VSL sodba II Cp 2282/2014

Jedro

Pravdni stranki sta se s posojilno pogodbo z dne 24.10.2011 dogovorili o novi ureditvi njunega (posojilnega) razmerja iz leta 2008, vse v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. Tožencu dne 24.10.2011 torej denar ni bil izročen, kar pa ne pomeni, da ne gre za posojilno pogodbo.

Tožnik je dokazal, da je bila posojilna pogodba sklenjena, z njo in s potrdilom pa tudi, da je svojo obveznost iz te posojilne pogodbe izpolnil – tožencu že v letu 2008 denar izročil. Na toženca se je zato prevalilo procesno breme, da z nasprotnimi dokazi ovrže dokazni uspeh tožnika.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni

- v I. točki izreka tako, da se v celoti pravilno glasi:

„I. Toženec je dolžan plačati tožniku znesek 12.068,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2012 dalje do plačila, v roku 15 dni.

V preostalem delu (da je toženec dolžan tožniku plačati 4.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2012 dalje v roku 15 dni) se tožbeni zahtevek zavrne.“

- v točki III. izreka pa tako, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka.

2. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu (v točki II/1 izreka) potrdi.

3. Toženec je dolžan tožniku povrniti 633,31 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 16.918,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2012 dalje do plačila, in mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka); delno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in odločilo, da je toženec (po nasprotni tožbi) dolžan plačati tožniku (po nasprotni tožbi) 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2012, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je tožnik po tožbi oziroma toženec po nasprotni tožbi dolžan tožencu po tožbi oziroma tožniku po nasprotni tožbi povrniti stroške pravdnega postopka v višini 847,29 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženec po tožbi in tožnik po nasprotni tožbi pa je dolžan tožniku po tožbi oziroma tožencu po nasprotni tožbi povrniti stroške pravdnega postopka v višini 611,95 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi v delu, v katerem zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov za čas od izdaje odločbe do poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, je tožnik po tožbi oziroma toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik, vložil pravočasno pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v postopku dovolj jasno dokazal in pojasnil, na kakšen način je nastal toženčev dolg. Z listino z dne 26.5.2008 je toženec potrdil dolg v višini 4.300,00 EUR in 10.340,00 ameriških dolarjev. Iz posojilne pogodbe z dne 24.10.2011 izhaja, da so bila denarna sredstva že izročena (na podlagi potrdila z dne 26.5.2008). Sodišče se ni opredelilo do tega, kakšna je bila dejanska volja pogodbenih strank v zvezi s posojilno pogodbo z dne 24.10.2011 in ali je podpis toženca na potrdilu z dne 26.5.2008 pristen. Denar je tožencu posojal iz naslova zaupanja, kot prijatelju. Sodišče je spregledalo izpovedbo priče T. K., da je bilo javno znano, da toženec tožniku dolguje denar, da se je toženec tudi pri njem oglasil z namenom, da si od njega sposodi denar, da je imel dolgove tudi drugod, kar je priznal tudi sam toženec. Toženec je zgolj pavšalno zatrjeval, da gre za navidezno pogodbo, pri čemer pa bi moral dokazati, da je ta rezultat zavestnega razhajanja med voljo in izjavo pogodbenih strank, česar mu ni uspelo. Toženec je razumna oseba in bi bilo nerazumno, da bi za zaposlitev kot natakar ter za pridobitev posojila, podpisal listino, s katero bi se zavezal, da je nekomu dolžan 15.000,00 EUR. Temeljno načelo pogodbenega prava je, da je treba obveznosti iz pogodbe izpolniti. Če je toženec menil, da posojilna pogodba ne izraža njegove prave volje oziroma da so bile pri sklenitvi podane napake volje, bi to moral uveljavljati s posebno tožbo na izpodbijanju pogodbe. Posojilna pogodba med strankama torej velja z vsebino kot iz posojilne pogodbe izhaja. Ob ugotovitvi, da je toženec s podpisom na posojilni pogodbi potrdil prejem celotnega zneska, je bilo na tožencu breme, da dokaže, da denarja v resnici ni prejel. Toženec, z izjemo svojega pričanja, ni izpolnil tega dokaznega bremena. Navajal je, da podpis na listini z dne 26.5.2008 ni njegov, česar pa ni niti poskusil dokazati. Zato je pravnoveljavna tudi listina z dne 26.5.2008. Sodišče