<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sodba I Cpg 118/2019
ECLI:SI:VSMB:2019:I.CPG.118.2019

Evidenčna številka:VSM00028398
Datum odločbe:03.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Janez Polanec (preds.), Alenka Kuzmič (poroč.), Danica Šantl Feguš
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:izvršnica - pogoji za vnovčitev - ugovori iz temeljnega posla - neupravičena pridobitev - potrebni pravdni stroški - potni stroški odvetnika

Jedro

Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ).

Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnika s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro, potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da unovčitev izvršnice, ki jo je izdala tožeča stranka kot dolžnik v korist tožene stranke kot upnika v višini 77.092,44 EUR, ni v skladu s pogodbo oziroma je tožena stranka kršila pogodbo med pravdnima strankama o izdelavi pohištva in opreme za hotelske sobe in izvedbi storitve montaže z dne 12. 1. 2017 in je tako bila unovčitev izvršnice nedopustna. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek 77.092,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2017 do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.082,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo večino predlaganih dokazov tožeče stranke in tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po pritožbenem stališču bi sodišče moralo zaslišati zakonite zastopnike pravdnih strank, predvsem tožeče stranke in predlagane priče, ker bi le tako lahko ugotovilo pravilno dejansko stanje. Predlagane priče in direktorja tožeče stranke bi lahko jasno povedala, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama glede unovčitve izvršnice in zakaj ni prišlo do primopredaje del. Prav tako bi sodišče moralo pribaviti izvršnico. Ker sodišče izvršnice ni vpogledalo, se ne ve, ali je izvršnica pravilno izpolnjena. S tem se sodišče ni ukvarjalo, zato ni ugotovilo pravilno dejanskega stanja oziroma je to ugotovljeno nepopolno in sodba nima ustreznih zaključkov. Sodba tudi nima nobenih razlogov glede pravne narave izvršnice, tako da sodišče očitno sprejema naziranja tožeče stranke.

Po stališču pritožbe je nepravilna ugotovitev sodišča, ko le-to navede, da bi tožbeni zahtevek tožeče stranke bil utemeljen le v primeru, če bi bila pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama dne 12. 1. 2017, neveljavna. Taka ugotovitev sodišča je nepravilna. Po mnenju tožeče stranke sta bistveni sestavini izvršnice datum zapadlosti in podatki o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Iz tega tako izhaja kavzalna pravna narava izvršnice. Izdajatelj izvršnice ima zoper imetnika na voljo vse ugovore, ki izvirajo iz temeljnega pravnega posla, vključno z ugovorom, da terjatev, ki se zoper njega uveljavlja, iz tega razmerja ne izhaja, oziroma da še ni dospela v plačilo. V tem primeru se uporabijo določbe o neupravičeni obogatitvi, tožba pa je podobna, kakor v primeru, ko se neupravičeno za zlorabo zaupanja, unovči bančna garancija. Tožeča stranka je namreč dokazovala, da je tožena stranka z unovčitvijo izvršnice bila nepoštena, ker je vedela, da pogoji za unovčitev izvršnice še niso nastopili. Sodišče bi tako moralo upoštevati pogodbo med pravdnima strankama, ki je jasno določila pogoje za unovčitev izvšrnice. Določena sta bila dva pogoja za njeno unovčitev, in sicer končana montaža na objektu in podpisani primopredajni zapisnik. Tožeča stranka je zatrjevala, da je delo tožene stranke imelo napake, zaradi česar pravdni stranki nista mogli podpisati primopredajnega zapisnika in tako ni bil podan temeljni pogoj za unovčitev izvršnice, kot je določen v pogodbi. Tožena stranka tudi ni predala ustrezne tehnične dokumentacije, certifikata materialov, navodil za vzdrževanje in čiščenje in tudi to pomeni, da tožena stranka pogodbe ni v celoti izpolnila, ker je navedena dolžnost sestavni del pogodbe in predstavlja obveznost tožene stranke. Tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da podpis primopredajnega zapisnika ni pomemben, ter da je objekt bil v celoti predan v predajo in uporabo investitorja.

