VSL sklep II Cp 1838/99

Jedro

Sodišče lahko dovoli novo sredstvo izvršbe, če ugotovi, da s prejšnjim sredstvom ne bo upnik prišel do popolnega plačila svoje terjatve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje delni umik tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vzpostavitev prejšnjega stanja, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, s katerim se toženi stranki prepoveduje, da v bodoče posegla v posest tožeče stranke v stanovanju v 4. nadstropju desno, hiše na naslovu S. 10, L. s tem, da bi v stanovanju uničeval opremo in instalacije in iz njega odnašal predmete ali s podobnimi dejanji pod pretnjo denarne kazni. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške.

Zoper ta sklep se pritožuje toženec in navaja, da je na zaslišanju povedal vse zelo pošteno, ne glede na sodbo, ki je po vsem tem sledila. Bil je osebno razočaran, ker je bil prvič na zaslišanju in je na lastni koži doživel, da se lahko na sodišču priča tudi lažno, kar je na razpravi tudi povedal. Na sodišče ni prišel zato, da bi plačeval stroške drugim, za katere se je videlo in slišalo, da pričajo lažno. Vse to je na razpravi tudi glasno povedal. V primeru, če njegovemu ugovoru sodišče ne bo ustreglo, smatra, da je ogoljufan za resnico, ki jo je prišel osebno povedati na sodišče. Želi, da zmaga pravica.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti preizkusilo sklep glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ker pa pritožba nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče sklep preizkusilo tudi v tej smeri in prišlo do zaključka, da tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede na pritožbena izvajanja pa pritožbeno sodišče le dodaja, da je toženec na glavni obravnavi na katero se sklicuje, sam povedal, da je skupaj s svojim sodelavcem nasilno vlomil v stanovanje tožnice in odnesel njene stvari iz stanovanja. Menil je, da je potrebno stanovanje izprazniti, če hoče narediti celovito adaptacijo. Tožnica se je s tožencem sprva strinjala, da bi stanovanje izpraznila in odšla v dom upokojencev, kasneje pa se je očitno premislila in pisnega dogovora o njeni domski oskrbi nista sklenila. Če torej upoštevamo samo izpoved toženca samega in nobene druge izpovedi, za katere toženec v pritožbi trdi, naj bi bile lažne, je odločitev sodišča povsem pravilna. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih določa v 1. odst. 70. člena, da ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Ker je toženec izpovedal, da je v stanovanje tožnice nasilno vlomil, je več kot jasno, da je imela tožnica dejansko oblast nad stanovanjem, torej, da je imela stanovanje v svoji posesti. Čim je toženec v to stanovanje posegel, je tožnico v tej posesti motil in zakon daje posestniku zaščito, katere se je tožnica tudi poslužila. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugodilo prepovednemu delu tožbenega zahtevka, o katerem je še odločalo glede na to, da je bil drugi del tožbenega zahtevka umaknjen, ker je toženec še pred odločitvijo izpolnil vse kar je tožnica zahtevala. Tožnica je na ta način uspela v pravdi in zato je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Zakon o pravdnem postopku, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, določila v 1. odst. 154. čl., da je stranka, ki uspe v pravdi, upravičena do povračila pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je torej pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1099/2003
• VSK sklep II Cp 5/2004
• VSK sklep II Cpg 128/2005