tudi ni upoštevalo drugih listinskih dokazov, popolnoma življenjsko je, da za nekatere transakcije tožnika do toženca nima potrdil, saj je denar posojal na podlagi zaupanja. Za del dolga, ki izvira iz neplačanih računov, je tožnik predložil večino teh računov, ki niso bili plačani. Opisano je bilo, kakšno je bilo poslovanje glede zapitkov v lokalu. Tožnik je tako uspel dokazati, kaj predstavljajo te listine in kaj iz njih izhaja oziroma se z njimi dokazuje. Sodišče se tudi ni opredelilo do listinskega dokaza A 44. Če bi to storilo, bi videlo, da se vrednost denarja v EUR in ameriških dolarjih na listini A44 ujema ravno z vrednostmi, ki jih toženec dolguje na podlagi listine z dne 26.5.2008 (kar potrjuje tožnikove navedbe, da mu je z listino priloga A44 toženec predstavil način, kako bo preko igranja pokra prišel do denarja, ki mu ga dolguje). Tudi v primeru, če tožnik ne bi podal ustrezne trditvene podlage, bi ga moralo sodišče opozoriti na to. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ko ni navedlo pravne podlage o svoji odločitvi in se tudi ni opredelilo do ključnih navedb tožnika – prezrlo je najmanj dva listinska dokaza, ki sta za odločitev ključnega pomena. Tožniku se glede na odločitev, poraja tudi dvom o nepristranskosti sodišča, s čimer je kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče v obrazložitvi uporablja izraz obsodilna sodba in pritožnik upa, da gre za očitno pomoto in ne za strokovno pomanjkljivost (ne gre za kazenski postopek). Glede nasprotne tožbe vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Tožnik se s tožencem ni mogel dogovarjati za delo v lokalu kot fizična oseba, temveč je nastopal kot zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o, ki je lastnik lokala. Toženec se je moral in mogel zavedati s kom se dogovarja za delo in za koga opravlja delo in bi morala za morebitne obveznosti po sklenjeni podjemni pogodbi odgovarjati družba. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo njegovi elementi. Na podlagi zaključkov izpodbijane sodbe je mogoče zaključiti, da so med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja po 31. členu sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju. Sodišče zavrne ugovor stvarne pristojnosti z obrazložitvijo, da med strankama ne obstajajo elementi delovnega razmerja, saj toženec zahtevka na ugotovitev o njegovega obstoja ni vtoževal, pisna pogodba o zaposlitvi med strankama pa tudi ni bila sklenjena, istočasno pa ugodi delu tožbenega zahtevka po pavšalnem mesečnem izračunu za delovno mesto natakarja. Sodišče je tudi po nasprotni tožbi celotno dokazno breme prevalilo na tožnika. Toženec bi moral dokazati svoje navedbe, da za svoje delo ni dobil dogovorjenega plačila, česar mu ni uspelo. Neverjetno je, da bi 8 mesecev in 4 tedne delal po 8 ur na dan in za to dobival le 200,00 EUR, pa tega v tem času ne bi nikomur omenil. Priča M. je povedal, da mu družba B. d.o.o. redno plačuje. Toženec je izplačilo tega denarja terjal od tožnika šele, ko je tožnik vtoževal svojo terjatev. Sodišče je večkrat navedlo, da nima razlogov, da ne bi verjelo tožencu, v zvezi s čimer pritožnik opozarja, da je izjavil, da ni nikdar jemal denarja iz blagajne v lokalu, nato pa ob predočenju listine A45, do katere se sodišče nikjer ne opredeli, povedal, da je „vzel pri prometu“, kar pomeni iz blagajne. Gre za nasprotje in tožencu tudi sicer ni verjeti. Ta listina izkazuje tudi koliko ur si je toženec obračunal in da je ostanek svojega zaslužka v višini 32,50 EUR (od 225,00 EUR) vzel pri prometu z dne 24.11.2011. Sodišče se v obrazložitvi nikjer ne opredeli do odgovora tožencev na vprašanja sodišča strani 26 in 27 zvočnega prepisa naroka z dne 7.3.2014, pri čemer je iz vprašanj sodišča zaznati dvom v verodostojnost in resničnost izpovedbe toženca. Toženec je neresnično izpovedoval tudi v delu, ko je trdil, da je po pogodbi o zaposlitvi delal zgolj do januarja 2007, čeprav je delal tudi še v letu 2008 (kar bi se lahko izkazalo s predložitvijo delovne knjižice). Slepo slednje toženčevim navedbam ponovno vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Sodišče je v celoti kot neverodostojno ocenilo plačilne liste toženca, čeprav je priča N. B. potrdila njihovo verodostojnost in verodostojnost računov za zapitke. Toženec bi svoji materi (ki je izpovedala, da jo je večkrat prosil za denar) povedal, da za svoje delo ne dobi plačilo, če bi bilo to res.

3. Toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec, je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K tožbi:

5. Pravdni stranki sta dne 24.10.2011 sklenili posojilno pogodbo v kateri sta se dogovorili o ureditvi njunih prejšnjih medsebojnih razmerij – ugotavljata, da posojilodajalec (tožnik) posodi posojilojemalcu (tožencu) denarna sredstva v višini 15.000,00 EUR s 3,40 % letno obrestno mero; da so bila denarna sredstva izročena že dne 26.5.2008; da je rok vračila 31.2.2012 (pravilno 29.2.2012); da se obresti obračunajo skupno za vso dobo posojila in se izplačajo skupno z glavnico ob vračilu na osebni račun posojilojemalca. Tožencu dne 24.10.2011 torej denar ni bil izročen (569. člen Obligacijskega zakonika – OZ), kar pa ne pomeni, da ne gre za posojilno pogodbo. Denar je bil tožencu izročen dne 26.5.2008 (kar ta sicer zanika), vrniti bi ga moral do 31.12.2008 (glej potrdilo priloga A5), česar ni storil, zato sta se pravdni stranki s posojilno pogodbo z dne 24.10.2011 dogovorili o novi ureditvi njunega (posojilnega) razmerja iz leta 2008, vse v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Toženec zanika da bi denar prejel in pojasnjuje, da je posojilno pogodbo podpisal, ker je bil zaveden – tožnik mu je obljubil sklenitev delovnega razmerja (z družbo B. d.o.o.) oziroma pridobitev posojila pri banki. Ničesar od tega ni izpolnil. Sicer pa mu je tudi zagrozil, da bo delo (na črno) izgubil. Trdil je tudi, da gre za navidezno pogodbo. Zanikal je, da bi podpisal izjavo katera potrjuje dolg do tožnika na dan 26.5.2008 v višini 4.300,00 EUR in 10.340 USD, z zavezo vrnitve dolga do 31.12.2008 (priloga A5).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik povsem pavšalno trdil, da je posojilna pogodba navidezna pogodba (50. člen OZ). Zato teh njegovih navedb sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo, teh navedb tudi sicer ni z ničemer izkazal (7. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pogodbo naj bi sklenil v zmoti, tožnik ga je prevaral, mu grozil. To pa so razlogi, ki bi jih moral uveljavljati s posebno tožbo na razveljavitev pogodbe (95. člen v zvezi s 94. členom OZ), ne pa z ugovorom v tej pravdi v kateri tožnik zahteva izpolnitev pogodbe (9. člen OZ), kot vse pravilno ugotavlja pritožba. Trditev, da potrdila (brez datuma) priloga A5 ni podpisal, je pavšalna trditev, za potrditev katere toženec tudi ni predlagal nobenega dokaza.

7. Tožnik je torej dokazal, da je bila posojilna pogodba sklenjena, z njo in s potrdilom priloga A5 pa tudi, da je svojo obveznost iz te posojilne pogodbe izpolnil – tožencu že dne 26.5.2008 denar izročil.(1) Na toženca se je zato prevalilo procesno breme, da z nasprotnimi dokazi ovrže dokazni uspeh tožnika – da mu je denar izročil. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da mu je glede zneska 4.300,00 EUR to uspelo. Dokazal je, da mu tožnik ni v naprej izplačeval plač, da mu ni posodil denarja za nakup vozovnice oziroma za izlet v J. A., da ne gre za njegove neplačane zapitke.(2) Glede preostanka posojila, ki predstavlja v letu 2008 posojeni znesek 10.340,00 USD z dogovorjenimi obrestmi, pa mu to ni uspelo. Kot rečeno je s posojilno pogodbo in s potrdilom A5, s katerima toženec potrjuje prejem tega denarja, tožnik zadostil svojemu dokaznemu bremenu – izkazal je, da je ta denar tožencu izročil. Glede tega zneska je toženec le pavšalno zatrjeval, da ga ni prejel, da je bil brez službe in kdo bi mu takšen znesek izročil, s čimer pa ni zadostil svojemu (procesnemu) dokaznemu bremenu – s takšno pavšalno trditvijo dokaznega uspeha tožnika (da mu je denar izročil) ni uspel izpodbiti.