Po mnenju tožeče stranke je tako v konkretnem primeru potrebno ugotavljati, ali so bili podani pogoji za unovčitev izvršnice na dan 14. 4. 2017, ko je izvršnica zapadla v plačilo oziroma na dan, ko je bila dana zahteva s strani tožene stranke za unovčitev izvršnice, to je dne 4. 5. 2017. V navedenem trenutku pogoji za unovčitev izvršnice še niso bili podani, ker dela niso bila dokončana oziroma napake odpravljene in objekt še ni bil v svoji funkciji. Tako pogoj za unovčitev izvršnice, in sicer podpis primopredajnega zapisnika ni postal brezpredmeten, zelo pomemben je sploh zaradi dejstva, ker do podpisa primopredajnega zapisnika ni prišlo zaradi krivde tožene stranke, ki ni hotela priti na ustrezne sestanke in ni hotela odpraviti napak. Po mnenju tožene stranke sodba tudi ni ustrezno obrazložena, ker se sodišče ne ukvarja z vprašanjem napak, zaradi česar sodba nima ustrezne obrazložitve glede bistvenih vprašanj, katere je tožeča stranka izpostavila v pravdi.

Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov. Sodišče je nepravilno toženi stranki za zastopanje na naroku dne 3. 4. 2018 priznalo 1.200 točk. Navedenega dne je bila opravljena glavna obravnava, vendar so se na tej glavni obravnavi obravnavala samo procesna vprašanja in se ni obravnavala glavna stvar ali sprejemali dokazi, zato je tožeča stranka upravičena do nagrade v višini 25% iz tar. št. 18 Odvetniške tarife. Prav tako je sodišče neutemeljeno toženi stranki priznalo odsotnost iz pisarne v višini 200 točk in kilometrino v znesku 344,10 EUR, ker se po sprejeti sodni praksi ta nagrada ne priznava, ker ni potrebna za pravdo. Tožena stranka bi si namreč lahko odvetnika najela v kraju sodišča in tako ti stroški ne bi nastali. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev, in sicer zoper njen zavrnilni del. Predlaga spremembo stroškovnega izreka tako, da se toženi stranki prizna še dodatne pravdne stroške in jih naloži v plačilo tožeči stranki oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče v predmetni zadevi opravilo 3 naroke za glavno obravnavo, in sicer dne 3. 4. 2018, na katerem so stranke podajale določene navedbe, sodišče pa je toženi stranki določilo rok za vložitev vloge. Na naslednjem naroku dne 4. 9. 2018 je sodišče tožeči stranki določilo rok za vložitev vloge. Zadnji narok je bil dne 13. 11. 2018, na katerem je sodišče sprejelo dokazni sklep, izvedlo dokaze ter zadevo zaključilo. Tožena stranka izpostavlja, da za noben narok toženi stranki sodišče ni priznalo 1.200 točk, kar bi moralo sodišče toženi stranki priznati za narok, na katerem so se izvajali dokazi oziroma zadeva obravnavala v materialnem smislu. Predlaga, da se stroški za zastopanje na narokih ustrezno zvišajo, in sicer da se za prvi narok dne 3. 4. 2018 priznajo stroški v višini 1.200 točk oziroma dodatno še 800 točk, oziroma da se za narok dne 13. 11. 2018, na katerem so se izvajali dokazi, prizna še 600 točk oziroma skupaj 1.200 točk ter ustrezni pribitek na račun materialnih stroškov in 22% DDV. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke izpostavlja, da je tožena stranka spregledala, da je sodišče prve stopnje za zastopanje na glavni obravnavi dne 3. 4. 2018 priznalo nagrado po prvem odstavku tar. št. 20/1 OT v višini 1.200 točk in seveda tožena stranka v tej smeri sploh nima pravnega interesa za pritožbo. Opozarja pa, da je tožeča stranka sama v tej smeri vložila pritožbo, ker je nagrada odmerjena nepravilno in toženi stranki pripada le 300 točk. Tudi za glavno obravnavo z dne 13. 11. 2018, ko je sodišče priznalo 600 točk za zastopanje na naroku, je po mnenju tožeče stranke odločitev sodišča pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

9. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja zahtevek na ugotovitev, da unovčitev izvršnice, ki jo je tožeča stranka izdala v korist tožene stranke, ni bila v skladu z med strankama sklenjeno pogodbo z dne 12. 1. 2017. Zaradi nedopustne unovčitve izvršnice z dajatvenim zahtevkom terja vračilo zneska, ki ga je tožena stranka pridobila z unovčenjem izvršnice. Po trditvah tožeče stranke znesek iz izvršnice, ki je bila izdana za 40% pogodbene vrednosti, ki se plača v roku 30 dni po končanju montažnih del na objektu in pred podpisanem primopredajnem zapisniku, v času unovčitve še ni zapadel v plačilo, zato je tožena stranka unovčitev izvršnice zahtevala nezakonito, v nasprotju s pogodbo.

