VSM Sklep I Cpg 176/2020

Jedro

Z izdajo izvršnice, s katero dolžnik upnika pooblašča, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme svojih denarnih sredstev pri ponudnikih plačilnih sredstev, slednje pa, da tako transakcijo izvedejo (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1), nastanejo tri pravna razmerja med upnikom, dolžnikom in ponudnikom plačilnih storite, pri čemer vsebina vsakega izmed teh razmerij ni (nujno) vezana na vsebino drugih dveh, saj za vsako veljajo svoja pravna pravila.

Drugo razmerje pa je kavzalno razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem so dolžniku na voljo vsi ugovori iz temeljnega posla in v katerem se (v končni fazi) presoja, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla. Razmerje med dolžnikom in upnikom se po izplačilu na temelju izvršnice zato presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da unovčitev izvršnice, ki jo je izdala tožeča stranka kot dolžnik v korist tožene stranke kot upnika v višini 77.092,44 EUR, ni v skladu s pogodbo oziroma je tožena stranka kršila pogodbo med pravdnima strankama o izdelavi pohištva in opreme za hotelske sodbe in izvedbi storitve montaže z dne 12. 1. 2017 in je tako bila unovčitev izvršnice nedopustna. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 77.092,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2017 do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.082,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo večino predlaganih dokazov tožeče stranke in tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po pritožbenem stališču bi sodišče moralo zaslišati zakonite zastopnike pravdnih strank, predvsem tožeče stranke in predlagane priče, ker bi le tako lahko ugotovilo pravilno dejansko stanje. Predlagane priče in direktorja tožeče stranke bi lahko jasno povedali, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama glede unovčitve izvršnice in zakaj ni prišlo do primopredaje del. Prav tako bi sodišče moralo pribaviti izvršnico. Ker sodišče izvršnice ni vpogledalo, se ne ve, ali je izvršnica pravilno izpolnjena. S tem se sodišče ni ukvarjalo, zato ni ugotovilo pravilno dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno nepopolno in sodba nima ustreznih zaključkov. Sodba tudi nima nobenih razlogov glede pravne narave izvršnice, tako da sodišče očitno sprejema naziranja tožeče stranke.

Po stališču pritožbe je nepravilna ugotovitev sodišča, ko le-to navede, da bi tožbeni zahtevek tožeče stranke bil utemeljen le v primeru, če bi bila pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama dne 12. 1. 2017, neveljavna. Taka ugotovitev sodišča je nepravilna. Po mnenju tožeče stranke sta bistveni sestavini izvršnice datum zapadlosti in podatki o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Iz tega tako izhaja kavzalna pravna narava izvršnice. Izdajatelj izvršnice ima zoper imetnika na voljo vse ugovore, ki izvirajo iz temeljnega pravnega posla, vključno z ugovorom, da terjatev, ki se zoper njega uveljavlja, iz tega razmerja ne izhaja, oziroma da še ni dospela v plačilo. V tem primeru se uporabljajo določbe o neupravičeni obogatitvi, tožba pa je podobna, ko se neupravičeno, z zlorabo zaupanja, unovči bančna garancija. Tožeča stranka je namreč dokazovala, da je tožena stranka z unovčitvijo izvršnice bila nepoštena, ker je vedela, da pogoji za unovčitev izvršnice še niso nastopili. Sodišče bi tako moralo upoštevati pogodbo med pravdnima strankama, ki je jasno določila pogoje za unovčitev izvršnice. Določena sta bila dva pogoja za njeno unovčitev, in sicer končana montaža na objektu in podpisani primopredajni zapisnik. Tožeča stranka je zatrjevala, da je delo tožene stranke imelo napake, zaradi česar pravdni stranki nista mogli podpisati primopredajnega zapisnika in tako ni bil podan temeljni pogoj za unovčitev izvršnice, kot je določen v pogodbi. Tožena stranka tudi ni predala ustrezne tehnične dokumentacije, certifikata, materialov, navodil za vzdrževanje in čiščenje in tudi to pomeni, da tožena stranka pogodbe ni v celoti izpolnila, ker je navedena dolžnost sestavni del pogodbe in predstavlja obveznost tožene stranke. Tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da podpis primopredajnega zapisnika ni pomemben, ter da je objekt bil v celoti predan v predajo in uporabo investitorju.

