<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 5162/2010-99
ECLI:SI:VSRS:2014:I.IPS.5162.2010.99

Evidenčna številka:VS2007088
Datum odločbe:08.05.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 5162/2010
Senat:Marko Šorli (preds.), Maja Tratnik (poroč.), mag. Damijan Florjančič, Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zbiranje obvestil od osumljenca s strani policije - pouk osumljencu - dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov - „sadež zastrupljenega drevesa“ - izjema „neodvisnega vira“ - izjema „zbledelega madeža“

Jedro

Če med nezakonitim delovanjem državnih organov in pridobljenim dokazom obstaja kakršnakoli zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju vzroka in posledice, mora sodišče tak dokaz izločiti, razen če tožilstvo dokaže, da kljub prvotno nezakonitemu ravnanju policija do dokaza ni prišla z aktivnim izkoriščanjem tega ravnanja in da so vzročno zvezo pretrgali ali oslabili drugi neodvisni vzroki.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 5162/2010 z dne 26. 3. 2012 obdolženega R. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 5162/2010 z dne 25. 1. 2013 pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo ter sklepa Okrožnega sodišča v Kranju o izločitvi dokazov I Ks 5162/2010 z dne 9. 11. 2010 in I K 5162/2010 z dne 7. 9. 2011 je vrhovni državni tožilec dne 9. 10. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 17. členom, drugim odstavkom 18. člena in 83. členom ZKP ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da izpodbijana pravnomočna oprostilna sodba temelji na dejstvu, da se je obdolženi A. branil z molkom, vsi zanj obremenilni dokazi pa so bili izločeni s sklepom sodišča z dne 9. 11. 2010 (ob ugovoru zoper obtožnico) in s sklepom z dne 7. 9. 2011 (na glavni obravnavi). Sodišče je uradne zaznamke in dokaze izločilo, čeprav bi morali ostati v spisu, ter ni presodilo dejanskega vpliva prvotne nezakonitosti na nadaljnje dokaze, ki so bili prav tako izločeni. Navaja, da je kazenska zadeva zoper A. dokazno povezana s kazensko zadevo zoper K. L., ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ropa (sodba K 8247/2010). L. je bil kot storilec kaznivega dejanja ropa odkrit na podlagi uradnega zaznamka o zbranih obvestilih, ki sta jih 9. 4. 2009 policistom kot občana, vabljena na policijo, dala A. (ki je povedal, da mu je L. povedal, da je izvršil rop bencinskega servisa in da mu je L. denar, pridobljen z ropom, izročil za nakup heroina, ki sta ga zatem v oktobru 2008 skupaj uživala v A. stanovanju) in Z. M. (ki je povedal, da mu je oktobra 2008 A. povedal, da je kaznivo dejanje ropa izvršil L.). V konkretnem primeru gre po navedbah vložnika za izjemo zbledelega madeža, saj je jasna, prostovoljna in ponavljajoče izražena volja L., da o kaznivem dejanju A. poda informacijo, pri pričanju v preiskavi pa tudi časovna oddaljenost, tisti dejavnik, ki je omilil nezakonitost uradnega zaznamka o izjavi osumljenega A. oziroma za izjemo neodvisnega vira, saj je bila informacija o L. kot storilcu kaznivega dejanja ropa pridobljena tudi od M. Ker se Višje sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe tožilke glede neodvisnega vira, je storilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi kršitev zakona.

3. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je bila dne 18. 2. 2014 seznanjena obdolženčeva zagovornica, ki je podala odgovor ter predlagala, da Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti, kot prepozno zavrže.

B-1.

