menica praviloma pojavlja v prometu. Urejena pa je tudi lastna menica, vendar le v členih 107 do 110, pri tem pa v določilu čl. 109 glede lastne menice napotuje na uporabo pravil o trasirani menici.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ne gre za trasirano menico. Pritožbeno sodišče se strinja s takšno odločitvijo. Določilo čl. 1 ZM namreč določa vse bistvene sestavine trasirane menice, določilo čl. 2 istega zakona pa določa, da listina, v kateri ne bi bilo katere koli izmed sestavin, naštetih v prednjem členu, ne šteje za trasirano menico. V naslednjih odstavkih pa določa izjeme od strogosti obveznih bistvenih sestavin menice. Iz spisovne dokumentacije (priloga A2), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izhaja, da je ta listina nepravilno izpolnjena, saj ne vsebuje navedbe trasata in kraja izpolnitve. Vendar pa ravno navedeno določilo čl. 2/3. odst. ZM dopušča izjemo glede slednje pomanjkljivosti, to je kraj izpolnitve. V primeru, ko menica ne vsebuje takšne izrecne navedbe, šteje kraj, ki je naveden poleg trasatovega imena, za plačilni kraj in obenem za trasatovo prebivališče. ZM pa na nobenem mestu ne dopušča odstopanja od navedbe trasata na menici in določa ime tistega, ki naj plača menico kot glavni dolžnik, to je trasat, kot bistveni del meničnega besedila. Trasat je oseba, kateri je trasant dal nalog, naj plača menični znesek remitentu oziroma drugim imetnikom menice. Navedba trasata je bistvena zaradi identifikacije osebe, ki bo na zahtevo remitenta oziroma predhodno v dogovoru s trasantom podpisala menico in sprejela obveznost meničnega plačila, kot je glavni menični dolžnik. Ime trasata se v rubriki slovenskega meničnega obrazca vpisuje praviloma levo spodaj "obvestite...". Iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka in ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo (priloga A2), pa je razvidno, da je mesto, kjer bi moralo biti navedeno ime trasata, prazno. Na navedeni prilogi je razvidno samo lice meničnega obrazca, ne pa tudi hrbtna stran, vendar to v danem primeru niti ni relevantno, saj zapis imena trasata na hrbtni strani ni dovoljen. Trasatovo ime mora biti na menici jasno navedeno, sicer takšna listina ni trasirana menica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predložena listina ni trasirana menica.

Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede odločitve o lastni menici, ki jo kot že predhodno navedeno ureja ZM v posebnem drugem delu v členih 107 do 110. Lastna menica je posebna vrsta menice, s katero se izdajatelj zaveže plačati menično vsoto. To pomeni, da v nasprotju s trasirano menico, pri kateri postane z akceptom trasat glavni dolžnik, pri lastni menici ostaja glavni dolžnik izdajatelj. Menična zaveza pri lastni menici nastane šele z njeno izdajo. Pri izdaji mora biti nedvoumno, da gre za lastno menico, saj kot navedeno predstavlja posebno vrsto menice in pomeni odstopanje od praviloma trasirane menice. Zamenjava lastne menice za trasirano menico pa ni mogoča. Tudi menični obrazci za lastno menico se ne izdajajo uradno, tako kot obrazci za trasirano menico. Če se obrazec trasirane menice uporablja za lastno menico, se tudi besedilo "plačajte za to" spremeni v besedilo "plačam, bom plačal, plačamo, bomo plačali" oziroma podobno. Pri lastni menici je značilno, da gre za obljubo, ne pa za nalog plačila, kot je to pri trasirani menici. Pri lastni menici se izdajatelj zaveže nepogojno, da bo plačal določeno vsoto denarja, nalog za plačilo pa nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Za lastno menico je bistveno, da mora biti jasno izražena obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Pri tej vrsti menici gre za obljubo plačila, in ne za asignacijo kot pri trasirani menici. Zato je treba v primeru, ko se za lastno menico uporabljajo obrazci, ki se sicer uporabljajo za trasirano menico, spremeniti besedilo "plačajte" v obljubo plačila "plačam" oziroma podobno kot že navedeno. V teoriji je zastopano stališče, da so takšne menice, pri katerih ni navedene obljube, temveč nalog za plačilo, nične, kar izhaja iz strogosti meničnega prava. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da iz priložene listine ni jasno, da gre za lastno menico. Lastna menica pomeni izjemo od trasirane menice in to izhaja tudi iz nomotehnične ureditve ZM, zato mora iz menice jasno in nesporno izhajati, da gre za izjemo, torej za lastno menico in ne za trasirano menico. V konkretnem primeru temu ni tako. Iz priloge A2, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izhaja, da je menica zapisana na meničnem obrazcu, ki se uporablja za trasirane menice in že zaradi tega bi morale stranke poskrbeti za ustrezno postopanje v zvezi z lastno menico, saj stroga menična pravila nejasnosti in nepravilnosti prekludirajo z izgubo meničnih pravic. Listina, ki jo je predložila tožeča stranka, tako ni izpolnjena v skladu s členi 107 do 110 ZM, zato pritožbeno sodišče potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da ne gre za lastno menico.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da mora tožeča stranka, v kolikor želi sodno izterjati dolg na podlagi menične zaveze, predložiti menico v originalu in ne v fotokopiji. Sicer je dopustno tudi, da se listina predloži v notarsko overjeni obliki, ki predstavlja verodostojno listino. Navedeno izhaja iz določila čl. 23 Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, ki med verodostojnimi listinami navaja tudi po zakonu overjeno zasebno listino. Menica bi torej lahko bila tudi v obliki po zakonu overjene zasebne listine. ZIZ pa dopušča tudi možnost, da ima listina po posebnih predpisih naravo javnem listine, v kolikor bi bila overjena skladno z določilom čl. 3 Zakona o notariatu, ker se na podlagi navedenega določila šteje notarsko potrdilo med notarske listine, ki so javne listine. V tej zadevi pa je bila predložena listina v fotokopiji, kar ni niti javna niti zasebna listina, še manj pa originalna listina, zato predložena listina tudi iz teh razlogov ne izpolnjuje pogojev za plačilo dolga na podlagi menice, saj menica ni bila predložena.

Pritožbeno izpodbijan pa je tudi sklep sodišča prve stopnje, ki je v prvi točki sklenilo, da se predlog za zaznambo plačilnega naloga v zemljiški knjigi kot nedovoljen zavrže, v drugi točki pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožba navaja, da sta obe navedeni odločitvi neutemeljeni. Glede zavrženja predloga za zaznambo plačilnega naloga je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tovrstnega predloga Zakon o zemljiški knjigi ne dopušča in je zato zavrglo takšen nedovoljen predlog tožeče stranke. Glede izdaje začasne odredbe pritožba zgolj pavšalno navaja, da so ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe obstajale splošne predpostavke, teh trditev pa ne obrazloži, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Oba predloga pa je bilo potrebno zavrniti tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno izpodbijani je tudi stroškovni del sodbe, ki zgolj pavšalno navaja, da je izrek o stroških nezakonit, zato ga sodišče prve stopnje ni obravnavalo.

Glede na navedeno so dokazni zaključki sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, tožeča stranka pa s pritožbenimi navedbami ni uspela omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitev. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP ).

Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila, tožena stranka pa je priglasila stroške za odgovor na pritožbo. Skladno z določilom čl. 155 ZPP pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Pritožbeno sodišče priglašenih stroškov tožeče stranke ni priznalo, saj je ocenilo, da tožeča stranka z ničemer ni doprinesla k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato to niso potrebni stroški in tožeča stranka do povrnitve le - teh ni upravičena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 919/2004
• VSM sodba Cpg 269/98
• VSL sodba I Cp 4761/05