Po mnenju tožeče stranke je tako v konkretnem primeru potrebno ugotavljati, ali so bili podani pogoji za unovčitev izvršnice na dan 14. 4. 2017, ko je izvršnica zapadla v plačilo, oziroma na dan, ko je bila dana zahteva s strani tožene stranke za unovčitev izvršnice, to je dne 4. 5. 2017. V navedenem trenutku pogoji za unovčitev izvršnice še niso bili podani, ker dela niso bila dokončana oziroma napake odpravljene in objekt še ni bil v svoji funkciji. Tako pogoj za unovčitev izvršnice, in sicer podpis primopredajnega zapisnika, ni postal brezpredmeten, zelo pomemben je sploh zaradi dejstva, ker do podpisa primopredajnega zapisnika ni prišlo zaradi krivde tožene stranke, ki ni hotela priti na ustrezne sestanke in ni hotela odpraviti napak. Po mnenju tožene stranke sodba tudi ni ustrezno obrazložena, ker se sodišče ne ukvarja z vprašanjem napak, zaradi česar sodba nima ustrezne obrazložitve glede bistvenih vprašanj, ki jih je tožeča stranka izpostavila v pravdi.

Tožeča stranka pa se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov. Sodišče je nepravilno toženi stranki za zastopanje na naroku dne 3. 4. 2018 priznalo 1.200 točk. Navedenega dne je bila opravljena glavna obravnava, vendar so se na tej glavni obravnavi obravnavala samo procesna vprašanja in se ni obravnavala glavna stvar ali sprejemali dokazi, zato je tožena stranka upravičena do nagrade v višini 25% iz tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Prav tako je sodišče neutemeljeno toženi stranki priznalo odsotnost iz pisarne v višini 200 točk in kilometrino v znesku 344,10 EUR, ker se po sprejeti sodni praksi ta nagrada ne priznava, ker ni potrebna za pravdo. Tožena stranka bi si namreč lahko odvetnika najela v kraju sodišča in tako ti stroški ne bi nastali. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev in sicer zoper njen zavrnilni del. Predlaga spremembo stroškovnega izreka tako, da se toženi stranki prizna še dodatne pravdne stroške in jih naloži v plačilo tožeči stranki oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče v predmetni zadevi opravilo tri naroke za glavno obravnavo, in sicer 3. 4. 2018, na katerem so stranke podajale določene navedbe, sodišče pa je toženi stranki določilo rok za vložitev vloge. Na naslednjem naroku dne 4. 9. 2018 je sodišče tožeči stranki določilo rok za vložitev vloge. Zadnji narok je bil 13. 11. 2018, na katerem je sodišče sprejelo dokazni sklep, izvedlo dokaze ter zadevo zaključilo. Tožena stranka izpostavlja, da za noben narok toženi stranki sodišče ni priznalo 1.200 točk, kar bi moralo sodišče toženi stranki priznati za narok, na katerem so se izvajali dokazi oziroma zadeva obravnavala v materialnem smislu. Predlaga, da se stroški za zastopanje na narokih ustrezno zvišajo in sicer za prvi narok dne 3. 4. 2018 priznajo stroški v višini 1.200 točk oziroma dodatno še 800 točk, oziroma da se za narok dne 13. 11. 2018, na katerem so se izvajali dokazi, prizna še 600 točk oziroma skupaj 1.200 točk ter ustrezni pribitek na račun materialnih stroškov in 22% DDV. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke izpostavlja, da je tožena stranka spregledala, da je sodišče prve stopnje za zastopanje na glavni obravnavi dne 3. 4. 2018 priznalo nagrado po prvem odstavku tar. št. 20/1 OT v višini 1.200 točk in seveda tožena stranka v tej smeri sploh nima pravnega interesa za pritožbo. Opozarja pa, da je tožeča stranka sama v tej smeri vložila pritožbo, ker je nagrada odmerjena nepravilno in toženi stranki pripada le 300 točk. Tudi za glavno obravnavo z dne 13. 11. 2018, ko je sodišče priznalo 600 točk za zastopanje na naroku, je po mnenju tožeče stranke odločitev sodišča pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

