VSL sodba I Cpg 989/2000

Jedro

Priznanje terjatve v stečajnem postopku (še) ne pomeni realizacije bančne garancije.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 31.142.243,10 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi po 277. členu ZOR od 5.7.1996 dalje do plačila, ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 688.771,00 SIT pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (po pooblaščenem odvetniku) in sicer iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe ter podrejeno njeno razveljavitev. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka se je z izjavo o poroštvu zavezala, da bo v primeru realizacije bančne garancije na prvi poziv poravnala tožeči stranki znesek iz naslova vnovčene bančne garancije v višini 31.300.000,00 SIT. Da bi s tožbenim zahtevkom lahko uspela, bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, (a) da je realizirala bančno garancijo in (b) da je pozvala toženo stranko, da ji povrne znesek, ki ga je plačala upravičencu iz bančne garancije. Na naroku za glavno obravnavo dne 12.5.2000 sta pravdni stranki kot nesporno ugotovili, da je tožena stranka dne 16.2.2000 plačala tožeči stranki znesek 11.212.804,32 SIT, ta pa zatrjevala, da je enak znesek plačala dne 11.11.1999 upravičencu iz garancije. Tožena stranka je torej poravnala tožeči stranki realizirani del garancije. Pritožnica sicer zatrjuje, da s plačilom 11.212.804,32 SIT ni prenehala njena terjatev do tožene stranke v tej višini, pač pa "le do višine 22% glavnice, to je 6.851.293,50 SIT spp..." Kakšen procent glavnice je bil poravnan z zneskom 11.212.804,32 SIT, za odločanje o tožbenem zahtevku (zaenkrat) sploh ni pomembno in se z njim tudi prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno ukvarjati. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da je toženo stranko pozvala k plačilu potem, ko je sama plačala navedeni znesek upravičencu iz garancije, tožena stranka s plačilom svojega dolga ni prišla v zamudo in tožeča stranka na tej podlagi ni pridobila terjatve iz naslova zamudnih obresti. Vsekakor je pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da priznanje trejatve v stečajnem postopku nad tožečo stranko (še) ne pomeni realizacije bančne garancije. Ta bo realizirana tedaj in v meri, v kateri bo plačana iz stečajne mase tožeče stranke. Glede na navedeno je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker torej zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 165. člena v zvezi z določbo 1. odst. 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 860/2005
• VSL sodba Cpg 99/93
• Sodba III Ips 34/94