<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 102/2009
ECLI:SI:VSRS:2012:III.IPS.102.2009

Evidenčna številka:VS4002092
Datum odločbe:12.09.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cpg 187/2008
Področje:PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Institut:menica - neveljavnost menice

Jedro

Prvi odstavek 2. člena ZM določa, da se listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed sestavin, naštetih v 1. členu, ne šteje za trasirano menico. Člen 1 ZM med obveznimi sestavinami zahteva, da menica obsega nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja. Vsota denarja mora biti izrecno določena. Zgolj določljivost ali izračunljivost iz drugih navedb ne zadošča. Menica je zato neveljavna tudi takrat, kadar manjka navedba valute. Tudi v tem primeru menična vsota zaradi večpomenskosti ni jasno/nedvoumno določena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni, tako da se pritožbi drugega toženca ugodi še v preostalem delu in se sodba sodišča prve stopnje spremeni še tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru Ig 2005/01015 z dne 2. februarja 2006 v delu, ki se nanaša na drugega toženca, razveljavi v 1. in 3. točki izreka v celoti, ter se tožbeni zahtevek zoper njega zavrne tudi glede glavnice 21.296,75 eurov in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.758,55 eurov od 29. novembra 2005 ter od zneska 1.538,20 eurov od 13. 12. 2005 in glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 225,48 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. februarja 2006.

Tožeča stranka mora drugemu tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.197,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A.

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je – ob tem, ko je ugodilo pritožbi prvega toženca in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zahtevek zoper njega zavrnilo – v pretežnem delu (razen za obresti na znesek 1.538,20 eurov za čas od 29. 11. 2005 do 12. 12. 2005 – v tem delu je zahtevek zavrnilo) zavrnilo pritožbo drugega toženca in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Kopru tako, da je drugi toženec kot menični dolžnik dolžan plačati tožeči stranki znesek 21.296,75 eurov s pripadki.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje (smiselno zoper del, s katerim je sodišče pritožbo zavrnilo) je drugi toženec vložil revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja dejstva, ki so relevantna glede na materialnopravno razlago revizijskega sodišča:

toženca sta podpisala in izročila tožeči stranki štiri bianko menice ter jo nepreklicno pooblastila, da jih lahko tudi brez poprejšnjega pooblastila izpolni v vseh neizpolnjenih delih;

tožeča stranka je menice izpolnila in jih predložila v plačilo bankam, pri katerih sta imela toženca transakcijske račune, vendar na njih ni bilo potrebnega kritja;

na menicah je bil s številkami in z besedo naveden menični znesek, ni pa bila navedena denarna enota, na katero se menični znesek glasi. Rubrika „vrednost prejeta“ je bila izpolnjena z navedbo:“v SIT“.

B.

Revizijske navedbe

6. Poleg številnih očitkov o kršitvah določb pravdnega postopka in o zmotni uporabi materialnega prava revident ponovno uveljavlja, da je menica, ki predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka, neveljavna med drugim zato, ker v njej ni navedeno, v kateri denarni enoti je izražen menični znesek.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Očitek, da je menica neveljavna, ker v njej ni navedeno, v kateri denarni enoti je izražen menični znesek, je utemeljen. Prvi odstavek 2. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM – Uradni list FLRJ 104/46 – s spremembami) določa, da se listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed sestavin, naštetih v 1. členu, ne šteje za trasirano menico. Člen 1 ZM med obveznimi sestavinami zahteva, da menica obsega nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja (2. točka 1. člena ZM). Vsota denarja mora biti izrecno določena. Zgolj določljivost ali izračunljivost iz drugih navedb ne zadošča. Menica je zato neveljavna tudi takrat, kadar manjka navedba valute. Tudi v tem primeru menična vsota zaradi večpomenskosti ni jasno/nedvoumno določena.(1) Na sporni menici je menična vsota navedena s številko (5.103.553,50) in z besedo (petmilionovstotritisočpetstotriinpetdeset 50/100), ni pa navedena denarna enota (valuta), na katero se ta znesek glasi. Takšna navedba vsote denarja ne izpolnjuje zahteve iz 2. točke 1. člena ZM: vsota denarja, ki naj se plača, v menici ni določena, ker ni določeno, za kateri denar gre. Zmotno je stališče drugostopenjskega sodišča, da je denarna enota določena s tem, da je na menici navedeno, da je „vrednost prejeta“ v SIT. Ta navedba – ki niti ne sodi med nujne sestavine menice – označuje, v kakšni obliki je trasant prejel svojo dajatev od remitenta, morebitna navedba denarne enote, ki označuje vrednost te dajatve, pa ne more nadomestiti določne navedbe, kolikšno vsoto in katerega denarja naj plača trasat.