7. Sodišče druge stopnje je o obravnavanih pritožbah enkrat že odločilo in s sodbo I Cpg 118/2019 z dne 3.10.2019 pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Po vloženi reviziji tožeče stranke zoper drugostopenjsko sodbo je revizijsko sodišče s sklepom III Ips 28/2020 z dne 15.9.2020 drugostopenjsko sodbo razveljavilo, tako da sodišče druge stopnje o pritožbah odloča ponovno in v skladu s stališči revizijske odločbe.

8. Pritožbi sta utemeljeni.

9. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sprejeta z zmotno uporabo materialnega prava.

10. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja zahtevek na ugotovitev, da unovčitev izvršnice, ki jo je tožeča stranka izdala v korist tožene stranke, ni bila v skladu z med strankama sklenjeno pogodbo z dne 12. 1. 2017. Zaradi nedopustne unovčitve izvršnice z dajatvenim zahtevkom terja vračilo zneska, ki ga je tožena stranka pridobila z unovčenjem izvršnice. Po trditvah tožeče stranke znesek iz izvršnice, ki je bila izdana za 40% pogodbene vrednosti, ki se plača v roku 30 dni po končanju montažnih del na objektu in podpisanem primopredajnem zapisniku, v času unovčitve še ni zapadel v plačilo, zato je tožena stranka unovčitev izvršnice zahtevala nezakonito, v nasprotju s pogodbo.

11. Tožena stranka se je zahtevku upirala z obrazložitvijo, da je vsa dela, ki so bila dogovorjena, ustrezno in kvalitetno izvedla, tožeča stranka pa ji del ni želela plačati, zato toženi stranki ni preostalo drugega, kot da je unovčila s strani tožeče stranke izdano izvršnico, do česar je bila v celoti upravičena. Opozarjala je tudi na pravno naravo izvršnice kot izvršilnega naslova, zaradi česar zahtevka, kot je postavljen, tožeča stranka ne more uveljavljati.

12. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, sprejelo z obrazložitvijo, da je na podlagi predloženih listin ugotovilo, da je plačilo zadnjega dela pogodbene vrednosti dospelo v plačilo, s čemer je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Zavzelo je stališče, da je dejstvo, da pravdni stranki nista podpisali primopredajnega zapisnika, brezpredmetno, saj je bil objekt predan v uporabo, medtem ko morebitne napake tožeča stranka uveljavlja v posebni pravdi. Presodilo je, da glede na dejstvo, da je izvršnica že dospela v plačilo z dnem 14. 4. 2017 in da tožeča stranka toženi stranki ni izpolnila zadnjega dela svoje pogodbene obveznosti, je tožena stranka dne 9. 5. 2017 izvršnico upravičeno unovčila, ter da bi lahko terjala vračilo zneska, izplačanega toženi stranki, le če bi bila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 12. 1. 2017, neveljavna. Ta pa je bila, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, v celoti izpolnjena, zato tožeča stranka nima pravne podlage za vračilo zneska, izplačanega na podlagi izdane izvršnice.

