VSL sodba in sklep I Cpg 860/2005

Jedro

Vprašanje, ali je tožena stranka sporna nakazila izvedla v okviru obveznosti iz podane bančne garancije, je potrebno presojati znotraj pravnega razmerja med upravičencem iz garancije in garantom (tožena stranka). Iz navedenega razloga za takšno oceno ne more biti ključnega pomena, na kakšen način je tožena stranka izpolnjene obveznosti evidentirala v svojih knjigovodskih evidencah oziroma, da je v korespondenci s tožečo stranko to plačilo označevala kot "zalaganje za plačilo".

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka na ugotovitev neobstoja zastavne pravice zaradi zavarovanja terjatev v višini 65.925.820,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2003 do plačila in v 7. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del 3. točke izreka in 5. točka izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke po tožbi na ugotovitev neobstoja zastavne pravice tožene stranke zaradi zavarovanja njenih terjatev ter po nasprotni tožbi o zahtevku tožene stranke kot tožeče stranke po nasprotni tožbi, glede ugotovitve obstoja terjatve tožene stranke kot tožeče stranke po nasprotni tožbi zoper tožečo stranko kot toženo stranko po nasprotni tožbi v višini 422.270.911,04 SIT na dan začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko. Glede zahtevka tožeče stranke po tožbi je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke na podlagi delne pripoznave tožbenega zahtevka s strani tožene stranke glede neobstoja zastavne pravice tožene stranke na premičninah tožeče stranke in na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 2626 k.o. X in vl. št. 165 k.o. Y (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja zastavne pravice tožene stranke na nepremičninah tožeče stranke v vl. št. 1519 k.o. S. in sovložku št. 2907 k.o. V., zaradi zavarovanja terjatev v višini 422.270.911,04 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2003 do plačila (3. točka izreka). Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje zaradi umika zahtevka na ugotovitev ločitvene pravice v tem delu postopek ustavilo (4. točka izreka). Ugotovilo pa je obstoj terjatve tožene stranke kot tožeče po nasprotni tožbi do tožeče stranke kot tožene stranke po nasprotni tožbi na dan 12.6.2003 v višini 367.122.074,17 SIT, skupaj z obrestmi v višini TOM, ki tečejo od 12.6.2003 do plačila (5. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi glede ugotovitve obstoja terjatve v višini 55.148.836,87 SIT, z obrestmi v višini TOM od 12.6.2003 do plačila (6. točka izreka). Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višni 1.018.003,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2005 do plačila (7. točka izreka).

Zoper 3., 5. in 7. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter po potrebi vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek ali jo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke, tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa kot neutemeljen zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke.

Tožena stranka je kot tožeča stranka po nasprotni tožbi uveljavljala ugotovitev obstoja terjatve v višini 422.270.911,04 SIT iz naslova sklenjene pogodbe o izdaji garancije med toženo stranko in pravnim prednikom tožeče stranke I. d.o.o., (v nadaljevanju tožeča stranka) z dne 8.10.1997 (A3), s katero je tožeča stranka prevzela obveznosti povrniti toženi stranki zneske, plačane na podlagi garancije v smislu 2. odst. 1087. člena ZOR. Tožeča stranka je zanikala obstoj terjatve tožene stranke, zato je s svojim zahtevkom uveljavljala ugotovitev neobstoja zastavne pravice tožene stranke, vpisane pri nepremičnini, last tožeče stranke, zaradi zavarovanja terjatve iz pogodbene podlage, na katero se sklicuje tožena stranka. Zaradi jasnosti pri utemeljitvi razlogov svoje odločitve, se bo pritožbeno sodišče najprej opredelilo glede obstoja terjatve tožene stranke. Odločitev o obstoju te terjatve pa je odločilna tudi za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke.

S pogodbo o izdaji garancije (A3) je tožeča stranka prevzela obveznost, da bo toženi stranki poravnala vnovčene zneske garancije (4. odst. točke II. pogodbe), nadomestila za izdano garancijo (točka VIII. pogodbe) ter druge stroške v zvezi z izdano garancijo (točka X pogodbe).