4. Načelo proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP, po katerem pravica sodišča, da presoja ali je kakšno dejstvo podano ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, ima omejitev v drugem odstavku istega člena, kjer so opredeljene dokazne prepovedi. Tako po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V slednjem primeru gre za posredno nedovoljene dokaze, ki jih procesna teorija imenuje „zastrupljeni plodovi“ oziroma „sadeži zastrupljenega drevesa“ (fruit of the poisonous tree). Nedovoljeni dokazi tako niso samo tisti, ki so nastali na podlagi nezakonitega ravnanja državnega organa – policije, temveč tudi tisti, ki obstajajo sami po sebi, vendar se je za njih v postopku izvedelo na podlagi nezakonitega ravnanja državnega organa. Gre tako za dokaze, ki jih je policija zakonito pridobila, vendar do njih ne bi prišla brez prvotnega nezakonitega ravnanja. Če med nezakonitim delovanjem državnih organov in pridobljenim dokazom obstaja kakršnakoli zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju vzroka in posledice, mora sodišče tak dokaz izločiti, razen če tožilstvo dokaže, da kljub prvotno nezakonitemu ravnanju policija do dokaza ni prišla z aktivnim izkoriščanjem tega ravnanja in da so vzročno zvezo pretrgali ali oslabili drugi neodvisni vzroki.

5. Zunajobravnavni senat je ob ugovoru zagovornice obtoženega A. zoper obtožnico s sklepom I Ks 5162/2010 z dne 9. 11. 2010 izločil listine, ki so bile pridobljene na podlagi nedovoljenega dokaza – uradnega zaznamka o izjavi, ki jo je osumljeni A. podal na policiji dne 9. 4. 2009, ne da bi bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, (uradni zaznamek o izjavi A. z dne 9. 4. 2009 je državna tožilka sicer še pred vložitvijo zahteve za preiskavo izločila iz spisa), ob presoji, da gre za listine in predmete, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza – izločenega uradnega zaznamka o izjavi osumljenega A., torej pridobljeni na podlagi podatkov, ki jih je policistom pri zbiranju obvestil povedal A. Čeprav vrhovni državni tožilec v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da izpodbija tudi navedeni sklep o izločitvi, v zahtevi tega sklepa niti vsebinsko ne problematizira. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče s tem sklepom izločilo dokaze, ki niso v povezavi z izločenim uradnim zaznamkom o izjavi osumljenega L., ampak gre za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi že s strani okrožne državne tožilke izločenega uradnega zaznamka o izjavi A.

6. Razpravljajoči senat pa je s sklepom I K 5162/2010 z dne 7. 9. 2011 izločil uradni zaznamek o izjavi osumljenca K. L. z dne 11. 4. 2009, zahtevek Policijske uprave Kranj za pridobitev podatkov o lastnikih telefonskih številk in aktivnosti - zaprosilo z dne 16. 4. 2008, odgovor družbe Simobil (posredovanje podatkov) z dne 22. 4. 2009, zapisnika o zaslišanju priče K. L. z dne 19. 5. 2010 in 15. 9. 2010, prilogo A7 - disketo Simobil d.d.., ob presoji, da gre za posredno nedovoljene dokaze - „sadeže zastrupljenega drevesa“. Kot to izhaja iz razlogov sklepa so policisti izjavo L. (sicer osumljenega za kaznivo dejanje ropa) z dne 11. 4. 2009, v kateri je obremenil A. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1, pridobili zgolj na podlagi zbranih obvestil od A. (osumljenega kaznivega dejanja po prvem odstavku 187. člena KZ-1 v tem postopku) z dne 9. 4. 2009, ki je bila (ker ni bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP) iz spisa izločena.

B-2.

7. Sodišče je v konkretni zadevi oprostilno sodbo izreklo iz razloga 3. točke 358. člena ZKP. Kot izhaja iz razlogov sodbe je presodilo, da ni dokazano, da je obtoženi A. storil dejanje, katerega je bil obtožen (kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1), saj so bili iz spisa izločeni, kot „sadeži zastrupljenega drevesa“ vsi za obtoženca obremenilni dokazi, obtoženec pa se je zagovarjal z molkom.