13. Iz dejanskih podatkov v spisu izhaja:

- da sta pravdni stranki, tožeča stranka kot naročnik in tožena stranka kot izvajalec, dne 12. 1. 2017 sklenili Pogodbo o izdelavi pohištva in opreme za hotelske sobe in izvedbi storitev montaže na objektu H.M. L. v Madridu (v nadaljevanju Pogodba);

- da sta se pravdni stranki v Pogodbi dogovorili, da se bo plačilo po pogodbi izvedlo v sledeči dinamiki plačil, in sicer 40% pogodbene vrednosti v roku pet dni od podpisa pogodbe, 20% pogodbene vrednosti v roku sedmih dni po končanju montažnih del na objektu in 40% pogodbene vrednosti v roku tridesetih dni po končani montaži na objektu in podpisanem primopredajnem zapisniku;

- da je tožeča stranka toženi stranki v zavarovanje obveznosti plačila 40% pogodbene vrednosti, ki se plača v roku 30 dni po končanju montažnih del na objektu in podpisanem primopredajnem zapisniku, izročila izvršnico v skladu z Zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1);

- da je bila izvršnica izdana z datumom dospelosti 14. 4. 2017;

- da je tožena stranka izvršnico predložila v unovčitev in ji je bil znesek iz izvršnice dne 9. 5. 2017 izplačan;

- da tožeča stranka zatrjuje, da je bila izvršnica unovčena neutemeljeno, ker znesek zadnjega dela plačila (40% pogodbene vrednosti) še ni zapadel, ker je imelo delo tožene stranke napake in primopredajni zapisnik ni bil podpisan;

- da tožena stranka zatrjuje, da je pogodbeno dogovorjene obveznosti izpolnila strokovno in kvalitetno, ter da so bila dela z njene strani zaključena že 25. 3. 2017;

- da tožeča stranka zoper toženo stranko vodi drugi sodni postopek, v katerem zoper toženo stranko uveljavlja denarni zahtevek iz naslova napak opravljenega dela tožene stranke in škode, nastale tožeči stranki zaradi neutemeljeno unovčene izvršnice.

14. Izvršnica je listina z izjavo dolžnika v skladu z ZPreZP-1, s katero se dolžnik zaveže plačati z izvršnico določen denarni znesek in omogoča upniku poplačilo iz dolžnikovih sredstev, vodenih na kateremkoli dolžnikovem računu pri ponudniku plačilnih storitev (prvi in tretji odstavek 37. člena ZPreZP-1). Zakon določa obvezne sestavine izvršnice (prvi odstavek 39. člena ZPreZP-1) in sankcijo, da je izvršnica brez pravnega učinka, če teh obveznih sestavin ne vsebuje (40. člen ZPreZP-1). Z izdajo izvršnice, s katero dolžnik upnika pooblašča, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme svojih denarnih sredstev pri ponudnikih plačilnih sredstev, slednje pa, da tako transakcijo izvedejo (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1), nastanejo tri pravna razmerja med upnikom, dolžnikom in ponudnikom plačilnih storite, pri čemer vsebina vsakega izmed teh razmerij ni (nujno) vezana na vsebino drugih dveh, saj za vsako veljajo svoja pravna pravila.

15. Eno izmed teh je razmerje med upnikom in ponudnikom plačilnih storitev, pri čemer zakonodajna opredelitev izvršnice kot izvršilnega naslova s potrdilom o izvršljivosti v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo (38. člen ZPreZP-1), omogoča upniku, da na njeni podlagi vodi izvršilni postopek nad dolžnikovimi sredstvi, ne da bi pred tem moral o terjatvi pridobiti pravnomočno sodno odločbo oziroma mu v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZPreZP-1 omogoča predložitev izvršnice v plačilo kar pri ponudniku plačilnih storitev, kar ima pravno naravo predložitve plačilnega naloga banki v skladu z zakonom, ki ureja plačilne storitve. Kot izhaja iz 44. člena ZPreZP-1, ponudnik plačilnih storitev v postopku z izvršnico v skladu s prvim odstavkom tega člena preverja le predpostavke praktično povsem formalne narave, med drugim tudi, ali je izvršnica popolna. Vendar ponudnik plačilnih storitev ne preverja vsebinskih predpostavk za utemeljenost plačila glede na temeljni posel, med drugim tudi ne, ali je prenehala obveznost, v zavarovanje katere je bila izvršnica dana (drugi odstavek 44. člena ZPreZP-1).