Pritožnik ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičencu iz garancije L. plačala 1.526.694,70 EUR, kar je izkazano z dokaznimi listinami tožene stranke (B32 - B57). Pritožnik pa v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila navedena nakazila izvršena na podlagi vnovčenja garancije, ki jo je tožena stranka koristniku garancije izdala 16.10.1997 (B8). Da bi se tožena stranka lahko utemeljeno sklicevala na svoje pogodbeno upravičenje v smislu 2. odst. 1087. člena ZOR, mora izkazati, da je izpolnila obveznost, ki jo je prevzela z garancijo dne 16.10.1997. V tem okviru je sicer pritrditi pritožnikovemu zatrjevanju glede različnih pravnih razmerij med posameznimi udeleženci v okviru bančne garancije. Vprašanje ali je tožena stranka sporna nakazila izvedla v okviru obveznosti iz podane bančne garancije je potrebno presojati znotraj pravnega razmerja med upravčencem iz garancije (L.) in garantom (tožena stranka). Iz navedenega razloga za takšno oceno ne more biti ključnega pomena, na kakšen način je tožena stranka izpolnjene obveznosti evidentirala v svojih knjigovodskih evidencah oziroma, da je v korespondenci s tožečo stranko to plačilo označevala kot "zalaganje za plačilo". V tem smislu se pritožbeno sodišče torej strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da uporaba navedene besedne zveze v razmerju med pravdnima strankama sama po sebi ne more pomeniti izključitve podlage za izvršena nakazila, na katero se je sklicevala tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je tožena stranka nakazila, na katera se sklicuje, izvršila kot izpolnitev svoje obveznosti iz garancije, oprlo na dokazno oceno, da je tožena stranka izkazala, da je nakazila izpolnila na podlagi pisne zahteve upravičenca iz garancije. S takšno dokazno oceno se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je za del nakazil tožena stranka izkazala neposredne pozive upravičenca iz garancije in sicer nakazilo 779.057,84 EUR (B10), 10.070,65 EUR (B13), 99.420,71 EUR (B15), 11.183,62 EUR (B17), 13.497,52 EUR (B20) in 40.031,81 DEM, katerega protivrednost predstavlja 20.467,94 EUR (B29). V navedenih pozivih toženi stranki se koristnik garancije neposredno sklicuje na obveznosti iz garancije in uveljavlja plačilo posameznih zneskov na tej podlagi.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje kot uveljavljanje pisne zahteve koristnika garancije za plačilo pravilno štelo tudi dopise koristnika iz garancije pravnemu prednik tožeče stranke, ki so bili v vednost poslani toženi stranki (B12, B19, B22, B24, B26, B28 in B31). Res je, da se v navedenih dopisih koristnik garancije sklicuje na kreditno razmerje s tožečo stranko, ki je neodvisno od garancijskega razmerja med toženo stranko in koristnikom garancije. Ob neizpodbijanih ugotovitvah, da je bil dopis koristnika garancije vročen tudi toženi stranki ter ob dejstvu, da se upravičenec iz garancije v istem dopisu izrecno sklicuje na garancijo št. III/4420-97 je tako v celoti sprejemljiva razlaga tožene stranke, da je prejem takšnega poziva upoštevala kot pisni poziv na izpolnitev obveznosti iz garancije. Da je tožena stranka v tem smislu razumela navedene pozive koristnika garancije, pa izhaja tudi iz obvestil, ki jih je pošiljala tožeči stranki pred posameznim nakazilom (B59), v katerih se izrecno sklicuje na uveljavljanje plačila po garanciji št. III/4420.

