VSK sodba Cpg 305/2015

Jedro

Stranke so dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki pravnega dejanja in sklenitve in izpolnitve verižne konpenzacije, ki je bila 31.12.2012 sklenjena med pravdnima strankama, družbo Pa. d.o.o. in družbo Pr. d.o.o.. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh vrniti tožeči stranki znesek 1.272,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v petnajstih dneh pravdne stroške v znesku 480,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da bi sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem priče D.S., ki je bil v času sklenitve izpodbijanega posla direktor tožene stranke. Ta priča bi vedela izpovedati vse o okoliščinah glede vedenja tožene stranke o solventnosti tožeče stranke, vedenja o blokadah računov in finančnem stanju tožeče stranke, naročništvu na bonitete.si, prav tako bi vedela povedati o rednem zapiranju plačil med strankama z verižnimi kompenzacijami. Pri verižnih kompenzacijah je šlo za poravnavo obstoječih medsebojnih obveznosti in terjatev. Takšna poravnava je bila povsem običajna in objektivno ni mogoče zaključiti, da je pri tem prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke. S sklenitvijo kompenzacije so prenehala vsa kritna razmerja med podpisniki kompenzacije, zato ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti. Prav tako ne drži, da je bilo vprašanje insolventnosti med strankama nesporno. Tožena stranka je namreč navedla, da ni poznala in ne pozna stanja solventnosti tožeče stranke v času sklepanja sporne kompenzacije. Glede insolventnosti tožena stranka tega dejstva seveda ni priznala. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da so bile kompenzacije redni način plačila med strankama, torej dogovorjen način plačila in da je tožeča stranka nasplošno na tak način zapirala terjatve. Tožena stranka je zatrjevala, da gre pri plačilih z verižno kompenzacijo za običajen način plačila, saj je navedla, da pri tem ni šlo za nič nenavadnega in neobičajnega. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem predlagane priče. Prav tako je tožena stranka predložila sklenjeno verižno kompenzacijo iz leta 2011, ki zadostuje za zaključek, da sta pravdni stranki že pred nastopom spornega posla medsebojne obveznosti izpolnjevali na takšen način. To bi potrdila tudi predlagana priča. Tožena stranka je jasno navedla, da v času sklenitve izpodbijanega posla ni vedela, da bi bili transakcijski računi tožeče stranke blokirani ali zaprti. Pa tudi, če bi bili ti računi dejansko blokirani nepretrgoma šest mesecev, tega tožena stranka v konkretnih okoliščinah ni mogla vedeti. Likvidnostnih težav pri tožeči stranki ni poznala, saj so se obveznosti poravnavale z verižnimi kompenzacijami. Ne drži tudi, da je ob izostanku drugačnih navedb šteti, da je običajen način plačila, plačilo na račun. Tožena stranka je v tej zvezi navedla, da je bil običajen način plačila s kompenzacijami in primeroma priložila eno kompenzacijo.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki in družbi Pa. d.o.o. ter Pr. d.o.o. 31.12.2012 dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR(1) (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Zaradi tega je tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Posledica izpodbijanega pravnega dejanja je bilo zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika na način, da so zaradi tega drugi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu. Pritožbeni očitek, da so s obravnavano verižno kompenzacijo prenehala vsa kritna razmerja med podpisniki kompenzacije, ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podan objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka na dan sklenitve in izvršitve izpodbijanega verižne kompenzacije insolventna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da dokazi (bilanca stanja na dan 31.12.2012 - priloga A5 in otvoritvena bilanca - priloga A8), ki jih je v postopku na prvi stopnji pravočasno predložila tožeča stranka, potrjujejo navedbe tožeče stranke (negativen kapital), da je bila tožeča stranka kritičnega dne insolventna (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

Subjektivni pogoj izpodbojnosti je podan, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Če je upnik prejel izpolnitev terjatve v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti (na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot izpodbijani pravni posel), velja domneva iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. V takšnem primeru pa mora upnik (v konkretnem primeru je to tožena stranka) dokazati, da ni vedel ali bi moral vedeti, da je stečajni dolžnik (tožeča stranka) insolventen (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka sploh ni trdila, da je bil način poravnave obveznosti s kompenzacijo dogovorjen v primarnem poslu med pravdnima strankama. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni uspela dokazati, da je med pravdnima strankama običajna (ustaljena) poslovna praksa, da sta zapadle obveznosti tožeče stranke zapirali z verižnimi kompenzacijami. En takšen primer verižne kompenzacije (sklenjene leto dni pred sporno kompenzacijo) tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja ustaljene oz. običajne poslovne prakse med pravdnima strankama. V tej zvezi je tožena stranka sicer predlagal tudi dokaz z zaslišanjem (bivšega) direktorja tožene stranke D.S., vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka tega dokaza (v smeri kdaj in katere obveznosti med strankama so se zapirale z verižnimi kompenzacijami) ni dovolj konkretizirala. Zaradi tega sodišče prve stopnje takšnega nesubstanciranega dokaznega predloga upravičeno ni izvedlo. Trditve tožene stranke, ki jih tožena stranka ponavlja tudi v pritožbi, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da gre pri plačilih z verižno kompenzacijo za običajen način plačila, so namreč posplošene narave in zato pravno neupoštevne. Dokazni predlog mora biti substanciran, sicer ga sodišče kot nepotrebnega zavrne.

V obravnavani zadevi je bilo torej na toženi stranki dokazno breme, da dokaže, da ni vedela ali ni mogla vedeti, da je bil stečajni dolžnik v času izpodbijanega pravnega dejanja insolventen (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bila bančna računa tožeče stranke od novembra 2010 do junija 2012 občasno blokirana (blokada pa je trajala nepretrgoma od maja do novembra 2012) in da sta bil pred izpodbijanim pravnim dejanjem transakcijska bančna računa tudi zaprta, je več kot očitno, da tožena stranka ni uspela dokazati, da v času izpodbijanega pravnega dejanja (kljub izkazani ustrezni skrbnosti) ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Trditve tožene stranke na tem mestu, da ni bila seznanjena s poslovanjem tožeče stranke, oz. da ni strokovnjak pravno - finančne stroke (oz..da ni imela razloga, da bi posumila, da je tožeča stranka v težavah), namreč še zdaleč niso dovolj za razbremenitev tožene stranke, upoštevaje ob tem, da je bila sporna obveznost izpolnjena z neobičajnim načinom plačila.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj tožena stranka v tej vlogi ni navedla prav nič takega, kar bi lahko pripomoglo k rešitvi v obravnavani pritožbeni zadevi.

----

op. št. 1: Terjatev tožene stranke je temeljila na računu št. 1/1-2010 z dne 8.1.2010.

Datum zadnje spremembe:

18.02.2016

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba in sklep I Cpg 504/2012
• VSL sodba II Cpg 400/2011
• VSL sodba I Cpg 420/2011