8. V tem obsegu je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem obsegu ugodilo in sodbo v I. točki izreka ustrezno spremenilo (358. člen ZPP). Po neprerekanih trditvah znaša dolgovani znesek 15.000,00 EUR, s pogodbenimi obrestmi 3, 4 % letno (od 26.5.2008 do 29.2.2012) pa 16.918,77 EUR. Ker je toženec uspel izpodbiti trditev tožnika, da mu je izročil glavnico v višini 4.300,00 EUR, tožnik do tega zneska s pogodbenimi obrestmi ni upravičen. Upoštevaje dogovorjene pogodbene obresti gre za znesek 4.850,00 EUR. Toženec pa je dolžan tožniku povrniti preostanek dolgovanega zneska, torej 12.068,77 EUR (16.918,77 – 4.850,00).

K nasprotni tožbi:

9. Glede ugovora zgrešene pasivne legitimacije pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik tožencu omogočil delo (na črno) kot fizična oseba in ne kot zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. (tožnik in ne toženec tega tudi nista nikoli zatrjevala). Toženec se je zavezal tožniku osebno opraviti določen posel, tožnik osebno pa se je tožencu zavezal, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). Šlo je za sklenitev podjemne pogodbe oziroma pogodbe o delu, ne pa pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja.(3) Toženec je za tožnika kot fizična oseba v lokalu opravljal delo v strežbi, pri čemer sta se ustno dogovorila za plačilo 800,00 EUR mesečno. Tožnik sam je potrdil, da je tožencu mesečno izplačeval okoli 200,00 do 300,00 EUR (navedbe v odgovoru na nasprotno tožbo), pri čemer je dovolj prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za izplačilo 200,00 EUR mesečno, pa tudi, da je toženec delo opravljal 8 ur na dan, 5 dni v tednu, 8 mesecev. V tem delu je bila toženčeva izpovedba dovolj prepričljiva, sodišče prve stopnje pa je s tem v zvezi izvedlo tudi druge dokaze in dokazno oceno opravilo na podlagi določbe 8. člena ZPP, je pa tudi dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema. Tožnik je trdil, da je od obljubljenega plačila 800,00 EUR mesečno odšteval toženčeve zapitke – konzumacijo pijače (sicer last družbe B. d.o.o.). Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v zvezi z zapitki ni zmogel niti ustrezne trditvene podlage, ki ne more nadomestiti predloženih dokazov (7., 212. člen ZPP) in da ni verjetno, da bi vsak mesec tožnik med delom „zapil“ od 500,00 do 600,00 EUR“.(4)(5).

10. V tem obsegu je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodilo in tožniku naložilo, da tožencu izplača 4.800,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2012 dalje). Pritožbeno sodišče je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v točki II/1 izreka potrdilo (353. člen ZPP).

11. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izrek o stroških. Tožnik je uspel z delom tožbenega zahtevka, prav tako toženec z delom zahtevka po nasprotni tožbi, zato je pritožbeno sodišče, upoštevaje vse okoliščine primera, odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12. Tožnik je uspel s pritožbo zoper odločitev po tožbi, toženec pa z odgovorom na pritožbo, kolikor se je nanašala na zahtevek po nasprotni tožbi. Tožniku gre tako 628,80 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210) po tožbi, 20,00 EUR iz naslova poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), skupaj 648,80 EUR, z 22 % DDV (107,54 EUR) in s takso za pritožbeni postopek po tožbi 567,00 EUR pa 1.323,34 EUR. Tožencu gre 545,60 EUR nagrade za pritožbeni postopek po nasprotni tožbi in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, skupaj z 22 % DDV (124,43 EUR) pa 690,03 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 633,31 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Če pritožbeno sodišče na kakšno pritožbeno trditev ni odgovorilo, ni šlo za trditev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

-------

(1) Na njem je bilo (materialno) dokazno breme za trditve, da je bila sklenjena posojilna pogodba ter da je svojo obveznost iz te pogodbe izpolnil – tožencu izročil dogovorjeni znesek posojila.

(2) Tožnik je izročitev 4.300,00 EUR izkazoval tudi s trditvami, da ta znesek predstavlja vnaprej izplačane plače tožniku (v letu 2008 in prej), denar, ki ga je tožencu posodil za nakup vozovnice in izlet v Južno Ameriko, delno pa tožnikov dolg do njega iz naslova neplačanih zapitkov (v gostilni S.).

(3) Primerjaj razloge sodišča prve stopnje iz točk 8 b do 8 e.

(4) Primerjaj razloge sodišča prve stopnje točka 8f sodbe.

(5) Sicer pa bi imela zahtevek iz tega naslova lahko le družba B. d.o.o., glede na to, da je šlo za pijačo last družbe.

Datum zadnje spremembe:

29.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 546/2012
• VSL sodba I Cp 2478/2014
• VSL sodba I Cp 2978/2016