Pritožnik pa v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do odločilnega dejstva, ali je plačilo zadnjega obroka po kreditni pogodbi skladno z dano garancijsko izjavo in sklenjeno pogodbo o izdaji garancije. Resje, da se sodišče prve stopnje do tega ugovora tožeče stranke ni opredelilo, vendar le-to ne more biti odločilno za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožeča stranka se pri tem sklicuje, da naj bi zadnji obrok iz kreditne pogodbe, katere obveznost je bila zavarovana z garancijo tožene stranke, zapadel dne 17.10.2002, plačilo pa izvršeno 24.10.2002, kar naj bi bilo po izteku veljavnosti garancije. Pritožnica se pri tem sklicuje na dodatek št. 1 k pogodbi o izdaji garancije (A4) z dne 7.7.1999, ki naj bi skrajšal veljavnost garancije do 20.10.2002. Takšno stališče pritožnika je pravno zmotno. Glede na abstraktnost bančne garancije so pogoji in veljavnost garancije določeni s samo garancijsko izjavo garanta kot enostranske zveze, ki jo poda koristniku garancije. Pogoji garancije tožene stranke so razvidni iz garancijske izjave z dne 16.10.1997 (B8), zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnika na spremenjene pogoje garancije, ki naj bi izhajali iz pogodbenega razmerja med toženo stranko kot garantom in tožečo stranko kot naročnikom garancije.

Glede na navedeno pritožnik ni uspel izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja terjatve v višini 356.345.090,93 SIT kot tolarsko protivrednost izvršenih nakazil po vnovčeni garanciji v višini 1.526.694,89 EUR, kar ima podlago v citirani pogodbi o izdaji garancije (A3). Pritožni v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine preostalih obveznosti tožeče stranke, ki imajo podlago v pogodbi o izdaji garancije in se nanašajo na obračunanje provizije po garanciji (8.053.822,61 SIT), zamudnih obresti od vtoževanih provizij (1.753.917,97 SIT), stroškov transfernih provizij 540.540,71 SIT), stroškov izterjave (380.000,00 SIT) z obračunanimi zamudnimi obrestmi (48.701,95 SIT), zato se pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa s temi dejanskimi ugotovitvami ni ukvarjalo. Pritrjuje pa sodišču prve stopnje, da ima tožena stranka za uveljavljanje teh terjatev podlago v citirani pogodbi o izdaji garancije. S tem se izkaže kot neutemeljena pritožba v tistem delu, ko izpodbija pravilnost ugotovitve terjatve tožene stranke v višini 367.122.074,17 SIT na dan stečajnega postopka (5. točka izreka). Pritožbeno sodišče namreč v tem delu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v okviru 2. odst. 350. člena ZPP.

Glede pritožbe zoper zavrnilni del sodbe o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neobstoja zastavne pravice tožene stranke na nepremičninah tožeče stranke v vl. št. 1519 k.o. Z in sovložku 2907 k.o. V, zaradi zavarovanja terjatev v skupni višini 422.270.911,04 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2003 do plačila. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala z zatrjevanjem neobstoja terjatve tožene stranke iz naslova obveznosti po sklenjeni pogodbi o izdaji garancije, v zavarovanje katerih je bila na navedenih nepremičninah ustanovljena zastavna pravica. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi obstoja terjatve iz naslova vnovčenih zneskov po garanciji št. III/4420-97 v višini 1.526.694,70 EUR. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstavlja navedeni znesek tolarsko protivrednost v višini 356.345.090,33 SIT, je s tem sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da zastavna pravica na navedenih nepremičninah do te višine ni prenehala. Ker pa se sodišče prve stopnje v svojih razlogih ni opredelilo glede obstoja zastavne pravice glede terjatve, ki presega navedeni znesek 356.345.090,93 SIT, odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. člena ZPP. O navedenem delu tožbenega zahtevka na ugotovitev neobstoja zastavne pravice tožene stranke (422.270.911,04 SIT - 356.354.090,93 SIT = 65.925.820,11 SIT), bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti v ponovljenem postopku.

Odločitev o delni razveljavitvi izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (4. odst. 165. člena ZPP), kakor tudi odločitev pritožbenega sodišča glede stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 989/2000
• VSL sodba Cpg 99/93
• Sodba III Ips 34/94