16. Navedeno razmerje torej temelji na pravilno izdani izvršnici, pri čemer je izvršnica le plačilni instrument, ki poudarjeno varuje upnike in jim omogoča lažje poplačilo iz dolžnikovih sredstev na enega od dveh omenjenih načinov. Poplačilo upnika pri ponudniku plačilnih storitev je v primeru veljavne izvršnice povsem pravilno in omogoča tudi izplačilo dolžnikovih sredstev, ki nima podlage v temeljnem poslu med dolžnikom in upnikom.

17. Drugo razmerje pa je kavzalno razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem so dolžniku na voljo vsi ugovori iz temeljnega posla in v katerem se (v končni fazi) presoja, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla. Razmerje med dolžnikom in upnikom se po izplačilu na temelju izvršnice zato presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

18. Glede na izpostavljeno materialnopravno naravo izvršnice in posledice njene unovčitve je utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke o materialnopravno zmotni presoji sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek nima zadostne podlage, ker da bi lahko tožeča stranka vračilo unovčenega zneska uveljavljala le, če bi bila pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, neveljavna. Ob dejstvu, da je glede na obrazloženo za obravnavano zadevo odločilno, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla, je za presojo povračilnega zahtevka tako odločilno, ali je tožena stranka storitev po zadevni pogodbi izpolnila v celoti in pravilno.

19. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni presojalo z navedenega materialnopravnega vidika, zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Ker pravilna materialnopravna podlaga spora še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, slednje v tej smeri tudi ni zavzelo stališča in izvajalo dokazov. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka brez škode za poseg v pravico stranke do izjave v postopku in pravico do pritožbe, zaradi česar je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi vrnitve zadeve v novo sojenje tudi ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj zaradi ustrezne materialnopravne presoje spora in potrebne dopolnitve dokaznega postopka postopek pred sodiščem prve stopnje ne bo trajal dlje kot na pritožbenemu sodišču.

20. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju postopalo v že nakazani smeri. Pri tem bo moralo biti pozorno na obstoj ustrezno (sklepčno) postavljenega tožbenega zahtevka in upoštevati, da je trditveno in dokazno breme za utemeljenost povračilnega zahtevka na strani tožeče stranke. Kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, v obravnavani zadevi tožeča stranka (med drugim) zatrjuje, da obveznost iz izvršnice ni nastala, ker je imela izpolnitev tožene stranke napake. Tudi morebitna nepravilna izpolnitev (izpolnitev z napako) je izpolnitev. Dejstvo, da je izpolnitev tožene stranke morda imela napake, ne more biti razlog za naplačilo opravljene storitve, pač pa za znižanje plačila (če se obstoj napak ugotovi), pri čemer se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako (640. člen Obligacijskega zakonika). Morebitni povračilni zahtevek je zato lahko utemeljen le v višini, ki presega znesek, ki bi ga tožena stranka bila upravičena prejeti za svojo izpolnitev po pogodbi in za presežek katerega bi bila tožena stranka zaradi unovčitve izvršnice neupravičeno obogatena.

21. Ker je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti iz že obrazloženih razlogov, se sodišče druge stopnje do ostalih pritožbenih navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Zaradi odvisnosti stroškovne odločitve od uspeha v postopku in zaradi razveljavitve sodbe tudi v stroškovnem izreku, se sodišče druge stopnje tudi ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb tožeče in tožene stranke glede stroškovne odločitve.

22. Odločitev o pridržanju odločitve o pritožbenih stroških za končno odločbo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

Datum zadnje spremembe:

17.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 118/2019
• VSL sodba I Cpg 546/2012
• VSC sodba in sklep Cpg 391/2013