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec pravilno navaja številna teoretična izhodišča glede izločitve dokazov. Navaja, da je doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, na kateri v konkretni zadevi temelji sklep o izločitvi dokazov in posledično tudi izpodbijana pravnomočna oprostilna sodba, v slovenskem kazenskem postopku opredeljena v drugem odstavku 18. člena ZKP. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa predstavlja ekskluzijsko pravilo, ki izvira iz prava Združenih držav Amerike, kjer pa je sodna praksa razvila tudi izjeme od te doktrine (izjeme neodvisnega vira, neizogibnega odkritja, zbledelega madeža in dobre vere). Po oceni vložnika sta v konkretni zadevi podani dve izjemi od doktrine sadežev zastrupljenega drevesa in sicer izjema zbledelega madeža ter izjema neodvisnega vira. Sklicujoč se na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2011 in I Ips 8901/2010 z dne 24. 1. 2013, kjer je sodišče upoštevalo izjemo dobre vere oziroma izjemo neizogibnega odkritja, vložnik zahteve ocenjuje, da se je tudi slovenska sodna praksa že odmaknila od absolutne ekskluzije nezakonito pridobljenih dokazov in sprejela stališče, po katerem so v zvezi z to doktrino dopustne izjeme.

9. Vložniku je pritrditi v delu, da je Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih sodbah upoštevalo izjemi od doktrine (sadežev zastrupljenega drevesa). Vendar gre v navedenih odločbah Vrhovnega sodišča za povsem drugačna primera, ki s konkretnim primerom nista primerljiva. V konkretni zadevi namreč policija A. ni poučila kot osumljenca po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Navedeni pravni pouk, ki ga policija mora podati osumljencu, je ustavno varovana pravica določena v četrti alineji 29. člena Ustave. Izjava A. na policiji pa je bila ključna ne samo za to, da je policija odkrila storilca ropa L., ampak je bila A.-jeva samoobtožujoča izjava ključna tudi za odkritje kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog, ki naj bi ga storil A. (A. je na policiji izjavil, da sta se z L. skupaj drogirala v njegovem stanovanju in tako obremenil sebe za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ter tudi L. v zvezi z ropom). Zato ni mogoče govoriti o dobri veri policije glede zakonitosti uradnega zaznamka o izjavi A., ki bi bilo objektivno razumno.

B-3.

10. Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 17. členom, drugim odstavkom 18. člena in 83. členom ZKP, ker sta sodišči prve in druge stopnje ravnali nezakonito in bi morali doktrino sadeža zastrupljenega drevesa uporabiti skupaj tudi z doktrino zbledelega madeža(1) in neodvisnega vira(2). Navaja, da je sodišče uradne zaznamke in dokaze izločilo, čeprav bi morali ostati v spisu, kar je vplivalo na zakonitost sodb. Ob izločitvi je sodišče odločilo zgolj o naravoslovni vzročni povezavi med nezakonitim izvorom (uradnim zaznamkom o izjavi A.) in iz njega izvirajočimi dokazi, kar pa še nujno ne pomeni, da je nezakoniti izvor tudi dejansko okužil vse dokaze, ki iz njega izvirajo. Po navedbah vložnika sodišče ni presodilo dejanskega vpliva prvotne nezakonitosti na nadaljnje dokaze, ki so bili prav tako izločeni. Sodišči bi morali šteti, da je jasna, prostovoljna in ponavljajoče izražena volja L., da o kaznivem dejanju A. poda informacijo, pri pričanju v preiskavi (čez leto in pol) pa tudi časovna oddaljenost, tisti razločujoči dejavnik, ki je tako omilil nezakonitost uradnega zaznamka o izjavi A. z dne 9. 