10. Tožena stranka se je zahtevku upirala z obrazložitvijo, da je vsa dela, ki so bila dogovorjena, ustrezno in kvalitetno izvedla, tožeča stranka pa ji del ni želela plačati, zato toženi stranki ni preostalo drugega, kot da je unovčila s strani tožeče stranke izdano izvršnico, do česar je bila v celoti upravičena. Opozarjala je tudi na pravno naravo izvršnice kot izvršilnega naslova, zaradi česar zahtevka, kot je postavljen, tožeča stranka ne more uveljavljati.

11. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, sprejelo z obrazložitvijo, da je na podlagi predloženih listin ugotovilo, da je plačilo zadnjega dela pogodbene vrednosti dospelo v plačilo, s čemer je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Zavzelo je stališče, da je dejstvo, da pravdni stranki nista podpisali primopredajnega zapisnika, brezpredmetno, saj je bil objekt predan v uporabo, medtem ko morebitne napake tožeča stranka uveljavlja v posebni pravdi. Presodilo je, da glede na dejstvo, da je izvršnica že dospela v plačilo z dnem 14. 4. 2017 in da tožeča stranka toženi stranki ni izpolnila zadnjega dela svoje pogodbene obveznosti, je tožena stranka dne 9. 5. 2017 izvršnico upravičeno unovčila, ter da bi lahko terjala vračilo zneska, izplačanega toženi stranki, le če bi bila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 12. 1. 2017, neveljavna. Ta pa je bila, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, v celoti izpolnjena, zato tožeča stranka nima pravne podlage za vračilo zneska, izplačanega na podlagi izdane izvršnice.

12. Uvodoma je kot neutemeljeno zavrniti pritožbeno uveljavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti in vpogledati zadevno izvršnico, da bi lahko odločalo o tem, ali je izvršnica pravilno izpolnjena in ali je popolna in s čemer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala morebitne nepopolnosti in posledično neveljavnosti zadevne izvršnice, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo razloga po njeni pridobitvi, hkrati pa tovrstne trditve predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa (337. člen ZPP). Pri tem je dodati, da ponudnik plačilnih storitev ne izvrši upnikove zahteve za izvedbo plačilne transakcije iz izvršnice in vrne izvršnico upniku, če:

- obveznost iz izvršnice še ni dospela,

- upnik ni navedel računa, na katerega naj se sredstva prenesejo,

- je izvršnica nepopolna, ali

- so od dospelosti obveznosti iz izvršnice potekla več kot tri leta (prvi odstavek 44. člena ZPreZP-1).

Temu ustrezno, če bi obstajale okoliščine, ki jih tožeča stranka zatrjuje (šele) v pritožbi, ponudnik plačilnih storitev izvršnice ne bi izvršil.

13. Tožeča stranka tudi ne more biti uspešna s pritožbenim uveljavljanjem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo večino predlaganih dokazov tožeče stranke. Zavrnitev oziroma neizvedba dokaznih predlogov predstavlja postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, v zvezi s katero mora stranka, ki se nanjo sklicuje, pojasniti, kako je zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Zgolj pavšalno uveljavljanje, da zaradi neizvedbe predlaganih dokazov dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ne da bi obrazloženo navedla, katerega dejstva zaradi neizvedbe dokazov sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma ga je ugotovilo zmotno, tožeči stranki ne more prinesti uspeha.

14. Tožeči stranki je sicer pritrditi v njenem pritožbenem očitku, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožbeni zahtevek tožeče stranke bil utemeljen le v primeru, če bi bila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 12. 1. 2017, neveljavna. Kljub takšni napačni ugotovitvi sodišča prve stopnje, pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, vendar iz nekoliko drugačnih materialnopravnih razlogov.