8. Ob pravilni uporabi materialnega prava se torej izkaže, da je menica, ki jo je tožeča stranka navajala kot podlago za svoj zahtevek, neveljavna, zato je bilo treba zahtevek na tej podlagi zavrniti. Glede ključnega vprašanja, ali menica vsebuje vse obvezne sestavine – je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče to lahko storilo samo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

9. Tožeča stranka je ob izrecnem vztrajanju, da je treba odločanje o njenem zahtevku omejiti na področje meničnega prava (pripravljalna vloga z dne 25. 2. 2008 - list. št. 47), v nadaljevanju te vloge (list. št. 48) navedla, da pa je njen zahtevek utemeljen tudi na podlagi subrogacije, češ da je imela pravni interes za poplačilo zneska iz garancije, ker bi sicer kot banka prišla na slab glas. Revident je te navedbe razumel kot spremembo tožbe in ji izrecno nasprotoval (pripravljalna vloga z dne 7. 3. 2008 - list. št. 51), sodišče prve stopnje pa navedb iz teh pripravljalnih vlog ni upoštevalo zaradi prekluzije. Glede na to tudi revizijskemu sodišču ni bilo treba odločati o morebitni utemeljenosti zahtevka na tako spremenjeni oziroma dopolnjeni dejanski podlagi in se mu tudi ni bilo treba opredeliti glede vprašanja, ali omenjene navedbe tožeče stranke predstavljajo spremembo tožbe ali pa gre le za prepozne navedbe glede dejanskega stanja.

10. Odločba o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Znesek 2.197,18 eurov predstavlja stroške, ki jih je imel drugi toženec s plačilom taks za ugovor, za pritožbo in za revizijo ter z zastopanjem v prvostopenjskem, v pritožbenem in v revizijskem postopku, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo drugemu tožencu za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Tako o tem za avstrijsko pravo - ob vsebinsko enaki zakonski ureditvi (1. členEinheitliches Wechselgesetz) - Aicher, Schuhmacher, Wertpapierrecht, Manz, Dunaj 2006, str. 30; podobno – tudi ob vsebinsko enaki zakonski ureditvi (par. 1 Wechselgesetz) – za nemško pravo Baumbach, Hefermehl, Wechselgesetz und Scheckgesetz mit Nebengesetzen, 8. izdaja, Beck, München in Berlin 1965, str. 48: „... navedba denarne enote je potrebna“. Enako Žiberna – Ivanjko, Menica in ček, Ljubljana 1993, navajata, da se „mora poziv na plačilo vedno glasiti na določen denarni znesek, poleg tega se mora nalog glasiti na določeno valuto, to je vrsto denarja“. Podobno v H. Momčinović, Poslovanje s Mjenicom, Zagreb 1999: „Mjenična svota je određena kad su naznačeni iznos i vrsta novca“ in Milan Radojković, Bitni sastojci menice, Pravni život, 1/74, str. 38: „nije dovoljno da se navede samo iznos, već se mora navesti i vrsta novca, inače je menica nevažeča“.


Zveza:

ZM člen 1, 2.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3NzA0
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*