4. 2009, da je madež zbledel in je vzročna zveza nezakonitosti prekinjena, stopnja in narava prvotne nezakonitosti pa je po presoji vložnika zanemarljiva, ker se je A. obremenil sam, ne da bi ga k temu spodbudil policist.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči v izpodbijani odločitvi o izločitvi nezakonitih dokazov pravilno presodili dejanski vpliv prvotne nezakonitosti (izločen uradni zaznamek o izjavi A.) na nadaljnje dokaze (uradni zaznamek o izjavi osumljenega L. in ostali izločeni dokazi) ter za svojo presojo o izločitvi dokazov zaradi sadežev zastrupljenega drevesa navedli obširne razloge (točka 5. sklepa sodišča prve stopnje z dne 7. 9. 2011, točka 8. sodbe sodišča druge stopnje). Dejanski vpliv prvotne nezakonitosti je očiten – brez nezakonito pridobljene izjave A. (o uživanju mamil z L.), policija ne bi prišla do L. kot storilca kaznivega dejanja ropa in tako jim L. prav tako ne bi mogel povedati, da sta se z A. skupaj drogirala v A.-jevem stanovanju. L.-jeve za A. obremenilne izjave ni mogoče šteti kot izjeme zbledelega madeža, saj vzročna zveza nezakonitosti ni bila prekinjena z nobenim izmed dejavnikov (jasna, prostovoljna in ponavljajoče izražena volja L., da o kaznivem dejanju A. poda informacijo, pri pričanju v preiskavi pa tudi časovna oddaljenost), ki jih našteva vložnik. L. je svojo prvo izjavo podal samo dva dni po tem, ko je izjavo na policiji podal A. in tako ni mogoče šteti, da je izjava L., podana v preiskavi, tako oddaljena, da je madež nezakonitosti zbledel, saj je pomemben trenutek prve L. izjave na policiji, ki je bila v nadaljevanju podlaga za postopanje organov pregona v postopku zoper A. Ker je pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP osumljencu ob zaslišanju na policiji temeljna ustavna pravica osumljenca, ki izhaja iz pravice do poštenega kazenskega postopka (fair trial) oziroma širše iz načela pravičnosti kot najvišjega procesnega načela v kazenskem postopku, je pravilna presoja sodišč, da ni mogoče šteti, da gre za zanemarljivo nezakonitost, ki bi predvidevala izjeme v primeru, ki ga navaja vložnik, torej ko naj bi se A. obremenil sam, ne da bi ga k temu spodbudil policist. Vložnik, ki se s presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni odločbi o izločitvi nezakonitih dokazov ne strinja, v obširnih razlogih zahteve za varstvo zakonitosti drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi, ocenjuje vpliv nezakonitega dokaza (izjave A. na policiji) na nadaljnji tek postopkov. S tem pa ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija dokazne zaključke sodišča v zvezi s presojo o nezakonitosti dokazov in po vsebini v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija presojo dejanskih okoliščin, ki jih Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more presojati.

12. Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se Višje sodišče v sodbi ni opredelilo do navedb državne tožilke v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je bila informacija o L. kot storilcu kaznivega dejanja pridobljena tudi od Z. M. Po navedbah vložnika po doktrini neodvisnega vira ni potrebno izločiti dokaza, pridobljenega od dveh virov, od katerih je samo eden okužen s prvotno nezakonitostjo, drugi pa je od tega neodvisen. Sodišči sta upoštevali zgolj, da je bila A. izjava izločena; nista pa upoštevali zakonite M. izjave kot neodvisnega vira, ki je bila prav tako podlaga za pridobitev L. izjave, s katero je L. obremenil A. Policisti so odkrili L. kot storilca kaznivega dejanja ropa na podlagi dveh ločenih izjav - izjav A. in M., ki sta vsak zase povedala, da je dejanje izvršil L. Zato bi morali sodišči izjavo M. upoštevati kot neodvisen vir, na podlagi katerega je bil L. odkrit kot osumljenec, ki je nato v nadaljevanju obremenil A. kot osebo, ki mu je omogočila uživanje prepovedanih drog.

13. Navedbam vložnika, da bi moralo sodišče v konkretni zadevi presoditi, da gre v zvezi z uradnim zaznamkom policije o izjavi M. za izjemo neodvisnega vira (v postopku zoper A.), ni moč pritrditi. Po tej doktrini namreč ni potrebno izločiti dokaza, pridobljenega iz dveh virov, od katerih je samo eden okužen s prvotno nezakonitostjo, drugi pa je od tega neodvisen. Ker ta izjema od doktrine sadežev zastrupljenega drevesa že na prvi pogled dopušča možnost zlorabe, je potrebno jasno določiti njene meje. Tožilstvo mora glede te izjeme vedno z veliko verjetnostjo dokazati, da „je“ do dokazov res prišlo brez izkoriščanja začetne nezakonitosti, in nikakor ne zadošča, da dokaže, da bi do dokazov samo „lahko“ prišlo brez zakonite poti.(3) Iz uradnega zaznamka o izjavi M. izhaja, da mu je oktobra 2008 A. povedal za rop in za storilca L. Iz navedenega tako izhaja, da M. izjava ni nepovezana z A., kot se pri izjemi neodvisnega vira zahteva. V konkretnem primeru je tožilstvo do vseh dokazov zoper A. prišlo prav na podlagi izjave A. in ne na podlagi izjave M., ki je policistom povedal le o kaznivem dejanju ropa in o storilcu L., ničesar pa o kaznivem dejanju omogočanja uživanja prepovednih drog, ki naj bi ga storil A. Tako ni mogoče vedeti, ali bi policisti zgolj preko izpovedb M. in L. prišli tudi do informacij o kaznivem dejanju A.; gre zgolj za vložnikovo predvidevanje, ki ne more biti podlaga za odločitev sodišča.

14. Pritrditi je navedbam v zahtevi, da se Višje sodišče v sodbi, ki je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje glede izločitve nedovoljenih dokazov, ni izrecno opredelilo glede pritožbenih navedb državne tožilke, da „se v spisu K 8247/2010 nahaja tudi UZ o zbranih obvestilih od Z. M., ki je prav tako med drugim za kaznivo dejanje ropa obremenil K. L. UZ od osumljenega L. torej ni bil pridobljen na podlagi izločene izjave (v tem postopku obtoženega A.). Do informacije, da je K. L. izvršil kaznivo dejanje ropa so policisti prišli tudi neodvisno od izjave A.“. Neutemeljeno pa vložnik v konkretnem primeru uveljavlja kršitev 11. točke 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje. Vsebina obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je določena v prvem odstavku 395. člena ZKP. Tako sodišču druge stopnje ni potrebno izrecno povzeti vseh tožilkinih navedb in nanje neposredno odgovoriti, ampak zadošča, da sodišče glede pritožbenih navedb zavzame stališče in jih obrazloži, kar je sodišče druge stopnje storilo tudi v navedeni sodbi (tč. 7 obrazložitve). Dolžnost pritožbenega sodišča je presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti, kar je Višje sodišče v obrazložitvi tudi storilo (točke 6-8), ko je celovito in prepričljivo zavrnilo tožilkina pritožbena zatrjevanja o nepravilni in neutemeljeni izločitvi dokazov in soglašalo s presojo sodišča prve stopnje o izločitvi dokazov kot sadežev zastrupljenega drevesa. Vložnik, ki v zahtevi presoje sodišča o razlogih za izločitev nezakonitih dokazov ne sprejema in meni, da bi morali sodišči izjavo M. upoštevati kot neodvisen vir, na podlagi katerega je bil L. odkrit kot osumljenec (ki je nato v nadaljevanju obremenil A. kot osebo, ki mu je omogočila uživanje prepovedanih drog), spregleda, da je bila izjava M. obremenilna le za L. in v nadaljevanju sklepa, da bi L. (do katerega bi policija prišla le preko M.) v svoji izjavi obremenil A. S tem vložnik tudi v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti, izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča glede izločitve nezakonitih dokazov ter njegove navedbe po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

----

Op. št. (1) : Doktrina zbledelega madeža (purged taint doctrine), dopušča dokaze, pri katerih je vzročna zveza med prvotno nezakonitostjo in končnim odkritjem obremenilnega dokaza tako oslabljena, da madež prvotne nezakonitosti zbledi.

Op. št. (2) : Doktrina neodvisnega vira (independent source doctrine), po kateri ni potrebno izločiti dokaza pridobljenega od dveh virov, od katerih je samo eden okužen s prvotno nezakonitostjo, drugi pa je od njega neodvisen.

Op. št. (3) : Boštjan M. Zupančič in drugi: Ustavno kazensko procesno pravo, Založba Pasadena, Ljubljana 2000, str. 836.


Zveza:

ZKP člen 18, 18/2, 83, 148, 148/4, 371, 371/1-8, 420, 420/2.
URS 29, 29-4.
Datum zadnje spremembe:
11.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5Njgw