15. Iz dejanskih podatkov v spisu izhaja:

- da sta pravdni stranki, tožeča stranka kot naročnik in tožena stranka kot izvajalec, dne 12. 1. 2017 sklenili Pogodbo o izdelavi pohištva in opreme za hotelske sobe in izvedbi storitev montaže na objektu Hotel Madrid LHCC v Madridu (v nadaljevanju Pogodba);

- da sta se pravdni stranki v Pogodbi dogovorili, da se bo plačilo po pogodbi izvedlo v sledeči dinamiki plačil, in sicer 40% pogodbene vrednosti v roku 5 dni od podpisa pogodbe, 20% pogodbene vrednosti v roku 7 dni po končanju montažnih del na objektu in 40% pogodbene vrednosti v roku 30 dni po končani montaži na objektu in podpisanem primopredajnem zapisniku;

- da je tožeča stranka toženi stranki v zavarovanje obveznosti plačila 40% pogodbene vrednosti, ki se plača v roku 30 dni po končanju montažnih del na objektu in podpisanem primopredajnem zapisniku, izročila izvršnico v skladu z Zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1);

- da je bila izvršnica izdana z datumom dospelosti 14. 4. 2017,

- da je tožena stranka izvršnico predložila v unovčitev in ji je bil znesek iz izvršnice dne 9. 5. 2017 izplačan;

- da tožeča stranka zatrjuje, da je bila izvršnica unovčena neutemeljeno, ker znesek zadnjega dela plačila (40% pogodbene vrednosti) še ni zapadel, ker je imelo delo tožene stranke napake in primopredajni zapisnik ni bil podpisan;

- da tožena stranka zatrjuje, da je pogodbeno dogovorjene obveznosti izpolnila strokovno in kvalitetno, ter da so bila dela z njene strani zaključena že 25. 3. 2017;

- da tožeča stranka zoper toženo stranko vodi drugi sodni postopek, v katerem zoper toženo stranko uveljavlja denarni zahtevek iz naslova napak opravljenega dela tožene stranke in škode, nastale tožeči stranki zaradi neutemeljeno unovčene izvršnice.

16. V 37. členu ZPreZP-1 opredeljuje pravno naravo izvršnice in določa, da je izvršnica listina, ki vsebuje izjavo dolžnika, dano v skladu s tem zakonom, s katero se dolžnik zaveže plačati z izvršnico določen denarni znesek (prvi odstavek 37. člena ZPreZP-1). Upnik lahko zahteva plačilo obveznosti iz izvršnice v breme denarnih sredstev, ki se vodijo na kateremkoli dolžnikovem računu pri ponudnikih plačilnih storitev (tretji odstavek 37. člena ZPreZP-1). Izvršnica je izvršilni naslov v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo ter se šteje, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti (38. člen ZPreZP-1).

17. Vsebino izvršnice določa 39. člen ZPreZP-1, po katerem izvršnica vsebuje:

1. navedbo, da gre za izvršnico,

2. davčno številko ter firmo ali ime dolžnika in njegov sedež ali poslovni naslov,

3. davčno številko ter firmo ali ime upnika in njegov sedež ali poslovni naslov,

4. v eurih navedeno ter s številko in besedo zapisano denarno obveznost dolžnika, če se obveznost obrestuje, pa tudi podatke o začetku teka obresti in obrestni meri,

5. dan dospelosti obveznosti iz prejšnje točke,

6. kraj in datum izdaje izvršnice,

7. podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti,

8. notarsko ali upravno overjen podpis dolžnika iz izvršnice.

Izvršnica, ki ne vsebuje vseh prej navedenih sestavin, nima pravnega učinka (40. člen ZPreZP-1).

18. Izvršnico pravdni stranki sicer obe načeloma razumeta enako, ko ji pripisujeta naravo izvršilnega naslova, vendar pa takšno njeno naravo razlagata različno. Medtem ko tožena stranka zavzema stališče, da je za izvršnico značilna njena kavzalnost, ki izdajatelju izvršnice omogoča vse ugovore iz temeljnega pravnega posla, v zavarovanje katerega je bila izvršnica dana, pa tožena stranka meni, da o kavzalnosti pravne narave izvršnice ni mogoče govoriti, ker je v svojem bistvu, ko je enkrat izdana in vsebuje vse zakonske sestavine, popolnoma svojska in neodvisna ter ima naravo pravnomočnega sklepa o izvršbi.

19. Primerov v sodni praksi, povezanih z izvršnico, je malo. Tisti, ki jih je v (objavljeni) sodni praksi najti, pa izvirajo iz postopkov izvršbe in zavarovanja (glej VSC Sklep II Ip 58/2019, VSC Sklep II Ip 328/2017, VSC Sklep II Ip 211/2017, VSK II Ip 464/2017, VSL Sklep II Ip 816/2019, VSL Sklep I Cpg 115/2019, VSL Sklep III Ip 2855/2017). V navedenih primerih iz sodne prakse so imetniki izvršnice kot upniki predlagali prisilno izvršitev obveznosti, določene v izvršnici. Iz tovrstnih primerov je ugotoviti jasno stališče sodne prakse, da je izvršnica izvršilni naslov, na katerega je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano, ter da so kot pravno upoštevni ugovorni razlogi zoper sklep o izvršbi, izdan na njeni podlagi, mogoči le ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo (primeroma našteti v 55. členu ZIZ) oziroma je mogoče s tožbo zahtevati ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZI). Primerljive zadeve obravnavani, pa v (objavljeni) sodni praksi ni najti.

20. Je pa sodna praksa že zavzela stališče o kavzalni naravi izvršnice, kar pomeni, da mora obveznost, ki je v njej zapisana, izhajati iz (temeljnega) kavzalnega pravnega posla, v zavarovanje katerega je bila izvršnica izdana. To jasno izhaja iz 7. točke prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, po kateri morajo biti na listini, ki predstavlja izvršnico, izrecno navedeni podatki o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Če obveznost iz temeljnega pravnega posla, za izpolnitev katere je bila izvršnica izdana, ne obstaja, potem tudi obveznost, ki izhaja iz izvršnice, nima veljave. Zato ima izdajatelj izvršnice zoper zahtevek imetnika na voljo vse ugovore, ki izvirajo iz temeljnega pravnega posla, vključno z ugovorom, da terjatev, ki se zoper njega uveljavlja, iz tega razmerja ne izhaja (tako VSL Sklep I Cpg 115/2019, povzeto po Tilen Tacol, Matjaž Jan - Uporaba izvršnice v praksi, Pravna praksa - 2013, št. 40 - 41).

21. Kljub takšnemu stališču, za uporabo katerega si v obravnavani zadevi prizadeva tudi tožeča stranka in se temu posledično zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi po 190. členu OZ, pa ni mogoče mimo dejstva, da je izvršnica izvršilni naslov, ki vsebuje potrdilo o izvršljivosti in če vsebuje vse sestavine po prvem odstavku 39. člena ZPreZP-1 (v zvezi s 40. členom istega zakona) ustvarja pravne učinke.

22. Glede na takšno naravo in pravne učinke izvršnice tožeča stranka ne more uveljavljati zahtevka, da je bila unovčitev izvršnice iz obravnavane zadeve nedopustna in posledično terjati vrnitev zneska, doseženega z unovčitvijo. Ni namreč mogoče pritrditi zavzemanju tožeče stranke za ugotovitev, da pogoji za unovčitev izvršnice niso bili izpolnjeni. Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1).

23. Dejstvo, da v času zapadlosti obveznosti iz izvršnice morebitna obveznost, v zavarovanje katere je bila izvršnica dana, po pogodbi še ni zapadla, predstavlja riziko izdajatelja izvršnice, na katerega mora izdajatelj izvršnice računati, saj zaradi narave poslovnih razmerij v času izdaje izvršnice ni mogoče z gotovostjo predvideti, ali bo na dan zapadlosti izvršnice tudi obveznost, ki naj se z izvršnico zavaruje, po pogodbi zapadla v plačilo in kolikšna bo njena dejanska višina. Ne more pa ta okoliščina preprečiti pravnih učinkov, ki jih pravilno in popolno izpolnjena ter zapadla izvršnica ustvarja, to je učinka izvršljivega izvršilnega naslova in možnosti unovčitve izvršnice.

24. Ne glede na obrazloženo pa dolžnik kot izdajatelj izvršnice, v predmetni zadevi tožeča stranka, če meni, da obveznost iz izvršnice ne obstaja, ker je morda obveznost, v zavarovanje katere je bila izvršnica dana, prenehala, ali da obveznost upnika iz pogodbe ni bila izpolnjena (ali ni bila izpolnjena pravilno), ter se zavzema za vračilo unovčenih sredstev, ne ostane brez pravnega varstva. Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ).

25. Ob pravilnem zahtevku na ugotovitev neveljavnosti izvršnice kot izvršilnega naslova, pa mora biti ustrezno (sklepčno) postavljen tudi povračilni zahtevek. Kot izhaja iz trditvene podlage tožbe v obravnavani zadevi tožeča stranka zatrjuje, da obveznost iz izvršnice ni nastala, ker je imela izpolnitev tožene stranka napake. Tudi morebitna nepravilna izpolnitev (izpolnitev z napako) je izpolnitev. Dejstvo, da je izpolnitev tožene stranke morda imela napake, ne more biti razlog za neplačilo opravljene storitve, pač pa za znižanje plačila (če se obstoj napak ugotovi), pri čemer se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako (640. člen OZ). Morebitni povračilni zahtevek zaradi ugotovljene neveljavnosti izvršnice je zato lahko utemeljen le v višini, ki presega znesek, ki bi ga tožena stranka bila upravičena prejeti za svojo izpolnitev po pogodbi in s katerim bi bila tožena stranka zaradi unovčitve izvršnice neupravičeno obogatena.

26. Ker tožeča stranka glede na dejansko podlago tožbe, upoštevaje izpostavljene materialnopravne določbe ustreznega zahtevka ni postavila, čeprav je tožena stranka na neustreznost postavljenega zahtevka opozarjala, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, na podlagi v tej sodbi obrazloženih materialnopravnih razlogov, za pravilno.

Obrazložitev glede pritožb tožeče in tožene stranke zoper stroškovno odločitev

27. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija stroškovno odmero sodišča prve stopnje z zavzemanjem, da se toženi stranki ne priznajo stroški njenega pooblaščenca za odsotnost iz pisarne in kilometrino, ker da bi si tožena stranka lahko najela odvetnika v kraju sodišča in ti stroški ne bi nastali.

28. Del sodne prakse res zastopa stališče, da stroškov, ki nastanejo zaradi izbire odvetnika izven sodišča, kjer teče postopek, ni mogoče prevaliti na nasprotno stranko (primerjaj VSL Sklep II Cp 1065/2018, VSL Sklep II Cp 1099/2017 in druge). Del sodne prakse pa zastopa stališče, da stranke pri izbiri odvetnika ni mogoče omejevati le na območje sodišča, kjer se vodi postopek. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Glede na načelo proste izbire odvetnika se zato priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je izbira nerazumna ali gre za zlorabo (kar pa lahko ugotovi sodišče v okviru stroškovnega odločanja po 163. členu ZPP - tako tudi VSL Sodba I Cp 2244/2018). V obravnavanem primeru kaj takega ni bilo ugotovljeno. Do pritožbenega postopka o stroških pooblaščenca, ki ima pisarno izven kraja sodišča, ni bilo razprave. Tudi v pritožbi tožeča stranka ne navaja, da bi šlo za nerazumno izbiro ali zlorabo. Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnika s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro, potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo.

29. Neutemeljeno pa se tako tožeča kot tožena stranka zavzemata za drugačno odmero stroškov od tiste, ki jo je v zvezi s priglašenimi stroški za zastopanje tožene stranke na narokih opravilo sodišče prve stopnje. Slednje je pravilno priznalo toženi stranki (kar je sama očitno spregledala) 1.200 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 4. 2018 po tar. št. 20/1 Odvetniške tarife (OT). Tožeča stranka v pritožbi glede tega naroka neutemeljeno meni, da so se na tej obravnavi obravnavala samo procesna vprašanja, saj iz zapisnika tega naroka izhaja, da se je s podajanjem navedb strank obravnavala glavna stvar. Za narok dne 4. 9. 2018, na katerem so se obravnavala samo procesna vprašanja, je sodišče prve stopnje priznalo pravilno 300 točk (po tar. št. 20/3 OT), medtem ko je za zadnji narok za glavno obravnavo z dne 13. 11. 2018 priznalo, ustrezno tarifni številki 20/2 OT, 600 točk. Tako se izkažeta pritožbi tožeče in tožene stranke zoper stroškovno odločitev iz obrazloženih razlogov za neutemeljeni.

30. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

31. Pravdni stranki, neuspešni s pritožbo, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 640.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 163, 337.
Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (2012) - ZPreZP-1 - člen 37, 37/1, 37/3, 38, 39, 39/1, 39/1-7, 39/2, 40, 44, 44/1.
Datum zadnje spremembe:
02.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0MjM5
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*